Wings for Life. Že četrtič sem tukaj. Prav posebna, inovativna tekaška prireditev. Prva tri leta mi je bilo v užitek. Letos pa nisem čisto prepričan, kako bo šlo, glede na to, da sem bil pred enim tednom na 100 kilometrskem trailu. Ne sekiram se preveč, ker tukaj je vseeno, kako daleč pridem. Vipava je bil glavni cilj, tukaj pa sem samo zato, ker nam to organizirajo v službi. Pravzaprav sem kar vesel, ker drugače se najbrž ne bi prijavil in potem se ne bi mogel preizkusit, kakšne posledice je na mojem telesu pustila stotka. Počutim se izvrstno. Če ne bi vedel, da sem bil prejšnji vikend na stotki, bi zelo resno naskakoval svoj osebni rekord, zdaj pa mi nekaj v glavi govori, da en teden po stotki res ne morem biti že regeneriran. Malo se sprašujem, zakaj ne? Nekih žuljev, ali težav z nohti ni, pa tudi s sklepi in mišicami je vse v redu, energijske zaloge sem pa tudi sigurno že napolnil. Po svoji prvi stotki kar nekaj časa nisem tekel, ker sem si poškodoval nohte, zdaj pa ne vidim nobenih ovir. Tako da; zaenkrat nimam nobenih ciljev, si jih bom že sproti postavljal, ko bom videl, kako mi gre.
Pred tremi leti sem bil navdušen nad idejo tekmovanja, kjer razdalja ni določena, niti ni določen čas, ampak je tekme konec, ko te ujame zasledovalni avtomobil. Poleg tega je to globalna prireditev, kjer se istočasno teče na ogromno lokacijah, po celem svetu. In nenazadnje, celotna startnina gre v dobrodelen namen organizaciji Wings for Life. Zadeva pa je malce triki. Več želiš preteči, hitrejši moraš biti. Ravno obratno, kot v našem vsakdanjiku, ko tečemo zelo hitro na kratkih tekih, in počasi na dolgih tekih. Tukaj pa je potrebno najti svoj optimum. Na Wings for Life rek 'počasi se daleč pride' pač ne velja. Marsikdo bi tekel še dlje, pa je tekme žal konec, ker ga je ujel avtomobil, tisti pa ki je vajen kratkih hitrih tekov, se tukaj prekuri in komaj čaka, kdaj bo že prišel ta avto. Jaz pa moram reči, da mi je v veselje, ker je hitrost avtomobila zares prilagojena meni. Tam okrog trideset kilometrov, je tista meja, ko lahko tečem hitro, brez da bi pokuril svoje energijske zaloge, s tempom precej pod 5 min/km. Prvo leto sem pretekel dobrih 31 km, za kar je potrebnih dobri dve uri in pol. Naslednji dve leti sem poizkušal to preseči, pa sem žal obakrat zaostal za tem rezultatom okrog dva kilometra. Dva kilometra se morda sliši veliko, zato moram omeniti, da samo za 5 sekund izboljšan povprečni tempo na kilometer, prinese dobra dva kilometra daljšo pretečeno razdaljo.
Letos mi je končno uspelo, da sem dobil startno številko za v prvo cono. Pretekla leta sem se moral v prvo cono pretihotapiti, ker, oprostite mi, ampak res ni potrebe, da se gužvam zadaj med tistimi, ki komaj pritečejo do desetega ali petnajstega kilometra. Letos pa upam, da ne bom jaz tisti, ki bo komaj prišel do petnajstega kilometra. Z odra vodijo intenzivno skupinsko ogrevanje, ki se ga bolj izogibam. Se mi zdi to samo potrata energije. Na velikem ekranu nam kažejo, kako zgleda dogodek drugje po svetu. Vsepovsod množice tekačev, ki odštevajo zadnje sekunde pred startom globalnega tekmovanja. In... kar naenkrat se je treba pognati v tek.
Na začetku ni pretirane gneče. Očitno sem se dobro postavil. Nekaj počasnežev z lahkoto prehitim in kmalu tečem v svojem tempu. Na uro sem si naložil dve aplikaciji Wings for Life. Ena mi kaže mojo prednost pred zasledovalnim avtomobilom, druga pa razdaljo, kjer naj bi me ta avtomobil ujel, glede na moj povprečni tempo. Po nekaj kilometrih se moj povprečni tempo stabilizira za razdaljo tam okrog 40 km, kar se mi zdi odločno prehitro. Kljub temu, da se zavedam, da sem prehiter, zaenkrat ne upočasnjujem preveč, ker to hitrost zdaj kar nekako z lahkoto držim in se mi zdi dobro narediti nekaj rezerve za pozneje. Malo že sanjam, da bom mogoče pa le uspel narediti dober rezultat, hkrati pa samo čakam, kdaj me bo pobralo. Še poln energije si na prvi okrepčevalnici privoščim red bull in isotonic. Red bulla skoraj nikoli ne pijem, samo na Wingsih si ga pa zmeraj privoščim. Proti Domžalam in še naprej moja hitrost ne popušča veliko in počasi mi je jasno, da bom pritekel vsaj do tam nekje, kot prejšnja leta.
