22. Ljubljanski maraton

The stroj,

človeški stroj.

Na tisoče nas je.
Muska nabija.

Gužvamo se na startu.

Zakaj?

Da pretečemo teh 21 ali 42 km?

Zato,

samo zato!

Za dober rezultat? 

Ali samo, da smo zraven?

Biti del tega dogodka!

The stroj s svojo musko prebujajo adrenalin.

Tisti spredaj so že startali, mi pa se še gužvamo

Končno čez startni slavolok...

zdaj pa gasaaaaaaa...

Tečem in se prerivam naprej. Imam cilje in tale gneča je pač ovira, ki jo je treba čimprej obiti. Pred dvemi leti se je start na začetku druge startne cone odlično obnesel, tako da smo stekli naprej brez gneče, tokrat pa porazno. Drugo cono so prehitro spustili naprej in takoj smo se zabili v počasni rep prve cone. Zdaj ovijam slalom med 'turisti'. Tempo imam dober, ampak odvečno zapravljanje omejene energije ni najbolj dobrodošlo. Tri ure in pol je moj cilj, ali pa vsaj pod 3:35', da postavim osebni rekord. Vem, brez veze. Koga bi to zanimal? Mogoče mene, ko bom v naslednjem življenju prebiral ta blog in se čudil, kdo je bil ta čudak. V glavnem, na tisoče nas je in vsak ima svoje cilje. Pa pejmo skupaj, vsak na svojo pot. 

Prvih deset kilometrov je prav hitro mimo. Tempo je pravi. Malce pod 5 min/km, da si zagotavljam nekaj rezerve, ki jo bom rabil proti koncu. Gneča je ves čas ovira, ki jo uspešno premagujem. Občasno se ob meni pojavi tekač-zajec z znakom za tempo 3:30. Ne maram ga, ker je okrog njega še večja gneča, zato pospešim naprej. Cirkus teče dalje in seveda sem jaz del njega. Res je to praznik teka. Vsake toliko časa bobni, pa godba, pa pravi bendi, ki špilajo ob cesti. Vse skupaj nam daje zagon in poskrbi, da si prehitro spraznimo energijske zaloge organizma. Okrepčevalnice so dobro založene z vodo, energijskimi napitki, sadjem, sladkarijami in tudi geli, tako da si energijske zaloge sproti dopolnjujem, kolikor pač moj prebavni sistem zmore. Šibamo dalje!

Na polovički sem dobro na poti. Dve minutki zaloge časa ne dovolita nikakršnega zabušavanja. V tem tempu bo treba zdržati praktično do konca. Ali sem že omenil veter, ki občasno piha? Seveda nalašč v prsi in ko se obrnemo seveda nalašč ne piha nič. Verjetno je to ovira, zaradi katere ni padel rekord proge, kot sem izvedel na petindvajsetem kilometru. Tako je, prvi so že v cilju, jaz pa, no samo še sedemnajst kilometrov. Zdaj sem nekje na rudniku, moram pa še na drug konec Ljubljane, skoraj do Stožic in potem nazaj v Center. Raje ne razmišljam o tem. Če vidim samo kilometre in ne vem kje sem, je lažje, ker občutek, ko tečeš stran od cilja je, milo rečeno,  smotan. 

Na tridesetem kilometru me prehiti 'ekipa' 3:30'. Ne vem kam se jim mudi. Mogoče sem res malce popustil, ampak svoji dve minutki zaloge še vedno držim. Na okrepčevalnici popijem kar precej, pojem še banano in en gel. Vse skupaj malce preveč za moj želodec in začne me ščipat v trebuhu. Občutek imam, da sem precej popustil, ampak ura tega še ne pokaže. Nekako lovim tempo, s katerim še lahko umirim želodec in držim dobro hitrost. Na naslednjih okrepčevalnicah pijem samo še vodo. In potem..., ali je to zid? Ah ni! Samo stenca iz stiroporja - pihnem, pa jo odnese. Majhen upad tempa med 33. in 38. kilometrom bi me pokopal, če bi tekel sam, ko pa vidim, s kako lahkoto še vedno prehitevam ostale, ki so se skoraj ustavili, vem da tokrat mora it do konca. Namesto dve minutki zaloge imam zdaj dve minutki za nadoknadit. Treba bo na polno. Malce spremenjena trasa me popelje do Dunajske ceste.

Sem na 38. kilometru Ljubljanskega maratona in šibam po Dunajski proti cilju s tempom krepko pod 5 min/km. Ravna črta proti cilju? Malo blizu se mi zdi. Prelepo, da bi bilo res. Ovinki po centru, ko spet tečem stran od cilja, so najbrž odlični za motivacijo??? Ja ni kej, še dva kilometra je do cilja, le zakaj bi mislil, da bo tokrat prej? Še mimo tržnice, čez špalir navijačev skozi Prešerca in spet kontra smer od cilja po Miklošičevi, nazaj na Slovensko in končno proti cilju. Dal sem vse od sebe, to zdaj vem, ker nimam energije niti da bi šprinal zadnje metre do cilja, kot sem lahko naredil ponavadi.

3:31'04'' se izpiše zraven mojega imena na velikem ekranu na cilju. Župan mi čestita, dobim medaljo in potem vse polno ljudi, ki jih poznam. Sprašujejo me, kako je šlo? Jaz pa se sploh še nisem odločil, ali naj bom zadovoljen ali ne. Osebni rekord po sedmih letih. Končno ni moj prvi maraton več moj najboljši maraton. Ampak samo minutko in štiri sekunde nad 3:30? Pa ja, itak da sem zadovoljen. Izziv za prihodnje pa ostaja, kar je tudi nekaj dobrega. Predvsem sem vesel, da je šlo dokaj tekoče, da ni bilo nobene prave krize, ves čas z dobro voljo in zadovoljen v cilju.