Prešern(ov)a avantura

Slovenci smo pripadniki zelo posebnega naroda. Preživeli smo več kot tisočletno zgodovino pod različnimi tujimi oblastmi. Za tako majhen narod to ni samoumevno. To lahko uspe samo narodu, ki neguje svojo kulturo in spoštuje svojo zgodovino. To Slovenci imamo, pa čeprav se tega včasih niti ne zavedamo. Imamo razgledanost, dobro poznamo zgodovino in kulturo, svojo in drugih ljudstev. In seveda smo tudi športen narod. Šport postaja naš najboljši ambasador v svetu, še zdaleč pa ni edini in seveda, tudi šport je samo del naše kulture. Ljudje s celega sveta prihajajo v naše kraje, da si ogledajo par nezanimivih stavb, neko čisto običajno jezero z otočkom, jamo po kateri se peljejo z vlakcem, obiščejo kakšno goro z neugledno višino in pridejo celo na naše morje, ki se ga mi izogibamo. Zakaj vse to? Zato ker tukaj živimo srčni ljudje, ki imamo radi svojo deželo in negujemo svojo kulturo.

Država nam je dala prost dan za kulturni praznik. Prost dan, za katerega dobimo plačilo, kot da bi bili v službi, zato je prav, da ga počastimo, kot se spodobi. Bi moral zdaj recitirati Prešernove Poezije? Ali obiskovati muzeje? Ali pa je prav, da danes počnem nekaj, kar pač najraje počnem? Zagato nam je že spet rešil Leon s Prešern(ov)o avanturo. Sicer pa, kaj sploh je kultura? Kaj na naši avanturi vse je povezano s kulturo in je tako v simbiozi z današnjim praznikom? Narava, gola narava, tisto, kamor se najraje odmikamo, je nekaj čistega in ni okužena s kulturo. Tega tukaj ni. Kultura je vse tisto, kar se nanaša na človeške dejavnosti. V sloveniji je večji del narave v resnici kulturna krajina, ki jo je preoblikoval človek s svojo dejavnostjo. Tega ponavadi sploh ne opazimo. V smislu kulture nas na današnji poti bolj zanimajo zgodovinski spomeniki, ki so del naše preteklosti in v to je vključen tudi France Prešeren, ki je krivec, da je naš kulturni praznik na današnji dan. Najbolje in v najčistejši obliki pa se kultura kaže skozi umetnost. In naš France je bil velik umetnik, ki je v veliki meri zaslužen, da danes še imamo svoj jezik in tako kot narod obstajamo.

Kopanj je griček okrog katerega leži Radensko polje in na katerem je dve leti svojega otroštva preživel France Prešeren, kar je izgovor, da na današnji dan tečemo po tej poti. Po ljudski pripovedki naj bi nekoč na bližnjem Limberku živel velikan, ki je enkrat v silni jezi odtrgal vrh Limberka in ga vlekel po hribu, potem pa pustil sredi Radenskega polja in nastal je Kopanj. Tu, na Kopanju imamo, skoraj na polovici naše poti, bogato obloženo 'samooskrbno' okrepčevalnico. Dobrodošlica je taknša, da bi šel najrajši kar še nekajkrat nazaj, da bi večkrat prišel. Mastimo se in čakamo Tonija, da nam pripelje še pivo. Pot do tukaj je, v najboljši družbi na svetu, hitro minila. Kar žal mi je, da je pol že za nami in bo avanture prehitro konec. Pritekli smo iz Grosuplja, skozi Spodnjo Slivnico in po brezpotju čez gozdove Gričev do Predol in od tam skozi Veliko Račno do sem. Leon žreba nagrade, knjige in startnine na traile. Skoraj neverjetno, kaj vse dobiš za brezplačno startnino. Ko že začne zebsti, počasi odbrzimo dalje. Res počasi, saj je treba gaziti proti zdravilnemu izviru, kjer si bomo natočili zdravilni napitek za domov. Sprašujem se, od kje priteče voda, ki izvira na majhnem hribčku sredi ravnic Radenskega polja in ki nikoli ne presahne. Zdravilnega napitka vseeno ne dobimo, saj je dostop onemogočen zaradi podrtih dreves.

Nadaljujemo proti jugu, do zatočnih jam, kamor se stekajo vode iz Radenskega polja in butnejo ven kakšnih deset kilometrov stran kot reka Krka. Dovolj zanimiva pokrajina, da se človek lahko spozabi in misli odtavajo stran od napornega teka po visokem mokrem snegu. Vzpon do gozdne ceste je po stopnicah, mimo še ene jame. Nato pa dolga ravna pot proti severozahodu po pobočju Rebri. Počasno napredovanje po mokrem snegu je težavno, pa smo vseeno vsi p(P)rešerno razposajeni. Vmes nas še enkrat pozdravi razgled na Kopanj. Po nekaj kilometrih se pri Zagradcu spustimo nazaj na Radensko polje in se malce naprej povzpnemo še na Boštanj, kjer si ogledamo ostanke renesančnega trdnjavskega gradu. In samo še pot do cilja in kulturno obarvane tekaške avanture je skoraj konec. Skoraj, ker nas čaka prisrčna dobrodošlica na cilju in z dobrotami založena okrepčevalnica...❤❤❤

Po brezpotjih Gričev

Mateja pozvoni pri Sv. Antonu puščavniku

Cerkev Marijinega vnebozetja na Kopanju

Okrepčevalnica na Kopanju

Lazarjeva zatočna jama

Razgled nazaj na Kopanj

Radensko polje

Ostanki gradu na Boštanju