nedelja, 20. maj 2018

Čez Blegoš in po Postonjskem krasu

Nedeljsko jutro se je prevesilo že daleč v dopoldne, ko se pripeljemo v Postojno. Oblaki se podijo po nebu. Obeta se lep, malce vetroven dan, mogoče začinjen s kakšno plohco. Tukaj se v okviru velike kolesarske dirke okrog Slovenije dogaja še marsikaj in nekaj od tega je tudi tisto zame - SLO 100, 25 km trail run. Na prireditvenem prostoru se počasi že nabira nekaj folka. V cilju pričakujejo samo še tri DOS-ovce, tekači pa smo se šele začeli zbirati, vendar vseeno bomo najbrž vsi v cilju prej, kot zadnji kolesar. Moje počutje je...hm, kar malce klavrno, ampak recimo da veliko boljše kot včeraj zvečer. Tale trailček bo že drugi ta vikend, ker včeraj je bil dan za KBK. In na KBK- ju brez piva ponavadi ne gre. Nekako mi je uspelo v svoje dehidrirano telo po tekmi točiti pivo za pivom. Tega ne počnem prav pogosto, zato so posledice malce neprijetne, predvsem pa neprimerne za urce med dvema tekmama.

Pa se vrnimo na KBK. Drugič sem se udeležil tega prijetnega praznika teka v naravi in prvič podaljšane različice. Pred dvemi leti smo tekli na slabih 15 km, potem pa so traso podaljšali na skoraj 20 km, medtem ko je višinska razlika ostala enaka - na vrh Blegoša in nazaj. Čeprav sem se pred startom odločil, da se malce šparam, me je potegnilo v tekmo in proti Leskovici je letelo kar malo preveč. Do Leskovice in še daleč naprej je trasa identična s staro, potem pa ko bi morali zagristi zares v strmino, nas je nova trasa popeljala v zložnem vzponu, daleč naokrog po južnih obronkih nekam proti vzhodni strani Blegoša. Strmina takšna, da nisem vedel, ali bi tekel ali hodil, mi ni pisana na kožo, vsaj tak občutek sem imel. Razmišljal sem samo o tem, da bi zares zagrizel v strm klanec, ne pa da se moram mučiti s tekom v to položno strmino. Kljub napornemu vzpenjanju si nikoli ne dovolim, da ne bi užival v prelepih razgledih, ki se tudi na Blegošu odpirajo proti dolini. Spoznanje, da tudi po teh bolj položnih klancih višinci kar hitro letijo mimo, me je kar malce šokiralo, potem pa je končno sledil še malo bolj strm vzpon in naskok na vrh Blegoša. Ena ura in devet minut za več kot jurja višincev in skoraj devet kilometrov ni tako slabo, čakal pa me je še dolg spust.

Z vrha Blegoša proti koči pelje nevarna, strma in razdrapana planinska pot, zato sem se do koče spustil v popolni previdnosti, s čimer sem poskrbel tudi za malce oddiha. Spust od koče dol pa je bil po nekem razmočenem makadamu, kot da bi tekel po frišnem betonu, kar nekako ni najbolj prijalo mojim korakom. Čmokotanja po 'živem pesku' je bilo na srečo kmalu konec. Naprej pa je sledil nekaj kilometrski prijeten položen spust po gozdnih cestah, ko je zares letelo na polno. Kilometri so hitro bežali mimo in cilj je bil vse bližje. Strm in blatni del me je sicer malce zaustavil in takoj me je prehitelo nekaj tekmovalcev, tudi najboljši punci; Saša in Mihaela. Nižje sem se zopet malo bolj spustil v drnc in v cilj prišel takoj za Sašo kot štiriinštirideseti, s časom, ki se mi je zdel čisto neverjeten 1:56'46''.



In potem se je začelo. Preveč znancev, preveč prijateljev, ki so prihajali v cilj in še dolga prireditev, čakanje na rezultate, žrebanje sponzorskih nagrad, podelitev in pa po grlu pivo za pivom. Seveda tudi težke in pametne debate o marsičem. Šele zvečer mi je bilo jasno, da to ni bilo dobro in da bom zato občutil posledice na naslednji tekmi, že naslednji dan. Seveda ne sprejemam nobenih izgovorov - naslednji dan je tekma, ko bo treba na polno in ki bo poskrbela za čiščenje telesa.

