Petek šestnajstega

Nekako iznenada se je pojavil dodaten prost dan. Ker je na četrtek praznik, so bili v službi skoraj vsi za, da imamo prost tudi petek. Meni to najprej ni bilo preveč všeč, ker mi že primanjkuje dopusta, ampak hočeš - nočeš sem se moral s situacijo sprijaznit. Izkazalo se je tudi, da bom ostal sam doma, zato bi bilo dobro, če najdem nekaj zase. V četrtek smo bili družinsko na izletu v Kranjski Gori in tam je padla ideja, da grem lahko preteč 30 km traso Kranjska Gora Trail Run. Vse, kar sem moral naredit je, da sem si na uro s spletne strani naložil .gpx datoteko, vzel nekaj hrane in pijače ter se že drugi dan zapored odpeljal proti Kranjski Gori.

Za začetek tečem po trim stezi ob Pišnici navzgor do Jasne. Prijeten jutranji hlad reke moram kar prehitro zapustiti. Sledim poti številka 1 proti Gozd Martuljku. Tukaj je skoraj ves čas lepa hitra makadamska gozdna trasa. Nekje vmes, pri prečenju nekakšne grape makadam za kratek čas nadomesti kar zahtevna stezica. Na spolzkem lesenem mostičku oziroma nekakšnem podestu nerodno spodrsnem, potem pa mi nekako le uspe prečkati to drsalnico. Že pred Martuljškimi slapovi zavijem po cesti proti dolini. Zares škoda, ker gre trasa mimo tega lepega naravnega bisera. Najbrž je prenevarno spustiti hordo tekačev čez zahtevno pot po soteski navzdol. Zdaj je na vrsti dober kilometer teka po kolesarski stezi, v mislih pa že imam dolg počasen vzpon na greben Karavank. 

Proti Srednjemu vrhu grem po poti mimo Jermanovega slapu. Tu je vzpon precej strm in hitro pridobivam na višini. Pot ob potoku in slapovih napolni dušo in telo z energijo prvinske divjine. Po manj kot kilometru divje potke se spet priključim asfaltni cesti proti Srednjemu vrhu, od tam naprej pa dolgo počasno vzpenjanje po makadamu proti grebenu Karavank. Lep tekoč vzpon. Tu se bo na tekmi dirkalo na polno. Kakšnih šest kilometrov in šesto višincev je treba narediti po zložnem makadamskem vzponu. Vmes moram dvakrat čez ograjo z zastrašujočim znakom 'bik na paši'. Ko že visoko v hribih cesta zavije levo, nekako zgrešim odcep naravnost naprej, tako da sem naredil krajšo bližnjico do planine, kjer se pasejo ovce, pa tudi krave in biki, ki me sumljivo opazujejo. Zares mi je malce nelagodno. Oblečeno imam rdečo majico, ki lahko kakšnega bika malce razdraži. Mojo pozornost pa se kmalu preusmeri na množico žvižgajočih svizcev, ki se na žalost že na daleč odmikajo v varno zavetje svojih rovov.

Nadaljevanje poti je čisto nebeško potovanje proti zahodu ob in po grebenu Karavank. Lepe travnate stezice z razgledi na Julice in daleč v dolino na Avstrijsko stran. Traso popestri strm vzpon na Trupejevo Poldne s prepadno severno steno. Faaker See se blešči globoko v dolini. Kakšnih deset kilometrov tekanja po mejnem območju na grebenu Karavank je zagotovo najlepši del trase. Bolj na zahodu, z Vošče, se pokaže veličasten in meni do sedaj nepoznani razgled proti Jalovcu. Do cilja ni več daleč, Kranjska Gora je čisto blizu, ampak globoko dol v dolini.

Spust z grebena se začne po zelo strmih serpentinah. Tudi tu se bo odločala tekma. Po krajšem makadamu še zahtevnejši strm spust, ki lahko v mokrem povzroči ogromno težav. Vratolomen spust, ki sicer zelo lepo in tekočo traso začini z zelo zahtevnim odsekom, par kilometrov pred ciljem, lahko spremeni vse. Kar naenkrat trasa ni več tekoča in lahka. Treba se je znajti tudi po blatni strmini navzdol. Na koncu vendarle kakšne tri kilometre lepe ceste za dirkanje na polno. Jaz ne dirkam, ampak uživam v še zadnjih korakih na moji zasebni KGTR avanturi.

Pohvaliti moram traso. Hitra proga na začetku, potem dolg vzpon, uživanje na razgibanem grebenu in vratolomen spust v dolino. Še nekaj okrepčevalnic, prijetno vzdušje in dobra organizacija, pa bo tekma popolna. Eden najlepših trailov pri nas. Kakšne uživancije čakajo šele tiste ki se bojo podali na ta dolgo, šestdeset kilometrsko traso, katere prvi del je identičen tridesetki. Mene letos žal ne bo tam, zato sem vesel za ta podarjeni dan, ki sem ga izkoristil za preizkus tega novega traila, ki ima še veliko bodočnost. Ne vem kako bo septembra, ampak v avgustu na koncu zelo paše osvežitev v mrzli Pišnici.

Pušlc

Jutro v Podbrdu. Uradno je še pomlad, ampak poletje buta z vso svojo silovitostjo. Že zdaj je toplo, a na srečo zaenkrat vsaj oblačno. Vsi se bojijo napovedanega vročega in soparnega vremena. Tudi jaz sem se malce nalezel tega strahu, čeprav mi vročina ponavadi ne pride do živega. Šli bomo en krogec po okoliških hribih, da si naredimo en tak lep sto kilometrski pušlc. Malce negotovosti je v meni. Kozara pred šestimi tedni mi je dala misliti, tole pa naj bi bilo še precej težje. Čaka me lepa, dolga in naporna avantura. Pa pejmo...

