17. Gorski maraton štirih občin

Sobotno jutro v Podbrdu. V idealnem vremenu čakamo na start 17. gorskega maratona štirih občin. S prijatelji in znanci smo si izmenjali pozdrave in predvsem želje za uspešno in lepo pot. Ultraši na Pušeljcu so na poti že skoraj dve uri in se bližajo Črni prsti. Ko bom velik, bom šel tudi jaz na Pušeljc. Na prizorišču je čutiti veliko dobre volje, pomešane z rahlo tremo. Godba je že odigrala nekaj skladb, zdaj pa vsi mirno stojimo, ko igrajo Slovensko himno. Čez par minutk bomo že tekli skozi Podbrdo proti cerkvici kjer je leteči start.

Dve leti je že minilo, odkar sem bil nazadnje in tudi prvič na tej tekmi. Kar težko je dojeti, kako čas hitro mineva. Danes si želim preseči takratno neverjetno zgodbo. Glede na razmere to ne bi smelo biti pretežko in vse je odvisno samo od moje pripravljenosti in volje, trme, zagnanosti... Treba bo dirkat, ne pa uživat v pohajkovanju po prelepih hribih. Šprical bo znoj, lahko da tudi kri, prostora za softiče tukaj ni. Gremo gaaasaaaa...

Helena mi je pred startom rekla, da je treba startati na polno, potem držati celo pot in na koncu še finiširati skozi cilj. Začetni vzpon je zares takšen, da grem preveč na polno. Ne gre drugače; če bi hodil bi bil daleč prepočasen. Bolje je da tečem in sem prehiter, tudi zato da prehitim morebitno gnečo višje gori, kot se je spominjam iz pred dveh let. Serpentine v položen klanec se vlečejo nekam v neskončnost, ampak pogled na uro mi pokaže, da kilometri in višinci zelo hitro minevajo. Ko mulatjera preide v stezico, pot postane malce bolj razgibana in občasno se odpirajo neverjetno lepi razgledi globoko v dolino. Šele zdaj mi je jasno, kako visoko smo se že dvignili. Marjana spustim naprej, potem mu pa še nekaj časa uspešno sledim in vmes tudi malo podebatirava, dokler dokončno ne izgine naprej. Po kratkem spustu s Koble se počasi začne naskok proti Črni prsti, oziroma na sedlo Čez Suho. Po prehitrem začetku se zdaj umirim, pot je še dolga in vsaka svežina v telesu bo pozneje še kako prav prišla. Gorska narava, čudovito vreme, svež zrak in pa navijači; vse skupaj me polni z energijo. Kakorkoli že, taktično ali po tempu, nalašč ali slučajno; na vrh sem prišel do minutke v enakem času, kot pred dvemi leti.

Ker sem šel proti vrhu z rahlo rezervo, zdaj ne rabim nobenega oddiha, ampak samo na hitro nekaj popijem in odbrzim navzdol. V zelo hitrem spustu se naslanjam na veter, ki piha navzgor. Kmalu spet ujamem Marjana in priklopi se nama še Katarina. V zadnjih letih sem kar izpopolnil svoj, včasih zelo slab spust, zato z lahkoto sledim njunem ritmu. Vsaj nekaj časa. Pomanjkanje hitrega treninga navzdol, ki ga v resnici uporabljam skoraj samo na tekmah, se kmalu pozna na utrujenosti. Katarino raje spustim naprej in malce upočasnim. Sploh ne morem verjet, da me je že spet pobralo na spustu. Potem pa še neroden korak, spotaknem se in poletim z glavo navzdol. Z desnim kolenom udarim ob tla in se ujamem na levo roko. V komolcu nekaj zaškrta, kar me prestraši. Malo počakam, če bo sledila bolečina, pa je ni. Počasi začnem teči dalje. Zgleda, da bo vse o.k. Naprej proti Hudi Južni tečem veliko bolj previdno in varčujem z energijo. Skozi vasi je ogromno navijačev domačinov, ki živijo s to tekmo. Scena, ki je zares v vzpodbudo in dobro voljo. Vmesni vzpon vseeno zamori razpoloženje, saj komaj čakam konec spusta, ki pa se z vzponom samo oddaljuje. Kar naenkrat me zelo začudi, ko me prehiti Marjan in kmalu za njim še Katarina. Morala bi biti že daleč spredaj, pa sta se izgubila. Nič čudnega, bog vedi kaj ima dec v glavi, ko teče s takim prijetnim dekletom. Moje nagajive misli celo pomislijo, da sta se nalašč izgubila v gozdu. Ampak ne na tekmi, no. Na tem delu postaja že malce vroče, kar pa ob zares številčnih okrepčevalnicah ne predstavlja prehude ovire. Končno se začne zadnji spust proti najnižji točki. Pameten in počasen tek v zadnjih kilometrih mi povrne svežino. Spust po asfaltu je sicer trd, ni pa nobenih korenin ali kamnov, ki bi me spotikali, zato si zopet upam spustiti navzdol. Huda Južna me pričaka z neverjetnim vzdušjem, veliko navijači in pravo žurko. Iz zvočnikov doni Moja mama je strela od Sokolov. Moj čas tukaj je dve minuti slabši kot pred dvemi leti, počutje pa precej boljše.

Kontrolna točka Huda Južna in okrepčevalnica z žurko je malce pred koncem spusta, da si človek potem skozi spust vzame še malo zaleta, prestreže palice na drugi strani in urno zakoraka v strm klanec proti Durniku. Za nadaljevanje pa korakanje po betonski cesti navzgor. Betonska cesta postane betonska stezica in kmalu samo še strma planinska pot. Okrepčevalnice so tukaj zelo na gosto, zato se ni bati dehidracije ali izčrpanosti. Navijači na okrepčevalnicah in vmes so fenomenalni. Visoko proti Durniku me pozdravita Drejka Team. Uršula je ravno včeraj naredila navdihujočo epsko zgodbo dveh krogov GM4O in tako postala članica kluba GM4O extremno, zdaj pa zopet navija tukaj gor. Svet se vse bolj postavlja pokonci. Imam občutek, da se zemlja vrti proti meni, zato moram čimprej na vrh, preden se obrne okrog. Sliši se navijanje in petje. ZZ Topka me vzpodbuja: ''dajmo, dajmo, Brane Mišmaš, drugi na Milanja trailu'' glasno vpije, ''sem prebrala tvoj Blog''.
Besede, ki dajo voljo za naprej in iztisnejo še več energije iz telesa. Zares najboljša navijačica, hvala za navijanje in sliko. Brez tebe bi bil rezultat slabši.

Pred vrhom svet postaja čedalje bolj pokončen, korak pa še vedno ostaja tekoč in ritmičen. Ko se končno malo poravna, poizkusim s tekom in kar gre. Durnik je tu, čez najbolj strm del poti sem prilezel. Teren postane bolj tekoč, tudi z odseki ravnine, in občasnimi razgledi skozi rob v dolino na južno stran. Ko pridem ven iz gozda se odpre pogled na Porezen tam gor nekje. Še vzpon čez pašnike, pa bom tam. Navijačev je proti vrhu vse več. Lovim svoj predlanski čas ki ga na Poreznu zopet izenačim, kar pomeni, da moram osebni rekord loviti navzdol.

Zdaj pa po pameti. Minutka pavze, da si zategnem vezalke, potem pa v svojem hitrem, ne pa prehitrem, ritmu navzdol. Po grebenu še ni strmine, na serpentinah pa napake niso dovoljene. Občutek je pravi. V nogah je dovolj moči, da lahko obvladujem dokaj hiter spust. Lepo je videti, ko ura kaže vse manj nadmorske višine. Pa vendar, cilj je še globoko spodaj. Na polovici spusta se malo poravna in tukaj je še zadnja okrepčevalnica. Zadnji spust po mulatjeri je veliko položnejši in tehnično lažji, kot je v mojem spominu iz pred dveh let. Ne vem, ali je to zaradi izkušenj, ali pa zato, ker sem bil takrat že bolj na koncu z močmi. Danes me ne more nič več zaustaviti. Tabla 3 km, čez šest minut 2 km in še čez šest minut 1 km. Vse je pod kontrolo. Zdaj lahko šprintam. Desna noga se ob nekaj zapne, začutim udarec v noht in potem se že vidim kako letim po zraku in kmalu pristanem na nekakšnem grobem makadamu. Nekaj sto metrov pred ciljem sem že spet na tleh. Neroda! Poberem se in počasi odkorakam proti cilju. Sem že na asfaltu in navijačev je ogromno. Za sabo slišim hitro približujoče se korake. A zdaj bom moral pa še šprintat? Pospešim. Koraki se še vedno vse bližje, zato v polnem šprintu zdrvim po klancu navzdol skozi cilj.

Kaj naj rečem. Občutki v cilju so neverjetni. To je zares tista ta prava divja dirka, ravno prave dolžine. Strmi klanci, spusti, padci, gore, razgledi, domačini, prostovoljci, vsi tekmovalci, navijači, vse skupaj navdušuje in kliče po vračanju nazaj. Takoj v cilju še legendarna sadna kupa.

Dneva pa še ni konec. Kmalu izvem, da je tako Heleni, kot tudi Maji uspelo priti pred limitom v Hudo Južno in zdaj obe drvita naprej proti cilju. Jasno je, da ju moram počakat. Pozdravim se tudi z vsemi ostalimi. Lepo vreme in dobre razmere so poskrbele, da smo danes vsi zadovoljni in dobre volje. Zelo me začudi, ko proti cilju teče Matjaž sam, brez Helene. Napovedovalka napove, da je pravkar odtekel svoj tretji krog v 24 urah. A je to šala? Nič mi ni jasno. Zares je to naredil. Tako kot Uršula včeraj. S tem je postal član kluba GM4O extremno. Priznam, da sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja. Šele, ko sem malo bolj razmislil, mi je postalo jasno, da to pa ni kar nekaj. Malo pozneje prideta v cilj tudi obe naši junakinji. Tega pa sem najbolj vesel. Da je uspelo Heleni in Maji. Obe sta neverjetni. Največji zmagovalec je tisti, ki vloži največ truda in oni dve si delita prvi dve mesti.

Milanja trail 17 km

Po glavi se mi hitro prepletajo misli. Kaj sploh lahko zdaj naredim? Kmalu mi je jasno, da ne bom naredil nič. Danes pač ne bom tekel, zaradi ene čisto banalne neumnosti. Pa tako sem se veselil tega teka. Na hitro se sprijaznim, da bom samo navijač. In kaj je razlog? V čem je problem? Doma sem pozabil tekaške copate. Sabo imam krokse. Imam tudi rolerje. Nič od tega ni primerno za trail tek. Rolerji najbrž niti niso dovoljeni. Lahko bi tekel bos, pa raje ne bom, ker za prve kilometre bos v sezoni, tukaj ni najboljša podlaga. Da bi se odpeljal domov po superge, ni ne časa ne volje. Zakaj danes noben trgovec s tekaško opremo nima stojnice tukaj? Danes bi bil jaz sigurno vaša najboljša stranka. Obstaja še ena možnost. Superge mi lahko tudi kdo posodi. Vem da je tukaj zagotovo veliko tekačev, ki imajo s sabo več kot eno obutev. Ampak odrečem se temu, da bi fehtaril naokoli. Šel bom lepo na en sprehod, do koder bo seveda šlo z mojimi bosimi nogami. Navijal bom za Davida in ostale prijatelje in vse tekače. Preživel bom lep dan in to bo to.