Vreme. Že štiri leta zaporedoma tečem na tej prireditvi in zdi se mi, da je vreme vsako leto isto, oziroma vsaj precej podobno. Nekje med Domžalami in Kamnikom, tako kot lani (pa še kdaj), me ujame ploha. Istočasno s poslabšanjem vremena pride tudi kriza. Od petnajstega do dvajsetega kilometra se komaj vlečem in tako želenih 30 km postane vprašljivih. Ploha preide v hud naliv s sodro in počasi me začne skrbeti, da se ne prehladim. Do dvajsetega kilometra se vreme zrihta, dež poneha in posije sonček. Na 21-etem kilometru zavijem na Kamniško obvoznico. Po nekaj letih mi je že jasno, kako se cesta tukaj vleče. Ko se po njej voziš z avtom, se tega ne zavedaš, ampak do križišča, kjer se zavije v center Kamnika, je celih 4 kilometre. V noge se vrača hitrost. To dolgo ravnino želim čim hitreje preteči, potem pa sledi še finale, ko bo treba čim dlje bežati pred hitro se približujočim zasledovalnim avtomobilom.
Končno Kamnik in okrepčevalnica v starem mestnem jedru na 25. kilometru. Do pred tremi leti sploh nisem vedel, kako lepo staro mestno jedro ima Kamnik. Kolikokrat se vozimo mimo v hribe, ne da bi se zavedali, kako prijetno mestece je tukaj. Do tukaj mi je povprečna hitrost toliko padla, da zdaj zadostuje za dobrih 32 kilometrov. Če hočem to doseči, moram zdaj več kot sedem kilometrov teči na polno. Sliši se kar težko, ampak začuda me telo kar uboga. Za dosego cilja se mi zasledovalni avtomobil, na vsak kilometer, ne sme približati več kot za tristo metrov. Aplikacija na uri mi zdaj res dobro pomaga nadzorovati položaj in do tridesetega kilometra mi gre točno tako, kot sem si zastavil.
V ozadju že slišim avtomobil in iz njega se slišijo čestitke tekačem, ki so bili ravnokar ujeti. Pretekel sem že trideset kilometrov in zdaj pospešujem, saj želim preseči svojo najboljšo uvrstitev do sedaj, ki je na dobrih 31 km. Ko tečem mimo krajev, kjer sem bil ujet prejšnja leta, sam sebi komaj verjamem, kaj mi je uspelo. Velikokrat, na tekmovanjih, se mi na koncu dogaja, da čeprav sem že zelo izčrpan, z lahkoto še šprintam zadnjih nekaj sto metrov z veliko hitrostjo. Tudi danes je tako, ampak zaradi tega se teh zadnjih nekaj sto metrov kar podaljšuje, tako da se kar oddahnem, ko me avtomobil končno ujame na 32,4 km.
Tako. Zares sem zadovoljen. Uspelo mi je to, kar sem hotel minuli dve leti. Da popravim rezultat iz prvega leta. Kako je fajn, če to uspe, ko človek najmanj pričakuje. Zdaj vem, da zmorem. Mislim si, da zmorem še več. Mogoče pa se kdaj bolje pripravim samo na to tekmo in poizkušam biti še boljši. Sto sedmi od več kot štiri tisoč tekmovalcev v Ljubljani, oziroma tam okrog tri tisoči od več kot sto tisoč na svetu - ni tako slabo, vendar še zdaleč ni vrhunsko. Še vedno sem zgubljen v povprečju. Pa to sploh ni pomembno. Pomembno je slediti svojem ciljem. Pomembno je, da se ima človek fajn. Naj pomembnejše pa je zdravje. Tekli smo za tiste, ki tega ne morejo. Moram priznati, da sem malo sebičen in da sem v resnici tekel zase in za svoj rezultat. Vendar, ko pomislim na vse, ki tega ne morejo..No, sploh si ne morem predstavljati, da bi bil priklenjen na invalidski voziček, ali pa karkoli drugega. Res sem hvaležen za zdravje in da s svojim telesom lahko počnem, to kar si želim. Zavedam se, da ne bo vedno tako, da je telo minljivo, da bo začelo enkrat postajati slabotnejše in bo potrebno veliko truda za vzdrževanje dobre kondicije. Zavedam se minljivosti tega življenja in pomembnosti zavedanja tega trenutka. Tukaj in zdaj, je vse kar v resnici obstaja. Preteklost in prihodnost sta iluzija - konstrukt možganov, ki nam omogoča potovanje v času, skozi življenje...bla, bla, bla....
Vreme. Že štiri leta zaporedoma tečem na tej prireditvi in zdi se mi, da je vreme vsako leto isto, oziroma vsaj precej podobno. Nekje med Domžalami in Kamnikom, tako kot lani (pa še kdaj), me ujame ploha. Istočasno s poslabšanjem vremena pride tudi kriza. Od petnajstega do dvajsetega kilometra se komaj vlečem in tako želenih 30 km postane vprašljivih. Ploha preide v hud naliv s sodro in počasi me začne skrbeti, da se ne prehladim. Do dvajsetega kilometra se vreme zrihta, dež poneha in posije sonček. Na 21-etem kilometru zavijem na Kamniško obvoznico. Po nekaj letih mi je že jasno, kako se cesta tukaj vleče. Ko se po njej voziš z avtom, se tega ne zavedaš, ampak do križišča, kjer se zavije v center Kamnika, je celih 4 kilometre. V noge se vrača hitrost. To dolgo ravnino želim čim hitreje preteči, potem pa sledi še finale, ko bo treba čim dlje bežati pred hitro se približujočim zasledovalnim avtomobilom.
Končno Kamnik in okrepčevalnica v starem mestnem jedru na 25. kilometru. Do pred tremi leti sploh nisem vedel, kako lepo staro mestno jedro ima Kamnik. Kolikokrat se vozimo mimo v hribe, ne da bi se zavedali, kako prijetno mestece je tukaj. Do tukaj mi je povprečna hitrost toliko padla, da zdaj zadostuje za dobrih 32 kilometrov. Če hočem to doseči, moram zdaj več kot sedem kilometrov teči na polno. Sliši se kar težko, ampak začuda me telo kar uboga. Za dosego cilja se mi zasledovalni avtomobil, na vsak kilometer, ne sme približati več kot za tristo metrov. Aplikacija na uri mi zdaj res dobro pomaga nadzorovati položaj in do tridesetega kilometra mi gre točno tako, kot sem si zastavil.
V ozadju že slišim avtomobil in iz njega se slišijo čestitke tekačem, ki so bili ravnokar ujeti. Pretekel sem že trideset kilometrov in zdaj pospešujem, saj želim preseči svojo najboljšo uvrstitev do sedaj, ki je na dobrih 31 km. Ko tečem mimo krajev, kjer sem bil ujet prejšnja leta, sam sebi komaj verjamem, kaj mi je uspelo. Velikokrat, na tekmovanjih, se mi na koncu dogaja, da čeprav sem že zelo izčrpan, z lahkoto še šprintam zadnjih nekaj sto metrov z veliko hitrostjo. Tudi danes je tako, ampak zaradi tega se teh zadnjih nekaj sto metrov kar podaljšuje, tako da se kar oddahnem, ko me avtomobil končno ujame na 32,4 km.
Tako. Zares sem zadovoljen. Uspelo mi je to, kar sem hotel minuli dve leti. Da popravim rezultat iz prvega leta. Kako je fajn, če to uspe, ko človek najmanj pričakuje. Zdaj vem, da zmorem. Mislim si, da zmorem še več. Mogoče pa se kdaj bolje pripravim samo na to tekmo in poizkušam biti še boljši. Sto sedmi od več kot štiri tisoč tekmovalcev v Ljubljani, oziroma tam okrog tri tisoči od več kot sto tisoč na svetu - ni tako slabo, vendar še zdaleč ni vrhunsko. Še vedno sem zgubljen v povprečju. Pa to sploh ni pomembno. Pomembno je slediti svojem ciljem. Pomembno je, da se ima človek fajn. Naj pomembnejše pa je zdravje. Tekli smo za tiste, ki tega ne morejo. Moram priznati, da sem malo sebičen in da sem v resnici tekel zase in za svoj rezultat. Vendar, ko pomislim na vse, ki tega ne morejo..No, sploh si ne morem predstavljati, da bi bil priklenjen na invalidski voziček, ali pa karkoli drugega. Res sem hvaležen za zdravje in da s svojim telesom lahko počnem, to kar si želim. Zavedam se, da ne bo vedno tako, da je telo minljivo, da bo začelo enkrat postajati slabotnejše in bo potrebno veliko truda za vzdrževanje dobre kondicije. Zavedam se minljivosti tega življenja in pomembnosti zavedanja tega trenutka. Tukaj in zdaj, je vse kar v resnici obstaja. Preteklost in prihodnost sta iluzija - konstrukt možganov, ki nam omogoča potovanje v času, skozi življenje...bla, bla, bla....
Ni komentarjev:
Objavite komentar