Tam doli, kjer se vsako leto vozimo mimo, proti morju in kjer nas vsako leto znova vabijo table z napisom ''Krajinski park Lahinja'', tam doli že tretje leto zapored poteka Lahinja trail. Vsakič znova, ko se vozim mimo, si rečem, da enkrat pridemo na izlet. Enako, kot si govorimo za Plitvice, pa obisk rojstnega kraja Nikole Tesle in še vseh hribov tam vmes. Ampak vsaj to belokranjsko naravno, ki je dokaj blizu, bi si res že zdavnaj lahko šli pogledat. Divje mirno okolje, kjer se da spočiti dušo in se zliti z naravo.
Danes je drugačen dan. Danes je dan za tekmo. Za dirko po jesensko umirjeni pokrajini. In tudi jaz sem precej umirjen. Všeč mi je treil, ki ni pod okriljem ITRA združenja, kar pomeni, da jim noben ne narekuje pravil. Za ITRA točke pa mi je itak malo mar. Pomembno je, da tukaj ni treba sabo vlačiti nahrbtnika s pijačo, ker ga na teh razdaljah med okrepčevalnicami itak ne rabim. Dobrih 30 kilometrov z dobrimi 500 višinci pomeni precej ravninsko traso in to danes prav paše. Razbremenjen, lahkoten po prijetni belokranjski pokrajini v prelepem jesenskem vremenu.
Začetni kilometri so po poljskih poteh in makadamu ter skozi belokranjske vasice. Jaz se poskušam držati svojega tempa, kar pomeni da ne podležem začetnemu dirkanju in to mi kar dobro uspe. Po nekaj kilometrih popustijo tisti začetni dirkači in jaz v svojem ritmu drvim mimo njih. Kmalu se začne divja gozdna pokrajina, ki me na odseke malo spominja na Kočevsko, samo da smo tokrat v globoki jeseni in zato uživam v teh barvah in umirjeni naravi, ki se je že preoblekla za zimski počitek. Prav v takem ritmu; umirjeno, s svojim tempom, napredujem naprej in vsake toliko koga prehitim, ker ga je umirilo njegovo utrujeno telo.
Prijetne potke v globokih gozdovih umirjeno delujejo na um in ga popeljejo v nežno meditacijo, ampak telo ostane hitro, agilno in potuje s polno hitrostjo po tej nežni pokrajini. Vendar, um ne sme preveč odtavat, treba je biti pozoren na oznake na trasi. Prostovoljke na okrepčevalnici poskrbijo za dobro voljo. Pravijo, da se nekaterim zelo mudi, zato me pričakajo s kozarčki in hrano v rokah, da bi lahko samo odbrzel mimo. Jaz pa ne morem razumeti, zakaj bi se mi mudilo tako hitro mimo tako prijetne družbe. Saj se ne borim za zmago. Sem pa vseeno dokaj hiter in prijetno je po celi poti. Nekaj me je začaralo v to mirno jesensko okolje. Samo enkrat je traktor zmotil gozdno milino.
Proti koncu se skozi mistično okolje parka Lahinja vrnemo iz gozda nazaj v podeželsko civilizacijo. Spet imamo navijače in avanture bo počasi konec. Skozi polja in vasice, kjer me objame vonj po pečenemu kostanju, tečem v vse hitrejšem ritmu proti cilju. Avantura se počasi preliva v spomin, ki bo še dolgo bogatil moje življenjsko potovanje.