Najprej je na vrsti skoraj cel GM4O. Po trasi divjega, težkega gorskega maratona se zdaj premikam v počasnem ritmu po zložnem vzponu navzgor. Vzpon iz Podbrda čez Kovce in na Koblo je lahek in tekoč. Na GM4O sem ga skoraj v celoti pretekel, danes pa se je treba šparat. Zelo me čudi, da se vsem tako mudi. Korakam čisto zadaj v skupini. Pot je še dolga in ta ležeren ritem bo verjetno postal še počasnejši. Po nekaj kilometrih v ljudeh startni adrenalin popusti in prehitevat začnem vse, ki sodijo nekam za mano. Glava premleva vse mogoče misli. Kako dolgo še? Kaj vse bom doživel na tej veličastni avanturi? Kako utrujen, izčrpan bom proti koncu? Korak za korakom počasi navzgor. Uf kakšen pogled globoko v dolino, kjer se prebujata Brina in Mateja, kjer se počasi pripravljajo na start GM4O. Čez Koblo se teren spremeni. Ni več široke mulatjere in ni več nekega konstantnega vzpona. Razgibanost se preseli tudi v mene. Kar nekaj spusta poživi korak. Energije za zadnji strmi vzpon na sedlo Čez Suho imam več kot dovolj in po dveh urah in pol je prvi iz med težjih vzponov opravljen. Kar naenkrat je potrebno teči navzdol. Daleč navzdol v bazen toplega in vlažnega zraka. Spust iz Črne Prsti je hiter in strm. Samo štiri kilometre do vasice Kal, ki leži več kot kilometer vertikalno navzdol. Potovanje od Kala proti Hudajužni je še kar dolgo in počasno. Pa saj nočem biti prehitro tam. Malo dol pa malo gor in potem že spet dol... Vonj bezga me tako prevzame, da zaplavam v osrčje naravne. Pozabim, da tečem, korakam. Letim nekam in povsod. Malo sem sam... in malo smo skup. Na koncu pred Hudajužno mi prideta naproti še Brina in Mateja. Ne nisem še daleč. Niti četrt poti ni to. Ja, hiter sem. Samo štiri ure do tu, je tempo ki ga ne zmorem speljati do konca. V Hudajužni me pričaka okrepčevalnica z največ energije. Tu se počutim kot kralj. In ta kralj mora zdaj spet zakorakati v strmino. Tisto najtežjo strmino, tisto ki je pekel GM4O-ja, tisto ki nikakor ne sme biti pekel UPT-ja. Noge je treba šparat. Tole je treba narediti z občutkom. Vsekakor se je potrebno opominjati, da imam tokrat še daleč do konca. Navijanje ZZ-topke je fenomenalno. Od kje ji vsa ta energija. Neverjetna je. Edinstvena je. In ravno prav jo je. Počasi ugotovim, da Durnik sploh ni tako težak in naporen, če se nanj spraviš z občutkom. Ko se teren nekajkrat malo poravna se zavedam da je vrh že blizu. Še zadnja travnata pobočja do Porezna, do svobode, do točke, kjer bom zapustil GM4O in odpotoval po vsaj delno neznanih poteh UPT-ja.

Zdaj sem na ultri. Prostrani travniki pod Poreznom me spominjajo na divji zahod. Ampak, jaz nimam konja, ki me bi ponesel po pokrajini od obzorja do obzorja. Noge me na srečo še ubogajo. Še najbolje mi gre na zložnih spustih. Vandranje po pokrajini med Poreznom in smučiščem Cerkno je nezahtevno. Vroče je, ampak smo še dovolj visoko da se da dihat. Sence dreves so moji zavezniki. Do Črnega vrha po smučišču navzgor. Pijem in spet pijem. Pa tudi jem. Sem pretvornik energije. Ne gre drugače. Ne znam, da bi šlo na prano. Treba je jesti. Dokler želodec sprejema hrano, je vse pod kontrolo. In spet navzdol. Zdaj po asfaltu proti trasi ene druge cvetka Pušlca. Zadnjih nekaj kilometrov pred Kopačnico pot postane poznana. Tu sem pred štirimi tedni divjal navzdol z neverjetno hitrostjo proti cilju KBK-ja. Danes sem počasen. Vročina je tukaj zares taka, ki kuha. Topim se, kuham se v sopari. Vroča in močno slana enolončnica v Kopačnici vseeno zelo paše. Okrepčam se, napijem se, osvežim se. Spet je treba navzgor. Čim prej bom višje, bolje bo. Po vroči brežini navzgor. Od sence do sence skozi Leskovico in potem končno v senco gozda. Čeprav sem šele na pol poti, se v glavi počasi pričara bližina cilja. V uri in pol pripotujem na vrh. Kljub lepemu vremenu na Blegošu ni veliko ljudi. Parček, ki se stiska v travi, se ne pusti zmotiti. Jaz moram korakati še po težavnem terenu do koče. Na tem spustu spoznam, da so noge že malce utrujene. Dolga pot od Blegoša do Železnikov je v večini rahel položen spust, vmes pa so tudi vzponi in strmi spusti. Korak za korakom. Vsak korak sem bližje, ves čas pa sem tukaj in zdaj. Zakaj hrepenim po cilju, če pa uživam na poti. Neko nesoglasje se tukaj poraja. Zakaj sem sploh odšel na to pot, če pa samo hitim proti cilju, ki je v bistvu na mestu starta. Ne vem, nimam odgovorov. Na cilju hočem biti čim prej, da me moji punci ne bosta predolgo čakali in pa da dosežem čim boljši rezultat, seveda. To sta dva tehtna razloga za hitenje. Ampak najprej moram priti do Železnikov. Malo se že vleče po tej razgibani pokrajini. V dolino pritečem pozno popoldne, že proti večeru. Vročina le počasi popušča. Kratek počitek v Železnikih mi bo prav prišel.

Pred mano je samo še dolgo potovanje od Železnikov do Podbrda čez masiv Ratitovca. V Železnikih se dobro osvežim, preoblečem in preobujem. Prijazna prostovoljka mi zmasira meča. Po asfaltu skozi naseljeno dolino Dašnjice tečem veliko lahkotneje, kot sem pričakoval. Zatiram željo, da bi na Ratitavcu ujel sončni zahod. Še predaleč sem od tam, da bi mi to uspelo, pa čeprav je korakanje navzgor precej lahkotno. V tem trenutku sem skoraj prepričan, da mi uspe priti do cilja še danes. Do polnoči so še štiri ure, jaz pa sem že na Prtovču. Še dobro uro vzpenjanja po znani poti do vrha. Dva tedna nazaj smo tukaj divjali na Teku na Ratitovec. Danes korakanje ni tako hitro. Okrepčevalnice so v zadnjih kilometrih bolj na gosto, pa čeprav je vročina popustila in ni treba več tako veliko piti. Tek po gorski pokrajini Ratitovca, v že delnem mraku, je veličastno doživetje za dušo. Zaznavam, kako se zemlja obrača stran od sonca. Nekje za obzorjem se skriva luna, skoraj polna luna, ki bo osvetljevala pot do cilja. Ravno prav hladen veter je osvežil telo. V svetlobi čelne lučke se že daleč naprej svetlikajo oznake poti. Že v popolni temi tečem proti smučišču na Soriški planini. Cilj je globoko v dolini za še zadnjim kucljem. Vzpon po smučišču je skoraj nemogoč. Ne vem kaj so naredili, ampak teren je kot da bi hodil po puščavski sipini. Gazim po nekakšnem mivki podobnem materialu. Ob 23-ih prilazim čez prelaz na Lajnarju. Cilj je devet kilometrov naprej in en kilometer navzdol. Lep položen spust po mulatjeri bi moral biti tekoč in hiter. Ampak ne gre. Ne morem teči po tem prijetnem spustu navzdol. Samo hiter pohodni korak me počasi nese proti cilju. Opustim željo da bi prišel pred polnočjo. Ne bo šlo. Dolge serpertine po mulatjeri čez Kovce se vlečejo v neskončnost. Korak za korakom se približujem proti Podbrdu. Občasno se že sliši dogajanje na prireditvi. Ali Brina in Mateja že spita? Me mogoče še čakata na cilju? Pohiteti moram. Nočem, da me predolgo čakata. Zadnji metri so po potki nad dogajanjem, kjer že dobro zaznavam pričakovanje mene v cilju. Še zadnji koraki in že mi Brina obesi medaljo okrog vratu.

''Kaj je bilo najtežje?'', me sprašujejo. Kljub vsej vročini, strmim klancem in spustom je bil meni najtežji lahkotni zadnji spust. Ni najtežje na najzahtevnejših terenih in ko so pogoji najtežji. Najtežje je preprosto takrat, ko si najbolj utrujen. Vse je v nas. Celotna pot je zdaj postala del mene. Danes sem drugačen, kot včeraj. Vsi klančki, spusti, žgoča vročina, prijetn večeren vetrič, navdušujoči navijači, veličastni razgledi, vsa neverjetna narava, vse stezice in ceste, okrepčevalnice; vse to me je nekako preoblikovalo in malce spremenilo. Nikoli nismo zares isti. Potujemo od enega jaza k drugemu jazu. Poti ki me delajo vedno boljšega so tiste, ki dajejo vrednost življenju. Ta pot je bila veličastna. Ena najlepših in najmogočnejših. Tudi najtežja od vseh, na katere sem se do sedaj podal. Hvala PTRF, da ste mi omogočili to doživetje. Veličastno je bilo. Še dolgo bo ostalo del mene.

Praznik pomladi na Kozari...

Kozara utra trail

Pomlad brsti z vso svojo silovitostjo. Vse diši, zeleni in cveti. V srcu je polno hrepenenja. Življenje je na poti proti svojemu vrhuncu. Vse v naravi poje pesem materi zemlji in se ji zahvaljuje za harmonijo. Povsod je polno razvijajočega se življenja. Pesem ptic v gozdu in vonj po svežini, mahu, iglicah... Korak za korakom letim proti vzhajajočemu soncu. Ko se ozrem nazaj, zagledam čudovito mavrico. Zajčka prepodijo moji koraki s poti, fazan na travniku se ne pusti motiti, lisica pa mi pobegne že na daleč. Oglasi se še kukavica, da mi prikuka srečo. Nočno kolovratenje gor in dol po gozdovih Kozare je za mano. Spuščam se iz Lisine, najvišjega vrha Kozare. Dobrih 30 kilometrov je že za mano. S spoštovanjem do zahtevne poti in rahlo negotovostjo se veselim prihajajočega dneva in še dolgega potovanja do cilja. Ponoči je vreme zdržalo in zdaj si želim, da bi bilo tako tudi čim večji del dneva. V rahlem spustu razmišljam o prihodnosti, ki mi jo naznanja letošnja pomlad.

Mali Kraški maraton

Pomlad se je začela pred šestimi tedni. Bil je zelo lep sončen vikend. Bilo je neverjetno toplo za prvo pomladno nedeljo. Srce je bilo zmedeno in polno upanja v novo življenje, ki se je počasi plazilo proti nam. Prvi popki so se že odpirali, ptički so se ženili in vse je hrepenelo po stvaritvi novega življenja. Vedel sem, da moram dati vse od sebe. Cilj je bil osebni rekord proge. Raje imam malo pretoplo vreme, tako da narava je bila na moji strani. Poklonila mi je vse, kar je odvisno od nje. Samo jaz sem bil tisti, ki mora dati vse od sebe. Do 17. kilometra je vse teklo gladko in za čas v uri in pol. Bil pa sem že zelo izčrpan. Trudil sem se. Dajal sem vse od sebe, ampak do cilja so bili še najtežji klanci na trasi Malega Kraškega maratona. Tempo je padel zaradi klancev, jaz pa nisem hotel popustiti. Tekma sama s seboj mi je dajala upanje tudi za življenje nasploh. Predanost na tekmi je pokazatelj predanosti v življenju. Mnogi so popuščali, jaz pa se nisem vdal. Prvo pomladno tekmo sem zaključil z osebnim rekordom proge. Vedel sem, da moram za pravo  osebno potrditev to narediti tudi na ''NajNaj'' in na ''Ištrijanski maraton''. Potem bo tudi vse ostalo v življenju steklo.

