sobota, 17. april 2021

Pot dveh slapov

Pot dveh slapov je krožna pot, ki se začne in konča v Višnji Gori, kraju kjer trenutno živim. Pretekel sem jo že neštetokrat. Poznam jo že na pamet. Pa vendar bo kmalu minilo dve leti, odkar sem jo nazadnje pretekel v celoti. Danes pa, kot da gre za neki nov začetek, spet tečem v smeri skozi Dedni dol. Nimam pojma zakaj sem startal v tej smeri. Mogoče zaradi dolge asfaltne ravnine, ki jo raje pretečem na začetku, kot na koncu. 

Minilo je že leto in pol odkar sem pretekel Krpana. Cca 170 km. Takole na pamet sem v tem letu in pol pretekel ravno nekaj takega, kot takrat v dobrem dnevu. Vmes pa je bilo ogromno prehojenih kilometrov z vozičkom in tudi otroško nosilko. Danes pa sem začutil, da sta telo in duša pripravljena, da spet začnem na polno. Popolnoma jasno mi je, da so dolgi samotni teki v naravi tisto, kar me poleg družine najbolj izpolnjuje v življenju. Mogoče je danes nek posebni dan tudi zaradi tega, ker sem končal z bolniško zaradi Covida. Težavno obdobje, ki omejuje našo svobodo nekako preveč vpliva na mojo duševnost. Tega se moram znebiti in uživati v svodi, v naravi in z družino. Covid sem prebolel kot rahel prehlad, zato so bile to bolj počitnice, kot bolniška. Vseeno smo bili zaprti doma, zdaj pa štart proti življenju na polno.

Dolga asfaltna ravnina skozi Dedni dol

Čebelji park

Kapelica

Stara zapuščena domačija

Mostički na poti ob Višnjici

Mistični slap Višnjica s svojo ''feratko''

Dedni dol je hitro za mano in zdaj že tečem ob prijetnem potočku Višnjica proti prvemu slapu. Mistična dolina Višnjice je poleg Kosce najlepša divja dolina v okolici Višnje Gore. Pri slapu Višnjice se rad malo zadržim, ker tam čutim nekakšno posebno energijo. V zelo mrzlih zimah smo tudi že plezali po tem slapu. Brez vrvi, kot po nekakšni zaledeneli bolderci. Ampak na žalost so take zime vse redkejše.

Od slapu dalje se počasi začne vzpon. Najprej je treba mimo slapu splezati po lojtri, kot po nekakšni feratki. Potem pa bolj ali manj ob potoku, dokler se ta ne razcepi na dva kraka, proti dvema izviroma, pot pa se pa nadaljuje v klanec, nekje vmes. Tukaj ponavadi pijem vodo iz potoka. Ne razmišljam veliko o tem, če je onesnažena. Vem da so nad izviri kmetije, ki v zemljo spuščajo marsikaj, zato mogoče ni najbolj čista, ampak ker jo ne spijem na hektolitre in ker je to kljub vsemu prava živa izvirska voda, si z veseljem privoščim nekaj požirkov.

Nad potokom se pot priključi na gozdno cesto iz Blečjega vrha proti Kuclju, ki je najvišja točka poti. To je dolg počasen makadamski vzpon, zaradi katerega bi pot raje tekel v nasprotni smeri, saj imam raje strme vzpone in položne spuste. Po drugi strani pa so taki dolgi počasni vzponi odličen trening vzdržljivosti v klanec. Cesta je lepo vzdrževana in speljana skozi mistični bukov gozd z občasnimi opozorilnimi tablami, da tukaj nisem sam, ampak se sprehajajo tudi divje živali, oziroma table namigujejo kar direktno na medvede. Jaz tukaj v resnici še nisem opazil sledi medvedov, sem jih pa že večkrat na drugi strani, tam okrog Polževske planote. Ker je vmes avtocesta, ki jo bolj neradi prečkajo, je tukaj manj možnosti, da me preseneti kakšen kosmatinec.

Po gozdni cesti proti Kuclju

Kucelj

Skoraj eno uro sem že na poti, ko pridem na Kucelj. Veliko počasneje kot v mojih najhitrejših časih. Mislim, da je moj rekord Poti dveh slapov uro in osemnajst minut, danes pa sem v eni uri komaj na pol poti. Pa ne gre toliko za izgubo kondicije. Danes grem tudi zavestno počasi in z užitkom. Kucelj ni preveč izrazit vrh, ampak bolj spominja na malce dvignjen plato nad Leskovško planoto. S Kuclja s spustim po divjem spustu proti Gornjem Brezovemu. Tokrat se spuščam počasi in previdno, v najhitrejših časih pa je tle zares letelo divje in na polno. In nato, po kratkem asfaltnem odseku, kmalu vzpon na drugi najvišji vrh na poti, Gradišče, s kratkim strmim vzponom s severne strani, po katerem sem v najboljših časih delal intervale. Gradišče je iz Višnje gore dostopno tudi kot direkten kratek izlet. Domačini so ga kar preimenovali v Križ, po znamenju, ki stoji na vrhu. Tukaj gor je tudi arheološko najdišče s prazgodovinskim naseljem. In pa seveda, da ne pozabim; tukaj je tudi priljubljeno odskočišče jadralnih padalcev za hitre kratke polete. 

Križ (Gradišče)

Po kratkem prijetnem pogovoru s prijetnim gospodom, edini duši, ki jo srečam na celi poti se moja pot ne nadaljuje direktno proti Višnji Gori, ampak se iz vasi Vrh spustim v dolino Kosce. Pri izviru si zopet privoščim nekaj požirkov vode, potem pa se spustim globoko v dolino, mimo znamenitega slapu in naprej ob potoku. Čista divjina zelo blizu urbanega okolja. Velikokrat se podam v ta konec. Tudi s Karlo grem velikokrat na sprehod v to divjo dolino. Z vozičkom seveda samo do konca ceste, zdaj pa ko je že večja, z nosilko vse do slapu. Komaj čakam, da se skupaj podamo na celotno Pot dveh slapov. Karla zares uživa zunaj, tako v vozičku, kot v nosilki, najbolj pa ko se sama sprehaja po naravi in nabira kamenčke. Tečem še mimo ''mojega tolmunčka'', v katerem si včasih privoščim ''ledeno kopel'' za krepitev duše in telesa, potem pa se počasi divjina prepusti civilizaciji in mimo prvih hiš kmalu pritečem do viška našega ''napredka'', avtoceste.
Kosca se izlije v Višnjico v Višnji Gori in do doma imam samo še par sto metrov. Moja današnja dogodivščina se počasi zaključuje. Že čakam, kam me bo odpeljala naslednja.



Kosca

Naslednji dan pa...


Že spet sem na poti. Na isti poti. Pa vendar tako drugače doživeti. Vreme je drugačno, narava je za odtenek bolj ozelenela, srečam kar nekaj nedeljskih izletnikov, tudi petje ptic, luže... vse je za malenkost drugače. Predvsem pa sem drugačen jaz.. In pa, seveda saj res, danes tečem v drugo smer, kar tudi spremeni marsikaj.
Danes je začetek bolj dinamičen, ob Kosci tečem proti toku. Mimo slapu, po strmem vzponu, ki je tudi odličen poligon za intervale, se hitro vzpenjam vse do Križa in potem po kratkem spustu še vzpon na Kucelj. Spust iz Kuclja pa je tisti prijetni drnc po ne prestrmem makadamu navzdol. Tudi po dolini Višnjice je prijetno in divje, zadnja dva asfaltna kilometra pa se tokrat zares kar vlečeta nekam v neskončnost...

Telo je ravno prav utrujeno in se krepi, duša pa nestrpno čaka na nove avanture💓

Ni komentarjev:

Objava komentarja