SLO100 50km - Jakob

Lansko leto je bila prva izvedba SLO100. To je ultratrail po notranjskih hribih. Jaz sem se že lani udeležil 50 kilometrske tekme. Poleg te pa je še 100 kilometrska razdalja in najdaljša na 100 milj, oziroma lani je bila kar 184 kilometrov dolga preizkušnja. Po lanski petdesetki sem se tudi letos odločil za to razdaljo, čeprav sem razmišljal tudi o stotki, ki sem jo po premisleku prestavil na malce pozneje in malo južneje. Lanskih petdeset kilometrov je bila ena najdaljših in predvsem tudi najtežjih trailov, za mene, do takrat. Letos pa sem na podobnih razdaljah že kar nekajkrat nastopil in bo to za mene predvsem dober trening. Letos so za 50 km organizatorji pripravili čisto novo traso, ki naj bi bila še veliko bolj atraktivna kot lanska, ki je bila v glavnem po makadamskih cestah in malo po planinskih poteh. Letošnja trasa pa je malce bolj divja, bi lahko rekel temu. Lani smo se počasi dvigali na Nanos, od koder je sledil divji spust. Letos pa nas čakata dva strma vzpona; Lovrenc in Veliki Javornik, oba z bolj položnimi spusti, ki so tudi deloma brezpotni. Mislim, da mi je letošnja trasa bolj pisana na kožo, predvsem pa je bolj zanimiva, kar je zelo pomembno, saj dolgočasna trasa, v kombinaciji z utrujenostjo, pomeni slab rezultat. Že lani je bilo to tekmovanje bolj slabo obiskano, čeprav ne vem za kaj, saj je vse odlično organizirano in tudi trase so zelo lepe in zanimive, letos pa je prijav še manj, tako da so morali sto miljsko preizkušnjo, zaradi premalo prijav, odpovedati. Majhna udeležba pa ima eno posebno značilnost, to je, da se tudi jaz lahko borim za najvišja mesta. Po lanskoletnem četrtem mestu, si letos drznem razmišljati o stopničkah v skupni razvrstitvi. Glede na konkurenco, se mi to zdi dosegljivo, ampak treba se bo borit.

V Postojno se pripeljem okrog pol šestih zjutraj. Hočem zaviti v bar Bor, da prevzamem startno številko in potrdim svoj prihod, pa je zastražen s policijo. Startni komplet zato prevzamem kar na mestu starta, kjer mi povejo, da so v bar Bor ponoči vlomili in je zato zaprt, dokler traja policijska preiskava. Hm, torej zadaj ne morem na kavo. Srečko mi svetuje, da grem na kavo lahko na pumpo, kar tudi naredim. Tam srečam Darinko in Petra, prijazna korošca, s katerima se večkrat vidimo na kakšnem trailu in danes bosta tudi tekla. Darinka ima po moje velike možnosti za zmago v okrnjeni ženski konkurenci. Na startni prostor pridem malo pred sedmo, kjer je Slavka vsa navdušena, da sem prišel. Pove mi, da že pet dni bolj malo spijo, vsi ki skrbijo, da tekmovanje nemoteno poteka. Vsaka čast vsem, ki se tako trudijo, da organizirajo to prijetno tekmovanje. Pred startom Srečko pove še par besed o tekmi, predvsem nam naslika potek trase in na kaj moramo biti pozorni. Potem naredimo še skupinske fotografije in čas je za akcijo.

Začetek je po stopnicah navzgor po hribu in ozkih ulicah. Tu tečemo v zaprti skupini. Vodi nas Borut. Kmalu se ulica prelije v stezico in kar naenkrat smo v gozdu. Najprej gremo čez Sovič, manjši hribček nad Postojno. Borut teče z nami do mesta, kjer se odcepi stezica, po kateri bomo pritekli nazaj. V tem skupinskem teku tečem v ospredju. Malo pogledujem po sotekmovalcih in razmišljam o svojih možnostih glede stopničk. Startalo nas je 18, od tega 6 žensk in 12 moških. Torej se kar spodobi, če bi bil med prvimi tremi od dvanajstih, oziroma kar od vseh osemnajstih. Ko Borut odvije na stran, se kmalu pokaže bolj realno razmerje moči. Najprej poizkušam teči na tretjem mestu, vendar raje popustim in tečem v svojem tempu. Kmalu padem na peto mesto in tudi šesti in sedmi sta mi tik za petami. Razmišljam, ali je to to. Se bom torej moral boriti za peto mesto, ali pa so se oni spredaj preveč zagnali in jih bom še prehitel. Do vasi Studeno je proga tekoča, v glavnem po gozdnih stezicah in poljskih poteh. Zaenkrat mi še uspeva držati peto mesto. Kmalu za vasjo se začne strm travnat vzpon na tisoč metrov visoki Lovrenc. Klanci so vedno moj teren in tudi ta je. Že daleč pred vrhom zaslišim Boruta, ki iz megle glasno navija. Do vrha se uspem prebiti na četrto mesto, ne da se bi preveč prekuril. Celo obratno, zdaj začutim dodatno energijo in na polno letim po kolovozu navzdol do prve okrepčevalnice, kjer nas oskrbita Slavka in Rafael. Od starta so morali vsi trije pohiteti do tu gor, da so pripravili okrepčevalnico in označili del proge, da mi ne bi zavili na traso stotke. Jaz jim v svoji nerodnosti celo uspem politi kokakolo po avtomobilu, zato sem kar malo vesel, da je napovedan dež, da bo to spral. Na hitro se okrepčam, potem pa že tečem dalje, saj vidim, da za mano že prihajajo ostali tekmovalci.