Naj naj 21

Teden dni po Malem Kraškem maratonu sem bil že spet na startu. Najlepši in najtežji mali maraton se je odvijal v lepem sončnem, a dokaj hladnem vremenu. Pravega deževja že dolgo ni bilo, tako da kakšnega blata na trasi ni bilo pričakovati. Razmere so bile idealne. Vedel sem kaj moram storiti. Z zmernim enakomernim tempom preteči celotno progo in postaviti osebni rekord. Če mi to ne bi uspelo v teh razmerah, bi se počutil zguba. Na Svetem Ožboltu sem bil hitro in svež. Na spustih sem poletel, v klance tudi. Čez Tošč je še šlo, proti Osolniku pa se je pojavila rahla utrujenost. Dolg spust v dolino je bil malce z rezervo, zadnji vzpon pa na polno. Od nekje se je prebudila speča energija in v zadnji klanec sem spet poletel proti osebnemu rekordu proge. Prihodnost je bila moja. Čakal me je še Istrski maraton in zgodnje pomladni trojček bo opravljen z odliko. Navdušila me je tudi Brina, ki se je opogumila in z navdušenjem odtekla Mini NajNaj.

Istrski maraton

Najbolj sem se bal Istrskega maratona. Odličen trening tri tedne pred Kozaro ni bil samo trening. Spet sem hotel teči osebni rekord proge, kar pa nisem bil prepričan, da zmorem. Misli sem imel umirjene in v takem slogu sem se maratona tudi lotil. Nisem pričel z rahlo prehitrim tempom, tako kot prejšnja leta, ampak sem ves čas pazil, da tečem v tempu, ki prinaša cilj v času pod 3:40. Vedel sem, da je enakomerni tempo najboljši, čeprav me je bilo malo strah, ker nisem imel nič časa v rezervi. Taktika se je odlično obnesla. Utrujenost se je seveda pojavila, ampak volja ni bila načeta. Malce lažja trasa na koncu mi je bila seveda v pomoč, prepričan sem, pa da mi klanec ljubezni ne bi vzel več kot tri minute. Sploh pa mi je močan veter verjetno vzel več, kot pa mi je podarila majčkeno lažja trasa. S ponosom v srcu sem se veselil težkih a prijetnih dogodivščin v prihodnosti. Prepuščal sem se Življenju, ki ima še velike načrte.

Kozara

Na Kozaro smo prišli že v sredo 1. maja. Praznik, na katerega vsi ljudje tu iz okolice gredo nekam v naravo in imajo piknike. Kozara je bila polna. Na Mrakovici ni bilo kje parkirati. Niti približno nismo pričakovali takšne gneče. V motelčku Bijele vode so imeli obilo dela z gosti v restavraciji in so si komaj vzeli čas, da so nas nastanili. Privoščili smo si obilno kosilo v sosednji gostilni in si ogledali Mrakovico. Proti večeru se je dogajanje hitro umirilo. Preveč siti od obilnega kosila, smo si zvečer privoščili samo še pivo v restavraciji. Kljub opozorilu in obljubi, da so prižgali, pa smo prvi večer ostali brez tople vode, tako da sem bil prisiljen v osvežitev pod mrzlim tušem.

Četrtek smo določili za sprehod po trasi desetke, kjer potekajo tudi zadnji kilometri ultre in zato odlično spoznavanje trase. Na Goli planini sta nas v svoji počitniški hišici pogostila gostoljubna domačina, ki nista vajena planincev v tem okolju. Izkazalo se je, da tudi onadva živita v Sloveniji. Mož je tukajšnji domačin, žena pa Slovenka. V tem mirnem naravnem okolju sta si uredila košček raja v katerem preživljata svoj prosti čas, ki ga kot upokojenca nimata malo. Tam smo obsedeli kaki dve urci in se tudi najedli. Izvedel sem tudi, da bo prav v tej hišici okrepčevalnica Gola planina od ultre, kar je bila še ena, kot se je izkazalo, zelo koristna informacija. Spoznal sem tudi, da bo par kilometrov pred zadnjim makadamskim odsekom tudi zelo zahteven gozdni teren s strmim spustom. Na Mrakovici je bil četrtek veliko bolj umirjen od srede in tudi toplo vodo smo končno dobili.

 

V petek zjutraj me je že takoj na zajtrku prijazno pozdravila glavna organizatorka KUT-ta Nevena in mi postregla z ogromno koristnih informacij. Posebej me je opozorila, da moram biti pozoren na šestnajstem kilometru, ko se trasa ultre loči od trase dvajset kilometrskega traila, da ne bi slučajno zašel na napačno pot. Dan smo si popestrili s kratkim sprehodom do slapu Zečiji kamen in pečine nad njim, kar sovpada tudi z delčkom nočnega dela trase. Popoldne in večer pa sta minila v glavnem v pripravah in čakanjem na start. Mateja in Brina sta se odločili, da me pospremita na avtobus, ki pelje na start. Mislil sem, da avtobus pride že ob pol enajstih, pa smo ga komaj dočakali, vsi že malo prezebli, ob dvajset do polnoči. Poslovil sem se od Brine in Mateje, potem pa dvajset minut vožnje z avtobusom in ravno ujamemo start ob polnoči.

Nič ni bilo čakanja - iz avtobusa smo se zapodili direktno na start. Nervoze je bilo hitro konec. Tek po gozdni stezici je umiril dušo. Prvih par kilometrov po gozdu je bilo dokaj prijetnih za ugrevanje, potem pa je sledil strm vzpon na Kozarački kamen, kjer je zapeklo v mečih. Po strmem spustu je bil teren naprej dokaj normalen za hribovite in gozdnate terene. Bučno navijanje na prvi okrepni postojanki je obljubljalo prijetno nadaljevanje poti, vendar se je potem dogajalo marsikaj drugega. Pri slapu Zečiji kamen sem zašel na pečino nad njim, ampak to ni bilo hudega. Bolj me je spravilo v obup dejstvo, da sem se po 18-ih kilometrih že znašel na cilju na Mrakovici, pa čeprav sem ves čas sledil oznakam. Takoj mi je bilo jasno, da se je zgodilo točno tisto, na kar me je zjutraj opozorila Nevena; zgrešil sem na razcepu in sem šel proti cilju po trasi dvajsetke. Poklical sem ''emergency'' telefonsko, kjer sem dobil navodilo, da naj grem kar po trasi desetke do okrepčevalnice na Goli planini, s čimer bi izgubil najmanj časa. Na tej poti za mano kmalu pridrvijo še z avtomobilom, s katerim me odpeljejo malce naprej proti trasi, tako da je bila moja izguba zares minimalna. Takrat sem sklenil, da bom zavrnil nagrado, če se slučajno uvrstim na stopničke, ker del trase nisem pretekel. Res je, da sem naredil daljšo pot, ampak sem si zato sam kriv. Naprej so zadeve stekle tako kot morajo. Vzpon na Golo planino, dokaj globok in kar zahteven spust in potem dolga položna makadamska cesta proti Lisini, kjer sem dočakal jutro.

Proti Lisini

Dani se

Prvi žarki

Mavrica

Velik del spusta z Lisine je po makadamski cesti, kjer so oznake zelo na redko. Ko sem že zares prestrašen, če sem še na pravi poti, se končno spet pojavi oznaka. Večkrat si tudi vklopim gps navigacijo na uri, da preverim traso, cel čas pa si žal ne upam pustiti prižgane, ker mi lahko zmanjka baterije. Jutro, prebujanje dneva, sončen vzhod, cela narava, vse zgleda popolno. Tudi tek je lahkoten v bolj ali manj rahlem spustu proti dolini. Nekje na polovici dolgega spusta me končno pričaka naslednja okrepčevalnica. Ponudba na teh okrepčevalnicah je zares bogata, kot da bi bilo na trasi vsaj 200 tekmovalcev in ne samo 18.

Dopoldne mine ravno tako hitro kot noč. Tukaj, na vzhodnem koncu je teren še bolj raznolik. Manj je gozda, veliko je vasic in tudi zelo osamljenih hiš. Psov je ogromno in vsi so zelo jezni na mene, vendar se na mojo srečo nobenemu ne uspe strgati z verige. Komaj se prebijem čez globoke blatne luže ob potoku Osorna. Na tranziciji se ne zamudim predolgo; samo preoblečem si majico in odložim nekaj odvečne robe. Bolj zanimiva je okrepčevalnica v Miljevićih, ki je kar doma pri starejšem paru. Najem se odličnih slanih uštipcov, ki jih je spekla gospa. Na tem delu je tudi dolg asfaltni odsek, na katerem se učim teči s palicami, da  tako roke malo pomagajo že preutrujenim nogam. Nasploh se mi dozdeva, da bom počasi shodil, ker je tek vse bolj naporen. Zadnja okrepčevalnica je 27 kilometrov pred ciljem in še skupno okrog 1000 metrov višincev zraven, zato me kar malo skrbi, kako bo z vodo, pa čeprav jo je po Kozari vsepovsod polno.

Dolg počasen makadamski vzpon iz Mičijev proti že poznani Lisini se zares vleče. Samo še občasno malo stečem. Ugotovil sem, da s hitrim pohodnim korakom nisem bistveno počasnejši, je pa veliko manj naporno. Najprej še žge sonce, pozneje pa je nebo vse bolj zakrito z grozečimi oblaki. Vlije se kratka plohica, ki hitro preneha. Nekaj upanja še vedno imam, da pridem po suhem do cilja. Proti vrhu klanec zares postane položen klanec in ne samo počasno vzpenjanje po ravnem, ob potoku Lubina. Še enkrat se vlije in tokrat ne preneha več. Kmalu je po poti polno močeradov, vmes pa tudi mala belouška. Makadam se še nadaljuje tudi v spustu in po 15-ih urah imam občutek, da je cilj že zelo blizu. S težavo se premikam naprej. Tudi v spust skoraj ne tečem več. Ne vem zakaj, ampak sploh se ne sprašujem: ''kaj mi je tega treba?'' in niti na misel mi ne pride: ''nikoli več!'' ampak se samo sprašujem: ''kako bom zmogel 100 milj, če pa sem že na stotih kilometrih čist fertik?''

Iz makadama zavijem v zaraščen, divji, vlažen in hladen gozd. Dežuje sicer malce manj, ampak vseeno me občasno malo zebe. Kar malce žal mi je, da sem rokavice pustil na tranziciji. Kmalu spoznam, da še nisem na tistem delu gozdnega spusta, ki sem ga že prehodil v četrtek, kar pomeni, da me čaka še nekaj kilometrov te divjine. Spust ob vrvi po blatni drsalnici je izjemno naporen, temu pa sledi še potovanje po potoku navzgor in nato kmalu strm vzpon po drugi brežini, spet daleč navzgor. Zares prava divjina nekaj kilometrov pred ciljem v zahtevnih vremenskih razmerah daje temu izzivu čisto nove dimenzije. Težko je, zahtevno je in vesel sem da je tako. Vesel sem, da si lahko sam postavljam težke poti, ne pa da me v to prisili življenje, kot se je to dogajalo v zgodovini na tem delu sveta in tudi drugod seveda. Končno se znajdem na že znanem območju, kjer sem hodil v četrtek, kar pomeni, da me čaka samo še en dolg blaten strm spust in potem zadnji makadam do cilja.

    

Prekorakam še zadnje kilometre makadama. Na cilju me čakata Brina in Mateja in to v dežju. Ko me Brina zagleda, steče proti meni in potem skupaj tečeva skozi cilj. Vsi mi čestitajo. Oblijejo me solze. Neverjetno je, da me čakajo tukaj v dežju. Nevena mi obesi kolajno okoli vratu. Pozabil sem, da me zebe, pa čeprav ne tečem več. Epopeje na Kozari je konec. Čas je, da grem pod vroč tuš. Še dobro, da je voda v našem hotelčku vsak dan bolj vroča, danes pa je postal rahlo topel tudi radiator v sobi.

Res lepa in prisrčna prireditev. Vesel sem, da sem prišel na ultra trail sem na Kozaro, v to čudovito neokrnjeno naravo in med te prijetne, gostoljubne ljudi. Majhna ekipa entuziastov je uspešno spravila pod streho celoten dogodek. Tukaj ni neke velike organizacije, ampak je vse bolj domačnostno, iskreno in prijetno. Drobne pozornosti, kot je to, da sta malico dobili tudi moji navijačici, so stvari, ki dajo občutek človečnosti. Ne morem obljubiti, nič ne bom rekel, življenje gre svojo pot, ampak če bo tako naneslo, se bom na Kozaro vrnil z največjim veseljem.

Tek treh vrhov

Lahkotnost v nogah je izginila. Za vsak korak je potrebno pretentati lastne možgane, ki zahtevajo počitek. Energijskih rezerv v telesu je še dovolj, ampak možgani so sebični, in jih hočejo za sebe. Močna volja, zavest ki hoče naprej, do vrha in še dol, v boju z upravljavcem telesa, ki je zaznal upad glukoze v krvi in zato miri konje. Zavest razmišlja, kako pretentati telesni računalnik in dovoliti večji pretok energije. Ugriz v frutabelo - okus po sladkem je signal, da prihaja novo gorivo. Zdaj pa po pameti. Z zmernim tempom navzgor. Naj bo to v spomin na vojake, ki so se tukaj pred več kot sto leti borili z vsaj toliko opranimi možgani, kot jih imamo mi, ki se danes brez razloga mučimo po teh hribih.

Vzpenjam se na Sabotin. Prelep sončen novembrski dan, s septembrskimi temperaturami in podivjano Sočo v dolini. Prva dva hriba sta že daleč za mano. Prehiter začetek je postregel s pričakovanimi posledicami, tako da bo treba čez zadnji hrib v rezervi. Začetek vzpona je težak, ko pa vzpostavim pravi ritem nekako gre počasi proti vrhu razglednega hriba.

Začeli smo ob Soči in se v dolgem ovinku vzpenjali na Škabrijel. Nisem se prav nič šparal. Na ne preveč razglednem hribu, prepredenim z ostanki bitk iz 1. svetovne vojne, sem bil prepričan, da bo to hiter in lahek tek. Težak spust me je malce streznil, vendar je zanimiv vzpon na Sveto goro poskrbel za dobro voljo. Plezanje navzgor skozi tunel, najboljši navijači na vrhu in zemljina energijska točka, pa še lep razgled. Tam mi zares ni nič manjkalo. Pogled na Sabotin, ki je zgledal čisto blizu, ampak z globoko dolino vmes, me je opominjal, da je pred mano še dolga pot. Malce zahtevnega spusta na začetku je bilo hitro konec, potem pa z užitkom po kolesarski progi navzdol. Nekaj kilometrov asfalta po dolini, mi je izbilo energijo in voljo. Začetek vzpona je bil posledično težak in neprijeten.

Vršni del Sabotina, pot po grebenu. Kilometer izjemnega razgleda v dolino reke Soče, ki se v svoji turkizni barvi blešči daleč spodaj. Več kot popolna nagrada za težak vzpon. Zavedam se, da me čaka še dolg, zahteven spust, pa nič zato. Tukaj in zdaj mi je lepo. Sonce, izjemna kulisa in energija, ki se neovirano pretaka skozi telo. Cilj je tam nekje daleč v dolini, ampak nočem še dol, ujet sem tukaj in zdaj. Potem pa samo en ovinek in treba je dol. Počasi in previdno me noge poneso, še enkrat do Soče in čez most proti cilju, kjer končno okrepča se moje utrujeno telo.

Red Bull 400 2018

Sobota pozno popoldne v Planici. Stojim na startu finala Red Bull 400 med najboljšimi 70 norci, da se še enkrat poženem po velikanki navzgor. Malo treme je. Nisem čisto prepričam, če sodim med to elito. Srce bije v divjem ritmu. Nočem biti zadnji! Nimam pojma, koliko moči je še v nogah, pa čeprav sem imel od kvalifikacijskega nastopa kar nekaj časa za regeneracijo. Punce ravnokar tečejo navzgor v svoji finalni dirki in Barbara z naskokom vodi. Bravo Barbara! Komaj čakam starta, da mine to nervozno čakanje na divjo, težko dirko. Strmina pred mano grozi in nočem jo več gledati z mesta, čim prej jo hočem naskočiti.

Trenutno pa bijem še eno bitko. Pred meseci sem dobil injekcijo od klopa; dozo zdravih, močnih in nikakor ne oslabljenih bakterij Borrelia burgdorferi sensu lato, ki povzroča Boreliozo. Mojemu imunskemu sistemu ni bilo to prav nič všeč, zato je organiziral vojsko. Začela se je bitka. Bakterije so bile obkoljene, kar se je pred dnevi lepo pokazalo na koži, kjer se je naredil obroč. Ampak bilo so močne in se nikakor niso hotele vdati. Obroč se je širil in grozilo je, da se bakterije podajo na uničevalni pohod po telesu. Seveda se s tem nisem strinjal, zato sem šel k zdravniku. Dobil sem močne antibiotike, ki naj bi pometli z bakterijami, hkrati pa ogrozili tudi druge funkcije telesa. Od zdravstvenega osebja sem dobil navodila z nekaterimi omejitvami, ki pa ne vključujejo omejevanje fizične aktivnosti. Kljub temu sem se odločil, da naslednji vikend ne grem na 100 km trail, red Bull 400 pa ostane na mojem repertoarju.

V Planico smo se pripeljali z Matejo in Brino že dopoldne. Ponoči je deževalo, nato pa se je naredil lep dan. Po prevzemu startne številke sem se našel na seznamu četrte kvalifikacijske skupine. To je pomenilo urco ali dve zabave v Planici in potem še kakšen izlet kje naokoli. Pojma nisem imel, kaj lahko pričakujem. Ali je moje telo oslabljeno zaradi antibiotika? Ali je to morda celo (bognedaj) doping? Mateja in Brina sta se s sedežnico odpeljali na vrh velikanke, da bosta navijali tam, kjer bo najtežje. V kvalifikacijah mi je šlo podobno kot lani. Na začetku sem bil med zadnjimi, v največji strmini, ko so nekateri začeli popuščati, sem se počasi približeval sredini, ko se je malo bolj zravnalo sem poizkušal celo malo teči, ampak noge so pekle in ni šlo. Potem pa po doskočišču, po čedalje večji strmini, samo na polno, kolikor je telo dalo, mimo vseh obnemoglih. Vmes sem komaj opazil Matejo in Brino, ki sta glasno navijali. Do vrha sem se uspel prebiti na osmo mesto. Pogled na uro pa mi je bil prav neverjeten. Pod sedmimi minutami! Več kot pol minute boljši od lani! Vesel in zadovoljen ter popolnoma izmučen sem še vedno upal, da mi ne bo treba še enkrat čez ta naporen klanec, hkrati pa sem si želel finala. Ko so pozneje izobesili rezultate, je bilo jasno, da bo treba še enkrat. Prevzela so me vsa mogoča čustva; od strahospoštovanja do veselega zadovoljstva. Brina se je lepo zabavala, tako da ni bilo težko počakati par urc na finale.

