NajNaj 21

Naj naj sobota. Sobota najlepšega in najtežjega pol maratona, sobota, na katero smo se zbrali tukaj gor pri Sv. Andreju, da odtečemo ta deževni, blatni krogec in se vrnemo domov v soboto šunke, hrena, potice, pa pirhov in velikonočnih zajcev. Sej veste, iz jajca se izvalijo piščančki. Če pa jajc pobarvaš, nastane pirh in iz njega se izvali velikonočni zajec. Ne hecam se - 1. april je šele jutri - na Veliko noč 😜

Pa pejmo! Nekaj kapljic pada z neba. Nebesa jočejo. Ni glih vreme za softiče, ampak teh tukaj ni, vsi mi pa pogumno korakamo po niti ne preveč blatni trasi, proti... pa saj ni važno - užitek se je poditi po teh hribih v vremenu, ko se čuti prvinsko naravo, kolikor jo je še ostalo. Nisem med najhitrejšimi, sem pa dovolj spredaj, da imam ob sebi ravno prav hitre tekače, da lovim nekakšen tempo, ki ni ravno ležeren. Po nekaj kilometrih rahlega tekanja gor-dol še strm in kratek vzponček do Sv. Ožbolta. Noge zapečejo. Okrepčevalnica je prijetna in osebje prijazno, ampak jaz moram hitro naprej. V hitrem asfaltnem spustu močni udarci ob tla poskrbijo, da se noge razkisajo.

Po kakšnem kilometru ali dveh asfalta zavijemo proti najvišjemu vrhu Polhograjcev. Da je Tošč najvišji tega hribovja, gre zahvala jugoslovanski vojski, ki je pred leti za devet metrov znižala vrh Pasje ravni. Vzpon ni prestrm, še precej ravnih odsekov je vmes in kar je najboljše - ni blata. Kar nenadoma se znajdem na vrhu in že je treba v spust, malce blaten ampak ni panike, da se tekoče in hitro. Pred leti so bili vzponi moje najboljše orožje, na spustih pa sem popolnoma pregorel. Vse to se je zdaj močno spremenilo. Še vedno imam najrajši vzpone, izkušnje pa so me naučile, da ne smem na polno navzgor, ampak se je bolje malo šparat, saj se največ časa da pridobiti na spustih, kjer preprosto izkoriščam zastonj in neomejeno energijo, ki jo daje sila gravitacije. Skozi leta so se sklepi utrdili in samo veliko izkušenj je telo naučilo učinkovito in hitro premagovati tudi tehnično zahtevne spuste.

Po spustu je še nekaj ravninskega tekanja, takoj za tretjo okrepčevalnico pa se začne strm vzpon, direktno navzgor v hrib. Na začetku strmine se kar malo bremzam, da ne grem prehitro, že kmalu pa noge ne zmorejo več dohajati volje. Hitro se znajdem na nekakšnem gozdnatem vrhu, od koder samo prijetno položno dirjanje navzdol, do še ene stene. Pa ponovimo vajo. Po še enem spustu se znajdem na četrti okrepčevalnici. Nadaljevanje je po odprtem z razgledi daleč naokoli in vzpon na Osolnik. Na drugi strani doline se lepo vidi cerkvica svetega Andreja, kjer je cilj. Prav blizu zgleda, ampak vmes je globoka dolina. Čeprav je vzpon na Osolnik položen, ne pretiravam s hitrostjo. Energijo rabim za spust in pa seveda za zadnji vzpon.

Do tu res ni bilo toliko razmočeno, kot bi pričakoval, začetek spusta iz Osolnika pa je prava drsalnica. Marija mi s prstom nekaj kaže na tla in vpije "pazi žica". Jaz pa samo vidim prazen zavojček od gela na tleh in si mislim, da na tem pa menda že ne bom spodrsnil in že se spotaknem ob nevidno žico električnega pastirja. Uff, nisem padel, hvala Marija, že letim naprej. Drsanje po blatu se v gozdu konča. Je sicer precej razmočeno, ampak s pravimi koraki se nekako da hitro kotaliti navzdol in kmalu se znajdem v dolini. Spodaj si v potoku umijem blatne roke, da z kolikor toliko dostojnim izgledom nadaljujem naprej. V dolini Hrastnice je še zadnja okrepčevalnica ekipe KBK.

Zdaj se moram pa čim bolj učinkovito spraviti še čez zadnji vzpon do cilja. Če hočem postaviti osebni rekord proge imam dvajset minut časa, za čas pod dve uri in pol pa petindvajset minut. Na začetku vzpona prestavim v hitri pohodni korak. Občutek imam, da hitro napredujem, ampak minutke minevajo še hitreje. Zadnji kilometer se trasa toliko poravna, da spet preklopim v tekaški korak. Žal je ostalo premalo časa in cilj je še predaleč, nič ne bo z osebnim rekordom. Recimo da je dve uri in pol v teh razmerah dober rezultat. Na cilju si čestitamo z ostalimi.

Preoblečem se blatne in razmočene cunje in počakam še Damjana in Davida. Oba se kmalu pojavita na cilju. Tekači pa še dolgo prihajajo. Lepo je bilo. Lepa trasa in dobra družba in na koncu še najboljša malica v gostilni Rupar. Odlična in prijetna organizacija, bogato založene okrepčevalnice in prijetna družba sobork in soborcev - to je najlepši uvod in NajNaj del letošnjih velikonočnih praznikov.

https://www.najnaj21.si/

18. Mali Kraški maraton

Noge me lahkotno nosijo po Kraških tleh z asfaltno prevleko, s katero smo si ljudje uredili možnost premikanja z našimi velecenjenimi jeklenimi konjički. Veliki lepše bi bilo teči po kraški gmajni tukaj naokoli, ampak tudi tole je v redu, oziroma še najboljše za takšno množico tekačev. Prvi kilometri so hitri, najbrž prehitri. Žene me veter, poganja me sonce. Množica teče z mano. Iz Sežane proti Lipici in naprej proti Italiji se pomikamo po cestišču, kakor krvničke po ožilju. V toku, eden ob drugim, eden za drugim. Vmes je kdo malo hitrejši in kdo malo počasnejši, ampak iz daljave smo videti kot enoten tok. Po prvem kilometru se je žila razcepila na dva kraka in kar naenkrat smo postali veliko bolj razredčeni. S prehitrim tempom sledim skupini. Zdi se mi, da takega tempa ne bom dolgo zdržal, ampak trenutno mi je v tem ritmu ugodno in prijetno.

Na cilju me čakata Mateja in Brina. Jaz samo tole odtečem, potem pa dan posvetim njima. Bomo šli vsaj še na kakšen lep sprehod ob morju. Lep sončen dan je in šibka burja je zares toliko šibka, da ji ne uspe pokvariti videza lepega vremena. Mimo Lipice sem že pritekel na Italijansko stran. Hitrost še približno uspevam držat na zadovoljivem nivoju, samo da zdaj v to vlagam veliko več napora. Opažam, kako folk lahkotno teče mimo mene. Vse več jih je, ki me prehitijo. Malce me skrbi kaj bo, ko se trasa obrne proti Sloveniji, proti burji in v klanec. Danes je dan mamic, zato, če se mi že ne da za sebe, se bom pa delal, da tečem za svojo mamico in za mamico mojega otroka. To mi da vsaj malce energije.

Cilj je vse bližje. Ura hitro tiktaka in kilometri ji ne sledijo v pravem ritmu. Harmonija se podira. Burje sicer ni, ki bi me ovirala, sem pa zato našel izgovor v klančkih. Moja volja je prešibka, da bi utrujeno telo prepričala v porabo skritih zalog energije. Zadnje kilometre se dobesedno vlačim proti cilju. Prav mi je, pa bi več treniral. Saj kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Ne bom se pritoževal, ker itak je namen te tekme samo dober trening. Bi bil pa vseeno vesel boljšega rezultata. Na koncu sem s pet minut slabšim časom od lani še kar zadovoljen, zato veselo poskakujem naprej z velikimi pričakovanji, kaj mi še lahko prinese današnji dan. Pivce, ob s soncem obsijanem morju z rahlo burjico in svežim zrakom, bo zaslužena nagrada in lepo nadaljevanje dneva..

 

8 ur Slivnice

Ne, ne bom 8 ur. Štirje vzponi bodo za danes dovolj. Zmagala je lenoba. Ne da se mi več. Pred tremi leti sem naredil sedem vzponov, in tudi danes bi šlo, če bi se potrudil. Ampak,.. samo ponoviti takratni rezultat? Mogoče kdaj drugič, ko bom pripravljen za 8 vzponov. Ego je preplavil mojo bit in se vdal. Najboljši punci sta me že prehiteli za en krog. Raje izginem domov in si ne delam sramote! Bolje se sliši, da sem bil štirikrat gor v štirih urah, kot pa šestkrat v osmih urah. Priznam, tretji vzpon sem lovil Damjana in se skuril. Zadnji vzpon pa lepo počasi in spet z užitkom. Ura je dvanajst in ne bi bilo težko še malo nadaljevati, ampak za danes sem končal...

