Po skoraj neskončnem dolgem čakanju, odlašanju, prestavljanju tekme je končno prišel dan, ko se bo treba spopasti z ovirami. Prva ovira je redar na prizorišču, ki zahteva PCT. Oprosti prijatelj, saj vem da nisi ti kriv, ampak tisti debeli krekec na NIJZ, zato bom prijazen s tabo. Nimam PCT, imam samo P, če že nujno moraš nekaj dobiti. V kakšnem svetu živimo? Gremo se neke špartance, potem pa se bojimo teh drobnih prehladnih viruskov. Če se že gremo vse te neumnosti, bi me morali testirati vsaj še za AIDS in Hepatitis, ker po nekaterih ovirah dobivamo tudi krvave odrgnine, s čimer se lahko prenašajo tudi hujše bolezni. Pa ne bom več pametoval, je že preveč pametnih okoli tega, narava pa bo na koncu opravila po svoje. Kot sem rekel, danes smo špartanci in gremo čez vse ovire, najbolj pa čez tiste v glavah.
Par let je že minilo, ko sem raziskoval in pregledoval, v katero državo bomo odpotovali, da bi se tam udeležil te Špartanske tekme. Razni oviratloni in avirateki so sicer čisto v redu zafrkancije, ampak mogoče malce preveč otročje zadeve za ljudi, ki si želijo resne izzive. Spartan Race pa tukaj ne dovoli popuščanja. Nekatere ovire so zelo zahtevne in če jih ne opraviš je kazen 30 burpy-jev, vse skupaj pa je ponavadi speljano pa zahtevnem gorskem terenu. Pred dvema letoma je prišla vznemirljiva novica, da Spartan Race prihaja v Kranjsko Goro. Zaradi vseh plandemičnih nebuloz smo tekmo končno dokačali šele ta vikend in to samo v šprint različici. Seveda tudi šprint ni nekaj lahkega in zelo kratkega. Še vedno gre za pet kilometrov gorskega teka in 20 bolj ali manj težkih ovir na poti.
Štartamo v skupinah po okrog 20 tekmovalcev, da ne prihaja do zastojev na ovirah. Ob 10:15 se v še malce turobnem vremenu zaženemo po smučišču navzgor. Vsi tečejo nekam hitro, se mi zdi. Saj se bojo utrudili, mi govori v glavi. Prvi dve oviri nista zahtevni, samo čez stenici se je treba spraviti. Tudi tretja je lahka, ampak poskrbi, da se zmočimo, saj je treba v jamo z vodo in izplezati ven. Še malo teka po smučišču in potem je na vrsti tisto, kar te razjezi. Ni problem, če nekaj ne zmoreš, ampak ko ti nekaj ne rata, nekaj kar bi moralo biti čisto lahko in zato dobiš nesorazmerno težko kazen, se v glavi začnejo protesti, ki jih je treba utišati in iti pogumno dalje. Delam burpyje, ker mi ni uspelo prehoditi pet metrov po slacklinu. Samo pet korakov ravnotežja, tri sekunde in bi bil čez. Zdaj pa zapravljam dolge minute in zelo utrujam telo pred naslednjo težko oviro. To je Spartan Race in zato mi je všeč. Tukaj ni kompromisov. Tu se utrjujeta duša in telo.
Tik pred sklopom zadnjih standardnih ovir je še metanje kopja; strateško postavljena preizkušnja za tiste, ki falimo. Spet je treba delati burpyje, da se telo fajn utrudi pred zadnjimi najtežjimi ovirami. Plezanje po vrvi opravim na hitro in energično. Vsako odlašanje bi pomenilo samo dodatno zapravljanje moči. Potem pa čez obroče, ki nihajo na vrveh. Hočem hitro čez in skoraj padem. Ne no, nočem spet delati burpyjev. Potrudim se in nekako le prikolovratim do zadnjega obroča, z zadnjimi močmi udarim po zvoncu, kar je znak, da je ovira opravljena. Plezanja po mokri poševni steni z vrvjo se je treba lotiti pravilno, pa ni težav, skok čez ogenj v cilj pa je samo zanimivost, ki popestri dogajanje.
Za vrat mi obesijo težko medaljo, oziroma kar dve. Moja duša je končno doživela to špartansko igro. To je moj šport. Vrhunsko doživetje za celotno telo in dušo. Vsako leto enkrat bo ravno prav, da se ne naveličam. Malo več treninga in vse bo lažje. Seveda naslednje leto na daljši in težji varianti. Komaj čakam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar