Lep sončen dan se je naredil. Tak, kakršen se naredi po prehodu izrazite hladne fronte. To pomeni, da imamo zdaj sicer lepo sončno vreme, ampak burja veselo požvižgava naokoli. Najbolj tečno je to zaradi tega, ker je danes štart v najbolj mrzli vasi na Krasu, vsaj tako nam zdaj ponosno oglašujejo kraj z imenom Laže. Oblečen v vetrovko niti nimam občutka, da me zebe, verjetno zaradi adrenalina, saj mi zobje šklepetajo in se moram prav potruditi, da jih umirim. Ne vem, ali me bo v prihodnjih urah zeblo ali mi bo vroče. Ne, nimam namena dirkati. Danes imam preprost cilj preteči to traso in uživati v kraški pokrajini, če me le ne bo burja preveč prepihala. Nanos v ozadju je popolnoma ometan s snegom in izgleda kot zamrznjen mogotec nekje s severa, ne pa kot primorski hrib v prebujajoči se pomladi.
Prvi ravninski kilometri me kar dobro ogrejejo, zato vetrovko kmalu pospravim v nahrbtnik. Gre prav hitro in tekoče. Začetni kilometri so zelo ravninski, potem pa se začne prvi vzpon na Vremščico, ki pa ima vmes še nekaj spusta, tako da je nabiranje nadmorske višine precej v varianti gor–dol–gor. Sneg, ki je padal v prejšnjih dneh, se kmalu pojavi na progi. Spodaj je to bolj blatna žlubodra, proti vrhu pa je utrjena gaz. Na vzponu ne piha preveč, je pa slišati kričanje burje, ki se oglaša nekje okoli vrha. Blagi vzpon, ki ponuja nekaj spustaških počitkov, me hitro pripelje na razgledni vrh. Burja nima tolikšne moči, da bi me zdaj zaustavljala, čeprav nimam pojma, kako in zakaj, ampak piha po južnem pobočju navzgor.
Iz zasnežene Vremščice sledi dolg izlet do doline reke Reke in nazaj gor. Spust z vrha po mokrem snegu na travi in blatu je na začetku zelo zahteven. Tukaj bi palice prišle zelo prav, vendar se jih za teh nekaj sto metrov res ni splačalo nositi s sabo, se pa vsaj malo naslanjam na veter. Nadaljevanje spusta je prava uživancija. Sicer je še nekaj časa teren moker, zasnežen in blaten, kmalu pa postane popolnoma suh in v blagi naklonini zares lahkotno letim navzdol. Zelo hitro se znajdem v vasici Gornje Vreme, kjer navija množica navdušenih navijačev. Sledi kratka ravnina do vasi Dolnje Vreme in spet navzgor. Tukaj se mi zdi res škoda, da niso traso seljali malo do reke Reke in naprej do Škocjanskih jam, kjer ta reka ponikne v podzemlje. Pot navzgor proti pogorju Vremščice je spet dolga in položna ter, razen čisto zgoraj, presenetljivo suha. Tokrat smo šli na malce nižji Čemparjev vrh, ki je nekoliko bolj zahodno od glavnega vrha v grebenu Vremščice. Tu so ogromni zameti snega in gaz je ponekod zelo globoka, vendar dobro zgažena in lepo prehodna.
Pred finalom pa sledi divji, strm spust po travnatem pobočju globoko v dolino. Po zasneženem delu je to spet malo drseče, potem pa spustim vajeti in letim navzdol na polno. Malce pred koncem spusta so noge že precej utrujene, vendar je najhujše mimo in pred mano so samo še zadnji kilometri ravnine. Utrujenost telesa je ravno takšna, da še lahko uživam v teku po čarobni kraški gmajni. Zadnji kilometri se, kot ponavadi, malce vlečejo.
Cilj v Divači je postavljen na tako prijetno lokacijo, da vsi ležijo na s soncem obsijani in z marjeticami porasli travi. Tudi burja tu nima moči in utrujena telesa zares uživajo na mehki podlagi. Ja, seveda si privoščim malce tega razvajenja …
Ni komentarjev:
Objavite komentar