Zakaj sploh kolovratiti po hribu gor in dol? Kateri hormoni so preplavili naša telesa? Kaj se dogaja v naših možganih, da zdaj brez vsake koristi zapravljamo energijo in se sprehajamo po hribu gor in dol. Ali smo zgrešili bistvo naših življenj in močno upamo, da bomo tukaj doživeli razsvetljenje? Razumem Jasmino in Mojco, ki se borita za zmago, ampak kaj za vraga je meni in vsem ostalim. Nekateri izkoriščamo prireditev za dober trening, ampak...ali se je za to potrebno pripeljati tako daleč. Koraki po globokem snegu so težki. Utrjeno gaz smo s svojimi hitrimi spusti razkopali. Sneg zajemam v superge, kjer se topi in poskrbi, da nogavice ostajajo neprijetno vlažne. Po ozki stezici se je pri srečevanju potrebno ves čas umikati v globok sneg... Še in še je razlogov, da bi to imenoval mučenje, pa vseeno na polno uživam.

Sonček sveti na polno. Snežna belina je neizmerna. Zimska idila je zmagala. Kristalno bel, čist sneg, obsijan s soncem je spremenil čarovniški hrib v pravljično deželo. Najraje bi se vrgel v sneg in kotalil po hribu navzdol. Malce mi je žal, da nimam smuči na nogah. Tečem po stezici in iz za ovinka se mi nasmeje še eno sonce. In po tem še in še. Na stotine nasmejanih sonc, ki tečemo gor in dol po hribu, kot ena družina. Sprašujem se, kam so izginile čarovnice, ki domujejo na tem hribu? Ali bo katera zajahala svojo metlo in vzletela. Ni je videti, danes je zmagala pozitiva. Nasmejani obrazi, ki vas ves čas srečujem, oprostite mi, ker vas zapuščam. Zares mi je lepo pri vas. Tudi starejše gospe pozdravljam z 'živjo', upam da vam je to kul. Tudi meni je fajn, če me mlade punce pozdravijo z 'živjo'. Ne maram vikanja, pa čeprav je to izraz spoštovanja. Tukaj smo vsi ena družina, nobeden ni več ali manj vreden, vsi smo enaki. Vsi navijamo za vse. Bravo Jasmina, zares si vrhunska in zaslužiš si, da zmagaš. To nikakor ne gre brez izjemnega truda. Mojca, tudi tebi privoščim, da si najboljša, tako kot ti iskreno čestitaš Jasmini, ki je danes nepremagljiva. Borite se, vztrajajte in uživajte do konca... Pa se vidimo spet na enem iz med naših norih praznikov prvinskega norenja po čim bolj divji  in kolikor je možno, neokrnjeni naravi.

Prešern(ov)a avantura

Slovenci smo pripadniki zelo posebnega naroda. Preživeli smo več kot tisočletno zgodovino pod različnimi tujimi oblastmi. Za tako majhen narod to ni samoumevno. To lahko uspe samo narodu, ki neguje svojo kulturo in spoštuje svojo zgodovino. To Slovenci imamo, pa čeprav se tega včasih niti ne zavedamo. Imamo razgledanost, dobro poznamo zgodovino in kulturo, svojo in drugih ljudstev. In seveda smo tudi športen narod. Šport postaja naš najboljši ambasador v svetu, še zdaleč pa ni edini in seveda, tudi šport je samo del naše kulture. Ljudje s celega sveta prihajajo v naše kraje, da si ogledajo par nezanimivih stavb, neko čisto običajno jezero z otočkom, jamo po kateri se peljejo z vlakcem, obiščejo kakšno goro z neugledno višino in pridejo celo na naše morje, ki se ga mi izogibamo. Zakaj vse to? Zato ker tukaj živimo srčni ljudje, ki imamo radi svojo deželo in negujemo svojo kulturo.