Milanja trail je tisti dogodek, ki ga imam v najlepšem spominu od lanskega leta. 31 kilometrov teka po prvinski pokrajini zelenega krasa z neokrnjeno naravo. Letos sem se prijavil na krajšo 17 km traso, ki mi odlično ustreza tudi po konfiguraciji terena in mogoče bi bilo pričakovati tudi kakšne stopničke v kategoriji. Poleg tega se mi teh 17 km zdi najboljši trening za GM4O naslednji teden.

David se je že skoraj zrihtal. Jaz pa se že sprijaznjen s svojo usodo pozdravljam s prijatelji in znanci, ki jih je ogromno tukaj. Ko Borutu povem, da sem doma pozabil superge, mi takoj ponudi za posojo svoje stare. Že sprijaznjen, da ne bom tekel, pomerim superge in ja, kar prav so mi. V bistvu so mi čisto prav. Prav nič mi ni jasno. V glavi moram zopet preklopiti na dirko. Tekel bom. Zopet sem v igri. Hvala ti Borut. Superge se na mojih nogah počutijo odlično, zato ti obljubim, da se bom potrudil in bomo skupaj poizkusili naredi čim boljši rezultat. Čas hitro mineva. Takoj se opravim v tekaško opremo, namontiram številko, še malo preizkusim superge in že je treba na start. Thunderstruck že nabija iz zvočnikov. 

Prvi kilometri so po makadamski gozdni cest. Začetna gužva se hitro porazgubi in z lahkoto tečem v svojem tempu na meji cone udobja. Rahel vzpon še svežemu telesu ne predstavlja nobene ovire. Na sebi nimam nobene dodatne opreme v obliki nahrbtnika, torbice, pasu ali česa podobnega. Odločil sem se za hiter in lahek tek. Čeprav je uradno okrepčevalnica samo na desetem kilometru, je prva vodna postaja že preji, in najbrž bo, glede na lanske izkušnje, še ena malo pred ciljem, kar mora več kot zadostovati za zadostno hidracijo.

Na petem kilometru se začne resen klanec proti grebenu Volovlje rebri. Nekaj tekmvalcev je pred mano, ampak nimam pojma koliko. V klanec jih še nekaj prehitim in potem kar nekaj časa tečem za Andijem. Že to, da sem tukaj z njim, v njegovem tempu, mi govori da sem hiter, pa če prav gre on na daljšo progo. Po nekaj kilometrih tekanja po neizrazitem travnatem grebenu prehitim še Andija. Časomerilec na vrhu mi pove, da sem četrti. Kaj? Četrti? To je noro. Skoraj jasno mi je, da so najbrž vsi iz moje trase, zato premlevam samo to, kateri kategoriji pripadajo. Upam da vsaj eden ni iz moje. Prehitel sigurno ne bom nobenega, ker daleč pred sabo ne vidim nobenega tekača več. Z Andijem skoraj skupaj pritečeva do okrepčevalnice na desetem kilometru.

''Bravo! Drugi si.''
''Kaj? Kako? Drugi? A nisem četrti? A so vsi trije pred mano iz ta kratke?''
''Ne, samo eden, drugi si.''
Komaj dojamem, v resnici sem na drugem mestu. Zdaj moram sedem kilometrov zares na polno, da mi uspe obdržat stopničke. Hitro popijem kakšnega pol litre tekočine in gasaaa naprej. Spust je takšen kot mora bit, takšen, na katerem sem najhitrejši - položen makadamski spust. Dva kilometra po položnem makadamu navzdol, na polno. Pogledujem nazaj. Mislim, da mi nihče ne sledi, ampak nikoli ne veš, kako blizu za ovinkom so. Upam, da me vsaj ne bo prehitel več kot eden. Nasmihajo se mi stopničke absolutno. Nič se šparat. Treba je gaassaaaa...

Pet kilometrov do cilja. Oster ovinek v levo in po travnati trasi dalje v spust. Vmes na manjšem položnem klančku spoznam, da sem že precej znucan. Nič hudega. Klancev ne bo več veliko. Kmalu se priključim na daljšo traso, ki jo poznam že od lani. Zdaj vem kaj me čaka. Nič več napornega. Samo še spusti in kar je najboljše, nobenega prestrmega spusta. Leti na polno. Strah me je, če mi kdo sledi blizu. Ni vsaka tekma, da bi bil drugi in bilo bi carsko, če mi danes to uspe.

Tri kilometre do cilja je zopet priključek na makadamsko cesto. Tu je tudi vodna okrepčevalnica. Že letim dalje. Nikogar ni videti za mano. Počasi mi postaja jasno, da mi bo mogoče uspelo. Ni čutiti pomanjkanja energije in vem da bom z lahkoto zdržal še ta dva kilometra v tem tempu. Lani se mi je tukaj zelo vleklo, zdaj pa se cilj približuje s svetlobno hitrostjo. Še zadnji ovinek na makadamu in priključek na stezico ob kolesarski progi.

Zadnji kilometer. Ja, uspelo mi bo. Po stezici so mokri gladki kamni, katerih me je malo strah zaradi morebitnega zdrsa. Tečem v supergah, ki jih ne poznam, zato sem malo bolj previden, ampak hitrost je še vedno taka kot mora bit. Močno se že sliši dogajanje na prireditvenem prostoru. Zdaj vem, da mi je uspelo. Sem že na cesti ki pelje v ciljni šprint. Folk navija, kot največjemu junaku, jaz pa z dvignjenimi rokami pretečem ciljni slavolok. To je mojih pet sekund slave.