Naslednji del proge, med prvo in drugo okrepčevalnico naj bi bil spust do Planine, ampak je veliko več kot zgolj to. S kolovoza kmalu pritečem na makadamsko cesto, ki se rahlo spušča. Tu se že uspem v hitrem spustu prebiti na tretje mesto in potem kmalu še na drugo. Z makadama kmalu zavijemo na kolovoz in potem po zaraščenem brezpotju, kjer sicer so neke markacije, navzgor, še enkrat malo čez jurja, na vrh Špilnik. Po tem brezpotnem zaraščenem terenu se dokončno uspem znebiti zasledovalcev, predvsem Francija Sveta, ki mi je bil do tu za petami. Spust s Špilnika je najprej zelo zahteven, pozneje pa preide na pašnik in tekoč kolovoz in pozneje še na makadamsko cesto, po kateri močno drvim. Pogledujem nazaj, da vidim, če so zasledovalci slučajno kje blizu. Kar naenkrat pritečem do križišča, kjer ni nobene oznake. Ne vem v katero smer naj grem. Najprej grem preverit desno cesto, ki pripelje do lovske koče in nikjer ni videti oznak naprej. Hitro se vrnem in tečem po levi cesti dalje. Po kakih petsto metrih mi ni nič več jasno, saj še vedno ni videti nobene oznake. Raje se še enkrat vrnem nazaj. Do križišča ne srečam nobenega tekmovalca in zdaj se mi že svita, da sem falil že nekje prej. Odločim se teči nazaj, dokler ne zagledam kakšne oznake. V glavi že razmišljam, kaj sem naredil. Počasi se poskušam sprijaznit, da sem najbrž zapravil dober rezultat. Končno pritečem do klanca, kjer sem prej navzdol drvel in pri tem zgrešil zelo dobro označen odcep na gozdno vlako na desni. Malce potolažen, da sem spet na pravi poti, se poženem navzdol. Zopet je pred mano križišče z dvema vlakama, ki vodita, ena levo druga desno, obe močno navzdol. Na vsaki strani leži ena zastavica na tleh in ne vem, kam naj grem. Najprej se spustim navzdol po levi strani za kakih sto metrov, vendar ko ne vidim nobene oznake, se raje začnem vračati navzgor, da preverim še levo pot. Pa saj to ni res. S tem izgubljanjem bom zares popolnoma zapravil dober rezultat. Na desni poti kmalu zagledam oznake in končno se samozavestno in na polno spustim navzdol. Spust je tu precej hiter in kmalu čez kamnolom pritečem do asfaltne ceste in druge okrepčevalnice. Tu me postreže skupina mladih punc. Presenečen izvem, da sem še vedno na drugem mestu. Očitno tudi zasledovalcem ne gre vse po načrtih. Zelo verjetno, da so zalutali na tistem križišču na spustu, kjer sem se jaz hitro vrnil preverit še drugo pot. Punce kmalu začnejo vpiti, da še dva prihajata, zato hitro pobegnem naprej, da jim uidem iz vidnega polja.

Tretji del proge, od Planine do Rakovega Škocjana se začne po asfaltu, kmalu pa zavije na gozdno makadamsko cesto, katera je malo gor-dol, nekih pretiranih težav pa tu ni. Trasa se po razgibanem makadamu vleče kar nekaj kilometrov, vmes po krajšem asfaltnem odseku prečka avtocesto, potem pa zopet po makadamu naprej. Opazim, da mi Svet Franci sledi približno na distanci minute ali dve. V glavnem se ne vidiva, razen na odsekih, kjer se vidi malo dlje. Že blizu Rakovega Škocjana trasa zapusti cesto in zavije na gozdno vlako, pozneje pa celo na zaraščeno gozdno brezpotje. Po tem delu pridobivam sekunde, saj sem že opazil, da je Franci najboljši na makadamu, po brezpotju, pa mu ne gre tako dobro. Z brezpotja padem skoraj direktno na tretjo okrepčevalnico, kjer me pričaka skupina mladih deklet in fantov. Tu si dolijem pijačo v bidone, nekaj pojem in izvem, da sem bil na odseku od Planine do tu enako hiter kot Andi Mamič, ki teče kakšnih 20 minut pred mano. Mislim, da je predaleč in predober, zato sem zdaj skoncentriran na branjenje drugega mesta. Ko odbrzim dalje, že vidim, da Franci Svet prihaja proti okrepčevalnici.

 

Tečem po potki rahlo navzdol do glavne makadamske ceste, kjer oznake kažejo oster ovinek v desno, kamor takoj po križišču zavija cesta. Za ovinkom pa so takoj oznake na levi, kamor nas zdaj trasa vodi po učni poti skozi Rakov Škocjan. Jaz v svojem divjanju zopet spregledam odcep in tečem po makadamu dalje. Po kakšnih 500 metrih se mi zdi čudno, da ni nobene oznake, zato grem nazaj preverjat in hitro najdem pravo traso. Zdaj sem zopet pretekel en dodaten kilometer in spet ne vem več, ali me je Franci prehitel, ali ne. Trasa tukaj je zelo lepa, zato se ne obremenjujem preveč in v svojem hitrem tempu tečem po prijetni naravi in mehki, z lubjem posuti potki. V nogah imam že okoli 35 kilometrov in počasi se bo najbrž pojavila rahla izčrpanost, ki pa se v tej prelepi naravi še ne izrazi. Ko pa zapustim učno pot in tečem naprej po makadamu, začutim da je svežina v nogah pošla. V vsak lažji makadamski klanček zdaj hodim in v enem iz med njih me Franci prehiti z veliko hitrostjo, da mi pokaže, kako je še močan. Nima smisla, da ga lovim. Dobro se zavedam, da moram zdaj naprej s svojim tempom, ki pa ne sme biti prepočasen. Franci bo sigurno še upočasnil, ker če bi bil tako dober, bi bil že zdavnaj daleč spredaj. Čaka naju še vzpon čez Veliki Javornik, kjer se bo pokazalo, kdo je danes boljši. Zdaj pa je pred menoj še nekaj kilometrov makadama do zadnje okrepčevalnice in z muko se vlečem naprej s kolikor toliko spodobnim tempom. Začelo je deževati, zato si oblečem jakno v upanju, da dež kmalu preneha, saj si ne želim vzpona, še manj pa spusta v mokrem. Ko končno pritečem do okrepčevalnice, je Franci še tam, dež je že davno ponehal, deležen pa sem odlične oskrbe Boštjana Zrimška in njegove družine. Pripravili so celo lesene palice, ki si jih lahko vzamemo z pomoč na vzponu.