Država nam je dala prost dan za kulturni praznik. Prost dan, za katerega dobimo plačilo, kot da bi bili v službi, zato je prav, da ga počastimo, kot se spodobi. Bi moral zdaj recitirati Prešernove Poezije? Ali obiskovati muzeje? Ali pa je prav, da danes počnem nekaj, kar pač najraje počnem? Zagato nam je že spet rešil Leon s Prešern(ov)o avanturo. Sicer pa, kaj sploh je kultura? Kaj na naši avanturi vse je povezano s kulturo in je tako v simbiozi z današnjim praznikom? Narava, gola narava, tisto, kamor se najraje odmikamo, je nekaj čistega in ni okužena s kulturo. Tega tukaj ni. Kultura je vse tisto, kar se nanaša na človeške dejavnosti. V sloveniji je večji del narave v resnici kulturna krajina, ki jo je preoblikoval človek s svojo dejavnostjo. Tega ponavadi sploh ne opazimo. V smislu kulture nas na današnji poti bolj zanimajo zgodovinski spomeniki, ki so del naše preteklosti in v to je vključen tudi France Prešeren, ki je krivec, da je naš kulturni praznik na današnji dan. Najbolje in v najčistejši obliki pa se kultura kaže skozi umetnost. In naš France je bil velik umetnik, ki je v veliki meri zaslužen, da danes še imamo svoj jezik in tako kot narod obstajamo.

Kopanj je griček okrog katerega leži Radensko polje in na katerem je dve leti svojega otroštva preživel France Prešeren, kar je izgovor, da na današnji dan tečemo po tej poti. Po ljudski pripovedki naj bi nekoč na bližnjem Limberku živel velikan, ki je enkrat v silni jezi odtrgal vrh Limberka in ga vlekel po hribu, potem pa pustil sredi Radenskega polja in nastal je Kopanj. Tu, na Kopanju imamo, skoraj na polovici naše poti, bogato obloženo 'samooskrbno' okrepčevalnico. Dobrodošlica je taknša, da bi šel najrajši kar še nekajkrat nazaj, da bi večkrat prišel. Mastimo se in čakamo Tonija, da nam pripelje še pivo. Pot do tukaj je, v najboljši družbi na svetu, hitro minila. Kar žal mi je, da je pol že za nami in bo avanture prehitro konec. Pritekli smo iz Grosuplja, skozi Spodnjo Slivnico in po brezpotju čez gozdove Gričev do Predol in od tam skozi Veliko Račno do sem. Leon žreba nagrade, knjige in startnine na traile. Skoraj neverjetno, kaj vse dobiš za brezplačno startnino. Ko že začne zebsti, počasi odbrzimo dalje. Res počasi, saj je treba gaziti proti zdravilnemu izviru, kjer si bomo natočili zdravilni napitek za domov. Sprašujem se, od kje priteče voda, ki izvira na majhnem hribčku sredi ravnic Radenskega polja in ki nikoli ne presahne. Zdravilnega napitka vseeno ne dobimo, saj je dostop onemogočen zaradi podrtih dreves.

Nadaljujemo proti jugu, do zatočnih jam, kamor se stekajo vode iz Radenskega polja in butnejo ven kakšnih deset kilometrov stran kot reka Krka. Dovolj zanimiva pokrajina, da se človek lahko spozabi in misli odtavajo stran od napornega teka po visokem mokrem snegu. Vzpon do gozdne ceste je po stopnicah, mimo še ene jame. Nato pa dolga ravna pot proti severozahodu po pobočju Rebri. Počasno napredovanje po mokrem snegu je težavno, pa smo vseeno vsi p(P)rešerno razposajeni. Vmes nas še enkrat pozdravi razgled na Kopanj. Po nekaj kilometrih se pri Zagradcu spustimo nazaj na Radensko polje in se malce naprej povzpnemo še na Boštanj, kjer si ogledamo ostanke renesančnega trdnjavskega gradu. In samo še pot do cilja in kulturno obarvane tekaške avanture je skoraj konec. Skoraj, ker nas čaka prisrčna dobrodošlica na cilju in z dobrotami založena okrepčevalnica...❤❤❤

Po brezpotjih Gričev

Mateja pozvoni pri Sv. Antonu puščavniku

Cerkev Marijinega vnebozetja na Kopanju

Okrepčevalnica na Kopanju

Lazarjeva zatočna jama

Razgled nazaj na Kopanj

Radensko polje

Ostanki gradu na Boštanju

6. Tektonik tek - 2. etapa

Tečemo. Zadnji kilometri so po asfaltu. Z Damjanom sva v ozadju. Najraje bi hodil do cilja, ampak vseeno pospešim, ker bo tako cilj prej. Vsi nekam hitijo. Očitno so se naveličali lepega prijetnega teka po stezicah Prijetno domače in na tem zadnjem asfaltnem odseku se vsem mudi na zaključek in družabni večer. Katja je vodja in prav njej se najbolj mudi domov k svoji Hani. Jaz sam sebi ne morem verjeti, zakaj se zdaj komaj vlečem proti cilju.