Startna pištola končno poči. Vsi se zaženejo bliskovito naprej. Jasno, zdaj je tu samo elita najboljših. Ne pustim, da me povleče množica; lepo napredujem v svojem ritmu. Gledam okrog sebe in vidim, da sem čisto zadnji, ampak večina ni daleč spredaj. Tudi čez največjo strmino sem še zadaj, potem pa počasi začnem prehitevati enega za drugim. Nekateri me čudno gledajo, od kje zdaj nekdo s tako lahkoto mimo. Pa ni ravno lahko, čeprav malo pa res lahko stečem pa najmanj strmem delu. Po rampi do odskočišča se povlečem z rokami, nato pa samo še po zaletišču navzgor. Pred mano je še množica, prava gužva in težko se prebijam naprej. Nekateri se vlečejo po levi drugi po desni, jaz pa, če hočem mimo, moram po sredini. Nekdo na desni me odrine z roko, ko poizkušam mimo. In potem še enkrat! ''Hej mojster, jaz sem vajen, da se odmikam, če je kdo hitrejši, ti pa takole!?''. Ima me, da bi ga prijel in odrinil navzdol, ali pa močno klofutnil, pa se mi zdi škoda energije za obračunavanje z bedakom. Raje se z vso možno močjo poženem navzgor in pri tem odrivam roke, ki me ovirajo z obeh strani. Nekako mi uspe prehiteti celo skupinico, v kateri je največja gneča. Zagledam znak 20 metrov. Izčrpanost je na višku, ampak še to moram dati čez. Z nogami in rokami se vlečem navzgor. Še zadnje stopnice in cilj je tu. Uspelo mi je! Čas je podoben kot v kvalifikacijah. Srce divje bije. To je totalno noro. 

Nadiham se, napijem in že se peljem s sedežnico navzdol. Ko pridem dol so že izobesili rezultate. Štirideseto mesto mogoče ni slabo, je pa še daleč od najboljših. Ura gre že proti šesti. Mateja in Brina sta že cel dan z mano in sta sigurno že zelo lačni, saj v Planici ni mogoče dobiti nič pametnega za pojest. Tekmovalci smo vsaj dobili malico, navijači pa kakor se kdo znajde. Mi pa bomo rekli: ''adijo Planica''. Lepu je tukaj, ampak lačni pa nočemo bit. Gremo rajši v kakšen kraj, kjer imajo gostilne.

Tek na Stari Ljubelj

Zjutraj vstanem in pogledam skozi okno. Deževna in hladna avgustovska nedelja se obeta. Ali naj grem teči? Prijavljen sem na Tek na Stari Ljubelj, ampak sem se včeraj skoraj že odločil, da ne grem. Zdaj pa razmišljam, kako mi bo žal, če ne bom šel! Kaj pa naj drugega počnem v tem dežju? Niti slučajno me ne mika, da bi bil cel dan zaprt notri. Gremo! Tudi Mateja se javi, da gre z menoj.

Zadnje dni sem naredil vse kaj drugega, kot da bi se optimalno pripravil za kratek, šprinterski gorski tek. Teden z dvema nočema brez spanca in dolgimi pohodi po Transverzali s Katjo, ni najbolj primeren trening pred današnjim hitrim vzponom na nekdanji mejni prelaz. V noči na sredo, s šerpovskim nahrbtnikom, pohod čez Triglav in še proti Kriškim Podom. Potem pa petkov večer in dolgo potovanje po primorskih hribih skozi noč in daleč v soboto. Včeraj zvečer si niti pomislilti nisem upal, da bi šel danes laufat. Danes zjutraj pa me nekaj piči... in že sem na poti proti Ljubelju.

6°C je na Ljubelju, pada dež. Nič kaj poletna avgustovska nedelja. Norci v kratkih hlačah in majicah se točno ob desetih zaženemo po stari cesti navzgor. Startam nekje v sredini. Nimam pojma, kako se bodo odzvale moje noge. Folk se zažene z veliko hitrostjo, ampak večina že po nekaj minutah začne popuščat. Hitro me neha zebst. Tečem nekje v coni laktatnega praga, s čimer lahko držim enakomeren tempo do vrha in po možnosti na koncu še zašprintam. S svojim enakomernim tempom prehitevam enega za drugim. Vse več tekačev ne zmore svojega zastavljenega tempa in so shodili. ''Catch me if you can'' je napis, ki ga ima Karmen na hrbtni strani majice. Z lahkoto te ujamem in tudi prehitim. Noge me kar nesejo, folk pa zaostaja za mano. Serpentine letijo ena za drugo in po 14-ih minutah, kot sedmi šprintam čez ciljni slavolok.

Potem pa v kočo uživat v odlično izpeljani prireditvi - podelitvi. Čeprav smo kočo nafilali do zadnjega kotička, ni nikjer nobenega gužvanja ali prerivanja. Vsi se lahko lepo normalno preoblečemo in pomalicamo. Na podelitvi me doleti še posebno presenečenje, ko izvem, da sem prvi v kategoriji, za kar prejmem pokal. Vesel sem, da mi je po vseh teh napornih dnevih uspelo kaj takega. Naj bo to za Katjo, ki se vedno bolj približuje svojemu cilju v Ankaranu (oziroma na Debelem rtiču).

