Šiht + PST

Prolog

Ultra šiht na Planini nad Vrhniko je tak prijeten dogodek, kjer 8 ur tečeš gor in dol po hribu. Prijeten je za to, ker ves čas srečuješ ostale udeležence z nasmejanimi obrazi in ki vsi spodbujamo drug drugega. Cilj je v osmih urah narediti čim več vzponov. Nekateri, ali pa kar večina, so tukaj samo zaradi dogodka in da se imajo fajn. Drugi pa se borijo, da dosežejo čim več vzponov in za čim boljšo uvrstitev ali pa da izboljšajo svoj rezultat iz prejšnjih let. Jaz sem se odločil udeležiti tega dogodka predvsem zaradi treninga, vem pa da bom užival v vseh osmih urah, ko se bom podil po hribu gor in dol. Ne vem, ali bom dal vse od sebe, da dosežem čim več vzponov, ali pa se bor raje na vrhu večkrat odpočil ob pivu in razgledu z vrha stolpa. Tukaj sem bil že lansko leto, ko sem dosegel devet vzponov, za katere sem se moral kar precej potruditi in ne vem, če to lahko ponovim ali celo izboljšam.

Pred nekaj dnevi, mi je David sporočil, da v nedeljo lahko tečeva po PST-ju, kar že dolgo načrtujeva. Jaz potrdim, da sem za, čeprav ne vem, če bom po "šihtu" tega sploh sposoben. Če ne bo šlo drugače, ga bom pa spremljal s kolesom. Sicer pa potrebujem takšen dolg, naporen dvodnevni trening, zato se že veselim vikenda. Ta krog je tudi za Davida pomembna preizkušnja pred Ljubljanskim maratonom, zato upam, da bom v redu spremljava za njega, ne pa da se bom komaj vlekel za njim. Pred nekaj meseci sem ta krog že pretekel sam, in takrat nisem bil preveč navdušen nad njim. Zdaj načrtujem, da ga pretečeva v nasprotni smeri, tako da se čez Golovec zapičiva takoj po pretečeni ravnini iz Viča proti Rudniku. Čez to ravnino sem se takrat komaj privlekel, ko sem se, že malo načet, dokončno uničil čez Golovec.

Šiht

Pri štirni (parkirišče pod Planino nad Vrhniko) je že pestro ko se pripeljem. Parkiram in grem na prizorišče dogajanja, kjer ima organizator dogodka, Marko že vse pod nadzorom. Poskrbljeno je za startne številke, identifikacijo čipov, okrepčilo in super družbo čez celotno dogajanje. Dan bo lep, verjetno pozneje tudi malo prevroč, ampak september je, tako da full prevroče pa res ne more več bit. Ljudi je veliko in še prihajajo, pa tudi čez cel dan jih bo še prišlo. Zaradi množice pride do manjše zamude, ker je vrsta za prijave, pa je lepo, če se jih počaka, da startamo skupaj. Marko med tem časom razloži pravila in deset čez osem začnemo s štempljanjem, kar moramo potem ponavljat vsakič na vrhu in spodaj, da nam tako beležijo število vzponov.

Po stezici grem počasi za kolono, potem pa po makadamski cesti stečem mimo skupine naprej. Zdaj ko sem spočit, moram to izkoristit in se ne pretirano šparat. Pozneje bom pa že videl, če mi bo šlo dobro, bom dal proti koncu vse od sebe. Prvi del poti je precej položen in sploh zdaj, ko sem še svež, zelo tekoč. Najprej makadamska cesta, potem pa potka, ki je sredi travnika močno osenčena z grmovjem. Pravzaprav je to kar nekakšen tunelček iz grmovja, kar je res prijetno za vročino, ki se obeta. Na zgornjem delu sta dve poti, ena je krajša in bolj strma, druga je daljša in bolj položna. V praksi se izkaže, da po nobeni pretirano ne pridobiš, ne gor ne dol. Meni se zdi še najbolje po strmi gor in položni dol. Lansko leto sem s tem malo eksperimentiral in vem, da je tako najbolje. Zdaj sem šele prvič na vzponu in zato z lahkoto opravim z strmino. Na vrhu sem pod petindvajsetimi minutami, kar se mi zdi res odličen čas. Tudi prvi spust je lahkoten in hiter. Izračun spodaj mi pokaže, da s tem tempom z lahkoto naredim enajst vzponov, kar je tudi rekord. Jasno mi je, da takega tempa ne bom zdržal, ampak mogoče pa mi le uspe narediti deset vzponov, kar je veliki cilj. 