Že od tretje izvedbe Tektonik teka dalje, se redno udeležujem prireditve v celoti (manjkal sem samo na 1. etapi 4. Tektonik teka), letos pa malce stavkam in se udeležujem samo 2. etape. Celodnevna etapa skozi Suhokranjški konec občine in skozi gozdove do cilja v Šentvidu mi vseeno ponuja vse, kar potrebuje duša in telo - druženje s prijatelji in nova poznanstva, kot tudi dober zimski trening za nabiranje baze. Druščina je raznolika in številčna, tako da je tole zopet ena najlepših dogodivščin nasploh.

Začetek je bil zjutraj na Krki. Do Korinja sem bil jaz vodja odprave, zato sem skakal naprej in nazaj, saj sem moral poskrbeti, da so šli spredaj po pravi poti in da zadaj ni nekdo zaostajal. Treki na urah tekačem na tem delu niso kaj prida pomagali, ker smo se odločili, da gremo čez Korinjski hrib, na pa po poti čez Jauhe, ki nam jo je narisal Toni. Počutil sem se svež in močan, zato mi skakanje naprej in nazaj ni delalo kakšnih preglavic. V Lazah se nam je pridružil še Toni in četico sem uspešno popeljal  skozi zimsko idilo, do prelepih razgledov na Ciganovem vrhu (Korinjski hrib). Spust na jugovzhodno stran je bil bolj blaten in spolzek, ki pa je bil že v pričakovanju Lizine okrepčevalnice na Korinju. Bogato obložena miza, od katere smo težko odpotovali naprej po stezicah Prijetno domače, do prve KT v Ambrusu.

V Ambrusu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina nas je šla po poti prijetno domače, mimo Petrovke, skozi Brezovške vinograde in nazaj na Kamni vrh, ter od tam proti Drašči vasi; počasnejši pa so šli po bližnjici do Kamnega vrha, tako da so bili v Drašči vasi, pri naslednji okrepčevalnici že pred nami. Tukaj nam je Škufc z družino pripravil svojevrstno dobrodošlico, kjer smo se najedli, napili in nasmejali in nekateri so se od tu odpeljali z avti, za ostale pa je bila tu komaj dobra polovica poti. Nadaljevanje je bilo pravljično, ob reki Krki do jame, vzpon na Valično vas in še dolga pot do druge KT v Zagradcu.

Ob 'reki ljubezni'

Udeleženca lanskega Tor Des Geants navdušena počivata ob napisu TDG (turistično društvo Grča)

Od Zagradca dalje sem že čutil rahlo utrujenost, ki me je presenetila. Ali je za to kriva začetna razigranost in razsipanje z energijo, ali pa preveč kuhanega vina pri Škufcu. Toni nas je z naslednjo okrepčevalnico počakal na Kitnem vrhu. Nadaljevanje po prijetnih gozdovih do Lučarjevega Kala, in še malce izgubljanja po gozdu proti Rdečemu Kalu mi je pobralo zaloge energije, zato mi je ta zadnji asfaltni del popolnoma odveč in zelo sem vesel, ko z Damjanom končno zakorakava v klubske prostore Tektonik, kjer se ostali že gostijo.

Večer pa tak, kot mora bit; stezičarski. Damjanova predstavitev Madeire je za nas zelo zanimiva, ker letos potujemo tja in smo željni informacij. Potem pa še Matjaževa premiera Diagonale norcev na Reunionu. Občudujem voljo in trmo, ki jo ljudje vložijo, da pretečejo in prehodijo take nore poti. Ko bom velik, bom tudi jaz sčaral kakšno tako tapravo, ta težko ultro.

4. Knap trail - Forhajerska

Tri stotke so že za mano, vse v obdobju zadnjih petnajstih mesecev, zato tale Forhajerska na Knap trailu ne more biti nič posebnega, pa čeprav zadnja dva meseca praktično nisem nič treniral, razen nekaj vsiljenih tekov v zadnjih tednih. Ko sem doma pregledal profil trase, sem se malce zamislil; madonca, saj je več višincev kot na Jahorini na stotki. Mislim, da bo tole prava knapovska avantura. Treba je lepo počasi in s pametjo, pa se bom spravil čez traso v primernem času. Nekega dobrega rezultata danes niti slučajno ne pričakujem.

