Ne, ne bom 8 ur. Štirje vzponi bodo za danes dovolj. Zmagala je lenoba. Ne da se mi več. Pred tremi leti sem naredil sedem vzponov, in tudi danes bi šlo, če bi se potrudil. Ampak,.. samo ponoviti takratni rezultat? Mogoče kdaj drugič, ko bom pripravljen za 8 vzponov. Ego je preplavil mojo bit in se vdal. Najboljši punci sta me že prehiteli za en krog. Raje izginem domov in si ne delam sramote! Bolje se sliši, da sem bil štirikrat gor v štirih urah, kot pa šestkrat v osmih urah. Priznam, tretji vzpon sem lovil Damjana in se skuril. Zadnji vzpon pa lepo počasi in spet z užitkom. Ura je dvanajst in ne bi bilo težko še malo nadaljevati, ampak za danes sem končal...
Zakaj sploh kolovratiti po hribu gor in dol? Kateri hormoni so preplavili naša telesa? Kaj se dogaja v naših možganih, da zdaj brez vsake koristi zapravljamo energijo in se sprehajamo po hribu gor in dol. Ali smo zgrešili bistvo naših življenj in močno upamo, da bomo tukaj doživeli razsvetljenje? Razumem Jasmino in Mojco, ki se borita za zmago, ampak kaj za vraga je meni in vsem ostalim. Nekateri izkoriščamo prireditev za dober trening, ampak...ali se je za to potrebno pripeljati tako daleč. Koraki po globokem snegu so težki. Utrjeno gaz smo s svojimi hitrimi spusti razkopali. Sneg zajemam v superge, kjer se topi in poskrbi, da nogavice ostajajo neprijetno vlažne. Po ozki stezici se je pri srečevanju potrebno ves čas umikati v globok sneg... Še in še je razlogov, da bi to imenoval mučenje, pa vseeno na polno uživam.
Sonček sveti na polno. Snežna belina je neizmerna. Zimska idila je zmagala. Kristalno bel, čist sneg, obsijan s soncem je spremenil čarovniški hrib v pravljično deželo. Najraje bi se vrgel v sneg in kotalil po hribu navzdol. Malce mi je žal, da nimam smuči na nogah. Tečem po stezici in iz za ovinka se mi nasmeje še eno sonce. In po tem še in še. Na stotine nasmejanih sonc, ki tečemo gor in dol po hribu, kot ena družina. Sprašujem se, kam so izginile čarovnice, ki domujejo na tem hribu? Ali bo katera zajahala svojo metlo in vzletela. Ni je videti, danes je zmagala pozitiva. Nasmejani obrazi, ki vas ves čas srečujem, oprostite mi, ker vas zapuščam. Zares mi je lepo pri vas. Tudi starejše gospe pozdravljam z 'živjo', upam da vam je to kul. Tudi meni je fajn, če me mlade punce pozdravijo z 'živjo'. Ne maram vikanja, pa čeprav je to izraz spoštovanja. Tukaj smo vsi ena družina, nobeden ni več ali manj vreden, vsi smo enaki. Vsi navijamo za vse. Bravo Jasmina, zares si vrhunska in zaslužiš si, da zmagaš. To nikakor ne gre brez izjemnega truda. Mojca, tudi tebi privoščim, da si najboljša, tako kot ti iskreno čestitaš Jasmini, ki je danes nepremagljiva. Borite se, vztrajajte in uživajte do konca... Pa se vidimo spet na enem iz med naših norih praznikov prvinskega norenja po čim bolj divji in kolikor je možno, neokrnjeni naravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar