Tečemo. Zadnji kilometri so po asfaltu. Z Damjanom sva v ozadju. Najraje bi hodil do cilja, ampak vseeno pospešim, ker bo tako cilj prej. Vsi nekam hitijo. Očitno so se naveličali lepega prijetnega teka po stezicah Prijetno domače in na tem zadnjem asfaltnem odseku se vsem mudi na zaključek in družabni večer. Katja je vodja in prav njej se najbolj mudi domov k svoji Hani. Jaz sam sebi ne morem verjeti, zakaj se zdaj komaj vlečem proti cilju.
Že od tretje izvedbe Tektonik teka dalje, se redno udeležujem prireditve v celoti (manjkal sem samo na 1. etapi 4. Tektonik teka), letos pa malce stavkam in se udeležujem samo 2. etape. Celodnevna etapa skozi Suhokranjški konec občine in skozi gozdove do cilja v Šentvidu mi vseeno ponuja vse, kar potrebuje duša in telo - druženje s prijatelji in nova poznanstva, kot tudi dober zimski trening za nabiranje baze. Druščina je raznolika in številčna, tako da je tole zopet ena najlepših dogodivščin nasploh.
Začetek je bil zjutraj na Krki. Do Korinja sem bil jaz vodja odprave, zato sem skakal naprej in nazaj, saj sem moral poskrbeti, da so šli spredaj po pravi poti in da zadaj ni nekdo zaostajal. Treki na urah tekačem na tem delu niso kaj prida pomagali, ker smo se odločili, da gremo čez Korinjski hrib, na pa po poti čez Jauhe, ki nam jo je narisal Toni. Počutil sem se svež in močan, zato mi skakanje naprej in nazaj ni delalo kakšnih preglavic. V Lazah se nam je pridružil še Toni in četico sem uspešno popeljal skozi zimsko idilo, do prelepih razgledov na Ciganovem vrhu (Korinjski hrib). Spust na jugovzhodno stran je bil bolj blaten in spolzek, ki pa je bil že v pričakovanju Lizine okrepčevalnice na Korinju. Bogato obložena miza, od katere smo težko odpotovali naprej po stezicah Prijetno domače, do prve KT v Ambrusu.
V Ambrusu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina nas je šla po poti prijetno domače, mimo Petrovke, skozi Brezovške vinograde in nazaj na Kamni vrh, ter od tam proti Drašči vasi; počasnejši pa so šli po bližnjici do Kamnega vrha, tako da so bili v Drašči vasi, pri naslednji okrepčevalnici že pred nami. Tukaj nam je Škufc z družino pripravil svojevrstno dobrodošlico, kjer smo se najedli, napili in nasmejali in nekateri so se od tu odpeljali z avti, za ostale pa je bila tu komaj dobra polovica poti. Nadaljevanje je bilo pravljično, ob reki Krki do jame, vzpon na Valično vas in še dolga pot do druge KT v Zagradcu.
Od Zagradca dalje sem že čutil rahlo utrujenost, ki me je presenetila. Ali je za to kriva začetna razigranost in razsipanje z energijo, ali pa preveč kuhanega vina pri Škufcu. Toni nas je z naslednjo okrepčevalnico počakal na Kitnem vrhu. Nadaljevanje po prijetnih gozdovih do Lučarjevega Kala, in še malce izgubljanja po gozdu proti Rdečemu Kalu mi je pobralo zaloge energije, zato mi je ta zadnji asfaltni del popolnoma odveč in zelo sem vesel, ko z Damjanom končno zakorakava v klubske prostore Tektonik, kjer se ostali že gostijo.
Večer pa tak, kot mora bit; stezičarski. Damjanova predstavitev Madeire je za nas zelo zanimiva, ker letos potujemo tja in smo željni informacij. Potem pa še Matjaževa premiera Diagonale norcev na Reunionu. Občudujem voljo in trmo, ki jo ljudje vložijo, da pretečejo in prehodijo take nore poti. Ko bom velik, bom tudi jaz sčaral kakšno tako tapravo, ta težko ultro.
Že od tretje izvedbe Tektonik teka dalje, se redno udeležujem prireditve v celoti (manjkal sem samo na 1. etapi 4. Tektonik teka), letos pa malce stavkam in se udeležujem samo 2. etape. Celodnevna etapa skozi Suhokranjški konec občine in skozi gozdove do cilja v Šentvidu mi vseeno ponuja vse, kar potrebuje duša in telo - druženje s prijatelji in nova poznanstva, kot tudi dober zimski trening za nabiranje baze. Druščina je raznolika in številčna, tako da je tole zopet ena najlepših dogodivščin nasploh.
Začetek je bil zjutraj na Krki. Do Korinja sem bil jaz vodja odprave, zato sem skakal naprej in nazaj, saj sem moral poskrbeti, da so šli spredaj po pravi poti in da zadaj ni nekdo zaostajal. Treki na urah tekačem na tem delu niso kaj prida pomagali, ker smo se odločili, da gremo čez Korinjski hrib, na pa po poti čez Jauhe, ki nam jo je narisal Toni. Počutil sem se svež in močan, zato mi skakanje naprej in nazaj ni delalo kakšnih preglavic. V Lazah se nam je pridružil še Toni in četico sem uspešno popeljal skozi zimsko idilo, do prelepih razgledov na Ciganovem vrhu (Korinjski hrib). Spust na jugovzhodno stran je bil bolj blaten in spolzek, ki pa je bil že v pričakovanju Lizine okrepčevalnice na Korinju. Bogato obložena miza, od katere smo težko odpotovali naprej po stezicah Prijetno domače, do prve KT v Ambrusu.
V Ambrusu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina nas je šla po poti prijetno domače, mimo Petrovke, skozi Brezovške vinograde in nazaj na Kamni vrh, ter od tam proti Drašči vasi; počasnejši pa so šli po bližnjici do Kamnega vrha, tako da so bili v Drašči vasi, pri naslednji okrepčevalnici že pred nami. Tukaj nam je Škufc z družino pripravil svojevrstno dobrodošlico, kjer smo se najedli, napili in nasmejali in nekateri so se od tu odpeljali z avti, za ostale pa je bila tu komaj dobra polovica poti. Nadaljevanje je bilo pravljično, ob reki Krki do jame, vzpon na Valično vas in še dolga pot do druge KT v Zagradcu.
 |
| Ob 'reki ljubezni' |
 |
| Udeleženca lanskega Tor Des Geants navdušena počivata ob napisu TDG (turistično društvo Grča) |
Od Zagradca dalje sem že čutil rahlo utrujenost, ki me je presenetila. Ali je za to kriva začetna razigranost in razsipanje z energijo, ali pa preveč kuhanega vina pri Škufcu. Toni nas je z naslednjo okrepčevalnico počakal na Kitnem vrhu. Nadaljevanje po prijetnih gozdovih do Lučarjevega Kala, in še malce izgubljanja po gozdu proti Rdečemu Kalu mi je pobralo zaloge energije, zato mi je ta zadnji asfaltni del popolnoma odveč in zelo sem vesel, ko z Damjanom končno zakorakava v klubske prostore Tektonik, kjer se ostali že gostijo.
Večer pa tak, kot mora bit; stezičarski. Damjanova predstavitev Madeire je za nas zelo zanimiva, ker letos potujemo tja in smo željni informacij. Potem pa še Matjaževa premiera Diagonale norcev na Reunionu. Občudujem voljo in trmo, ki jo ljudje vložijo, da pretečejo in prehodijo take nore poti. Ko bom velik, bom tudi jaz sčaral kakšno tako tapravo, ta težko ultro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar