nedelja, 4. november 2018

Tek treh vrhov

Lahkotnost v nogah je izginila. Za vsak korak je potrebno pretentati lastne možgane, ki zahtevajo počitek. Energijskih rezerv v telesu je še dovolj, ampak možgani so sebični, in jih hočejo za sebe. Močna volja, zavest ki hoče naprej, do vrha in še dol, v boju z upravljavcem telesa, ki je zaznal upad glukoze v krvi in zato miri konje. Zavest razmišlja, kako pretentati telesni računalnik in dovoliti večji pretok energije. Ugriz v frutabelo - okus po sladkem je signal, da prihaja novo gorivo. Zdaj pa po pameti. Z zmernim tempom navzgor. Naj bo to v spomin na vojake, ki so se tukaj pred več kot sto leti borili z vsaj toliko opranimi možgani, kot jih imamo mi, ki se danes brez razloga mučimo po teh hribih.

Vzpenjam se na Sabotin. Prelep sončen novembrski dan, s septembrskimi temperaturami in podivjano Sočo v dolini. Prva dva hriba sta že daleč za mano. Prehiter začetek je postregel s pričakovanimi posledicami, tako da bo treba čez zadnji hrib v rezervi. Začetek vzpona je težak, ko pa vzpostavim pravi ritem nekako gre počasi proti vrhu razglednega hriba.

Začeli smo ob Soči in se v dolgem ovinku vzpenjali na Škabrijel. Nisem se prav nič šparal. Na ne preveč razglednem hribu, prepredenim z ostanki bitk iz 1. svetovne vojne, sem bil prepričan, da bo to hiter in lahek tek. Težak spust me je malce streznil, vendar je zanimiv vzpon na Sveto goro poskrbel za dobro voljo. Plezanje navzgor skozi tunel, najboljši navijači na vrhu in zemljina energijska točka, pa še lep razgled. Tam mi zares ni nič manjkalo. Pogled na Sabotin, ki je zgledal čisto blizu, ampak z globoko dolino vmes, me je opominjal, da je pred mano še dolga pot. Malce zahtevnega spusta na začetku je bilo hitro konec, potem pa z užitkom po kolesarski progi navzdol. Nekaj kilometrov asfalta po dolini, mi je izbilo energijo in voljo. Začetek vzpona je bil posledično težak in neprijeten.

Vršni del Sabotina, pot po grebenu. Kilometer izjemnega razgleda v dolino reke Soče, ki se v svoji turkizni barvi blešči daleč spodaj. Več kot popolna nagrada za težak vzpon. Zavedam se, da me čaka še dolg, zahteven spust, pa nič zato. Tukaj in zdaj mi je lepo. Sonce, izjemna kulisa in energija, ki se neovirano pretaka skozi telo. Cilj je tam nekje daleč v dolini, ampak nočem še dol, ujet sem tukaj in zdaj. Potem pa samo en ovinek in treba je dol. Počasi in previdno me noge poneso, še enkrat do Soče in čez most proti cilju, kjer končno okrepča se moje utrujeno telo.








Ni komentarjev:

Objavite komentar