Neverjeten dan, neverjeten razplet. Ko sem že mislil, da ne bom tekel, mi je nazadnje uspel odličen rezultat. Sprašujem se kako je to mogoče. To ni tekma s par udeleženci. Na 17 km nas je startalo 59. Vem, da večina najboljših teče na daljši trasi, kar mi je tudi omogočilo to neverjetno uvrstitev. Če bi bila samo ena trasa, bi bil rezultat precej drugačen. In pa seveda, Borut velika HVALA tebi. Tvoja velikodušnost mi je omogočila, da sem lahko to naredil, da sem sploh lahko startal.

Dneva pa še ni konec. Čeprav so mi superge prinesle odličen rezultat, se jim lepo zahvalim in se odpravim bos na sprehod nazaj po trasi in navijam za prihajajoče. Bose noge se odlično počutijo po prijetni stezici v senci borovcev. Prijetna narava me toliko zamoti, da skoraj pozabim nazaj na podelitev. Po podelitvi počakam še Davida, potem pa še malo ležanja in posedanja na trati v družbi prijateljev - najboljše razvajanje za dušo in telo.

Čez Blegoš in po Postonjskem krasu

Nedeljsko jutro se je prevesilo že daleč v dopoldne, ko se pripeljemo v Postojno. Oblaki se podijo po nebu. Obeta se lep, malce vetroven dan, mogoče začinjen s kakšno plohco. Tukaj se v okviru velike kolesarske dirke okrog Slovenije dogaja še marsikaj in nekaj od tega je tudi tisto zame - SLO 100, 25 km trail run. Na prireditvenem prostoru se počasi že nabira nekaj folka. V cilju pričakujejo samo še tri DOS-ovce, tekači pa smo se šele začeli zbirati, vendar vseeno bomo najbrž vsi v cilju prej, kot zadnji kolesar. Moje počutje je...hm, kar malce klavrno, ampak recimo da veliko boljše kot včeraj zvečer. Tale trailček bo že drugi ta vikend, ker včeraj je bil dan za KBK. In na KBK- ju brez piva ponavadi ne gre. Nekako mi je uspelo v svoje dehidrirano telo po tekmi točiti pivo za pivom. Tega ne počnem prav pogosto, zato so posledice malce neprijetne, predvsem pa neprimerne za urce med dvema tekmama.

Pa se vrnimo na KBK. Drugič sem se udeležil tega prijetnega praznika teka v naravi in prvič podaljšane različice. Pred dvemi leti smo tekli na slabih 15 km, potem pa so traso podaljšali na skoraj 20 km, medtem ko je višinska razlika ostala enaka - na vrh Blegoša in nazaj. Čeprav sem se pred startom odločil, da se malce šparam, me je potegnilo v tekmo in proti Leskovici je letelo kar malo preveč. Do Leskovice in še daleč naprej je trasa identična s staro, potem pa ko bi morali zagristi zares v strmino, nas je nova trasa popeljala v zložnem vzponu, daleč naokrog po južnih obronkih nekam proti vzhodni strani Blegoša. Strmina takšna, da nisem vedel, ali bi tekel ali hodil, mi ni pisana na kožo, vsaj tak občutek sem imel. Razmišljal sem samo o tem, da bi zares zagrizel v strm klanec, ne pa da se moram mučiti s tekom v to položno strmino. Kljub napornemu vzpenjanju si nikoli ne dovolim, da ne bi užival v prelepih razgledih, ki se tudi na Blegošu odpirajo proti dolini. Spoznanje, da tudi po teh bolj položnih klancih višinci kar hitro letijo mimo, me je kar malce šokiralo, potem pa je končno sledil še malo bolj strm vzpon in naskok na vrh Blegoša. Ena ura in devet minut za več kot jurja višincev in skoraj devet kilometrov ni tako slabo, čakal pa me je še dolg spust.

Z vrha Blegoša proti koči pelje nevarna, strma in razdrapana planinska pot, zato sem se do koče spustil v popolni previdnosti, s čimer sem poskrbel tudi za malce oddiha. Spust od koče dol pa je bil po nekem razmočenem makadamu, kot da bi tekel po frišnem betonu, kar nekako ni najbolj prijalo mojim korakom. Čmokotanja po 'živem pesku' je bilo na srečo kmalu konec. Naprej pa je sledil nekaj kilometrski prijeten položen spust po gozdnih cestah, ko je zares letelo na polno. Kilometri so hitro bežali mimo in cilj je bil vse bližje. Strm in blatni del me je sicer malce zaustavil in takoj me je prehitelo nekaj tekmovalcev, tudi najboljši punci; Saša in Mihaela. Nižje sem se zopet malo bolj spustil v drnc in v cilj prišel takoj za Sašo kot štiriinštirideseti, s časom, ki se mi je zdel čisto neverjeten 1:56'46''.

In potem se je začelo. Preveč znancev, preveč prijateljev, ki so prihajali v cilj in še dolga prireditev, čakanje na rezultate, žrebanje sponzorskih nagrad, podelitev in pa po grlu pivo za pivom. Seveda tudi težke in pametne debate o marsičem. Šele zvečer mi je bilo jasno, da to ni bilo dobro in da bom zato občutil posledice na naslednji tekmi, že naslednji dan. Seveda ne sprejemam nobenih izgovorov - naslednji dan je tekma, ko bo treba na polno in ki bo poskrbela za čiščenje telesa.

V Postojni se nas je na startu pojavilo dvanajst tekmovalcev, z Borutom vred, ki ima vlogo metle. Na progo se poženemo po kolesarski rampi in potem takoj po stopnicah navzgor, proti Soviču. Kmalu se postavim na tretje mesto, kjer v svojem ritmu tečem dalje. Prva dva raje ne lovim, ostali pa tudi ne lovijo mene, zato ostanem sam na poti. Kilometri mimo Pivke jame do Studenega so bolj ravninski in zelo hitro minejo. Vzpon proti Sv. Lovrencu pa je strm, tako kot mora biti. Daleč pred sabo, skoraj na vrhu vidim prva dva. Imata dobrih pet minut prednosti pred mano in nimam jih namena lovit. Pravzaprav me bolj skrbi, če me bo pokurilo in kje so moji zasledovalci. Če sem že na tretjem mestu, bi bilo fajn, če ga pripeljem do cilja. Počasi se tudi jaz zvlečem do vrha. Kratek blaten spust do okrepčevalnice ni tako blaten, kot so nam napovedovali. Spodbudno navijanje Slavke in Olge mi da nekaj energije in ogromno volje za naprej.