V Postojni se nas je na startu pojavilo dvanajst tekmovalcev, z Borutom vred, ki ima vlogo metle. Na progo se poženemo po kolesarski rampi in potem takoj po stopnicah navzgor, proti Soviču. Kmalu se postavim na tretje mesto, kjer v svojem ritmu tečem dalje. Prva dva raje ne lovim, ostali pa tudi ne lovijo mene, zato ostanem sam na poti. Kilometri mimo Pivke jame do Studenega so bolj ravninski in zelo hitro minejo. Vzpon proti Sv. Lovrencu pa je strm, tako kot mora biti. Daleč pred sabo, skoraj na vrhu vidim prva dva. Imata dobrih pet minut prednosti pred mano in nimam jih namena lovit. Pravzaprav me bolj skrbi, če me bo pokurilo in kje so moji zasledovalci. Če sem že na tretjem mestu, bi bilo fajn, če ga pripeljem do cilja. Počasi se tudi jaz zvlečem do vrha. Kratek blaten spust do okrepčevalnice ni tako blaten, kot so nam napovedovali. Spodbudno navijanje Slavke in Olge mi da nekaj energije in ogromno volje za naprej.



Hiter makadam v rahlem spustu poskrbi, da sta hitro mimo naslednja dva kilometra. Naprej pa je pravi trail gor dol po zaraščenih stezicah čez Špilnik, kjer me pozdravljajo drevesa - okostnjaki. Do tu je bila pravzaprav čisto poznana trasa iz SLO 50, potem pa mi čez pašnike vse postane zelo novo, čeprav se pozneje zopet pojavi znano križišče, kjer je petdesetka zavila v drugo smer. Še malo spusta po pašnikih potem pa zares hiter spust po lepem položnem makadamu. Ta trail je narejen čisto za mene - strmi vzponi in položni spusti. Na razgledih še vedno pogledujem nazaj, pa ne vidim nobenih zasledovalcev. Kmalu sem pri drugi okrepčevalnici v vasi Lohača, kjer me oskrbita prijazna prostovoljca.

Še devet ravninskih kilometrov do cilja. Pričakoval sem bolj cestni tek, zato me kar malo preseneti, ko je treba zaviti v zaraščeno divjino. Dolgi kilometri proti cilju, malo makadama, malo precej zraščenih stezic, zopet blizu Pivke jame in naprej proti Postojni. Malce sem že znucan, ampak strah da me kdo ujame, mi ne dovoli popuščanja. Sam s svojimi mislimi v glavi, tečem po rahlo vzpenjajočem se makadamu proti Postojni, ko mi ura začne piskat, da sem ''off rute''. Malo si ogledujem, potem pa se začnem vračati nazaj. Ha, ha - sam sebi se smejim, kako dobro označen odcep sem falil. V glavi je nastala negotovost. Ali me je v tem času kdo prehitel? Delam se da ne in hitim dalje, ker se bojim, da mi je zdaj pa res kdo blizu. Sem na poti proti Soviču in kmalu se znajdem na znani trasi, po kateri smo začeli. Slavka spet glasno navija in me potolaži - še vedno sem tretji.

Na cilju me vsi že pričakujejo, ker jim je Slavka že sporočila, da prihajam. Mateja, Brina in tudi Damjan, ki je prikolesaril iz Ljubljane, me pozdravljajo v cilju. Na odru dobim še mikrofon v roko. Zgleda, kot da sem za trenutek glavna zvezda, pa samo tekel sem malo. Veselim se tretjega mesta, pa čeprav je v tej konkurenci to čisto realen rezultat. Ampak konkurenti so si sami krivi, če niso prišli. Brina spleza k meni na oder in mi skoči v naročje. Za nagrado takoj dobim bon za hrano in za pivo. Recimo, da je bilo piva že včeraj dovolj, zares okusen domač radler pa bo odličen za regeneracijo. Naslednji štirje tekači pridejo v cilj kakšnih petnajst minut za mano, med njimi tudi zmagovalka med dekleti, Anja.

Izkupiček vikenda sta dva prelepo preživeta dneva v družbi srčnih ljudi, zares dober trening za GM4O, medalja z napisom DOS extreme za tretje mesto in pa tudi osem klopov. Se mi zdi, da imajo živalce letos pravo invazijo po notranjski in primorski, tako da previdnost nikakor ni odveč - res škoda če bi kdorkoli zbolel zaradi teh malih živalic.

Hvala vsem organizatorjem, ki nam pripravljate te prireditve, da mi ni treba vedno sam tekati po gozdu. Kaj vse je treba v to vložit sem se šele približno zavedel, ko se bil prejšnji teden tudi sam volunteer na UTVV.






Ni komentarjev:

Objavite komentar