V neverjetno toplem vremenu, ko se ravno dela dan, startamo po klancu navzgor. Z asfalta kmalu zavijemo na zahteven blaten teren. Če bo cela pot po takem terenu, bo tole zares zahtevna avantura. Višje gori proti Planini je na terenu vse več težkega snega, ki ga topi jugozahodni veter, ob katerem na vrhovih nastaja gosta megla iz katere se izloča vlaga. Dobro se spominjam lanskega Knap trail-a v ekstremnem mrazu, ko sem sicer tekel na krajši razdalji, vendar je bil ta del proge isti, pa vseeno v tej gosti megli nikakor ne prepoznam terena. Neverjetno hitro se znajdem na Planini in na prvi okrepčevalnici.

Nadaljevanje je precej lažje. Nisem si mislil, da bom kdaj vesel asfalta, ampak po čmokotanju in drsanju po blatu in snegu, sem zares vesel malo bolj trde podlage. Asfalta je sicer za kakšen kilometer, potem pa sledi še zelo dolg makadamski odsek, večinoma v spustu proti severnemu vznožju Čemšeniške planine. Naskok proti Čemšeniški planini je čisto drugačen od pričakovanj. Tukaj ni prav nič blata, ampak lepa, skoraj suha planinska potka, ki je po strmem terenu speljana pretirano zložno, mestoma čisto ravninsko. Nič kaj všeč mi niso ti položni vzponi, raje imam strme vertikale, kjer lahko hitro pridobivam na višini. Višje gori se spet pojavi gosta megla in veter, v katerem škripajo drevesa, da me je kar malo strah, če bo kaj priletelo na mene. Kar naenkrat je za mano že dvajset kilometrov in koča na Čemšeniški planini, kjer imamo drugo okrepčevalnico. To je skoraj tretjina proge in občutek imam, da gre vse skupaj hitro in tekoče in da mogoče pa le ne bo pretežko.

Spust iz Čemšeniške planine je strm in blatno drseč, ampak zato zelo hiter. Potem pa dolgo potovanje po razgibani in tekoči trasi proti Planinski vasi in tretji okrepčevalnici. Na takem lahkotnem odseku, ko ni ničesar, kar bi oteževalo napredovanje, si glava vzame dopust in odpotuje v svoje pokrajine. Zamišljam si, kako bi takole potoval, skupaj s svojo družino, po skoraj neskončni poti, neobremenjen s časom in z vedno novimi razgledi in doživetji. Dohitim in prehitim gospo, ki teče na krajši trasi in se zavem, da skoraj ves čas tečem sam, kar mi pravzaprav čisto paše, ker je to prav prijeten umik v svoj svet, daleč od norega sveta.

V Planinski vasi je tista prijetna okrepčevalnica, kjer si vsako leto privoščim en'ga takratkega. Sem sredi dolgega spusta proti Trbovljam in vsaj po razdalji, polovici proge. Tukaj je malce bolj živahno, ker je tu skupni odsek vseh treh razdalj. Razmerje moči je popolnoma jasno; mi iz ta dolge prehitevamo tiste iz ta srednje, uni iz ta kratke, pa prehitevajo vse. Ta del trase tudi zelo dobro poznam, saj sem v preteklih letih pretekel že vse krajše razdalje, zato mi poznana pot do četrte okrepčevalnice Pekarna, ki je že na naslednjem vzponu, spet neverjetno hitro mine.

Utrujenost se me že počasi loteva. Pred mano je še en kratek odsek do Kala. Na lepem zložnem vzponu se me malce loteva zaskrbljenost. Pogled na profil kaže nazobčano žago s tremi strmimi vzponi. Kal, Gozdnik in Mrzlica so špice, katere moram še osvojiti, vmes pa globoki spusti, v najnižje ležeče doline. Na Kalu me za dobrodošlico pozdravi močan veter z gosto meglo. Okrepčevalnico imajo notri, v toploti koče, kjer mi hitro postane prevroče, zato takoj odbrzim dalje.

V kako globoko dolino bom moral zdaj? Na drugi strani se mi že kaže špičast hrib, za katerega sumim, da je Gozdnik - naslednja špica, ki jo moram osvojit. Počasi se zavedam, da bi moral mogoče za tole pa vseeno malce več trenirat. Komaj dobrih štirideset kilometrov je za mano, jaz pa tako zmatran. Sploh si ne predstavljam, da bi bil zdaj na stotki. Po kratkem gozdnem spustu sledi dolg makadam, ki najprej pelje globoko v dolino in potem še visoko ob vznožju Gozdnika, do severo-vzhodnega grebena. Položen makadam se mi zelo vleče. Ne gre, da bi tekel, pohodni korak pa je prepočasen, zato sem zelo vesel strmega grebena, po katerem hitro in tekoče osvojim predzadnjo špico - Gozdnik, kar pa me dokončno izmuči. In naprej? Strm počasen, mestoma blaten spust globoko v dolino. V moji glavi se porajajo dvomi, ali bom zmogel priti do cilja pred temo, to je cca v desetih urah. Pred sabo imam še ta spust, potem pa še dolg pohod do cilja čez Mrzlico.