Skupaj s Francijem na zadnji okrepčevalnici, pred vzponom na Veliki Javornik

Vzpon na Veliki Javornik začnem s hitrim pohodnim tempom v klanec. Malce nad sabo vidim Francija, ki je precej hiter in ga ne dohitevam. Poizkušam se ne preveč obremenjevati z njim, ampak grem raje s takim tempom, da bom zdržal do vrha in da mi bo ostalo še dovolj moči za hiter spust in tek do cilja v Postojni. Franci me zaenkrat drži na distanci. Še vedno grem lepo umirjeno navzgor. Če ga ne ujamem tukaj, je pač predober za mene. Kar naenkrat opazim, da se je ustavil in da lovi zrak. Potem spet nadaljuje z istim tempom naprej. Jaz se lepo enakomerno vzpenjam, z enako hitrostjo se on vzpenja pred mano, ampak vsake toliko časa se ustavi in lovi zrak in zato sem mu vse bližje. Prehitim ga kakšnih deset minut pred vrhom, do vrha pa si priborim kakšno minutko prednosti, kar se mi zdi premalo in bojim se da bo kmalu zdrvel mimo mene. Malo se tolažim, da bo tudi tretje mesto vredu, če ne bo šlo drugače. Za prvim ovinkom grem odtočit in čakam, kdaj bo zdrvel mimo mene, pa ga kar ni. Zdaj jaz hitro odbrzim naprej. Če ga še ni, pomeni da je precej zdelan, in zdaj se potrudim, da me ne dobi v vidno polje. Pot navzdol se kmalu spremeni v brezpotje, kjer se trudim čim bolj lahkotno teči mimo vseh naravnih ovir. Po nekaj minutah pridem na makadamsko gozdno cesto. Pogledujem nazaj, ampak Francija nikjer ne vidim za sabo. Borim se za drugo mesto, katerega zaenkrat trdno držim v rokah. S tem zavedanjem na polno drvim navzdol. Pozabil sem na to, da sem utrujen in da nimam več energije. Če se tukaj ne bi boril za tako dober rezultat, bi se sigurno komaj vlekel proti cilju, zdaj pa je glava prevzela komando nad nogami in jih prepričala, da niso utrujene in da je treba dati vse od sebe. Po nekaj kilometrih iz makadama zavijem po strmem travnatem spustu z bolj slabim kolovozom navzdol. Tukaj grem na polno in prepričan sem, da spet pridobivam. Vidi se daleč nazaj in Francija ni videti za mano, ampak ne popuščam. Ko se teren zravna je zopet nekaj makadama in tudi malo klanca. Potem zavijem levo. Teren je zdaj skorajda brezpoten, malo gor, malo dol. Kmalu že slišim hrup iz avtoceste, zato vem, da se približujem Postojni. Sledi še strm spust po kamniti gozdni cesti, potem pa že asfalt in prečkanje avtoceste. Zdaj sem že prepričan, da bom drugi, pa če tudi me Franci ujame. Ga bom pa našprintal. Kakšen kilometer po ulicah Postojne mi je precej težaven, potem pa sledi še vzponček na Sovič in spust po že znani potki do cilja. Na vzponu še malo pogledujem nazaj, na spustu proti cilju pa tečem v umirjeno hitrem tempu, kot bi šel teči samo čez ta hribček.

Na cilju me pričakata Brina in Mateja. Seveda so vsi navdušeni, da sem drugi. Tudi jaz sem zelo zadovoljen. Čutim prijetno utrujenost in zadovoljstvo z rezultatom, nikakor pa nisem pretirano skurjen in zato mislim, da sem pripravljen na stotko, ki me čaka čez dober mesec v Dalmaciji. Franci pride v cilj 12 minut za mano, kar pomeni da sem bil v spustu z Velikega Javornika več kot za min/km hitrejši od njega. Zadovoljen sem, ker sem to hitrost dosegel na spustu, ki ni moj teren in da me v zadnjih kilometrih ni premagala izčrpanost.

Zadovoljen v cilju

Kmalu po prihodu v cilj je pričelo deževati. Ob štirih popoldne grem na podelitev, ki je zaradi dežja kar pod podstreškom pred barom Bor. Poleg drugega mesta sem prejel še nagrado za prvo mesto v kategoriji. Res je, da danes nisem imel veliko konkurence, ampak za svoj dosežek se se moral vseeno zelo boriti. Med ženskami je zmagala Darinka, ki je zelo lepo razporedila svoje moči. Začela je počasi in napredovala proti cilju. Čestitke za tak pameten tek. Čestitke pa tudi vsem, ki so pretekli 100 km trail, posebej tudi edini ženski; Maji Sakač Rožmanec.

Prvi trije na sto kilometrov

Maja Sakač Rožmanec - zmagovalka in edina ženska, ki je pretekla 100 km

Prve tri ženske na 50 km

Srečko mi čestita za drugo mesto

Čestitke prvouvrščenemu 

Na zmagovalnem odru

Zdaj pa še nekaj pohval največjim zmagovalcem te prireditve. Organizatorjem in vsem prostovoljcem ki pomagajo. Vem, da so nekateri iz med njih zadnji teden skoraj brez spanca skrbeli, da je vse tako, kot mora biti in prireditev odlično izpeljali. Nekatere iz med njih poznam, še več jih ne, zato ne bom nikogar omenjal, ker potem sigurno koga pozabim. Vem, koliko truda je potrebno, da se označi tako dolge proge in potem preverja, če so oznake še na mestu, ker se na žalost dogaja tudi to, da oznake pobirajo, ali iz nevednosti, ali pa tudi nalašč. Zares je samo z velikim entuziazmom mogoče s tako majhno ekipo izpeljati tako zahtevno prireditev. Škoda, da je tako malo prijav, pa ne zaradi mene, jaz lahko tečem tudi sam in tako z lahkoto zmagam, ampak zaradi organizatorjev, ki bi z več startninami dobili vsaj malo več stroškov povrnjenih. Jaz se bom še vračal sem, na to prireditev, tako da močno upam, da se bo uveljavila in postala malo bolj množična. Na svidenje prihodnje leto, sedaj pa novim ciljem naproti.

http://slotrail.si/slo50_2016/
http://sportotime.com/slv/dirka/541/skupni_rang

Šiht + PST

Prolog

Ultra šiht na Planini nad Vrhniko je tak prijeten dogodek, kjer 8 ur tečeš gor in dol po hribu. Prijeten je za to, ker ves čas srečuješ ostale udeležence z nasmejanimi obrazi in ki vsi spodbujamo drug drugega. Cilj je v osmih urah narediti čim več vzponov. Nekateri, ali pa kar večina, so tukaj samo zaradi dogodka in da se imajo fajn. Drugi pa se borijo, da dosežejo čim več vzponov in za čim boljšo uvrstitev ali pa da izboljšajo svoj rezultat iz prejšnjih let. Jaz sem se odločil udeležiti tega dogodka predvsem zaradi treninga, vem pa da bom užival v vseh osmih urah, ko se bom podil po hribu gor in dol. Ne vem, ali bom dal vse od sebe, da dosežem čim več vzponov, ali pa se bor raje na vrhu večkrat odpočil ob pivu in razgledu z vrha stolpa. Tukaj sem bil že lansko leto, ko sem dosegel devet vzponov, za katere sem se moral kar precej potruditi in ne vem, če to lahko ponovim ali celo izboljšam.

Pred nekaj dnevi, mi je David sporočil, da v nedeljo lahko tečeva po PST-ju, kar že dolgo načrtujeva. Jaz potrdim, da sem za, čeprav ne vem, če bom po "šihtu" tega sploh sposoben. Če ne bo šlo drugače, ga bom pa spremljal s kolesom. Sicer pa potrebujem takšen dolg, naporen dvodnevni trening, zato se že veselim vikenda. Ta krog je tudi za Davida pomembna preizkušnja pred Ljubljanskim maratonom, zato upam, da bom v redu spremljava za njega, ne pa da se bom komaj vlekel za njim. Pred nekaj meseci sem ta krog že pretekel sam, in takrat nisem bil preveč navdušen nad njim. Zdaj načrtujem, da ga pretečeva v nasprotni smeri, tako da se čez Golovec zapičiva takoj po pretečeni ravnini iz Viča proti Rudniku. Čez to ravnino sem se takrat komaj privlekel, ko sem se, že malo načet, dokončno uničil čez Golovec.

