Krvavec

Sobota obveznosti v športnem udejstvovanju, je pred mano, bi lahko rekel. Zakaj tako? Ker če si štartnino za tekmovanje ne plačam sam, čutim odgovornost do sponzorja, pa čeprav je to le podjetje v katerem delam in ki nam je zaposlenim omogočilo nastop na kolesarskem vzponu na Krvavec. Saj ne, da je full pomemben rezultat, je pa fajn, če firmo častno zastopam. Seveda bom oblekel majico, ki sem jo dobil, pa čeprav ni kolesarska in bom zaradi tega brez žepov, tako da se bom moral drugače znajti glede tega, kako bom sabo tovoril vsaj nekaj denarja, ključe in telefon, če že drugega ne. Tako je to, pojaviti se moram tam in priti do cilja in ko to ne delam samo za sebe, nikakor ni več tako kul, saj je občutek svobode zdaj izgubljen. Razlika je čisto taka, kot če delaš nekaj za sebe, ali pa si samo v službi.

Potem je popoldne še prireditev v Ambrusu in 20. obletnica Športnega društva Ambrus. Itak da se hočem in se bom udeležil vsaj ene izmed športnih disciplin na tem dogodku. Načrt imam, da bi šel na kolesarjenje in potem še na tek, ampak imam občutek,  da se to časovno ne bo izšlo. V Ambrusu sem preživel vse svoje otroštvo in mladost, torej večino svojega življenja do sedaj. Na otroštvo in mladost imam tako lepe, kot žal tudi bolj neprijetne spomine in vesel sem, da imam zdaj svoje življenje, stran od tam. Nikomur nič ne očitam, saj sem zdaj to kar sem prav zaradi svoje preteklosti, ki me je zgradila in v sedanjosti sem zadovoljen sam s seboj. Sploh pa, Ambrus je prav prijeten kraj in lepo se je vračati tja. Športno društvo Ambrus so ustanovili fuzbalerji in ljubiteljski obiskovalci poletov v Planici pred dvajsetimi leti in v tistih časih med to druščino jaz pač nisem pasal. Časi se spreminjajo in tudi v Ambrusu je vse več rekreativnih tekačev in kolesarjev. Že lansko leto so prvič organizirali tekaško, letos pa tudi kolesarsko rekreativno prireditev. Pred nekaj tedni sem bil na eni fešti v Ambrusu in takrat me je predsednik športnega društva povabil, če bi se včlanil. Nekaj je klobasal, kako bi bili ponosni, če bi imeli za člana takega 'ultramaratonca' kot sem jaz, kako mi bodo v prihodnosti plačevali vse startnine in podobne fore. Itak mi je bilo jasno, da hoče nabrati čim več članov, ker tako dobijo več denarja od občine in seveda od članarin, ampak vseeno sem častno sprejel ponudbo. Tako da, lepo mi je priti v Ambrus kolesariti ali teči in pa tudi lepo je če pridem.

Sobota je. Zjutraj se skupaj z Matejo in Brino odpeljemo na Cerklje na Gorenjskem oziroma v bližnjo vasico Dvorje, kjer bo start vzpona na Krvavec. Mateja in Brina bosta šli s kabinsko žičnico gor in me bosta počakali v cilju. Mislim, da se nas je prijavilo devet sodelavcev. Z nekaterimi se srečam že pred startom. Malo podebatiramo. Klemen je brez čelade in opozorim ga, da je po pravilih čelada obvezna in da ga mogoče ne bodo pustili na start, pa si tega ne žene preveč k srcu. Ura gre hitro naprej, zato se Mateja in Brina odpeljeta proti kabinski žičnici, jaz pa naredim kakašna dva kroga za ogrevanje, potem pa že na start. Postavim se čisto zadaj, kjer je zraven tudi nekaj sodelavcev. Smo pač bolj amaterska druščina med temi 'polprofesionalnimi' kolesarji, zato spredaj raje ne delamo gužve.

Takoj po startu je še slab kilometer zaprte vožnje, ko pa zavijemo v klanec se začne zares. Na tisti ravnini so vsi zelo hitri, zato me prehitijo še tisti, ki so za menoj. Takoj v klanec pa jaz začnem s prehitevanjem, počasnim a vztrajnim. Ko se cesta postavi najbolj pokonci, grem najhitreje mimo zadihanih in zariplih kolesarjev. Cesta se kmalu malo poravna in takrat še bolj pospešim. Počutim se hiter in zelo dober, ko vozim mimo ostalih, pa čeprav v resnici prehitevam samo tiste najslabše, saj najboljši so itak daleč spredaj. Potem se cesta prevesi v krajši spust, ki ga jaz izkoristim za počitek, zato me samo tukaj, na celi dirki, prehiti nekaj kolesarjev, katere že takoj na naslednjem klančku prehitim z veliko hitrostjo, da jim pokažem kdo je kralj klancev. Na svoji uri, tako kot pri tekih v klanec, tudi tukaj gledam predvsem prevožene višince in ne razdalje v kilometrih. Zdi se mi, da se hitro bližam cilju. Klanec kar ves čas vztraja, ampak vseeno se mi zdi premalo strm, da bi šel res s polno močjo navzgor. Razmišljam o tem, zakaj ni še bolj strmo, da sem tam itak najboljši. Vsi so mi govorili, kako strmina ne popušča do vrha in kako težak klanec da je, jaz pa komaj čakam, kdaj se bo že postavilo še bolj pokonci. Ta želja mi je kmalu uslišana in zdaj se moram zares potruditi, da mi uspe s svojimi težkimi prestavami, prilagojenim bolj za ravninske hitrosti, speljati v to strmino. Ampak, stoje in z vso močjo samo zdrvim mimo presenečenih zadihancev, ki me čudno gledajo, od kje neki je ta pridrvel in zakaj nisem že daleč spredaj. Ko spet malce popusti, se usedem in še pospešim z obračanjem pedalov ter ne popuščam do cilja. Tik pred ciljem se cesta poravna, jaz pa sem v skupinici z še dvema kolesarjema. Skoraj prepričan sem, da me bosta po tej ravnini nažgala, zato takoj zdrvim v samozavesten sprint, na katerega se sploh ne upata odgovoriti. Čez cilj nič ne ustavljam, ampak samo nadaljujem z vožnjo po makadamu navzgor, do smučišča, kjer je drugi cilj. Čase so merili spodaj, na koncu asfalta, tukaj gor na smučišču pa je zaključna prireditev in malica, zato smo morali odkolesariti še po makadamu do sem. Mateja in Brina me že Čakata pri brunarici in se veselita mojega prihoda.

To je prvič, da sem tekmoval na kolesarski prireditvi. Mogoče bom šel še kdaj na kakšno te vrste kot danes, to se pravi v klanec, kjer ni skupinske vožnje in zavetrja, ampak se s klancem spopada vsak sam. Na vrhu se usedemo in pomalicamo. Pojem šmorn, ki smo ga dobili, potem pa si naročim še joto, da se dobro najem in čim bolje regeneriram za popoldne. Vse skupaj sem zalil še s pivom, pa čeprav samo polovičko. Potem se dobimo s sodelavci, da se slikamo in podebatiramo. Jaz sem bil na koncu 143. kar pomeni, da sem med svojim napadanjem v klanec prehitel več kot 50 najpočasnejših kolesarjev. Sej to se mi ne zdi nič posebnega, pa čeprav ima velika večina več izkušenj in boljša kolesa, sem še vedno med slabšimi. Moj čas je bil dobri dve minutki pod uro, kar je bil tudi cilj. Klemen se je brez čelade sicer pripeljal do cilja, ampak je bil diskvalificiran. Seveda se on za to ne sekira preveč. Ker se meni že mudi in tudi Mateja in Brina sta že odšli proti kabinski žičnici, se odpeljem navzdol. Po enem izmed najhitrejših spustov v Sloveniji sem hitro v dolini in pri avtu sem prej kot onidve.