Samo nadaljujem s tekom gor in dol v svojem razigranem ritmu in z nasmehom vračam pozdrave in nasmehe ostalim tekmovalkam in tekmovalcem na progi, ki jih ves čas srečujem. Spodaj in zgoraj vsakič nekaj popijem in občasno tudi kaj pojem. Na vrhu mojster neutrudno peče palačinke, ki jih lahko pojemo kolikor hočemo, tako da se lakote ni bati. Pogledujem na uro in skrbim, da si naberem ravno prav rezerve za težke čase, ki me sigurno čakajo proti koncu dirke. Po petih vzponih jem že tretjo palačinko in ugotovim, da palačinke niso najboljše za hiter spust, ker pride do nabijanja v želodcu, palačinka pa si, zdaj ko je že preživela hudo vročino v ponvi, želi malo miru, da se pravilno prebavi in se na ta način učinkovito spremeni v energijo, ki jo potrebujem za dober rezultat. Po spustu imam že kakih dvajset minut rezerve v času, da dosežem svoj cilj, zato si privoščim petminutno pavzo. Preobujem se v superge z več blaženja in preoblečem v majico brez rokavov, ker vročina zdaj že kar pritiska.

Šesti vzpon zdaj naskočim z jasnim ciljem, ki sem si ga dokončno ugnezdil v glavo, da ga moram izpeljati. Pred mano je še pet vzponov in en spust manj, če ne štejem vrnitev do avta po tekmi. Še vedno mi gre dobro navzgor, samo včasih se mi zdi, da nekdo naskrivaj vsakič malo podaljša pot. Če prav bi moral zdaj poznati že vsak kamenček, se vsakič pojavi kakšna nova strmina, ali pa se podaljša obstoječa. Na vrhu si naslednje tri vzpone ne privoščim palačink, ampak raje spodaj kaj pojem. Na spustu srečam Simona, ki je šele zdaj prišel na tekmo. Moj osmi vzpon startava skupaj z Simonovim drugim. Nekaj časa grem počasi z njim, potem pa kmalu pospešim. Čisto zares čutim, kako sem dobil dodatno energijo, ki mi jo je dal ta pozitivni človek. V najbolj strmem delu kar zdrvim mimo Marjana, s katerim imava do sedaj enako vzponov in me zdaj začudeno gleda, kam tako divjam. Zdaj že tudi drugi vejo, kaj je moj cilj in deležen sem veliko spodbude. Do sedaj je bilo veliko tekmecev, ki smo imeli podoben rezultat, oziroma so bili celo malo pred mano, zdaj pa so zaradi vročine počasi obupovali, razen najboljšega, ki je že daleč pred vsemi. Na predzadnjem vzponu imam še vedno dobro uro časa za spust in zadnji vzpon, zato v miru pojem še zadnjo palačinko, saj se mi nikamor ne mudi.

Po zadnjem spustu si pri avtu naprtam nahrbtnik, da imam nekaj za preobleč in vzamem si palice, s katerimi si bom pomagal na zadnjem vzponu. Izčrpanost je že precejšna, ampak časa je dovolj, tako da grem navzgor lepo počasi v hitrem pohodnem koraku. Srečam Mateja, ki mi pravi da bom z desetimi vzponi najbrž drugi, on pa da ima pred sabo še dvanajstega. Ta dobra novica, ki ni čisto taprava, mi zelo polepša to zadnje mučenje navzgor. Je težko, malo se mučim, ampak ne pretirano, ker imam časa dovolj. Spet so se pojavili novi ovinki in strmine, zato je vrh vedno bolj oddaljen. Ne vem, ali se sploh približujem cilju, ali pa mogoče skrivnostni podaljševalec poti hitreje ustvarja nove odseke in se zato oddaljujem od cilja. Pogled na uro me nekoliko potolaži, ker se očitno ti novi odseki ne štejejo v čas, tako da ničesar ne zamujam in se v predvidenem času pojavim na cilju.

Gor mi povejo, da je crknilo elektronsko beleženje vzponov, zato zdaj ročno beležijo in preverjajo, kaj je kdo opravil. Na koncu ugotovimo, da sva dva z desetimi vzponi in da sem jaz na tretjem mestu in zato na stopničkah. To sva s Simonom primerno proslavila. Kar nekaj začudenih ultrašev, ki me še ne poznajo, zanima od kje sem se pojavil in kar naenkrat prišel med najboljše. Meni pa se sploh ne zdi, da sem naredil kaj posebnega. Po moje so drugi tisti, ki se jim danes ni pretirano ljubilo dati vse od sebe. Seveda pa smo vsi navdušeni in presenečeni nad zmagovalcem Matejem, ki še nikoli v življenju ni tekel več kot dve uri skupaj, je pa bivši reprezentant v smučarskih tekih. Pozneje se je izkazalo, da smo bili trije z desetimi vzponi, tako da nisem več čisto prepričan, če sem bil res tretji, ampak nobeden me ni obvestil, da bi moral vrniti nagrado. Sicer pa mi uvrstitev ni pomembna, bolj važno je, da mi je za sebe uspelo narediti, to kar sem si zastavil za cilj.