Šiht

Pri štirni (parkirišče pod Planino nad Vrhniko) je že pestro ko se pripeljem. Parkiram in grem na prizorišče dogajanja, kjer ima organizator dogodka, Marko že vse pod nadzorom. Poskrbljeno je za startne številke, identifikacijo čipov, okrepčilo in super družbo čez celotno dogajanje. Dan bo lep, verjetno pozneje tudi malo prevroč, ampak september je, tako da full prevroče pa res ne more več bit. Ljudi je veliko in še prihajajo, pa tudi čez cel dan jih bo še prišlo. Zaradi množice pride do manjše zamude, ker je vrsta za prijave, pa je lepo, če se jih počaka, da startamo skupaj. Marko med tem časom razloži pravila in deset čez osem začnemo s štempljanjem, kar moramo potem ponavljat vsakič na vrhu in spodaj, da nam tako beležijo število vzponov.

Po stezici grem počasi za kolono, potem pa po makadamski cesti stečem mimo skupine naprej. Zdaj ko sem spočit, moram to izkoristit in se ne pretirano šparat. Pozneje bom pa že videl, če mi bo šlo dobro, bom dal proti koncu vse od sebe. Prvi del poti je precej položen in sploh zdaj, ko sem še svež, zelo tekoč. Najprej makadamska cesta, potem pa potka, ki je sredi travnika močno osenčena z grmovjem. Pravzaprav je to kar nekakšen tunelček iz grmovja, kar je res prijetno za vročino, ki se obeta. Na zgornjem delu sta dve poti, ena je krajša in bolj strma, druga je daljša in bolj položna. V praksi se izkaže, da po nobeni pretirano ne pridobiš, ne gor ne dol. Meni se zdi še najbolje po strmi gor in položni dol. Lansko leto sem s tem malo eksperimentiral in vem, da je tako najbolje. Zdaj sem šele prvič na vzponu in zato z lahkoto opravim z strmino. Na vrhu sem pod petindvajsetimi minutami, kar se mi zdi res odličen čas. Tudi prvi spust je lahkoten in hiter. Izračun spodaj mi pokaže, da s tem tempom z lahkoto naredim enajst vzponov, kar je tudi rekord. Jasno mi je, da takega tempa ne bom zdržal, ampak mogoče pa mi le uspe narediti deset vzponov, kar je veliki cilj. 

Samo nadaljujem s tekom gor in dol v svojem razigranem ritmu in z nasmehom vračam pozdrave in nasmehe ostalim tekmovalkam in tekmovalcem na progi, ki jih ves čas srečujem. Spodaj in zgoraj vsakič nekaj popijem in občasno tudi kaj pojem. Na vrhu mojster neutrudno peče palačinke, ki jih lahko pojemo kolikor hočemo, tako da se lakote ni bati. Pogledujem na uro in skrbim, da si naberem ravno prav rezerve za težke čase, ki me sigurno čakajo proti koncu dirke. Po petih vzponih jem že tretjo palačinko in ugotovim, da palačinke niso najboljše za hiter spust, ker pride do nabijanja v želodcu, palačinka pa si, zdaj ko je že preživela hudo vročino v ponvi, želi malo miru, da se pravilno prebavi in se na ta način učinkovito spremeni v energijo, ki jo potrebujem za dober rezultat. Po spustu imam že kakih dvajset minut rezerve v času, da dosežem svoj cilj, zato si privoščim petminutno pavzo. Preobujem se v superge z več blaženja in preoblečem v majico brez rokavov, ker vročina zdaj že kar pritiska.

Šesti vzpon zdaj naskočim z jasnim ciljem, ki sem si ga dokončno ugnezdil v glavo, da ga moram izpeljati. Pred mano je še pet vzponov in en spust manj, če ne štejem vrnitev do avta po tekmi. Še vedno mi gre dobro navzgor, samo včasih se mi zdi, da nekdo naskrivaj vsakič malo podaljša pot. Če prav bi moral zdaj poznati že vsak kamenček, se vsakič pojavi kakšna nova strmina, ali pa se podaljša obstoječa. Na vrhu si naslednje tri vzpone ne privoščim palačink, ampak raje spodaj kaj pojem. Na spustu srečam Simona, ki je šele zdaj prišel na tekmo. Moj osmi vzpon startava skupaj z Simonovim drugim. Nekaj časa grem počasi z njim, potem pa kmalu pospešim. Čisto zares čutim, kako sem dobil dodatno energijo, ki mi jo je dal ta pozitivni človek. V najbolj strmem delu kar zdrvim mimo Marjana, s katerim imava do sedaj enako vzponov in me zdaj začudeno gleda, kam tako divjam. Zdaj že tudi drugi vejo, kaj je moj cilj in deležen sem veliko spodbude. Do sedaj je bilo veliko tekmecev, ki smo imeli podoben rezultat, oziroma so bili celo malo pred mano, zdaj pa so zaradi vročine počasi obupovali, razen najboljšega, ki je že daleč pred vsemi. Na predzadnjem vzponu imam še vedno dobro uro časa za spust in zadnji vzpon, zato v miru pojem še zadnjo palačinko, saj se mi nikamor ne mudi.

Po zadnjem spustu si pri avtu naprtam nahrbtnik, da imam nekaj za preobleč in vzamem si palice, s katerimi si bom pomagal na zadnjem vzponu. Izčrpanost je že precejšna, ampak časa je dovolj, tako da grem navzgor lepo počasi v hitrem pohodnem koraku. Srečam Mateja, ki mi pravi da bom z desetimi vzponi najbrž drugi, on pa da ima pred sabo še dvanajstega. Ta dobra novica, ki ni čisto taprava, mi zelo polepša to zadnje mučenje navzgor. Je težko, malo se mučim, ampak ne pretirano, ker imam časa dovolj. Spet so se pojavili novi ovinki in strmine, zato je vrh vedno bolj oddaljen. Ne vem, ali se sploh približujem cilju, ali pa mogoče skrivnostni podaljševalec poti hitreje ustvarja nove odseke in se zato oddaljujem od cilja. Pogled na uro me nekoliko potolaži, ker se očitno ti novi odseki ne štejejo v čas, tako da ničesar ne zamujam in se v predvidenem času pojavim na cilju.

Gor mi povejo, da je crknilo elektronsko beleženje vzponov, zato zdaj ročno beležijo in preverjajo, kaj je kdo opravil. Na koncu ugotovimo, da sva dva z desetimi vzponi in da sem jaz na tretjem mestu in zato na stopničkah. To sva s Simonom primerno proslavila. Kar nekaj začudenih ultrašev, ki me še ne poznajo, zanima od kje sem se pojavil in kar naenkrat prišel med najboljše. Meni pa se sploh ne zdi, da sem naredil kaj posebnega. Po moje so drugi tisti, ki se jim danes ni pretirano ljubilo dati vse od sebe. Seveda pa smo vsi navdušeni in presenečeni nad zmagovalcem Matejem, ki še nikoli v življenju ni tekel več kot dve uri skupaj, je pa bivši reprezentant v smučarskih tekih. Pozneje se je izkazalo, da smo bili trije z desetimi vzponi, tako da nisem več čisto prepričan, če sem bil res tretji, ampak nobeden me ni obvestil, da bi moral vrniti nagrado. Sicer pa mi uvrstitev ni pomembna, bolj važno je, da mi je za sebe uspelo narediti, to kar sem si zastavil za cilj.

Vse pohvale Markotu in vsem ostalim, ki so sodelovali pri organizaciji in odlično pripravili dogodek ter poskrbeli za težek in prijeten šiht, na katerega, upam, da se še vrnem v naslednjih letih. Velika zahvala tudi oskrbniku zavetišča, ki je za vse udeležence poskrbel za zastonj palačinke med dogotkom in pasulj na koncu. Z veseljem sem nekaj prispeval za izgradnjo nove koče, za katero zbirajo denar.

PST

Zjutraj se počutim super. Posledice šihta so še nekje potuhnjene v telesu, zato sem jim zdaj pripravljen dodati še malo družbe. Septembrska vročina še ne popušča in zopet se obeta vroč dan. Tukaj ne bova imela okrepčevalnic, razen če se ustaviva v gostilni, zato morava vso tekočino za pitje nositi sabo. Napolnim si dva bidona in v nahrbtnik dodam rezervno čutarico vode. Vzamem sabo tudi dovolj za jesti, saj nekih rezerv v telesu zdaj nimam.

Začneva z Viča proti Rudniku. Vem da je PST dobro označena pot, ki pa je mestoma popolnoma neoznačena in to prav tam, kjer ni nobene logike, ki bi nakazovala pravo smer. Na uri imam gpx track, ampak se odločim, da poizkusiva brez njega, vendar zaideva že pred vzponom na Golovec, zato raje vklopim sledenje, da ne bo še kakšnih ovinkov, kje po mestu. Prvo ravnico, po kateri se mi je prejšnjikrat proti cilju tako vleklo, zdaj hitro pretečeva. Tudi za Golovec sva še zelo sveža in z njim z lahkoto opraviva, čeprav v strmejše odseke, iz previdnosti, raje hodim. Srednji del poti od Bizovika pa tja do BTC-ja in čez Žale se nekoliko vleče in tudi pokaže, da bova najbrž imela manjše težave s pomanjkanjem tekočine. Čez Bežigrad in Šiško je pot speljana v glavnem čez strnjeno naselje in ne primanjkuje lokalov, zato se odločiva, da se na hitrico ustaviva na radlerju. Kot nalašč, so sedaj vsi lokali, mimo katerih tečeva, ob nedeljah zaprti in sem že mislil, da bo treba do cilja zdržati ob nekaj kapljah vode. Tolaži me, da bo to že čez osem kilometrov. Potem pa le zagledava odprt lokal, kjer na hitro poskrbiva, da čez najini telesi shlapi radler in nekoliko osvežena tečeva dalje. Od Kosez naprej je zopet malo bolj naravno okolje. Cilj je v bližini in kar malo s ponosom ugotavljam, da mi tale PST ni delal kakšnih hudih težav, kljub včerajšnjem šihtanju, in da sem v odlični formi. Sicer tri ure in pol ni ravno dober rezultat, vendar sem to naredil skoraj zlahka, bi rekel. Saj vem, da bom v naslednjih dneh najbrž čutil posledice, ampak ta vikend sem opravil odličen trening.

Epilog

Naslednji vikend grem na 50 km tekmo SLO50km-Jakob. V luči tega je bilo tole ta vikend popolnoma nepotrebno pretiravanje. Imam pa v načrtu še nekaj drugega, za kar je tole vse skupaj, upam da, odličen trening. Cel teden ne mislim nič teči, samo kakšen sprehod in joga ter seveda veliko zdrave, kvalitetne hrane, da se čim bolje regeneriram do nedelje. Na koncu je bil to predvsem sladoled. V torek že vidim znake pretreniranosti. Dobil sem herpes, ki se mi včasih pojavi po hujših naporih. Noge pa so začuda cel teden zelo v redu, nobenih bolečin v mišicah. Prvih nekaj dni se počutim malce izčrpan, potem sem pa kmalu kot nov. Glede na to, da sem v dveh dneh pretekel 80 km in naredil dobrih 4 km višincev, se mi zdi, da sem počasi pripravljen na 100 km dolg trail. Ampak o tem več kdaj drugič. Samozavest se mi je dvignila, vem da sem marsičesa sposoben. Se pa zavedam, da po takšnih večjih naporih sledi nekaj dni časa za regeneracijo.

23. gorski tek Ivana Anderleta na Črno prst

Startamo direktno v klanec po strmi asfaltni cesti navzgor. Tokrat sem se na startu postavil čisto v ospredje, da mi višje ne bo treba preveč prehitevat po kakšnih ozkih stezicah. Zdaj pa so se po asfaltu vsi tako zagnali v breg, da me skoraj zgazijo. Sploh ne vem, ali naj grem v svojem ritmu, ali naj sledim pobesneli množici. Tečemo skozi vas Trtnik, ki je v bistvu strma ulica iz Podbrda navzgor proti Črni prsti. Z asfalta kmalu zavijemo na bližnjico po ozki stezici in postane mi jasno, zakaj so se tako zagrebli. Tukaj je namreč nastala gneča, zato se težko prebijam mimo, zdaj precej upočasnjenih sotekmovalcev. Še enkrat se za kakšnih sto metrov vrnemo na asfalt, kjer ne dovolim nikomur več, da me prehiti. Potem pa po stopnicah in po strmi travnati brežini navzgor. Tukaj gre stezica skoraj naravnost po strmini navzgor, brez ključev, zaradi česar je to najbolj strm odsek proge. Potem kmalu pridemo v gozd, kjer strmina večkrat popusti za par korakov. V teh kratkih manj strmih odsekih se odločim za tekaški korak, v strmino pa v glavnem hodim. Tako po manj strmem delu ne izgubim preveč časa, pa tudi za mišice se mi zdi v redu, če malo spremenim način gibanja. Je pa res, da s to taktiko ni nikjer nič počitka, vendar se mi proga zdi dovolj kratka, da bi moral zdržati. Gledam tempo vzpona, ki ga držim približno pet minut za sto metrov vzpona, kar zadostuje za uro in šest minut do vrha. To sem si tudi zadal za glavni, realno dosegljiv cilj, za katerega se pa moram kar precej potrudit. Pritečem do gozdne ceste, ki je precej položna in tu začnem malce izgubljati svojo borbo z višinci. Preden to cesto zapustimo, se še okrepčam na prvi okrepčevalnici.

Od okrepčevalnice navzgor se strmina neusmiljeno vrne. Zopet sem na svojem terenu. Kmalu prepoznam, da sem po tej stezi tekel navzdol pred nekaj meseci na GM4O. Od tu dalje progo že poznam. Prav dobro se spominjam strmega spusta iz Črne prsti, zdaj pa tukaj grizem navzgor. Moj vzpon ostane konstanten. Stezica ima še vedno kratke, manj strme odseke. Vsake toliko časa koga prehitim, mene pa ne prehiti nihče, saj so boljši od mene že daleč spredaj. Ko prehitim Mihaelo, že razmišljam, če sem za sabo pustil vse punce, ampak kmalu zagledam daleč pred sabo še eno postavo s čopom, ki mi maha. To je Tina, ki jo prehitim malce pod gozdno mejo. Takoj, ko pritečem ven iz gozda, se pokaže Črna prst pred mano, nesramno blizu, ampak daleč zgoraj. Od tukaj pa do vrha je ob poti precej navijačev, ki dajejo vzpodbudo. Pogled na uro mi pove, da še vedno malce zaostajam za svojim zastavljenim tempom. Druga okrepčevalnica je že precej visoko. Popijem kozarec vode, več pa do vrha ne bom rabil. Bi bila zdaj vsaka dodatna obtežitev čisto odveč.

Po travnat brežini navzgor je potka najprej speljana v ključih, višje gori proti sedlu, pa poševno po pobočju navzgor. V želodcu mi kruli, kar se mi zdi kar malo čudno, saj se mi to med tekom ni še nikoli dogajalo. Zjutraj sem pojedel štručko s semeni in banano pred startom. To kruljenje imam za znak, da prebavila še dobro delujejo in da ni vsa kri v nogah, kar pomeni, da imam še rezerve. Mogoče pa je to samo zaradi vode z veliko magnezija, ki jo imajo na okrepčevalnicah. Zdaj se ne šparam več in prestavim v malce višji tempo, kolikor pač gre. Ko prehitevam druge, se vedno počutim močan in to mi da še dodaten pospešek. Pred sabo zagledam dva tekmovalca, približno enako stara, kot jaz. Lahko da sta iz moje kategorije, zato se potrudim in enega za drugim prehitim ravno do sedla. Od sedla do vrha je manj kot sto višincev, za razdaljo pa ne vem, saj cilja od tu ne vidim. Na vzponu ob grebenu navzgor zopet na polno prehitevam še dva tekača podobne starosti. Na vrhu strmine opazim kočo in cilj, do njega pa še dolga ravnina in kratek vzponček. Uf, zdaj pa moram šprintat po tej ravnini, saj me eden od prehitenih z vso močjo lovi. Šprintam kolikor se da. Navijači vpijejo 'daj, daj, daj!' in pa 'pazi zadaj!', jaz pa sploh ne gledam nazaj in poganjam noge kolikor se da. Pritečem na cilj, zadihan in izčrpan grem naravnost naprej do ciljne okrepčevalnice. Pogledam na uro in ugotovim, da mi je s tem dirkanjem proti vrhu uspela tudi moja dirka z višinskim tempom. Moj čas je ura, pet minut in trideset sekund.

Proti vrhu, visoko nad Baško Grapo

Ko se malo nadiham in napijem, vzamem sadno kupo in se usedem malce stran, na travi in čakam ostale tekmovalce. Pogledat grem še razgled iz vrha proti Bohinjski strani. Med tem časom sta v cilju tudi Borut in Zdravko. Skupaj čakamo še na Slavko, ki kmalu vsa zadovoljna pride do cilja. Potem nazdravimo na uspešen tek s pivom in pojem še eno okusno sadno kupo. Organizator je do tu gor dostavil opremo, kdor jo je oddal, ampak jaz nimam ničesar, zato me v prešvicani majici že malce zebe in se raje odpravim navzdol. Nikamor se mi ne mudi, saj me v dolini nihče ne čaka, razglasitev rezultatov bo pa šele po 13-ti uri, zato grem tokrat v dolino počasi, v pohodnem koraku, tako da za dol porabim več časa kot za gor.

Na razglasitvi rezultatov

Pri avtu se preoblečem in grem na izvrstno malico. Kmalu so bili na oglasni deski rezultati. Bil sem štiriindvajseti, v kategoriji pa šesti od šestindvajsetih. Zadovoljen sem, saj končno nisem več čisto v povprečju, ampak malce bolj proti vrhu, v hudi konkurenci gorenjskih in primorskih gorskih tekačev. Vidim, da mi je za tretje mesto v kategoriji zmanjkalo samo tri minutke in razmišljam, ali bi bil zmožen teči toliko hitreje. S pravo taktiko mogoče, z več treninga pa sigurno. Na koncu vseh podelitev smo na vrsti še tisti ki smo naredili cel pušeljc gorskih tekov. To so KBK, Tek na Ratitovec, GM4O in današnji, Tek na Črno prst. Vsi udeleženci vseh štirih tekov smo deležni še posebnega priznanja in majice z logotipom pušeljca gorskih tekov.

Podelitev nagrade vsem ki so naredili pušeljc štirih gorskih tekov.

Pohvalit moram še organizatorje v Podbrdu, ki so se zopet izkazali in na tem težkem terenu izvrstno izpeljali še eno prireditev. Včasih mi je bil Podbrdo kraj nekje v Baški grapi, težko dostopen in neugledno izhodišče za hribe v okolici, zdaj pa se tja vedno raje vračam. Tu živijo ljudje, ki delajo s srcem, zato jim prireditve odlično uspevajo. Poleg Podbrdo trail running festivala v začetku poletja, ki je vrhunec trail teka v Sloveniji je zdaj, konec poletja tu še najstarejši gorski tek v Sloveniji, Tek na črno prst.

Krvavec

Sobota obveznosti v športnem udejstvovanju, je pred mano, bi lahko rekel. Zakaj tako? Ker če si štartnino za tekmovanje ne plačam sam, čutim odgovornost do sponzorja, pa čeprav je to le podjetje v katerem delam in ki nam je zaposlenim omogočilo nastop na kolesarskem vzponu na Krvavec. Saj ne, da je full pomemben rezultat, je pa fajn, če firmo častno zastopam. Seveda bom oblekel majico, ki sem jo dobil, pa čeprav ni kolesarska in bom zaradi tega brez žepov, tako da se bom moral drugače znajti glede tega, kako bom sabo tovoril vsaj nekaj denarja, ključe in telefon, če že drugega ne. Tako je to, pojaviti se moram tam in priti do cilja in ko to ne delam samo za sebe, nikakor ni več tako kul, saj je občutek svobode zdaj izgubljen. Razlika je čisto taka, kot če delaš nekaj za sebe, ali pa si samo v službi.

Potem je popoldne še prireditev v Ambrusu in 20. obletnica Športnega društva Ambrus. Itak da se hočem in se bom udeležil vsaj ene izmed športnih disciplin na tem dogodku. Načrt imam, da bi šel na kolesarjenje in potem še na tek, ampak imam občutek,  da se to časovno ne bo izšlo. V Ambrusu sem preživel vse svoje otroštvo in mladost, torej večino svojega življenja do sedaj. Na otroštvo in mladost imam tako lepe, kot žal tudi bolj neprijetne spomine in vesel sem, da imam zdaj svoje življenje, stran od tam. Nikomur nič ne očitam, saj sem zdaj to kar sem prav zaradi svoje preteklosti, ki me je zgradila in v sedanjosti sem zadovoljen sam s seboj. Sploh pa, Ambrus je prav prijeten kraj in lepo se je vračati tja. Športno društvo Ambrus so ustanovili fuzbalerji in ljubiteljski obiskovalci poletov v Planici pred dvajsetimi leti in v tistih časih med to druščino jaz pač nisem pasal. Časi se spreminjajo in tudi v Ambrusu je vse več rekreativnih tekačev in kolesarjev. Že lansko leto so prvič organizirali tekaško, letos pa tudi kolesarsko rekreativno prireditev. Pred nekaj tedni sem bil na eni fešti v Ambrusu in takrat me je predsednik športnega društva povabil, če bi se včlanil. Nekaj je klobasal, kako bi bili ponosni, če bi imeli za člana takega 'ultramaratonca' kot sem jaz, kako mi bodo v prihodnosti plačevali vse startnine in podobne fore. Itak mi je bilo jasno, da hoče nabrati čim več članov, ker tako dobijo več denarja od občine in seveda od članarin, ampak vseeno sem častno sprejel ponudbo. Tako da, lepo mi je priti v Ambrus kolesariti ali teči in pa tudi lepo je če pridem.

Sobota je. Zjutraj se skupaj z Matejo in Brino odpeljemo na Cerklje na Gorenjskem oziroma v bližnjo vasico Dvorje, kjer bo start vzpona na Krvavec. Mateja in Brina bosta šli s kabinsko žičnico gor in me bosta počakali v cilju. Mislim, da se nas je prijavilo devet sodelavcev. Z nekaterimi se srečam že pred startom. Malo podebatiramo. Klemen je brez čelade in opozorim ga, da je po pravilih čelada obvezna in da ga mogoče ne bodo pustili na start, pa si tega ne žene preveč k srcu. Ura gre hitro naprej, zato se Mateja in Brina odpeljeta proti kabinski žičnici, jaz pa naredim kakašna dva kroga za ogrevanje, potem pa že na start. Postavim se čisto zadaj, kjer je zraven tudi nekaj sodelavcev. Smo pač bolj amaterska druščina med temi 'polprofesionalnimi' kolesarji, zato spredaj raje ne delamo gužve.

Takoj po startu je še slab kilometer zaprte vožnje, ko pa zavijemo v klanec se začne zares. Na tisti ravnini so vsi zelo hitri, zato me prehitijo še tisti, ki so za menoj. Takoj v klanec pa jaz začnem s prehitevanjem, počasnim a vztrajnim. Ko se cesta postavi najbolj pokonci, grem najhitreje mimo zadihanih in zariplih kolesarjev. Cesta se kmalu malo poravna in takrat še bolj pospešim. Počutim se hiter in zelo dober, ko vozim mimo ostalih, pa čeprav v resnici prehitevam samo tiste najslabše, saj najboljši so itak daleč spredaj. Potem se cesta prevesi v krajši spust, ki ga jaz izkoristim za počitek, zato me samo tukaj, na celi dirki, prehiti nekaj kolesarjev, katere že takoj na naslednjem klančku prehitim z veliko hitrostjo, da jim pokažem kdo je kralj klancev. Na svoji uri, tako kot pri tekih v klanec, tudi tukaj gledam predvsem prevožene višince in ne razdalje v kilometrih. Zdi se mi, da se hitro bližam cilju. Klanec kar ves čas vztraja, ampak vseeno se mi zdi premalo strm, da bi šel res s polno močjo navzgor. Razmišljam o tem, zakaj ni še bolj strmo, da sem tam itak najboljši. Vsi so mi govorili, kako strmina ne popušča do vrha in kako težak klanec da je, jaz pa komaj čakam, kdaj se bo že postavilo še bolj pokonci. Ta želja mi je kmalu uslišana in zdaj se moram zares potruditi, da mi uspe s svojimi težkimi prestavami, prilagojenim bolj za ravninske hitrosti, speljati v to strmino. Ampak, stoje in z vso močjo samo zdrvim mimo presenečenih zadihancev, ki me čudno gledajo, od kje neki je ta pridrvel in zakaj nisem že daleč spredaj. Ko spet malce popusti, se usedem in še pospešim z obračanjem pedalov ter ne popuščam do cilja. Tik pred ciljem se cesta poravna, jaz pa sem v skupinici z še dvema kolesarjema. Skoraj prepričan sem, da me bosta po tej ravnini nažgala, zato takoj zdrvim v samozavesten sprint, na katerega se sploh ne upata odgovoriti. Čez cilj nič ne ustavljam, ampak samo nadaljujem z vožnjo po makadamu navzgor, do smučišča, kjer je drugi cilj. Čase so merili spodaj, na koncu asfalta, tukaj gor na smučišču pa je zaključna prireditev in malica, zato smo morali odkolesariti še po makadamu do sem. Mateja in Brina me že Čakata pri brunarici in se veselita mojega prihoda.

To je prvič, da sem tekmoval na kolesarski prireditvi. Mogoče bom šel še kdaj na kakšno te vrste kot danes, to se pravi v klanec, kjer ni skupinske vožnje in zavetrja, ampak se s klancem spopada vsak sam. Na vrhu se usedemo in pomalicamo. Pojem šmorn, ki smo ga dobili, potem pa si naročim še joto, da se dobro najem in čim bolje regeneriram za popoldne. Vse skupaj sem zalil še s pivom, pa čeprav samo polovičko. Potem se dobimo s sodelavci, da se slikamo in podebatiramo. Jaz sem bil na koncu 143. kar pomeni, da sem med svojim napadanjem v klanec prehitel več kot 50 najpočasnejših kolesarjev. Sej to se mi ne zdi nič posebnega, pa čeprav ima velika večina več izkušenj in boljša kolesa, sem še vedno med slabšimi. Moj čas je bil dobri dve minutki pod uro, kar je bil tudi cilj. Klemen se je brez čelade sicer pripeljal do cilja, ampak je bil diskvalificiran. Seveda se on za to ne sekira preveč. Ker se meni že mudi in tudi Mateja in Brina sta že odšli proti kabinski žičnici, se odpeljem navzdol. Po enem izmed najhitrejših spustov v Sloveniji sem hitro v dolini in pri avtu sem prej kot onidve.