Odpeljemo se direktno proti Ambrusu. Na Ljubljanski obvoznici naletimo na gužvo, ki so jo naredili turisti, zato me je celo malo strah, da bomo zamudili kolesarjenje v Ambrusu. Pokličem Viktorja, ki me potolaži, da nas bojo počakali, ker ni veliko kandidatov, ki bi sploh šli. No, ta gužva hitro izveni in naprej proti dolenjski se nemoteno peljemo. V Ambrus pridemo še v času predavanja o prehrani, ki jo ima neki posebnež. Ravno ko pridemo mi, na vprašanje koliko jesti odgovori da malo, da je on spil tisto pivo, pa da bo še eno in, da je to to. Drugače je imel menda čisto v redu predavanje, ki reklamira predvsem maščobe in pa veliko gibanja, ki pa naj bo bolj ležerno, predvsem hoja. Zato nekateri že kujejo načrte, kako bodo šli prihodnje leto z ŠD Ambrus peš na morje. Bomo videli, če bo kaj iz tega in upam da bom uspel iti zraven. Z Matejo sva že v kolesarski opremi, nikjer pa še nobenega drugega. Če ne bi prišla midva, tega kolesarjenja sploh ne bi bilo, zdaj pa se le zmigata še Viktor in Nejc in s četrturno zamudo se le odpravimo na kolesarjenje po Ambruških gozdovih.

Kolesarimo čez vas in nato po asfaltu proti Zvirčam. V Kotrci pri bivših smučarskih skakalnicah zavijemo na gozdno cesto, ki je po zložnem klancu speljana v osrčje gozda, skoraj do vrha hriba. Klanec je res zložen, vendar dolg in konstanten. Skoraj na vrhu nekdo za nami pridrvi z terenskim avtomobilom in nas skoraj povozi. Sigurno nekdo, ki gre travo zalit, je takoj padla pripomba. Glede na to, da ni lokalen lovec ali lastnik gozda, je to res še največja verjetnost, saj gobe sedaj ne rastejo. Za kakih sto metrov se cesta malce poravna potem pa še enkrat v klanec in smo na koncu gozdne ceste. Od tu naprej je še nekaj lepega gozdnega kolovoza, potem pa sledi tisto, česar se je Mateja najbolj bala, nekateri pa tam najbolj uživajo. Spustimo se po, delno kamniti, delno blatni in malo poraščeni potki. Tega spusta je dober kilometer, potem se pa priključimo na gozdno cesto, ki je povezava med Kalom in Tisovcem. Na Tisovcu smo si že zaželeli v gostilno, ampak je žal v tej vasi ni več. Zdaj zagrizemo po makadamski cesti proti Javham in Korinju. Pred nami so najtežji vzponi in moje, že od dopoldneva utrujen noge, se zdaj pogumno spopadejo z njim. Ko pogledam na uro, mi je jasno, da ne pridemo nazaj do petih in da se teka letos ne bom udeležil. Malo mi je žal, ker bi bila tekma na deset kilometrov, po vsem tem kolesarjenju, dober trening. Odločim se, da bo treba jutri narediti malo težji trening, danes pa ostane samo še žur. Postajam tudi že lačen, saj po Krvavcu sploh nisem imel časa jesti, zato sem ob poti robutal zelo okusna jabolka. Na Korinju imamo okrepčevalnico. Dobili smo pivo in sadje. Potem pa pohitimo, da pridemo na cilj vsaj pred prvimi tekači, da bomo lahko navijali. Spust s Korinja je res hiter in okrog pol šestih smo na cilju.

Samo prislonim kolo, se usedem na tribune in čakam tekače. Vsi nestrpno pričakujemo, kdaj bo pritekel Aljaž, ki bo zagotovo zmagal . V 37-ti minuti zares priteče v cilj in vsi smo navdušeni nad njegovim dosežkom. Drugi pride v cilj šele sedem minut za njim, še minutko pozneje pa na odlično tretje mesto priteče David. Zares ponosen sem na brata, ker tako odlično napreduje. Ima dve minute slabši čas, kot jaz lani, ampak mislim, da bi ga letos, po vsem tem kolesarjenju, težko prehitel. Pravzaprav sem imel v načrtu, da bi tekel skupaj z njim in mu dajal tempo, ampak zdaj vidim, da tega ne bi zmogel, saj je preprosto predober. Ko pritečejo vsi tekači v cilj, se grem končno preobleč in potem na malico, nato pa sledi samo še zabava. Najprej je slavnostna proslava ob 20. obletnici ŠD Ambrus, potem je nogometna tekma Sever - Jug, sledi pa pravi rock festival s tremi skupinami. Do okoli enajstih, ko se odpeljemo domov, sem spil kakih pet malih piv, kar ni preveč, pa tudi ne malo. Še dobro, da imamo Brino in da smo odšli spat, ker menda se je dogajalo še dolgo v noč in če bi ostal tam, potem res ne vem, če bi bil sploh česa sposoben naslednji dan.

Naslednji dan. Nedelja. Ne počutim se najbolj svežega. Dopoldne preživimo umirjeno in družinsko. Kavica, kosilo pri babici, še eno pivce popoldne. Malo to, malo ono, vse skupaj nič, dolgčas. Okrog petih popoldne se odločim. Grem teči na Krvavec in naprej na Zvoh, uživati gor ob sončnem zahodu in potem teči dol v temi. To bi bil dober trening v klanec, potem dober trening teka v temi s čelko in seveda bila bi superska sprostitev za dušo in razstrupitev za telo. Odlično. Spakiram, usedem se v avto in odpeljem. Čez slabo urco že parkiram pri spodnji postaji kabinske žičnice za Krvavec.

Klanec se začne takoj. Kakih 500 metrov je nekakšne kolovozne gozdne poti, potem pa planinska pot zavije levo in po gozdu navzgor. Klanec je zelo strm in skoraj ves čas hodim. Imam tudi palice, ki so mi v precejšno pomoč. Edini sem, ki gre v tem času navzgor, pa tudi navzdol ne gre prav veliko planincev, saj je tukaj speljana kabinska žičnica. Planinska pot se na več odsekih prekriva ali križa s kolesarsko potjo, ki je speljana iz Krvavca navzdol, tako da sem srečal tudi dva kolesarja, drugače pa sem na celotnem vzponu do zgornje postaje bolj osamljen. Slabih tisoč metrov višincev do smučišča naredim v eni uri, potem pa brez ustavljanja nadaljujem do vrha Krvavca. V tem času se mi zdi veliko bolj strmo, kot pozimi s smučmi. Potem se po krajšem spustu vzpnem še do najvišje točke smučišča, do Zvoha. Ura mi kaže eno uro in štirideset minut iz doline do tukaj.

Vidim, da je sonce še visoko, za to ne vem, če bom tukaj dočakal sončni zahod. Sprehodim se okrog umetnega jezera na vrhu in občudujem čistočo vode v njem. Zamika me, da bi zaplaval. Ne zmenim se za četverico, ki na drugi strani jezera sedi in čaka sončni zahod. Bi bilo zares škoda, če bi si zaradi neznancev prikrajšal užitek, sploh pa mi od daleč kažejo hrbet. Pri manjšem pomolu na severni strani jezera se slečem, nag skočim v vodo in zaplavam. Voda je ravno pravšnje temperature, da se prijetno osvežim. Počutim se poln energije. Sonce gre počasi dol. Ravno, ko si oblečem, tekaške pajkice, z Vrha Korena prideta planinka in planinec. Jasno jima je, da sem se kopal. Malo me povprašata in ko jima povem, kako je fajn, tudi njiju zamika, ampak za kopanje se ne odločita. Žal nista sama, jaz pa tudi ne mislim zdaj nemudoma odteči dol. Sem se pa vseeno odmaknil stran, v samoto, se usedel v travo in malo pomalical in preprosto užival sam s sabo.