Okrepčevalnica Pongarc je sredi ničesar, ampak prostovoljci tukaj znajo nasmejati in spraviti v dobro voljo tudi najbolj utrujenega človeka. Dobre volje odtečem dalje po makadamu, še globje v dolino. Globoko spodaj trasa končno zavije navzgor proti Mrzlici, še naprej v položnem Makadamskem vzponu. Počasen sem in utrujen. Planinci sestopajo iz Mrzlice in mi kličejo 'bravo'. Vrh se skriva visoko v oblakih in ko zagrizem v strm vzpon po planinski poti, sem na koncu z močmi, tako da mukoma rinem dalje. Že kar precej višje se mi pred očmi prikaže velika stavba in zelo sem presenečen, ko ugotovim, da je to že dom na Mrzlici. To je bilo pa presenetljivo hitro in izmučenost me v trenutku mine. Devet ur sem na poti in mislim, da bi v eni uri moral biti v cilju.

Na okrepčevalnici se najem pomaranč, potem pa hitro dalje. Zdaj, ko vidim, da zmorem priti v cilj pred temo, nameravam to tudi narediti. Prva ovira so poledenele stopnice, po katerih grem tako rekoč  po štirih. Sledi spust po cesti do lovskega doma. Cesta je najprej precej poledenela, nižje pa se da prijetno teči. Tukaj sem spet na poznani poti iz prejšnjih let, zato mi kilometri lepo hitro minevajo in sploh ne vem, zakaj sem se bal tega spusta. Od lovske koče naprej je trasa spet bolj gozdna, mokra in blatna. Počasi se temni in v gostem gozdu je vidljivost zelo slaba, ampak sem trmast in si ne nadenem čelke. Dobro vem, da je že čisto blizu pred mano samo še strm asfaltni spust proti cilju. 

9:55'47'' je moj čas v cilju. Zmatran in uničen, kot da bi v tem času pretekel vsaj 20 km več. Saj res, da je težka trasa, ampak vseeno, to ni to. Nisem prišel s tekmovalnimi nameni, ampak sem želel počasi in uživaško prepotovati ta lep knapovski trail, v kar pa sem moral vložiti malce več truda, kot sem mislil.

Bravo Leon, Tanja in vsi ki ste zraven, za odlično organizacijo. Večina nas tega ne zmore ali pa si sploh ne upamo poizkusiti. Smo pa zelo hvaležni, da ste ljudje, ki to zmorete in organizirate, da se na vaših prireditvah lahko družimo z najbolj srčnimi ljudmi na svetu. Vedno znova me na teh prireditvah prežema pozitiva iz vseh strani. Po dolgih urah truda ljudje srečni in nasmejani v cilju, vsak s svojimi dogodivščinami.

22. Ljubljanski maraton

The stroj,

človeški stroj.

Na tisoče nas je.
Muska nabija.

Gužvamo se na startu.

Zakaj?

Da pretečemo teh 21 ali 42 km?

Zato,

samo zato!

Za dober rezultat? 

Ali samo, da smo zraven?

Biti del tega dogodka!

The stroj s svojo musko prebujajo adrenalin.

Tisti spredaj so že startali, mi pa se še gužvamo

Končno čez startni slavolok...

zdaj pa gasaaaaaaa...

Tečem in se prerivam naprej. Imam cilje in tale gneča je pač ovira, ki jo je treba čimprej obiti. Pred dvemi leti se je start na začetku druge startne cone odlično obnesel, tako da smo stekli naprej brez gneče, tokrat pa porazno. Drugo cono so prehitro spustili naprej in takoj smo se zabili v počasni rep prve cone. Zdaj ovijam slalom med 'turisti'. Tempo imam dober, ampak odvečno zapravljanje omejene energije ni najbolj dobrodošlo. Tri ure in pol je moj cilj, ali pa vsaj pod 3:35', da postavim osebni rekord. Vem, brez veze. Koga bi to zanimal? Mogoče mene, ko bom v naslednjem življenju prebiral ta blog in se čudil, kdo je bil ta čudak. V glavnem, na tisoče nas je in vsak ima svoje cilje. Pa pejmo skupaj, vsak na svojo pot. 