Hiter makadam v rahlem spustu poskrbi, da sta hitro mimo naslednja dva kilometra. Naprej pa je pravi trail gor dol po zaraščenih stezicah čez Špilnik, kjer me pozdravljajo drevesa - okostnjaki. Do tu je bila pravzaprav čisto poznana trasa iz SLO 50, potem pa mi čez pašnike vse postane zelo novo, čeprav se pozneje zopet pojavi znano križišče, kjer je petdesetka zavila v drugo smer. Še malo spusta po pašnikih potem pa zares hiter spust po lepem položnem makadamu. Ta trail je narejen čisto za mene - strmi vzponi in položni spusti. Na razgledih še vedno pogledujem nazaj, pa ne vidim nobenih zasledovalcev. Kmalu sem pri drugi okrepčevalnici v vasi Lohača, kjer me oskrbita prijazna prostovoljca.

Še devet ravninskih kilometrov do cilja. Pričakoval sem bolj cestni tek, zato me kar malo preseneti, ko je treba zaviti v zaraščeno divjino. Dolgi kilometri proti cilju, malo makadama, malo precej zraščenih stezic, zopet blizu Pivke jame in naprej proti Postojni. Malce sem že znucan, ampak strah da me kdo ujame, mi ne dovoli popuščanja. Sam s svojimi mislimi v glavi, tečem po rahlo vzpenjajočem se makadamu proti Postojni, ko mi ura začne piskat, da sem ''off rute''. Malo si ogledujem, potem pa se začnem vračati nazaj. Ha, ha - sam sebi se smejim, kako dobro označen odcep sem falil. V glavi je nastala negotovost. Ali me je v tem času kdo prehitel? Delam se da ne in hitim dalje, ker se bojim, da mi je zdaj pa res kdo blizu. Sem na poti proti Soviču in kmalu se znajdem na znani trasi, po kateri smo začeli. Slavka spet glasno navija in me potolaži - še vedno sem tretji.

Na cilju me vsi že pričakujejo, ker jim je Slavka že sporočila, da prihajam. Mateja, Brina in tudi Damjan, ki je prikolesaril iz Ljubljane, me pozdravljajo v cilju. Na odru dobim še mikrofon v roko. Zgleda, kot da sem za trenutek glavna zvezda, pa samo tekel sem malo. Veselim se tretjega mesta, pa čeprav je v tej konkurenci to čisto realen rezultat. Ampak konkurenti so si sami krivi, če niso prišli. Brina spleza k meni na oder in mi skoči v naročje. Za nagrado takoj dobim bon za hrano in za pivo. Recimo, da je bilo piva že včeraj dovolj, zares okusen domač radler pa bo odličen za regeneracijo. Naslednji štirje tekači pridejo v cilj kakšnih petnajst minut za mano, med njimi tudi zmagovalka med dekleti, Anja.

Izkupiček vikenda sta dva prelepo preživeta dneva v družbi srčnih ljudi, zares dober trening za GM4O, medalja z napisom DOS extreme za tretje mesto in pa tudi osem klopov. Se mi zdi, da imajo živalce letos pravo invazijo po notranjski in primorski, tako da previdnost nikakor ni odveč - res škoda če bi kdorkoli zbolel zaradi teh malih živalic.

Hvala vsem organizatorjem, ki nam pripravljate te prireditve, da mi ni treba vedno sam tekati po gozdu. Kaj vse je treba v to vložit sem se šele približno zavedel, ko se bil prejšnji teden tudi sam volunteer na UTVV.

5. Istrski maraton

V družbi nekaj sto maratoncev tečem mimo Žusterne ob obalni cesti proti Izoli. Smo nekje okrog desetega kilometra maratona. Nasproti nam po obalni cesti teče mavrična množica več tisoč tekačev na pol maratonu. Nisem si predstavljal, da bo množica pol maratoncev tako velika, kar ni je konec. Kilometer ali dva srečujem nepopisno pisano, mavrično množico ljudi, in vsi izgledajo zadovoljni, srečni. Malo pogledujem, če bom srečal koga poznanega, ampak moj um prehitro odtava, tako da me prej opazijo drugi. Čisto iznenada mi pomaha Alja. Proti koncu že bolj razredčene množice pa me pozdravlja še Miro. Sprašujem se, kaj naj si mislim o družbi, v kateri se tako velik del populacije rekreativno ukvarja s tekom in se aktivno udeležujejo tekaških prireditev. Ali je to znak napredka? Ali to počnemo zato, ker se zaradi teka počutimo bolje in postajamo boljši ljudje? Zakaj pa moramo postati boljši? Ali je mogoče, da je naša civilizacija malce zašla, tek pa nam je nekakšna instant rešitev, pobeg v svoj svet, stran od problemov zablujene generacije? Ali pa je družba toliko napredovala, da je življenje postalo prelahko, in si ga moramo sami oteževati, ker je to v naših genih? Nimam pojma, nimam odgovora. Tudi sam za sebe ne.