Potem kmalu začnem teči navzdol. Sonce je še gor, tako da sončni zahod opazujem v teku skozi smučišče. To so veličastni trenutki. V tekaškem koraku čutim obračanje zemlje stran od sonca. Nebo postaja temnejše. Vse skupaj se neverjetno hitro odvija. Ko pritečem do spodnjega konca smučišča, sonca že zdavnaj ni več videti in ko po planinski poti zavijem v gozd, je kar naenkrat že precej temno. Na glavo si nadenem čelno svetilko in na uri si nastavim funkcijo 'track back', za vsak slučaj, da ne bom kje v temi narobe zavil. Spust je precej hiter. Nekje vmes, ko stezica preide na prečno gozdno cesto, bi skoraj zašel, če ne bi na uri videl, da sem pozabil zavit iz te gozdne ceste levo dol. Izgubil se verjetno ravno ne bi, ampak navigacija na uri se je izkazala za koristno. Nižje doli, zdaj že v čisti temi, nekdo nekje stran od poti vpije:
   ''Ali gremo prav?''
   ''Ne vem'' odgovorim''.
   ''A ti tudi ne veš''?
   ''Jaz že vem, da sem prav, za vas pa ne vem. A greste dol, ali gor?''
   ''Dol.''
   ''Potem pa pojdite kar z mano.''
Bila je družina, starša in trije otroci. Najmlajšega je nosil. V roki je imel svetilko, s katero dvomim da so kaj videli in sled za pravo potjo se že izgubili. Me prav zanima, koliko časa bi še lutali, če ne bi jaz naletel na njih. Možakar mi je rekel, da so se otroci zgoraj zaigrali in sploh niso opazili, koliko je že ura in da se je kabinska žičnica že ustavila. Velika neodgovornost, bi jaz rekel temu. Sploh pa se v temi, brez svetilke ne rine po gozdu dol, ampak po cesti, ali pa pokličeš kakšnega prijatelja, da te pride iskat. Ampak, vse sorte ljudje so na svetu. Upam, da jih je kaj izučilo. Imeli smo še kakšnih dvajset minut hoje, in že smo bili pri avtu.

Jaz sem zadovoljen s tem Krvavško - Ambruškim vikendom. Predvsem Krvavec obakrat, s kolesom in peš je bil super trening za moje noge, v Ambrusu pa sem se predvsem imel lepo. Res že dolgo nisem kolesaril po Ambruških gozdovih, tako da je bilo to kar malo nostalgično, pa tudi zvečer, na koncertu sem užival. Najlepši del vikenda je pa sigurno Krvavec v sončnem zahodu.

Sava

Že pred kakšnim letom sem na spletu slučajno odkril portal gremonapot.si, in potem smo kmalu družinsko prehodili vse štiri opisane poti ob reki Savi, ki potekajo v bližini našega glavnega mesta. To so neoznačene poti z obširnim opisom in z gpx sledjo, tako da ni bojazni, da bi se izgubili. Za ta vikend sva se z Davidom zmenila, da pretečeva vse štiri poti naenkrat, tako da jih skleneva v dvojno osmico. Vse skupaj naj bi bilo okoli 32 km z ne omembe vrednimi višinci. Za to sem rezerviral nedeljo, sobota pa je bila namenjena družinskemu kolesarjenju. Že dolgo sem imel namen kolesariti po poti druge etape tretjega Tektonik teka, ki sem ga v celoti pretekel lani. Brina in Mateja ali pa tudi jaz, smo vedno našli kakšen izgovor in smo to kolesarjenje kar odlašali. To soboto pa sem se odločil, da ni demokracije in sem rekel gremo, zdaj ali nikoli. Brina bo namreč kmalu prevelika za otroški sedež in bomo tako zamudili priložnost, da gre z nami na to pot.

Z Davidom parkirava v Tacnu na parkirišču, ki je tudi glavno izhodišče za Šmarno Goro. Tukaj se križata poti Sava 1 in Sava 2 in tu je tudi najin start in cilj. Namen je, da najprej pretečeva pot Sava 1, potem pa greva navzdol čez polovico poti Sava 2 in Sava 3, obkroživa celo Sava 4 in se vrneva po drugih polovicah poti Sava 3 in Sava 2 do najinega izhodišča v Tacnu. S sabo imava nekaj vode in malo hrane za vsak slučaj, sicer pa je ob najini poti kar nekaj okrepčevalnic, tako da ne bi smelo biti težav. Vreme je vedro, ampak med nočnim in popoldanskim poslabšanjem imava ravno prav časa, da v miru odtečeva traso, če bova imela srečo. Za Davida bo to najdaljši tek do sedaj in potem se bo tudi odločil, če bo šel letos na Ljubljanski maraton (42 km). Jaz pa sem danes mogoče malce že utrujen od včerajšnjega klesarjenja, 73 km z 1100 višinci in seveda z Brino, v otroškem sedežu.

Včeraj smo z kolesarjenjem startali kar doma in s tem našo pot podaljšali za kakih 20 km. Zjutraj je bilo kar precej oblačno in kar malo sem podvomil v lepo sončno vreme, ki je bilo napovedano. Iz Višjne Gore proti Ivančni smo bili precej hitri in Brino je v zadnjem sedežu, kljub temu, da je bila skoraj zimsko oblečena, začelo zebsti, zato smo prvo pavzo naredili že v Sončku v Ivančni. Med pitjem kavice in čaja smo upali, da se bo sončku uspelo prebiti čez oblake, ampak iz te moke ni bilo kruha še celo dopoldne, je pa vseeno postajalo topleje.

Pri kajakaškem centru
v Tacnu

Z Davidom tečeva iz parkirišča pod Šmarno Goro skozi Tacen po ulici proti policijski akademiji. Kmalu sva med velikimi drevesi pri akademiji. Tukaj so se otroci lansko leto prav veselo skrivali in seveda sem v igri sodeloval tudi jaz. Savo 1 smo prehodili skupaj z Natašo in njenimi tremi otroki. Mlajša dva, Luka in Max sta bila stara še ne dve leti in pol in sta že z veseljem prehodila to pot. Midva tečeva naprej čez glavno cesto in skozi Vikrče. Savo prečkava čez znameniti leseni most, ki povezuje Medno in Vikrče. Nazaj tečeva po desnem bregu Save po travnikih in potem mimo kajakaškega centra, po nekakšnem pomolu med dvema kajakaškima progama. Pot Sava 1, ki je tudi najkrajša je zelo hitro pri koncu. Teh dobrih 4 km, za še spočita tekača res ni še nič. Sva se pa odločila preteči ta del najprej, ker nisem prepričan, če se bi nama na koncu res dalo preteči še ta krog, ko bi bila po tridesetih km nazaj pri avtu.