Grintavec čez Dolge stene

Ker je bila, najbrž da na današnji dan, Marija menda vzeta v nebo, so nam državni organi, verjetno pod vplivom najvplivnejše organizacije na svetu, namenili prosti dan. Pa naj bo. Vsak dela prost dan še kako prav pride. Če je bila Marija vzeta v nebo, pojdimo še mi kolikor se da daleč proti nebu.

Že dolgo me je mikal nezahteven brezpoten pristop na Grintavec čez Dolge stene. Razni opisi po literaturi in internetu prav prestrašijo človeka, da kar malo odlaša za odpravo na tako preprosto in v jasnem vremenu orientacijsko nezahtevno pot. Ni odveč omeniti, da je bil do druge svetovne vojne to čisto običajen markiran pristop na Grintavec, ki je po mojem mnenju precej lepši od mukotrpnega lazenja čez streho.

Z Matejo sva že pred svitom v Kamniški Bistrici in pustim se prepričati, da z avtom potegneva še do Žagane peči, pa čeprav ne maram, da se z jeklenimi konjički rine, kolikor daleč se pač da. Proti Cojzovi koči potegnem naprej. Malce hitrejši tempo prav pride za dober trening, Matejo pa počakam na Kokrskem sedlu. Take poti, ki se rade vlečejo, je treba nažgati s hitrejšim tempom in se hitro vdajo. Na Kokrskem sedlu je že slutiti kakšen dan naju čaka višje gori. Ne prav rahel veter me kar malo prestavlja, ko iščem najboljše kotičke za razglede. Ko pride Mateja si v Cojzovi koči privoščiva še kavico in posladek.

Naprej od sedla je končno na vrsti tisti zanimivi, vznemirljivi del današnje ture. Na razcepu zavijeva proti Skuti. Poti slediva samo do Malih Vratc, kjer končno zavijeva levo po dobro vidni stezici. Pot naju vodi po travnatem grebenu Dolgih sten. Razen, da je zelo vetrovno, je vreme lepo in jasno in ni nobenih problemov z orientacijo. Potrebno je samo slediti grebenu, pot pa kažejo tudi možici in občasno se najde kakšna zbledela markacija. Na desni strani grebena svet strmo pada proti Malim Podom. V teh Dolgih stenah je tudi nekaj plezalskih smeri, naša pot pa samo sledi grebenu, ki je vrh teh sten. Travnata podlaga postaja vse bolj kamnita. Pred nama je Zgornja jama Grintavca. Zdaj zavijeva levo. Prečiva kratko melišče po dobro vidni stezici in zaplezava v steno, ki ne ponuja kakih težavnosti. Nekaj časa uspešno sledim starim markacijam, ko pa jih izgubim samo šibnem po prehodih direktno navzgor. Ni neke nevarnosti, da bi se zaplezal, stena je vsepovsod preplezljiva ali skoraj da prehodljiva. Poti čez streho se priključiva kakih sto metrov pod vrhom, ravno na območju ko zaideva v meglo.

Zaradi megle na vrhu ni razgleda, piha pa orkanski veter iz severne strani, zato se odpoveva načrtu, da bi sestopila čez Mlinarsko sedlo, ampak se odpraviva navzdol po najbolj običajnem pristopu čez Streho. Ker se nočem spustiti samo navzdol do avta, premlevam, kako bi začinil tale spust v dolino. Razmišljam, da bi se povzpela še enkrat navzgor čez Mala Vratca na Male Pode in sestopila čez Gamsov Sekret. V sestopu pred sabo opazujem Kalško skupino s Krvavcem v ozadju. Ja, to je to. Greva še na Kalško goro in sestopiva po lovski poti proti Žagani Peči. Majhen problemček je, da je to neoznačena stezica, ki je ne poznam in nimam pojma, kako jo bom našel na vrhu. Na zemljevidu ni vrisana, zato s telefonom pregledam še vse mogoče zemljevide na spletu, kar nekako daje upanje, da se bo stezico dalo najti. Odločiva se, da greva gor, potem pa če ne najdeva lovske stezice, se pač vrneva nazaj.

Po severozahodnem pobočju Kalške gore se iz Kokrskega sedla vzpenjava proti grebenu Kalske skupine. Pot ni dolga. Vmes opazujem grape in možnosti za morebitne prehode čez steno navzgor. Mika ma takšne vrste avantura, ampak me skrbi, da bi se kje zaplezal. Hitro prideva do grebena na neizrazitem sedelcu. Kalška gora je kakih deset minut po grebenu nazaj proti severovzhodu. Moj pogled pogleduje proti pobočjim na drugi strani. Lepo se vidi stezico, ki pelje navzdol, zato nimam več skrbi glede iskanja poti za sestop. Po lepi travnati stezici na grebenu obiščeva Kalško goro.

Sestop je na začetku precej strm. Čez skalni skok pomaga jeklenica. Kmalu zatem zapustiva markirano pot, ki pelje proti Krvavcu in zavijeva naravnost navzdol. Pot se poravna in na visokogorskih podih Kalce se stezica malce izgublja, smer pa lepo nakazujejo možici, dokler ne prideva do izrazite stezice, ki sem jo gledal že iz vrha in po kateri se ne da več izgubiti. Najprej je nekaj ruševja, kmalu pa postaja vse bolj gozdnato. Na levi strani se pojavljajo navpične stene, ki so videti zelo atraktivne. Spust postaja vse bolj strm, dolina pa je videti globoko pod nama. Stezica je prijetno mehka in nezahtevna, kljub strmini, ki ne popušča do konca. Skrb, da naju bi pot pripeljala v dolino predaleč od avta, je odveč, saj prideva točno do parkirišča z najinim avtomobilom.

Lepo izkoriščen prazničen dan. Pot na Grintavec čez Dolge stene zelo priporočam vsem, ki se vsaj malo znajo sami orientirati v hribih in se ne bojijo kratke prezpotne plezarije na vršnji stenci, kot alternativo poti čez streho. Lovsko pot na Kalško goro pa prav tako; senčna pot do višine, kjer se ne pričakuje več vročine v poletnih mesecih zagotovo olajša vzpon na to območje.