sobota, 21. avgust 2021

Triglav Trail Run

Bilo je enkrat proti koncu zime ali na začetku pomladi, ko se mi je na zaslonu pojavila reklama. To se dogaja ves čas in večino reklam moj um ignorira. Takrat pa se je moja pozornost v trenutku preusmerila. Triglav Trail Run je pisalo na zaslonu. 76 kilometrska avantura v osrčju Julijskih alp in Triglavskem narodnem parku. Končno tudi v Sloveniji trail, speljan po visokogorju. Je že res, da imamo v Sloveniji že skoraj preveč lepih trail tekem, še vedno pa je manjkala prav tale pika na i. Doživetje gorskega teka po najlepših in najzahtevnejših potkah naše domovine, ki pa so tudi zelo oblegane s strani pohodnikov. V hipu sem se premislil glede svoje odločitve, da se letos ne prijavljam na nobeno tekmo. Tole je pač nekaj drugega, nekaj kar je treba doživet. Ja, saj bom treniral. Vsaj malo. Ni pomemben rezultat, samo da pridem čez to veličastno avanturo, mi je takrat sporočalo srce. Vedel sem, da bo telo trpelo, ampak tudi da bo to pravi reset in pomladitev za dušo, kar na koncu osveži in okrepi tudi telo. Rekel sem si, da te avanture pa že ne smem zamuditi. Takoj sem se prijavil in plačal startnino.

Slovenski planinski muzej, Mojstrana, 21. 8. 2021 ob 4:00 zjutraj. S čelkami se poženemo po poti Triglavske Bistrice. Zanimiva potka, ki jo v modernih časih kot planinci ponavadi izpustimo in je žal ne poznamo, ker se raje pripeljemo z avtom čim bližje svojim visokogorskim ciljem, ki kot stražarji kraljujejo visoko nad dolino. Tudi moje noge prvič korakajo po tej poti in priznam, da na to nisem najbolj ponosen. Tema je, zato je težko videti vso lepoto poti. Tečemo navzgor po alpski dolini Vrata. Vsekakor prehiter začetek. Tekmovalci smo edini ljudje na potki, planinci pa se z avti že vozijo po cesti in nas prašijo po makadamskem odseku, na delu kjer naša pot poteka po cesti. Dolga pot po dolini je hitro mimo in pri Aljaževemu domu nas že pričaka prva okrepčevalnica. Še vedno je trdna tema. Sonce je še pod obzorjem, luna pa je že zašla.

Z urnim korakom se počasi vzpenjam navzgor. Pred mano se že sluti temen, strašljiv obris Triglavske severne stene. Nekje v temi sredi stene se zasveti lučka. Nekdo očitno že pleza ali pa je bivakiral sredi stene. Tudi zame je pred leti že kazalo, da bom večkrat kolovratil, kot plezalec, po tej steni, pa se je vseeno nekako obrnilo drugače. Krivi pa so predvsem ti čudni stezičarji, ki tečejo po hribih in so me zapeljali v svojo druščino. Seveda so tudi alpinisti prav super ljudje, zato je vplivalo še marsikaj drugega. Mogoče je prevladalo predvsem to, da samo obujem superge stečem po cesti in čez pet minut sem že v gozdu, na svojih priljubljenih stezicah ali pa raziskujem nove poti. Seveda je v steni še bolj zanimivo, ampak treba je več časa. Najprej z avtom do izhodišča, skrbeti za kup opreme in pa ne moreš iti kadar se ti zazdi, ker se moraš uskladiti tudi s soplezalcem. Po naravi sem preprost človek in se mi ne da preveč ukvarjati s pripravami. Na vse kar rabimo, nas je že pripravila narava, ostali dodatki samo pomenijo, ali da smo razvajeni, ali pa počnemo nekaj, kar mi nismo. Plezanje je v resnici nekje vmes, saj se da plezati tudi solo in brez ogromne količine opreme, ampak to je rezervirano bolj za lahke smeri, čeprav najboljši to počnejo tudi tam, kjer mene niti s škripci ne spravijo gor. Vsekakor pa se stenam še nisem odrekel in sem pa tja še splezamo kaj lahkega. Tako za dušo in užitek.

Šele tik pod Luknjo je Triglavsko steno osvetlila dnevna svetloba

Pogled nazaj na že prehojene stezice

Do luknje je pot vse bolj strma, tema pa se počasi prevesi v dan. Še vedno svež opravim s prvim resnim vzponom. Do Doliča zdaj ne bi smelo biti pretežko, si mislim. Pot iz luknje do Doliča je široka in lepo speljana po precej prepadnem terenu. Najprej se kar precej spusti proti dolini potem pa v ključih navzgor. Če je bilo od Aljaževega doma do Luknje ogromno planincev na poti, pa smo tukaj spet bolj ali manj sami tekači. Nekako ni v navadi in nimajo pravega razloga, da bi pohodniki hodili iz Luknje na Dolič, nekaj pa se jih le priključi s poti iz Zadnjice, da nismo čisto brez navijačev. Lepi razgledi in prepadne stene me zdaj spremljajo na tem divjem odseku poti. Razgled proti Zadnjici je okronan z Jalovcem na drugi strani. Duša poje in telo ji lahkotno sledi, saj utrujenosti še ni. Vseeno pa je do Doliča dlje, kot bi si človek mislil, tako da se zgodnje jutro že prevesi v dopoldne, ko se znajdem na visokogorskem krasu jugozahodno od Triglava. 

Mogoče sem si samo predstavljal, kako bom tukaj gor z užitkom tekel, pa to žal ne gre. Prebijati se je treba po skalovju. Vsak korak je drugačen. Čez Hribace je še nekaj vzpona potem pa bolj ali manj po razgibanem terenu v spustu proti dolini Triglavskih jezer. Po zahtevnem terenu sem mogoče kar malo preveč oprezen, ampak bolje počasi in sigurno. Pa še tako prijetno luštno je tle gor, da se mi zares ne mudi tako hitro naprej. Triglavu zdaj kažem hrbet, zaenkrat ga puščam za sabo in potujem stran od njega proti prijetnim planinam južno od očaka. Nižje po dolini Triglavskih jezer je pot mogoče malce boj tekoča, vsekakor pa to ni stezica, kakršnih smo vajeni na Dolenjskem. Narava se iz visokogorske kamnite spet počasi preveša v bolj zeleno in poraščeno okolje. Koča pri Triglavskih jezerih je naslednja okrepčevalnica, jaz pa sem na poti že več kot pet ur. Vsekakor bo še dolga do cilja in ne bo čisto zlahka priti pred nočjo. 

Triglav se skriva za Zobom Kanjavca

Ledvička

Bohinjske planine ponujajo malo bolj lahkoten korak in tudi več prijetne sence pred vse bolj žgočim soncem. Ogromno ljudi srečujem na poti in počasi se sprašujem ali vsi samo mene sprašujejo, kaj se gremo danes. Ni mi problem povedat, da imamo tekmo, ampak da vsakemu na dolgo razlagam, pa žal nimam časa. Od kje toliko ljudi tukaj gor, se sprašujem. Kaj nam manka v prijetnem zavetju civilizacije, da bežimo v ta divji svet. Napredek in razvoj nam nudita lepo in lagodno življenje, mi pa se matramo po teh hribih. Ali nam je treba tega? Ja! Ampak zakaj? Še nobeden ni podal zadovoljivega odgovora na to vprašanje. Tudi sam ga nimam. Zakaj plačati 100 in več evrov, da se potem ves zmučen komaj priplazim do cilja. Zakaj vedno po kratkem ''nikoli več'' že komaj čakam na novo še bolj naporno avanturo. V resnici je tole prva taka prava avantura po sto miljski SLO 100 in duša kar leti od veselja, da se je lahko spet podala na takšno popotovanje.