To je že peti Istrski maraton, in jaz že petič tečem maraton na tej prireditvi. Prireditev se v tem času malce spreminja in predvsem raste. Tudi jaz se spreminjam. Tukaj sem zaradi tradicije, ker sem pač vsako leto in nočem izostati. V startni vrečki me je letos celo pričakalo posebno priznanje za redno udeleževanje maratona. Če bi bilo to na katerikoli drug datum, se za to ne bi ničemur odrekal, ampak v resnici je ponavadi na isti vikend tudi 100 milj Istre, največji trail dogodek daleč naokoli, jaz pa trmasto vztrajam tukaj. Pa, da ne bo pomote, trasa Istrskega maratona ima daleč najlepšo traso od večine asfaltnih maratonov in mestoma malce celo spominja na pravi trail. Teči tukaj z vsemi klanci in doseči dober rezultat pa je celo večji izziv, kot uživanje na trail stezicah.

Velika sprememba letos je start v Ankaranu. Organizator je prav prijazno poskrbel za prevoz iz Izole v Ankaran in povratek za spremljevalce, tako da sta šli lahko z mano v Ankaran tudi Mateja in Brina. Že zjutraj smo uživali na sončni plaži. Čeprav je vremenska napoved napovedovala vroč, sončen, pomladni dan, je bilo jutro precej hladno, tudi s poledenelo šipo na avtu. Sprehod po plaži zjutraj ni bil nič kaj topel in prav prijetno je bilo loviti sončne žarke, ki so ogrevali malce podhlajena telesa. Vedel sem, da se bo to kmalu po startu spremenilo, in da bom med tekom hvaležen za vsako senco.

Start v centru Ankarana. Thunderstruck od Ac↯dc je odmeval iz zvočnikov in tekače napolnil z adrenalinom in potem kmalu tek proti Kopru. Po prvem kilometru smo zavili proti Luki Koper, kjer smo vijugali celih pet kilometrov. Moram reči, da kar zanimiva popestritev trase. Naprej pa že znana trasa po obali proti Žusterni in kar naenkrat je bilo mimo deset kilometrov.

Kar nekaj kilometrov čez Izolo mineva v prijetnem vzdušju navijačev, tudi Mateje in Brine, ki sta se že vrnili iz Ankarana. Vmes me prijazno poslika Igor, obala pa je sploh polna ljudi in do Simonovega zaliva ni prav nič dolgočasno, naprej pa tudi ne, saj se začenja bolj razgiban del trase.

Nisem utrujen, tek je lahkoten. Tudi čez hrib proti Strunjanu mi ne pade povprečje. V Strunjanu sem malce razočaran, ker smo spet zavili v smeri Pacuga in ne proti Valeti, kar pomeni, da bo treba Klanec ljubezni preteči navzdol. Pa tudi prav. Izzivi prihajajo, ker jih radi premagujemo, zato je včasih bolje, če se obrne v težje. Za ovinkom dobim tolažbo v obliki piva od Dušana Mravljeta. Že peto leto zapored ima svojo pivsko okrepčevalnico na istem mestu, kar še bolj popestri dogajanje na maratonu. Naprej pa počasen vzpon mimo Salinere proti Pacugu. Nič posebnega, samo zares imam rajši v obratni smeri. Spust po klancu ljubezni proti Siesti je tisto, kar krade energijo. Namesto, da bi svoje pomanjkljive zaloge energije porabljal za napredovanje, jih moram tu dol za zaviranje. Pa ne mislit, da je moj spust počasen, saj z veliko hitrostjo letim mimo ostalih. Čez Siesto, proti Piranu je itak najlepši del Slovenske obale, zaradi česar hitro spet postanem boljše volje. V Piranu in naprej pa spet množično navijanje, tek ob morju in vse bolj vročem soncu.

Čeprav se trasa spreminja, v meni vsako leto poteka enako. Prvih dvajset kilometrov je lahkotno in hitro, da bi kar poletel in skoraj prepričan sem v osebni rekord. Med dvajsetim in tridesetim kilometrom se začenja manjša utrujenost, ampak še vedno je vse pod kontrolo. To je v bistvu ritem, ki bi se ga moral držati od začetka. Zadnjih deset kilometrov pa se ponavadi vlečem proti cilju. Ali bo tudi letos tako? Skozi dolgo Portoroško plažo, vse od Pirana, pa do Lucije počasi zgubljam vedrino in ko zavijem v klanec proti tunelu Valeta, mi je jasno, da sem že spet skurjen. Je pa vseeno nekaj sreče, saj je cilj že v Izoli, in se ne bo treba vlačit po tisti ravnini do Kopra, tako kot lani. Nekako se spravim do tunela in čez tunel, potem pa spet malce poletim v rahlem spustu proti Strunjanu. Zadnji počasen vzpon proti tunelu Šaleta pa je zares naporen. Ni moči in ni volje. Vroče sonce žari. V najstrmejše odseke hodim, sicer pa se vlečem v počasnem teku. Cilj je relativno blizu, ampak treba je do tja, sam ne bo prišel do mene.

Za tunelom se začne spust proti Izoli. Hitrost se malce poveča. Da se teči lepo tekoče, nikakor pa ne več tako lahkotno, kot na začetku. Glede na to, da me kar nekaj tekačev prehiti, mi je jasno, da sem še vedno počasnela. Na koncu je še dva kilometra ravnine, kjer spet lahko vsaj malo pospešim in se kolikor toliko normalno privlečem do zadnjih sto metrov, od koder se izstrelim proti cilju.

Lepo je bilo v čudovitem vremenu preteči večji del slovenske obale v dobri družbi tekačev in prijaznih prostovoljcev ter navijačev. Popoldne pa še ni čas za počivanje. Z mano je družina in gremo se še rolat po obalni cesti proti Žusterni, da res v polnosti izkoristimo prelep dan. Ob takih dnevih se telo in duša polnita s pozitivno energijo. Želim, da jih bo še veliko in za vse.