Vse pohvale Markotu in vsem ostalim, ki so sodelovali pri organizaciji in odlično pripravili dogodek ter poskrbeli za težek in prijeten šiht, na katerega, upam, da se še vrnem v naslednjih letih. Velika zahvala tudi oskrbniku zavetišča, ki je za vse udeležence poskrbel za zastonj palačinke med dogotkom in pasulj na koncu. Z veseljem sem nekaj prispeval za izgradnjo nove koče, za katero zbirajo denar.

PST

Zjutraj se počutim super. Posledice šihta so še nekje potuhnjene v telesu, zato sem jim zdaj pripravljen dodati še malo družbe. Septembrska vročina še ne popušča in zopet se obeta vroč dan. Tukaj ne bova imela okrepčevalnic, razen če se ustaviva v gostilni, zato morava vso tekočino za pitje nositi sabo. Napolnim si dva bidona in v nahrbtnik dodam rezervno čutarico vode. Vzamem sabo tudi dovolj za jesti, saj nekih rezerv v telesu zdaj nimam.

Začneva z Viča proti Rudniku. Vem da je PST dobro označena pot, ki pa je mestoma popolnoma neoznačena in to prav tam, kjer ni nobene logike, ki bi nakazovala pravo smer. Na uri imam gpx track, ampak se odločim, da poizkusiva brez njega, vendar zaideva že pred vzponom na Golovec, zato raje vklopim sledenje, da ne bo še kakšnih ovinkov, kje po mestu. Prvo ravnico, po kateri se mi je prejšnjikrat proti cilju tako vleklo, zdaj hitro pretečeva. Tudi za Golovec sva še zelo sveža in z njim z lahkoto opraviva, čeprav v strmejše odseke, iz previdnosti, raje hodim. Srednji del poti od Bizovika pa tja do BTC-ja in čez Žale se nekoliko vleče in tudi pokaže, da bova najbrž imela manjše težave s pomanjkanjem tekočine. Čez Bežigrad in Šiško je pot speljana v glavnem čez strnjeno naselje in ne primanjkuje lokalov, zato se odločiva, da se na hitrico ustaviva na radlerju. Kot nalašč, so sedaj vsi lokali, mimo katerih tečeva, ob nedeljah zaprti in sem že mislil, da bo treba do cilja zdržati ob nekaj kapljah vode. Tolaži me, da bo to že čez osem kilometrov. Potem pa le zagledava odprt lokal, kjer na hitro poskrbiva, da čez najini telesi shlapi radler in nekoliko osvežena tečeva dalje. Od Kosez naprej je zopet malo bolj naravno okolje. Cilj je v bližini in kar malo s ponosom ugotavljam, da mi tale PST ni delal kakšnih hudih težav, kljub včerajšnjem šihtanju, in da sem v odlični formi. Sicer tri ure in pol ni ravno dober rezultat, vendar sem to naredil skoraj zlahka, bi rekel. Saj vem, da bom v naslednjih dneh najbrž čutil posledice, ampak ta vikend sem opravil odličen trening.

Epilog

Naslednji vikend grem na 50 km tekmo SLO50km-Jakob. V luči tega je bilo tole ta vikend popolnoma nepotrebno pretiravanje. Imam pa v načrtu še nekaj drugega, za kar je tole vse skupaj, upam da, odličen trening. Cel teden ne mislim nič teči, samo kakšen sprehod in joga ter seveda veliko zdrave, kvalitetne hrane, da se čim bolje regeneriram do nedelje. Na koncu je bil to predvsem sladoled. V torek že vidim znake pretreniranosti. Dobil sem herpes, ki se mi včasih pojavi po hujših naporih. Noge pa so začuda cel teden zelo v redu, nobenih bolečin v mišicah. Prvih nekaj dni se počutim malce izčrpan, potem sem pa kmalu kot nov. Glede na to, da sem v dveh dneh pretekel 80 km in naredil dobrih 4 km višincev, se mi zdi, da sem počasi pripravljen na 100 km dolg trail. Ampak o tem več kdaj drugič. Samozavest se mi je dvignila, vem da sem marsičesa sposoben. Se pa zavedam, da po takšnih večjih naporih sledi nekaj dni časa za regeneracijo.