Hiška iz stekleničk na Bakrcu

  Kolesarjenje smo včeraj kljub oblakom kmalu nadaljevali in zelo hitro smo bili do Krke in naprej proti Javham. Ko smo zavili dol iz asfalta pa so nas zaustavljale slastne robide. Najboljši sadeži, kar jih obstaja in v tem letnem času jih je pri nas kolikor hočeš, samo v naravo se je treba podati. Naprej proti Javham se pot postavi kar precej pokonci in tudi ni pretirano lepa. Za Matejo, ki bi se najrajši vozila samo po asfaltu, to ni bilo nič kaj prijetno, pa tudi za mene  z Brino v sedežu je bila ta pot kar težavna in v klanec sem kolo skupaj z Brino rajši rinil. Prihod na makadamsko gozdno cesto skozi Javhe je bilo olajšanje, ki je prineslo lepo gozdno vožnjo do Korinja in potem spust po asfaltu navzdol. Brina vedno uživa v hitrem spustu, ampak tukaj je cesta precej ovinkasta in malo prenevarna za velike hitrosti. Ko pridemo do Ambrusa naredimo še en krog skozi Brezovi dol, Bakrc, kjer smo občudovali hiške iz steklenic, ki jih za preganjanje dolgčasa gradi domačin, Višnje in Primčo vas. V Ambrusu pa smo končno pri moji mami naredili daljšo pavzo za kosilo.

  Tečeva po Poti Sava 2 navzdol po levem bregu Save. Hitro sva mimo hiš v Tacnu in se znajdeva na lepi gozdni poti ob Savi. Že tukaj se pojavljajo prve luže, od katerih so nekatere prave poplave, ki jih komaj obideva po suhem ampak zaraščenem terenu. Nočni dež in pa tudi padavine iz prejšnjih dni so torej tu ob reki pustile posledice in prav strah me je, kaj naju čaka nižje, kjer so bile lani poplave v precej sušnem jesenskem obdobju. Na tem delu pa poplave niso prehude in uspeva se prebiti do asfaltnega odseka, po katerem tečeva do ribiškega doma. Tu je čudovita obsavska pokrajina z ribniki in otočki. Ob domu imajo ribiči ogromen plac za veselice, kjer zdaj obratuje lokalček. Midva sva še sveža in se ne ustavljava. Tečeva naprej po gozdni stezici, ki se za manjši odsek prelevi v betonsko brežino ob vodi in nadaljuje do parkirišča kitajske restavracije ob cesti za Gamelje. Se vidi da je Sava 2 najdaljša izmed teh poti, saj se kar vleče in kar nekaj časa porabiva, da pritečeva do Ježice, kjer greva čez most. Tukaj smo lansko leto startali s to potjo in nismo čisti vedeli, če bo naša štiriletna Brina sposobna sama prehoditi celo pot, ampak ni bilo nobenih večjih problemov in od takrat dalje gremo večkrat na celodnevne družinske sprehode. Pretekla sva polovico poti Sava 2. Z drugo polovico opraviva na koncu, zdaj pa greva po desnem bregu Save naprej po poti Sava 3. To je lepa urejena sprehajalna potka z otroškimi igrišči in fitnesom na prostem. Na prvem delu je še precej gozdnata, nižje pa jo obkroža travnata pokrajina. Tu je območje konjeniškega centra Stožice. Lansko leto smo to potko prehodili moja mami, Brina in jaz. Takrat smo po eni stezici zavili čisto do reke, ampak smo se hitro obrnili zaradi odvrženih igel, ki so ležale tam. Čez ta del zelo hitro pritečeva do Črnuške vpadnice, kjer greva zopet čez most na desni breg Save. Pod tem mostom je urejena umetna plezalna stena. Lani smo se tu kar za nekaj časa ustavili, saj je zraven tudi otroško igrišče. Tukaj je za naju tudi že konec prve polovice poti Sava 3.

Luštno nam je

Ob Krki

Po odličnem babičinem kosilu in daljši pavzi smo včeraj takoj zagrizli v klanec proti Kamnemu vrhu. Klanec je kratek ampak izjemno pokončen. Z Brino sva komaj speljala klanec, Mateja pa je tudi prisopihala za nama. Od tu naprej smo kolesarili čez pravo gozdno pravljico. Zelo lepa makadamska cesta po gozdni planoti v senci dreves, je bila čistokrvni užitek kolesarjenja po neokrnjeni naravi. Samo čakal sem, kje bom zagledal Sedem palčkov, ali Rdečo kapico. Ravnina se je počasi prevesila v spust proti Drašči vasi, od koder je bilo spet nekaj lepe asfaltne vožnje do Šmihela in naprej do mosta čez Krko, kjer se nam je zdelo tako lepo, da smo si spet privoščili pavzo. Z Brino sva se še malo sprehodila po kamnih med tekočo reko. Opazovali smo nekoliko nerodnega ribiča, ki se mu je nazadnje še vrvica zapletla v veje dreves nad reko, potem pa je rajši odkolovratil za rečni ovinek, da ga nismo mogli imeti na očeh.

Đungla ob Savi

Obvozna potka mimo poplave se
izkaže za slepo ulico

Z Davidom zdaj zagrizeva po poti Sava 4. Od tu naprej ni več vrnitve, oziroma vrnitev je skozi celotno pot. Utrujenosti za zdaj še ni, ampak čez 11 km, ko bova spet na tej točki, zagotovo ne bova več tako sveža. Levi breg Save poti Sava 4, oziroma potka na tem delu najinega teka je najbolj zaraščena in najbolj poplavljena. Spominjam se, kako sem lani Brino prenašal čez velikanske luže. Tokrat je še veliko huje. Ponekod je tudi po pol metra vode. Nekaj časa se tej poplavi izogibava po zaraščeni goščavi, ampak ko to ne gre več, veselo stečeva čez vodo in ko sva enkrat mokra, ni več problema. Tečeva po lužah oziroma poplavi, žabice veselo poskakujejo pred nama in se nama odmikajo. Poplavljeno področje zapustiva šele, ko pot odvije levo, stran od reke, skozi, po moje, zapuščen rudnik savskega peska in proda. Pokrajina zdaj postane savanska in niti slutiti ni, da sva sredi Slovenije, v bližini oziroma že na področju glavnega mesta. Če bi se tu znašel, ne da bi vedel, od kje sem prišel, bi mislil da sem nekje sredi Afrike, daleč stran od civilizacije. Ta prvinska pokrajina pa ne traja dolgo in kmalu so ob najini poti pojavijo sledi človeškega življenja. Njive, ki se zdijo, kot da na njih gojijo okroglo kamenje, dajejo slutiti, da je v bližini mogoče kakšna vasica, potem pa nama kar naenkrat široka cesta pokaže, kje v resnici sva. Splezava do ceste in tečeva skozi Sneberski most, potem se pa po drugi strani Save vračava nazaj. Tu je nekoliko več civilizacije in tudi potke so, razen enega obhoda zaradi manjše poplave, v glavnem normalno prehodne. Ta del poti Save 4 zato kar hitro mine. Oba počasi ugotavljava, da nama bo počasi zmanjkalo vode in da bi bilo fajn, če bi kje malo dotočila. Kar malo nama je žal, da sva šla mimo okrepčevalnice pri piknik placih na Tomačevem.

Po počitku ob Krki nas je včeraj najprej čakal klanec do Pajčne. Ta ni bil prehud in nekaj oddiha po ravnini smo zdaj izkoristili. Potem pa je sledil izredno strm, najprej asfaltni in naprej makadamski klanec skozi Velike Rebrce do Valične vasi. Pred najbolj strmim asfaltnim delom klanca smo našli manjši izvir, kjer sva z Matejo dotočila bidone z svežo hladno vodo. Na tisti strmini potem z Brino v sedežu niti nisem poizkusil speljati, ampak sem kolo rajši rinil. Višje, za zadnjo hišo je konec asfalta in ob cesti so se zopet pojavile robide, tako da se z veseljem malo posladkamo. Strmina se je kar vlekla in do Valične vasi sva bila z Matejo kar precej utrujena. Od tu dalje smo kolesarili proti Seli-Šumberk. Dva kilometra makadama z še malo klanca je kar hitro mimo in kmalu smo se znašli na lepi planoti posejani z vasicami. Brina se je že malo naveličala celodnevnega sedenja v otroškem sedežu in si je zaželela hoditi. Seveda to ne gre, sem ji pa obljubil sladoled v lokalu, kjer bomo ustavili. Ker smo hoteli lokal z otroškim igriščem, se v Seli-Šumbrek nismo ustavljali. Sledil je hiter spust, pri čemer je Brina veliko bolj uživala. Na kolesu vedno komaj čaka, kdaj bova drvela po klancu navzdol. Po spustu je bilo še kar nekaj kilometrov skozi Bič in Radohovo vas po gričevnati dolenjski pokrajini, preden smo končno naredili pavzo na zasluženem pivu in sladoledu v Ivančni Gorici.

David sredi nasada konoplje

Končno je pred Davidom in mano samo še zadnji del poti. V Ježici greva spet čez most in potem gasa do cilja, od koder sva oddaljena še kakih 6 km. Preveč sva žejna in malce dehidrirana, tako da nujno rabiva tekočino za dotočit. Malo me skrbi, da sva šla mimo vseh okrepčevalnic in da tukaj ni nobene več. V Kitajsko restavracijo ne greva in upava, da se bo še kje dalo dotočit. Kmalu tečeva mimo njive s konopljo, ampak itak da ni tista taprava. Industrijska konoplja je, diši pa ravno tako in za slikat se, je tudi dobra. Malce naprej ob tenis igriščih pritečeva do manjše okrepčevalnice, kjer si kupiva vsak pol litra izotoničnega napitka in končno naju več ne skrbi glede dehidracije. Od tu dalje je nekaj kilometrov res lepe gozdne trase, najprej po makadamski cesti, dalje pa po stezici. Konec gozda in prehod v nekakšno industrijsko cono je brutalen. Tečeva po stezici, ob nama je na eni strani reka, na drugi ograja izza katere na naju krvoločno lajata dva hudo razdražena psa. Spominjam se ju že od lanskega leta, ko sta grozno prestrašila Brino. To je bil edini del poti, kjer sem Brino nesel. Zdaj se kar malo odmikava s stezice proti reki, kolikor se da in prav oddahneva si, ko sva mimo in zopet za krajši čas v gozdu. Kmalu pritečeva na ulico ob Savi v naselju Brod, skozi katerega naju čaka samo še slab kilometer do mostu in končno sva na cilju. Nad Šmarno goro se že zbirajo oblaki, ampak dež naju ni ujel.

Dolgo kolesarjenje, najdaljše do zdaj za Matejo, kot tudi za mene, skupaj z Brino je bil dober trening in predvsem, lepo smo se imeli in luštno je bilo, zato smo si v Princu (lokal v Ivančni Gorici) privoščili kar dolgo pavzo in skorajda proslavljanje, potem pa smo odkolesarili še do doma. Teh zadnjih nekaj kilometrov mi ni bilo nič odveč in zadovoljen sem bil s preživetim dnevom.

Z Davidom sva na koncu zadovoljna z opravljenim in seveda tudi vesela, da sva na cilju pred dežjem. Za okrepčilo in da nazdraviva uspešno pretečeni poti se ustaviva v Kicbilu. Med tem ko pijeva pivo je zunaj močan naliv, pravo neurje, midva pa kujeva nove načrte. Zdaj mi je že jasno, da David postaja vse boljši in da maraton za njega ne bo noben problem. Še več, zdaj ne razmišlja več, ali bi šel, ampak kako hiter bo. Jaz imam letos druge načrte, tako da bom v Ljubljani ob cesti navijač.

Špik

Naša hiška v Pine Beach-u

Že nekaj let je začetek Avgusta namenjen dopustu in morju. Tako smo tudi letos čudovitih devet dni preživeli v Pine Beach-u. Odlična destinacija, ki smo jo odkrili lansko leto in kamor se bomo še vračali. Tukaj zares uživajo tako otroci kot tudi športni navdušenci. Bilo je ogromno igranja v mivki in vodi z Brino, pa tudi teka, veslanja in plavanja se ni manjkalo. Še nikoli v življenju nisem toliko preveslal v kajaku, kot na tem dopustu. Obkrožil sem vse bližnje, majhne otočke, nekatere tudi večkrat in užival na vodah Dalmacije, sam ali v dvojcu z Matejo in Brino. Po devetih dneh se morja še nisem naveličal, tako da smo se na poti domov ustavili še pri prijateljih v Starem gradu, kjer se z Viktorjem hitro zmenimo za vzpon na Špik, seveda potem, ko tudi oni pridejo iz morja. Pred nekaj tedni sva bila z Matejo na Kukovi špici, in že takrat naju je očaral svet Martuljških gora, zato zdaj nadaljujemo po tem okolišu, tokrat na bolj obljudeno goro z markiranimi dostopi.

Špik je gora, ki s svojo podobo iz Martuljka opozarja nase, da se jo človek kar malo ustraši. Velikanski stožec nad dolino, ki razkazuje svojo markantno severno steno, pač ne zgleda lahko dostopen in zato ga človek rajši prišpara za eno izmed najtežjih tur. No, saj niti slučajno ni lahko dostopna gora, pa vendarle lažje, kakor bi si mislil. Na njega vodita dve poti iz doline Pišnice, ki se malo pod vrhom združita. Za vzpon se priporoča pot mimo koče v Krnici, za spust pa pot skozi Kačji graben. Jaz sem malo razmišljal o obratni smeri, da bi imeli kočo bolj na koncu ture, vendar zaradi melišč nad Kačjim grabnom mi je bilo hitro jasno, zakaj gre večina rajši v tej smeri.

Najraje imam odhode v gore zelo zgodaj zjutraj. Še najbolje, če se starta še v skoraj temi in lahko sproti opazujem, kako se dani in kako okoliški vrhovi spreminjajo barve. No, za tako zgodnji odhod se mi ni uspelo izpogajat, tako da naju z Matejo Viktor pobere ob pol petih zjutraj. V Grosupljem poberemo še Jožeta in Mareta in odpeljemo se proti  Kranjski gori. Prebujanje dneva zdaj opazujem iz avtomobila in vidi se, da lahko pričakujemo zelo lep dan, saj nikjer ni videti nobene meglice ali oblačka. Kranjska gora ni tako blizu, in potem še preden se vsi zrihtamo, je ura že skoraj sedem, ko začnemo s hojo po dolini Pišnice proti koči v Krnici. Že na izhodišču srečamo Perhajevo Matejo s svojo klapo, ki gredo prav tako na Špik po isti poti, kot mi.