NajNaj 21

Naj naj sobota. Sobota najlepšega in najtežjega pol maratona, sobota, na katero smo se zbrali tukaj gor pri Sv. Andreju, da odtečemo ta deževni, blatni krogec in se vrnemo domov v soboto šunke, hrena, potice, pa pirhov in velikonočnih zajcev. Sej veste, iz jajca se izvalijo piščančki. Če pa jajc pobarvaš, nastane pirh in iz njega se izvali velikonočni zajec. Ne hecam se - 1. april je šele jutri - na Veliko noč 😜

Pa pejmo! Nekaj kapljic pada z neba. Nebesa jočejo. Ni glih vreme za softiče, ampak teh tukaj ni, vsi mi pa pogumno korakamo po niti ne preveč blatni trasi, proti... pa saj ni važno - užitek se je poditi po teh hribih v vremenu, ko se čuti prvinsko naravo, kolikor jo je še ostalo. Nisem med najhitrejšimi, sem pa dovolj spredaj, da imam ob sebi ravno prav hitre tekače, da lovim nekakšen tempo, ki ni ravno ležeren. Po nekaj kilometrih rahlega tekanja gor-dol še strm in kratek vzponček do Sv. Ožbolta. Noge zapečejo. Okrepčevalnica je prijetna in osebje prijazno, ampak jaz moram hitro naprej. V hitrem asfaltnem spustu močni udarci ob tla poskrbijo, da se noge razkisajo.

Po kakšnem kilometru ali dveh asfalta zavijemo proti najvišjemu vrhu Polhograjcev. Da je Tošč najvišji tega hribovja, gre zahvala jugoslovanski vojski, ki je pred leti za devet metrov znižala vrh Pasje ravni. Vzpon ni prestrm, še precej ravnih odsekov je vmes in kar je najboljše - ni blata. Kar nenadoma se znajdem na vrhu in že je treba v spust, malce blaten ampak ni panike, da se tekoče in hitro. Pred leti so bili vzponi moje najboljše orožje, na spustih pa sem popolnoma pregorel. Vse to se je zdaj močno spremenilo. Še vedno imam najrajši vzpone, izkušnje pa so me naučile, da ne smem na polno navzgor, ampak se je bolje malo šparat, saj se največ časa da pridobiti na spustih, kjer preprosto izkoriščam zastonj in neomejeno energijo, ki jo daje sila gravitacije. Skozi leta so se sklepi utrdili in samo veliko izkušenj je telo naučilo učinkovito in hitro premagovati tudi tehnično zahtevne spuste.

Po spustu je še nekaj ravninskega tekanja, takoj za tretjo okrepčevalnico pa se začne strm vzpon, direktno navzgor v hrib. Na začetku strmine se kar malo bremzam, da ne grem prehitro, že kmalu pa noge ne zmorejo več dohajati volje. Hitro se znajdem na nekakšnem gozdnatem vrhu, od koder samo prijetno položno dirjanje navzdol, do še ene stene. Pa ponovimo vajo. Po še enem spustu se znajdem na četrti okrepčevalnici. Nadaljevanje je po odprtem z razgledi daleč naokoli in vzpon na Osolnik. Na drugi strani doline se lepo vidi cerkvica svetega Andreja, kjer je cilj. Prav blizu zgleda, ampak vmes je globoka dolina. Čeprav je vzpon na Osolnik položen, ne pretiravam s hitrostjo. Energijo rabim za spust in pa seveda za zadnji vzpon.

Do tu res ni bilo toliko razmočeno, kot bi pričakoval, začetek spusta iz Osolnika pa je prava drsalnica. Marija mi s prstom nekaj kaže na tla in vpije "pazi žica". Jaz pa samo vidim prazen zavojček od gela na tleh in si mislim, da na tem pa menda že ne bom spodrsnil in že se spotaknem ob nevidno žico električnega pastirja. Uff, nisem padel, hvala Marija, že letim naprej. Drsanje po blatu se v gozdu konča. Je sicer precej razmočeno, ampak s pravimi koraki se nekako da hitro kotaliti navzdol in kmalu se znajdem v dolini. Spodaj si v potoku umijem blatne roke, da z kolikor toliko dostojnim izgledom nadaljujem naprej. V dolini Hrastnice je še zadnja okrepčevalnica ekipe KBK.

Zdaj se moram pa čim bolj učinkovito spraviti še čez zadnji vzpon do cilja. Če hočem postaviti osebni rekord proge imam dvajset minut časa, za čas pod dve uri in pol pa petindvajset minut. Na začetku vzpona prestavim v hitri pohodni korak. Občutek imam, da hitro napredujem, ampak minutke minevajo še hitreje. Zadnji kilometer se trasa toliko poravna, da spet preklopim v tekaški korak. Žal je ostalo premalo časa in cilj je še predaleč, nič ne bo z osebnim rekordom. Recimo da je dve uri in pol v teh razmerah dober rezultat. Na cilju si čestitamo z ostalimi.

Preoblečem se blatne in razmočene cunje in počakam še Damjana in Davida. Oba se kmalu pojavita na cilju. Tekači pa še dolgo prihajajo. Lepo je bilo. Lepa trasa in dobra družba in na koncu še najboljša malica v gostilni Rupar. Odlična in prijetna organizacija, bogato založene okrepčevalnice in prijetna družba sobork in soborcev - to je najlepši uvod in NajNaj del letošnjih velikonočnih praznikov.

https://www.najnaj21.si/

18. Mali Kraški maraton

Noge me lahkotno nosijo po Kraških tleh z asfaltno prevleko, s katero smo si ljudje uredili možnost premikanja z našimi velecenjenimi jeklenimi konjički. Veliki lepše bi bilo teči po kraški gmajni tukaj naokoli, ampak tudi tole je v redu, oziroma še najboljše za takšno množico tekačev. Prvi kilometri so hitri, najbrž prehitri. Žene me veter, poganja me sonce. Množica teče z mano. Iz Sežane proti Lipici in naprej proti Italiji se pomikamo po cestišču, kakor krvničke po ožilju. V toku, eden ob drugim, eden za drugim. Vmes je kdo malo hitrejši in kdo malo počasnejši, ampak iz daljave smo videti kot enoten tok. Po prvem kilometru se je žila razcepila na dva kraka in kar naenkrat smo postali veliko bolj razredčeni. S prehitrim tempom sledim skupini. Zdi se mi, da takega tempa ne bom dolgo zdržal, ampak trenutno mi je v tem ritmu ugodno in prijetno.

Na cilju me čakata Mateja in Brina. Jaz samo tole odtečem, potem pa dan posvetim njima. Bomo šli vsaj še na kakšen lep sprehod ob morju. Lep sončen dan je in šibka burja je zares toliko šibka, da ji ne uspe pokvariti videza lepega vremena. Mimo Lipice sem že pritekel na Italijansko stran. Hitrost še približno uspevam držat na zadovoljivem nivoju, samo da zdaj v to vlagam veliko več napora. Opažam, kako folk lahkotno teče mimo mene. Vse več jih je, ki me prehitijo. Malce me skrbi kaj bo, ko se trasa obrne proti Sloveniji, proti burji in v klanec. Danes je dan mamic, zato, če se mi že ne da za sebe, se bom pa delal, da tečem za svojo mamico in za mamico mojega otroka. To mi da vsaj malce energije.

Cilj je vse bližje. Ura hitro tiktaka in kilometri ji ne sledijo v pravem ritmu. Harmonija se podira. Burje sicer ni, ki bi me ovirala, sem pa zato našel izgovor v klančkih. Moja volja je prešibka, da bi utrujeno telo prepričala v porabo skritih zalog energije. Zadnje kilometre se dobesedno vlačim proti cilju. Prav mi je, pa bi več treniral. Saj kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Ne bom se pritoževal, ker itak je namen te tekme samo dober trening. Bi bil pa vseeno vesel boljšega rezultata. Na koncu sem s pet minut slabšim časom od lani še kar zadovoljen, zato veselo poskakujem naprej z velikimi pričakovanji, kaj mi še lahko prinese današnji dan. Pivce, ob s soncem obsijanem morju z rahlo burjico in svežim zrakom, bo zaslužena nagrada in lepo nadaljevanje dneva..

 

8 ur Slivnice

Ne, ne bom 8 ur. Štirje vzponi bodo za danes dovolj. Zmagala je lenoba. Ne da se mi več. Pred tremi leti sem naredil sedem vzponov, in tudi danes bi šlo, če bi se potrudil. Ampak,.. samo ponoviti takratni rezultat? Mogoče kdaj drugič, ko bom pripravljen za 8 vzponov. Ego je preplavil mojo bit in se vdal. Najboljši punci sta me že prehiteli za en krog. Raje izginem domov in si ne delam sramote! Bolje se sliši, da sem bil štirikrat gor v štirih urah, kot pa šestkrat v osmih urah. Priznam, tretji vzpon sem lovil Damjana in se skuril. Zadnji vzpon pa lepo počasi in spet z užitkom. Ura je dvanajst in ne bi bilo težko še malo nadaljevati, ampak za danes sem končal...

Zakaj sploh kolovratiti po hribu gor in dol? Kateri hormoni so preplavili naša telesa? Kaj se dogaja v naših možganih, da zdaj brez vsake koristi zapravljamo energijo in se sprehajamo po hribu gor in dol. Ali smo zgrešili bistvo naših življenj in močno upamo, da bomo tukaj doživeli razsvetljenje? Razumem Jasmino in Mojco, ki se borita za zmago, ampak kaj za vraga je meni in vsem ostalim. Nekateri izkoriščamo prireditev za dober trening, ampak...ali se je za to potrebno pripeljati tako daleč. Koraki po globokem snegu so težki. Utrjeno gaz smo s svojimi hitrimi spusti razkopali. Sneg zajemam v superge, kjer se topi in poskrbi, da nogavice ostajajo neprijetno vlažne. Po ozki stezici se je pri srečevanju potrebno ves čas umikati v globok sneg... Še in še je razlogov, da bi to imenoval mučenje, pa vseeno na polno uživam.

Sonček sveti na polno. Snežna belina je neizmerna. Zimska idila je zmagala. Kristalno bel, čist sneg, obsijan s soncem je spremenil čarovniški hrib v pravljično deželo. Najraje bi se vrgel v sneg in kotalil po hribu navzdol. Malce mi je žal, da nimam smuči na nogah. Tečem po stezici in iz za ovinka se mi nasmeje še eno sonce. In po tem še in še. Na stotine nasmejanih sonc, ki tečemo gor in dol po hribu, kot ena družina. Sprašujem se, kam so izginile čarovnice, ki domujejo na tem hribu? Ali bo katera zajahala svojo metlo in vzletela. Ni je videti, danes je zmagala pozitiva. Nasmejani obrazi, ki vas ves čas srečujem, oprostite mi, ker vas zapuščam. Zares mi je lepo pri vas. Tudi starejše gospe pozdravljam z 'živjo', upam da vam je to kul. Tudi meni je fajn, če me mlade punce pozdravijo z 'živjo'. Ne maram vikanja, pa čeprav je to izraz spoštovanja. Tukaj smo vsi ena družina, nobeden ni več ali manj vreden, vsi smo enaki. Vsi navijamo za vse. Bravo Jasmina, zares si vrhunska in zaslužiš si, da zmagaš. To nikakor ne gre brez izjemnega truda. Mojca, tudi tebi privoščim, da si najboljša, tako kot ti iskreno čestitaš Jasmini, ki je danes nepremagljiva. Borite se, vztrajajte in uživajte do konca... Pa se vidimo spet na enem iz med naših norih praznikov prvinskega norenja po čim bolj divji  in kolikor je možno, neokrnjeni naravi.