Prvih deset kilometrov je prav hitro mimo. Tempo je pravi. Malce pod 5 min/km, da si zagotavljam nekaj rezerve, ki jo bom rabil proti koncu. Gneča je ves čas ovira, ki jo uspešno premagujem. Občasno se ob meni pojavi tekač-zajec z znakom za tempo 3:30. Ne maram ga, ker je okrog njega še večja gneča, zato pospešim naprej. Cirkus teče dalje in seveda sem jaz del njega. Res je to praznik teka. Vsake toliko časa bobni, pa godba, pa pravi bendi, ki špilajo ob cesti. Vse skupaj nam daje zagon in poskrbi, da si prehitro spraznimo energijske zaloge organizma. Okrepčevalnice so dobro založene z vodo, energijskimi napitki, sadjem, sladkarijami in tudi geli, tako da si energijske zaloge sproti dopolnjujem, kolikor pač moj prebavni sistem zmore. Šibamo dalje!

Na polovički sem dobro na poti. Dve minutki zaloge časa ne dovolita nikakršnega zabušavanja. V tem tempu bo treba zdržati praktično do konca. Ali sem že omenil veter, ki občasno piha? Seveda nalašč v prsi in ko se obrnemo seveda nalašč ne piha nič. Verjetno je to ovira, zaradi katere ni padel rekord proge, kot sem izvedel na petindvajsetem kilometru. Tako je, prvi so že v cilju, jaz pa, no samo še sedemnajst kilometrov. Zdaj sem nekje na rudniku, moram pa še na drug konec Ljubljane, skoraj do Stožic in potem nazaj v Center. Raje ne razmišljam o tem. Če vidim samo kilometre in ne vem kje sem, je lažje, ker občutek, ko tečeš stran od cilja je, milo rečeno,  smotan. 

Na tridesetem kilometru me prehiti 'ekipa' 3:30'. Ne vem kam se jim mudi. Mogoče sem res malce popustil, ampak svoji dve minutki zaloge še vedno držim. Na okrepčevalnici popijem kar precej, pojem še banano in en gel. Vse skupaj malce preveč za moj želodec in začne me ščipat v trebuhu. Občutek imam, da sem precej popustil, ampak ura tega še ne pokaže. Nekako lovim tempo, s katerim še lahko umirim želodec in držim dobro hitrost. Na naslednjih okrepčevalnicah pijem samo še vodo. In potem..., ali je to zid? Ah ni! Samo stenca iz stiroporja - pihnem, pa jo odnese. Majhen upad tempa med 33. in 38. kilometrom bi me pokopal, če bi tekel sam, ko pa vidim, s kako lahkoto še vedno prehitevam ostale, ki so se skoraj ustavili, vem da tokrat mora it do konca. Namesto dve minutki zaloge imam zdaj dve minutki za nadoknadit. Treba bo na polno. Malce spremenjena trasa me popelje do Dunajske ceste.

Sem na 38. kilometru Ljubljanskega maratona in šibam po Dunajski proti cilju s tempom krepko pod 5 min/km. Ravna črta proti cilju? Malo blizu se mi zdi. Prelepo, da bi bilo res. Ovinki po centru, ko spet tečem stran od cilja, so najbrž odlični za motivacijo??? Ja ni kej, še dva kilometra je do cilja, le zakaj bi mislil, da bo tokrat prej? Še mimo tržnice, čez špalir navijačev skozi Prešerca in spet kontra smer od cilja po Miklošičevi, nazaj na Slovensko in končno proti cilju. Dal sem vse od sebe, to zdaj vem, ker nimam energije niti da bi šprinal zadnje metre do cilja, kot sem lahko naredil ponavadi.

3:31'04'' se izpiše zraven mojega imena na velikem ekranu na cilju. Župan mi čestita, dobim medaljo in potem vse polno ljudi, ki jih poznam. Sprašujejo me, kako je šlo? Jaz pa se sploh še nisem odločil, ali naj bom zadovoljen ali ne. Osebni rekord po sedmih letih. Končno ni moj prvi maraton več moj najboljši maraton. Ampak samo minutko in štiri sekunde nad 3:30? Pa ja, itak da sem zadovoljen. Izziv za prihodnje pa ostaja, kar je tudi nekaj dobrega. Predvsem sem vesel, da je šlo dokaj tekoče, da ni bilo nobene prave krize, ves čas z dobro voljo in zadovoljen v cilju.