Pravljična koča v Krnici

Poziranje na vrhu

Do koče v Krnici rabimo skoraj točno uro hoje in v tem času okoliški vrhovi postajajo vse nižje obsijani s soncem, tako da imamo že po dolini lepe razglede. Kolegi so že med vožnjo spraševali, kje se bomo ustavili na kavi, pa sem rekel, da ni ustavljanja, ker gremo na kavo lahko v koči. Tu se dobi tako tapravo, turško kavo in res se mi zdi čudno, da jo sedaj pijem samo jaz. Pa nič hudega, v miru popijem svojo kavico in grem za njimi. Pot se najprej zložno vzpenja po gozdu in potem ob hudourniški grapi, ki jo malce višje prečkamo. Tu dalje je gozd bolj redek, vmes je tudi nekaj ruševja, razgledi pa so veličastni. Pot se vzpenja precej zložno, ker gremo po pobočju ves čas v levo. Z Viktorjem in Matejo hodimo skupaj, Mare in Jože pa sta nekje naprej. Ko vidim, da se stezica končno usmeri bolj naravnost navzgor, se odločim za prvi interval. Take izlete je pač treba izkoristit tudi za trening, tako da grem kolikor se da hitro gor do neizrazitega sedla in še na vrh na desni strani, kjer se usedem in ob čakanju uživam v razgledih. Sploh ne morem verjet, kako lepa gorska narava me obkroža. Ko me dohitita Viktor in Mateja, se zopet odločim za interval do nekakšnega predvrha Lipnice. Tu mi sledi tudi Viktor, ki odneha šele malo pred vrhom. Zopet se počakamo, da gremo skupaj čez zavarovani del, nato pa še en kratek hiter interval do vrha Lipnice. Malo raziščem vrh in opazujem okoliške vrhove in doline. Pod mano se zdaj že vidi pot skozi Kačji graben, kjer se nameravamo vrniti v dolino in na drugi strani se končno vidi tudi Špik. Ta gora, ki se tako bohotno razkazuje proti dolini Martuljka, se po tej poti pristopniku pokaže šele čisto malo pred vrhom. Od tukaj je samo še kakšnih petnajst minut do vrha, najprej pa še kratek spust iz Lipnice. Zdaj si nadenemo čelade, ker je vzpon do vrha strm in krušljiv, ampak hiter in ne pretirano težaven. Ko pridemo na vrh, pa nas očarajo božanski razgledi v enem izmed najlepših dni v letu. Vidijo se skoraj celotni Julici, razen Triglava, ki se skriva za Škrlatico in Bohinjskih gora za njim. Tukaj gor je že kar nekaj ljudi in kar malo pogrešam tisto samoto iz Kukove špice.

Panorama s Špika

Spust navzdol je na zgornjem delu malce težaven, potem pa sledi lahkotno spuščanje po meliščih in najprej zgleda, da bomo zelo hitro v dolini. Ne bi se mogli bolj motiti. Kačji graben nižje pokaže svojo divjo naravo in spust po mokrih skalah je zelo težaven in potrebna je popolna previdnost. Bližje smo dolini bolj zahtevna postaja pot in človek bi najraje kar skočil navzdol. Pot pa se kar vleče in vleče in res ne vem, kdaj bom svoje pregrete noge lahko ohladil v Pišnici. Zgleda, kot da je ta pot užaljena, ker jo nismo izbrali za vzpon in nam zdaj svoje zobe kaže na spustu. Travnato-gozdna pokrajina iz doline nas prijazno vabi, mi pa se težavno prebijamo po vlažni skalnati poti navzdol. Tokrat sem enkrat za spremembo prav vesel, ravne ceste, do katere končno prispemo. Po cesti imamo še kaka dva kilometra do avta. Na koncu sledi še osvežitev v Pišnici.

Razgledi na vzponu:

Škrlatica

Razor in Prisojnik

Razor in Prisojnik, v ozadju Jalovec

Mateja proti Lipnici

Špik z Lipnice

Frdamane police, Rigljica in Rušica z Lipnice

Razgledi z vrha:

Pogled v Martuljek

Frdamane police, Rigljica in Rušica

Prisojnik, v ozadju Jalovec in Mangrt

Kukova Špica, Široka Peč, Ponce

Škrlatica

18. Gorski tek na Grintovec

Ob pol osmih zjutraj se pripeljemo v Kamniško Bistrico. Nebo je kristalno jasno, prav pravljično modro. Vremenska napoved predvideva poslabšanje popoldne, še par dni nazaj pa je bila napoved za danes precej slabša, ampak so zdaj poslabšanje prestavili vsaj za nekaj ur. Jaz sem se letos prijavil na Tek na Grintovec z mislimi, da bo lepo vreme in ta ključni dejavnik so vremenarji pozabili upoštevat in so napovedovali poslabšanje. Seveda bo to poslabšanje prišlo potem enkrat z zamudo, mi pa bomo vse skupaj odtekli v čudovitem vremenu. Z mano sta tudi Mateja in Brina, ki me bosta počakali v Kamniški Bistrici, kjer se bosta sigurno lepo imeli. Kmalu, ko parkiram se pripelje Barbara, ki je tudi prišla na tekmo. Malo zgleda nesigurna, ampak prepričam jo, da ji bo uspelo v limitu priteči do vrha. Pripeljejo se tudi Slavka, Borut in Zdravko. Ja, očitno bo spet kar nekaj znane družbe. Hitro grem po štartno številko, potem pa se z Brino še malo igramo na igrišču. Kar naenkrat zagledam Markota Adamiča, kar me niti ne preseneti, ker že vem da je postal pravi ekstremni športnik. Vse več ljudi, ki jih poznam iz drugih okolij, se zdaj ukvarja s športom in to je res lepo videti.

Start je ob devetih. Nekaterih je strah, da bo prevroče, kar je za mene samo plus, sploh na taki tekmi, ki ni predolga in se ni bati dehidracije. Postavim se bolj zadaj, ker je prvih tri kilometre po cesti, kjer se nameravam malo šparat, potem pa na polno v strmino. Približno že vem kaj me čaka, ker sem šel pred dobrim letom na poizkusno turo. Takrat sem prišel na vrh v dveh urah in osmih minutah, zato mi je zdaj veliki cilj, da mi uspe v dveh urah. Nisem čisto prepričan, če mi to lahko uspe, malo zaradi moje kondicije, malo pa zaradi gneče na progi. Moja taktika, da grem po cesti počasi in potem po klancu na polno je za mene odlična, ima pa eno slabo lastnost; po stezi navzgor bo kolona, kjer prehitevanje ne bo ravno preprosto.

Končno startamo. Počasen začetek bolj v ozadju, je kar prepočasen, zato že po cesti prehitevam folk. Cesta se v treh kilometrih dvigne za kakih tristo metrov, kar niti ni tako položno. Tečem v takem tempu, da se ne zadiham. Tu gneča ne dela še nikakršnih problemov, tako da lahko tečem v svojem tempu in zelo hitro pritečem do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer se začne vzpon proti Kokrskemu sedlu. Od tu naprej prestavim v hiter pohodni korak. Okoli mene nekateri še tečejo, vendar so vseeno počasnejši od mene. Izkoristim vsak prostorček, kjer se da prehitevat. Zaradi tega je moj vzpon nekoliko intervalen, ampak, če želim biti hiter, ni druge možnosti, kot da v hitrih skokih prehitevam, se malo nadiham in spet prehitevam. Če bi spodaj po cesti tekel na polno, bi sicer zdaj imel več prostora, vendar vem, da bi se s tem prekuril in vprašanje, kako bi prišel do vrha. Na prvem delu vzpona, mi je malce vroče, sploh ker moram ravno po tem soparnem okolju največ prehitevati, ko pa pokukamo ven iz gozda se lepo začuti hladen vetrič in svež zrak v pljučih mi da novo energijo. Do Kokrskega sedla tako v svojih intervalnih skokih prehitim sigurno kakih 50 ljudi, mene pa ne prehiti niti eden. Očitno so vsi boljši spredaj, kar je tudi za pričakovat. Že globoko pod sedlom se sliši bučno navijanje navijačev na sedlu. Tu imajo cilj mladinci, starši pa navijajo za njih in za nas in ta navijaški val me lahkotno popelje čez najhujšo strmino pod sedlom.

Na uri gledam predvsem višince in pazim, da sem nekje na šestih minutah za sto metrov višine, v povprečju seveda. Na začetku, po cesti sem bil malo v minusu, ampak sem do Kokrskega sedla to kar dobro nadoknadil in pridobil še nekaj rezerve. Ura in sedem minut do tu je tudi za osem minut bolje, kot na lanski probi, kar pomeni, da sem že pridobil tistih osem minut, ki so me lani ločile od dveh ur. Kmalu za Kokrskim sedlom je daljša izravnava. Tukaj me prehitijo edini trije, ki so me sploh prehiteli na tej tekmi, pa nič ne de. To je moja tekma, z strmino, ki kmalu spet pride in tam jih bom že prehitel. Na tisti izravnavi sem zopet začel izgubljati svojo tekmo z višinci in na vzponu proti strehi sem kar nekaj časa lovil nazaj svoj zastavljen višinski tempo. Proti vrhu malo preverjam, ali se res pozna pomanjkanje kisika na višini, pa se mi zdi, da s tem nimam nekih problemov. Sicer postaja malce težje, ampak je to lahko tudi zaradi utrujenosti, ki se počasi pojavlja. Proti vrhu je spet ogromno navijačev in tudi tekmovalcev, ki so že v cilju. Ta navijaški val me popelje do cilja, brez da bi se zavedal kakšne pretirane utrujenosti. Moj čas je 1:54:32, s katerim sem precej zadovljen, saj globoko presega zastavljen cilj in ga zdaj postavlja na višjo raven.

Na vrhu, na okrepčevalnici, na hitro nekaj pomalicam, potem pa svoj tek nadaljujem še navzdol. Priložnost za trening je pač treba izkoristiti. Navzdol se da lepše teči, kot sem mislil, tako da lepo poskakujem po skalah in skoraj ves čas tečem. Kmalu srečam Boruta, ki se vzpenja navzgor. Malce pozneje srečam še Barbaro, ki me sprašuje koliko je še. Pogledam na uro in ji rečem, da ima še dvajset minut in da ji bo ravno uspelo v limitu, če se potrudi. V resnici se mi zdi, da ji bo uspelo z lahkoto, ampak nekaj motivacije, ji je pa treba dat. Nižje srečam še Slavko, ki je že odnehala in samo še čaka Boruta, da se vrne do nje. Do tukaj priteče navzdol tudi Lucija Krkoč, ki je bila druga med ženskami in potem oba tečeva do Kokrskega sedla kjer si privoščim malico in zasluženo pivo.

Po SMSu me Mateja sprašuje, če sem v redu, ker naj bi nekdo omedlel. Sploh ne vem, od kje ji pade na misel, da bi bil lahko to jaz. Seveda, skrbi jo za mene in takrat človek pomisli na marsikaj. Sporočim ji, da se vračam in odhitim navzdol. Potka je zdaj lepo tekoča, spominjam pa se lanskega spusta, ko je bila tu zaradi plohe prava drsalnica. Pravzaprav je bil to glavni razlog, da nisem prišel na tekmo že lansko leto. Ob potki navzdol prostovoljci že pospravljajo trakove, ki jih pomagam nesti v dolino. Na cestnem delu spusta srečam še profesorja in mojega mentorja za diplomo, ki se z gorskim kolesom pelje navzgor. Je že precej v letih in še vedno zelo športno aktiven, za sabo ima pa kar nekaj ekstremnih preizkušenj. Taki ljudje so mi zares prava inspiracija.

Kmalu zadovoljen pritečem nazaj v Kamniško Bistrico. Najprej se osvežim v ledeno mrzli reki, potem pa gremo z Matejo in Brino na sladoled. Malo se pogovarjam z drugimi tekači in vsi govorijo o ekstremni vročini. Nič mi ni jasno. Velikokrat mi je že bilo vroče med tekom, ampak tokrat je bilo vreme res idealno. Ob devetih dopoldne v Kamniški Bistrici še ne more biti vroče, ob enajstih na vrhu Grintovca pa še manj. Pravzaprav je bilo vreme zares prijazno do konca tekme. To smo lahko videli popoldne, ko so se nad gorami nabirali grozeči črni oblaki. Tako da sem zelo vesel, da je bilo vreme tako, kot je bilo in da je dež počakal do popoldneva. Lahko povem, da bom še prišel tečt na te konce, mogoče raje sam, včasih pa tudi na tekmo.

Kukova Špica

Ura je pol petih zjutraj in počasi se dani. Z Matejo sva prespala v avtu na majhnem parkirišču pod plazom Črlovec v dolini Vrata od koder bova počasi startala na Kukovo Špico. Kmalu bo čas, da zbudim Matejo, potem pa se zrihtava in odpraviva. Po cesti se je peljal šele en avto, jaz pa sem mislil, da bo zjutraj kolona proti dolini Vrata, ki je izhodišče za Triglav in druge očake. Vse je lepo mirno, samo ptički glasno žvrgolijo. Ko pogledam skozi okno sem obkrožen z gorami. Čisto drug pogled, kot včeraj zvečer, ko sva se pripeljala v temi. Direktno nad plazom Črlovec se visoko gor bohotita, na levi Škrnatarica in na desni Kukova Špica.

Jutranji pogled iz avta proti Triglavu

Pogled proti Kukovi Špici iz parkirišča

Cel teden je bil nekam čuden in ni bilo čisto jasno, kaj bo uspelo za vikend s sicer odlično vremensko napovedjo. Kukovo Špico sva imela z Matejo že dolgo v načrtu in končno pade odločitev za to soboto. Potem pa kar naenkrat ostanem brez glasu in nisem več prepričan, če bom za vikend dovolj zdrav za Kukovo Špico. Ne maram klimatiziranih prostorov, ker povzročajo prehlade sredi poletja. Pravzaprav me močno skrbi za ljudi, ki postajajo tako degradirani, da se normalno počutijo samo pri 22 stopinjah. Najbolj pa me čudi, da so za to udobje pripravljeni tvegati svoje zdravje. Pred petnajstimi leti nisem nikoli videl prehlajenega človeka sredi poletja, danes pa vsi nekaj kihajo, kašljajo in smrkajo. Prostor kjer delam je vroča, od sonca razbeljena kovinska škatla, v kateri piha mrzel zrak. Notri je zelo nenaraven občutek, ko ti je zelo vroče, se močno potiš, po tebi pa piha ledeno mrzli zrak iz klimatske naprave. Tako me je v sredo malce bolelo grlo, vendar sem mislil, da ne bo težav. Malo ingverja pa bo hitro bolje. Zvečer, potem, kar nekaj časa Brini glasno berem pravljice, kar je bilo, zgleda, za glasilke preveč. V četrtek nisem mogel govoriti. Glas je preprosto izginil. V petek dopoldne sem bil še hripav, popoldne pa sem že normalno govoril. Z Matejo se tako dogovoriva, da gremo v soboto na družinski pohod po peti etapi poti Prijetno domače, potem bomo pa videli. kako bo v nedeljo. Načrt je Kukova Špica, če ne pa kolesarjenje.

V soboto sem zgodaj zjutraj zbudil Matejo in Brino. Peta etapa poti Prijetno domače je ena izmed težjih. Poteka od Krke do Ambrusa z vmesnim vzponom na Korinjski hrib. Trasa se od Krke do vrha Korinjskega hriba vseskozi, v glavnem rahlo dviga, tako da niti ni čutiti pretiranega vzpona. Na poti do vrha sem našel tudi enega jurčka, ki pa sem ga potem pozabil na vrhu Korinjskega hriba. Upam, da ga je tam kdo našel in vzel. Dober tek mu želim. Na Korinju smo obiskali prijatelje, tako da smo imeli kar dolg počitek. Potem pa smo imeli s seboj do Ambrusa še povečano četico otrok, tako da smo bili dovolj razposajeni in je bili tudi za Brino lušten, čeprav kar naporen pohod. V Ambrusu pa smo dobili zasluženo kosilo.