Okrepčevalnica na Planini pri jezeru
Na Planini pri Jezeru me lepo pozdravlja neko dekle. Šele, ko me obgovori prepoznam Polono. Tudi jaz imam čisto pravo navijačico tle gor. Navijajo tudi ostali, ki me sploh ne poznajo. Vsi spoštujejo nas norce, ki se podamo na take avanture, misleč da sami ne  zmorejo. Ampak, tako sem včasih mislil tudi jaz, pa gre! Človek zmore veliko več, kot si misli. Seveda je treba tudi malo treninga, skupaj s treniranjem telesa pa se natrenira tudi um, ki začne verjeti, duša pa itak ni nikoli dvomila samo vase, le da jo trmasti um ni hotel poslušati. Po Dednem polju in Planini pri jezeru nadaljujemo proti Planini v Lazu in potem naprej do planine Krstenica. To je epsko potovanje. Ne, ni neke ravnine, po kateri bi človek lepo tekel. Potke so razgibane in do Krstenice zares uživam na poti. Potem pa me čaka najtežji del poti, spust iz Krstenice na Voje. Najprej izgleda vse lepo. Potem pa se prijetna gozdna potka spremeni v labirint gozdnih vlak. Izgleda, kot da bi tu divjala bitka. Vse je razbrazdano. Planinska potka je izginila in tudi markacij ni nikjer, v gostem labirintu vlak pa je tudi z navigacijo težko slediti pravo pot. Prav oddahnem se, ko se končno spet znajdem na planinski potki in v pravem gozdu. Težav pa še ni konec, strm spust je zelo zahteven za utrujene noge in malce razdraženo psiho od uničenega terena zgoraj. Dolina tam nekje daleč spodaj se le počasi približuje.

Krstenica

Labirint vlak po uničenem gozdu

Osem ur in sedemnajst minut sem na poti, ko končno prispem do koče na Vojah. To je, poleg starta in cilja, edini spust v nižino na celotni trasi in tudi cilj za tiste ki tečejo na 45 kilometrov. Je nekakšna prelomna točka, ko se začnem zavedati, da je cilj vse bližje, čeprav še vedno precej oddaljen. Še enkrat je treba visoko čez hribe. Najprej pa v sončni pripeki po makadamu do zatrepa doline. Telo počasi postaja vse bolj mlahavo in neučinkovito. Vzpon na planino Uskovnico se začne bliskovito in zares, naravnost v strmino po gozdu navzgor. Je naporno, ampak mi je všeč tako. Bolj je strmo, prej bom gor, si mislim. Strmina se res kmalu poravna in naprej je nekaj prijetnih kilometrov po ravnini v gozdu. Sledi pa neskončno potovanje od Uskovnice do Vodnikovega doma. Relativno še velika oddaljenost od cilja, že precej zdelano telo in na določenih odsekih precej zahtevna trasa so razlogi, da lahko ta del označim za psihično najzahtevnejši del avanture. Na ozki potki po strmem pobočju pred sabo podim koze, ki se mi nimajo kam odmakniti. Ko mi jih končno uspe prehiteti, pa one še vedno meketajo in tečejo za mano, ker sedaj bežijo pred naslednjim tekačem za mano. Boge živali! Bog ve od kje že so jih prepodili vsi tekači pred mano. Na enem ovinku z malo prostora mi jih nekako uspe prepoditi s poti, kjer se končno lahko umirijo. Mene pa čaka še nekaj vzpona, preden se končno znajdem na že znani poti, ki do Vodnika pelje iz Konjščice. Zdaj lažje zadiham, ker vem da imam do Vodnika nekaj pomirjujoče ravnine, pa tudi večji del trase do cilja že poznam. Od koče na Vojah do Vodnikovega doma je bila zelo velika razdalja med dvema okrepčevalnicama, vendar se da na več mestih natočiti vodo, tako da to ni predstavljalo pretežke ovire za izkušene stezičarje in tudi jaz pridem do Vodnika s skoraj polnimi bidoni sveže studenčnice.

Samo še kratek strm vzponček do Konjskega sedla, jaz pa se komaj vlečem navzgor. Hoja po vklesanih stopnicah mi ne gre brez vlečenja za zajle z rokami. Malo prej sem si spodaj pri Vodniku zaželel prave hrane. Sladko mi ne paše več. Hotel sem že naročiti ričet, pa sem se spomnil, da nisem sabo vzel nič denarja; napaka in šola za drugič. Konjsko sedlo je vseeno blizu in visokogorski svet spet napolni dušo z energijo, ki se začenja poznati tudi na učinkovitosti telesa. Kmalu se začne precej zahteven začetni del spusta v Krmo do koče Pergarca, ki pa nekako kar ni pretežak. Nekje iz podzavesti se je začel prebujati še občutek bližine cilja in telo je čudežno postajalo vse bolj učinkovito. Nižje proti dolini tudi potka postaja vse lažja in bolj položna, cilj pa je vse bolj prisoten v zavesti. Vmes je še nekaj rock 'n' rolla po kotalečem kamenju, preden potka končno preide v makadam. Do zadnje, očitno samopostrežne okrepčevalnice pri Kovinarski koči pritečem dokaj lahkotno, glede na kilometre, ki jih imam v nogah.

Proti Vodnikovemu domu

Pogled iz Konjskega sedla proti Krmi

V bidone natočim vodo, vzamem nekaj piškotov in odkorakam dalje. Ker zadnjega dela poti, ki je tudi brez markacij, ne poznam, poizkušam vklopiti sledenje poti na uri. Kmalu ugotovim, da to ne bo šlo, ker ura očitno misli, da potuje čisto nekje drugje, kot jaz. Zaradi tega sfalim odcep v levo. Seveda ne grem nazaj, ampak se podam kar čez travnike in gozd do prave poti, pri tem pa moram prečkati še izsušeno rečno strugo. Poti zdaj sledim z navigacijo na telefonu. Še nekaj makadama in potem strm asfaltni klanec do ceste Bled - Mojstrana. Ampak, naša trasa ne gre po cesti do cilja - še enkrat je treba zaviti v gozd z labirintom poti. Na srečo imamo tukaj označeno traso in mi ni treba ves čas gledati na telefon. Vseh težav še ni konec. Začuda sem še nekje visoko na hribu in Mojstrana je še daleč spodaj. Še je treba navzdol, pa čeprav noge nočejo. Najraje bi se kar zakotalil v dolino do tistih zadnjih nekaj sto metrov po prijetni potki ob Triglavski Bistrici. Pred ciljem si v reki še umijem roke in obraz, da se vsaj malo osvežim, potem pa čez mostiček in po stopnicah do cilja, kjer me vzpodbujajo moje tri punce.

Kakšni so občutki na cilju, to zanima vse. Probati morate in boste vedeli, ker vsega se pa res ne da opisati z besedami. Kot sem že povedal; telo je utrujeno, duša pa poje. In tako mora biti! Težje je, večje je zadovoljstvo na cilju. Človek pač ni zadovoljen z nečim, kar doseže zlahka. Štejeta samo trud in znoj. Seveda čudovita narava doda svoje, ampak tudi ta ni več tako čudovita, če se bi tja pripeljal s helikopterjem. To ne šteje. Za mene ne! Je kot goljufanje samega sebe. Mogoče je to odgovor na vprašanje od prej. Kaj če se na zahtevne poti in vse druge izzive podajamo ravno zaradi tega, ker so zahtevni. Ker ni lahko. Življenje v civilizaciji je postalo prelahko za naše, trpljenja vajene duše, zato si izmišljujemo nove vse težje izzive. Najboljši pa so seveda tisti, v pristni divjini naravnega okolja, vedno nekje na meji med uspeti in ne uspeti. Triglav Trail Run zagotovi sodi med najboljše. Priporočam! Velika zahvala organizatorjem, da ste mi omogočili to samoosmisljujočo avanturo.



Ni komentarjev:

Objavite komentar