Pozno popoldne sva se z Matejo odpravila proti Gorenjski. Sva šla na Bled, navijat za Davida in druge prijatelje, ki so nastopali na Nočni desetki. Redkokdaj grem na kakšno tekaško prireditev kot navijač, ponavadi vedno tečem, tokrat pa sva z Matejo izkoristila to priložnost in sva šla malo pogledat. David je v teku vse boljši in zopet je izpolnil svoj cilj. Teklo je veliko prijateljev in znancev. Tako da sem navijal za Davida, Sašo, Ano, Nežo, Lucijo, Nejo, Tejo, Aljaža, Jožeta, Pavleta... In sigurno je bil še kdo, ki ga nisem srečal. Takoj, ko so odtekli prvi krog, sva z Matejo odšla in se odpeljala do parkirišča pod plazom Črlovec v dolini Vrata, ki je najino izhodišče za turo. V avtu sva si na hitro uredila ležišče in zaspala. Družbo je nama delalo nekaj vešč, ki so v času odprtih vrat in prižganih luči vdrle v avto. Dobrih pet ur spanca naj bi bilo še dovolj, da se kolikor toliko spočijeva za turo.

In zdaj, ura je 5 a.m. in midva se vzpenjava po plazu navzgor. Uživava v pogledih na okoliške vršace in ni nama dosti mar, da se morava vzpenjati po sitnem melišču iz katerega kmalu zavijeva v gozd. Po gozdu je lepo zložno speljana potka navzgor, ki postane malce bolj strma na grebenčku med dvema hudourniškima plazoma Mali in Veliki Črlovec. Malce višje se greben razširi v gozdno pobočje, po katerem je potka speljana v ključih, prav pretirano zložno. Sploh nimam občutka, da hodim v klanec, vendar višince vseeno kar pridno pridobivava. Na tem delu se mnogo potk ves čas križa med sabo, ki vse, bolj ali manj, vodijo na isti cilj. Kar precej hitro prispeva na prečno pot Poldov rovt - Vtaško sleme, kjer bi morala zaviti levo in prečkati plaz Veliki Črlovec. Tam se meni še ne zdi, da sva že prišla do te poti, zato nadaljujeva desno, ker ta potka vodi navzgor. Vmes je še nekaj potk, potem pa kar naenkrat opazim, da se ta potka spušča v plaz Mali Črlovec. Postne mi jasno kje sva. Greva malo nazaj, vendar se nočem spuščati preveč v dolino, zato pri prvem odcepu zavijeva navzgor. Ta potka naju še v nekaj ključih pripelje do plazu Veliki Črlovec, ki pa ga je na tem mestu potrebno prečkati skozi strmo peščeno brežino, ki je zelo nevarna za zdrs. Znotraj plazu se morava po snegu spustiti do  prave prečne potke in zopet sva na varnem območju in na pravi poti do najinega cilja.

Prvi skalni skok

Pogled s sedla Čec Gulce proti Martuljku

Prečno potko kmalu zapustiva in se po melišču začneva dvigati navzgor proti sedlu Čez Gulce. Pozneje se izkaže, da bi bilo bolje, če bi šla navzgor kakšnih 50 metrov pozneje, za naslednjim pasom rušovja. Tukaj morava navzgor gristi po melišču. Vmes kolikor se le da iščem travnate prehode, da se izognem težavnemu napredovanju po melišču. Prideva do prvega skalnatega skoka, ki se ga skoraj da prehodit, če se ga pravilno lotiš. Od skoka navzgor se zopet vzpenjava deloma po melišču, deloma po travah in skalah. Iščem čim lažje prehode s trdno podlago. Do sedla se sedaj še kar nekaj časa vleče. Začnejo se dvigovati tudi meglice in občasno hodiva v megli. Tudi vrhovi nad nama so občasno zaviti v meglo in samo upava, da bova na vrhu deležna kaj razgleda. Zavedava se, da morava biti čim hitrejša, če želiva imeti na vrhu lepo vreme. Čisto pred sedlom je še en skok, ki je na levi zelo lahko prehoden, midva pa se odločiva za malo plezanja in ga raje preplezava čez krušljivo grapco na desni (III). S sedla se nama odpre pogled proti Martuljku in Martuljškim očakom v novi perspektivi.

Kdo bo zmagal; sonček ali megla

Mateja pleza po grapci čez skalni skok pod sedlom

Dodajanje kamenčkov na možice

Od tu naprej je do najinega vrha kakšne pol urce hoda in kakšnih tristo višincev. Najin vrh se lepo vidi na levi. Orientacija je kar težavna, saj je potka težko sledljiva, redki možici pa so zelo majhni in jih je težko opaziti na daleč. Seveda na vsakega možica dodam kakšen kamen, da bodo za druge tako bolje vidni. Vzpon je na tem delu tiste vrste, ki se ga da lepo prehoditi, če pravilno najdeš prehode, lahko pa se tudi zaplezaš, kar je posebej nevarno v megli. Midva imava srečo in megla naju do vrha ne ujame. Na vrh prispeva v lepem, malce vetrovnem vremenu. Občasno meglice zakrivajo sonce in razglede, najinega vrha pa se v času najinega obiska ne dotakne. Na vrhu opaziva tudi tisto miško, ki jo omenjajo na forumu portala hribi.net. Občudujeva razglede na vse Martuljške vrhove z vrhunske perspektive in Amfiteater, ki se sramežljivo kaže iz za Škrnatarice, ter v dolino Martuljka in oddaljene vrhove v Avstrijskih Alpah. Pogled proti Triglavu in Rjavini ter drugim vrhovom na tem območju, pa je žal zakrit z meglo, ki se dviga po južnem pobočju Kukove špice. Naužijeva se lepot vrha, malo pomalicava, spijeva pivo in se preprosto imava fajn tu gor. Prej je za nama hodilo nekaj gornikov, ki pa jih zdaj ni od nikoder, tako da je vrh samo najin in od male miške, ki se potika naokoli.

Mateja in Amfiteater v ozadju

Ooo, kaj sem najdu...

Martuljške gore in Amfiteater

Počasi se zadovoljna odpravljava navzdol. Do sedla spet lepo iščeva prehode. Vmes srečava tisto skupino gornikov, ki niso tako uspešni pri sledenju poti in vsak na svojem koncu nekaj poplezavajo, ampak zgleda da se imajo fajn. Samo da se ne izgubijo v megli, ki se počasi bliža. Čez skok iz sedla se zdaj spustiva po lažji poti, nato se po melišču na hitro spustiva do snega na dnu melišča, po snegu oddrsava navzdol in že sva pri prvem skalnem skoku. Od tu navzdol greva bolj po desni, tako da malo raziščeva področje in ugotoviva, da tukaj vodi zelo lepa potka, ki bi bila veliko primernejša za navzgor, kot melišče, ki sva ga grizla. Ampak, ni nama žal za to, sva pač imela težji trening. Plaz Veliki Črlovec prečkava zdaj tam, kjer se šika. Spust od tu navzdol pa postaja že malce odveč in pot se že malo vleče. Nižje je vse bolj vroče in soparno. Sem pa zdaj zelo vesel, da je potka tu zložno speljana in ni treba po strmini nabijat kolena.

Drsanje po snegu

Tako. Za nama je lepa gorska tura. Prva v brezpotnih Martuljških gorah in še se bova vrnila na to območje. Prelepo je tukaj in predvsem mirno, brez množice planincev, kar je skoraj največ vredno. Turo sva zaključila, tako kot se spodobi, pri Firerju na temnem pivu.