Odpeljemo se direktno proti Ambrusu. Na Ljubljanski obvoznici naletimo na gužvo, ki so jo naredili turisti, zato me je celo malo strah, da bomo zamudili kolesarjenje v Ambrusu. Pokličem Viktorja, ki me potolaži, da nas bojo počakali, ker ni veliko kandidatov, ki bi sploh šli. No, ta gužva hitro izveni in naprej proti dolenjski se nemoteno peljemo. V Ambrus pridemo še v času predavanja o prehrani, ki jo ima neki posebnež. Ravno ko pridemo mi, na vprašanje koliko jesti odgovori da malo, da je on spil tisto pivo, pa da bo še eno in, da je to to. Drugače je imel menda čisto v redu predavanje, ki reklamira predvsem maščobe in pa veliko gibanja, ki pa naj bo bolj ležerno, predvsem hoja. Zato nekateri že kujejo načrte, kako bodo šli prihodnje leto z ŠD Ambrus peš na morje. Bomo videli, če bo kaj iz tega in upam da bom uspel iti zraven. Z Matejo sva že v kolesarski opremi, nikjer pa še nobenega drugega. Če ne bi prišla midva, tega kolesarjenja sploh ne bi bilo, zdaj pa se le zmigata še Viktor in Nejc in s četrturno zamudo se le odpravimo na kolesarjenje po Ambruških gozdovih.

Kolesarimo čez vas in nato po asfaltu proti Zvirčam. V Kotrci pri bivših smučarskih skakalnicah zavijemo na gozdno cesto, ki je po zložnem klancu speljana v osrčje gozda, skoraj do vrha hriba. Klanec je res zložen, vendar dolg in konstanten. Skoraj na vrhu nekdo za nami pridrvi z terenskim avtomobilom in nas skoraj povozi. Sigurno nekdo, ki gre travo zalit, je takoj padla pripomba. Glede na to, da ni lokalen lovec ali lastnik gozda, je to res še največja verjetnost, saj gobe sedaj ne rastejo. Za kakih sto metrov se cesta malce poravna potem pa še enkrat v klanec in smo na koncu gozdne ceste. Od tu naprej je še nekaj lepega gozdnega kolovoza, potem pa sledi tisto, česar se je Mateja najbolj bala, nekateri pa tam najbolj uživajo. Spustimo se po, delno kamniti, delno blatni in malo poraščeni potki. Tega spusta je dober kilometer, potem se pa priključimo na gozdno cesto, ki je povezava med Kalom in Tisovcem. Na Tisovcu smo si že zaželeli v gostilno, ampak je žal v tej vasi ni več. Zdaj zagrizemo po makadamski cesti proti Javham in Korinju. Pred nami so najtežji vzponi in moje, že od dopoldneva utrujen noge, se zdaj pogumno spopadejo z njim. Ko pogledam na uro, mi je jasno, da ne pridemo nazaj do petih in da se teka letos ne bom udeležil. Malo mi je žal, ker bi bila tekma na deset kilometrov, po vsem tem kolesarjenju, dober trening. Odločim se, da bo treba jutri narediti malo težji trening, danes pa ostane samo še žur. Postajam tudi že lačen, saj po Krvavcu sploh nisem imel časa jesti, zato sem ob poti robutal zelo okusna jabolka. Na Korinju imamo okrepčevalnico. Dobili smo pivo in sadje. Potem pa pohitimo, da pridemo na cilj vsaj pred prvimi tekači, da bomo lahko navijali. Spust s Korinja je res hiter in okrog pol šestih smo na cilju.

Samo prislonim kolo, se usedem na tribune in čakam tekače. Vsi nestrpno pričakujemo, kdaj bo pritekel Aljaž, ki bo zagotovo zmagal . V 37-ti minuti zares priteče v cilj in vsi smo navdušeni nad njegovim dosežkom. Drugi pride v cilj šele sedem minut za njim, še minutko pozneje pa na odlično tretje mesto priteče David. Zares ponosen sem na brata, ker tako odlično napreduje. Ima dve minute slabši čas, kot jaz lani, ampak mislim, da bi ga letos, po vsem tem kolesarjenju, težko prehitel. Pravzaprav sem imel v načrtu, da bi tekel skupaj z njim in mu dajal tempo, ampak zdaj vidim, da tega ne bi zmogel, saj je preprosto predober. Ko pritečejo vsi tekači v cilj, se grem končno preobleč in potem na malico, nato pa sledi samo še zabava. Najprej je slavnostna proslava ob 20. obletnici ŠD Ambrus, potem je nogometna tekma Sever - Jug, sledi pa pravi rock festival s tremi skupinami. Do okoli enajstih, ko se odpeljemo domov, sem spil kakih pet malih piv, kar ni preveč, pa tudi ne malo. Še dobro, da imamo Brino in da smo odšli spat, ker menda se je dogajalo še dolgo v noč in če bi ostal tam, potem res ne vem, če bi bil sploh česa sposoben naslednji dan.

Naslednji dan. Nedelja. Ne počutim se najbolj svežega. Dopoldne preživimo umirjeno in družinsko. Kavica, kosilo pri babici, še eno pivce popoldne. Malo to, malo ono, vse skupaj nič, dolgčas. Okrog petih popoldne se odločim. Grem teči na Krvavec in naprej na Zvoh, uživati gor ob sončnem zahodu in potem teči dol v temi. To bi bil dober trening v klanec, potem dober trening teka v temi s čelko in seveda bila bi superska sprostitev za dušo in razstrupitev za telo. Odlično. Spakiram, usedem se v avto in odpeljem. Čez slabo urco že parkiram pri spodnji postaji kabinske žičnice za Krvavec.

Klanec se začne takoj. Kakih 500 metrov je nekakšne kolovozne gozdne poti, potem pa planinska pot zavije levo in po gozdu navzgor. Klanec je zelo strm in skoraj ves čas hodim. Imam tudi palice, ki so mi v precejšno pomoč. Edini sem, ki gre v tem času navzgor, pa tudi navzdol ne gre prav veliko planincev, saj je tukaj speljana kabinska žičnica. Planinska pot se na več odsekih prekriva ali križa s kolesarsko potjo, ki je speljana iz Krvavca navzdol, tako da sem srečal tudi dva kolesarja, drugače pa sem na celotnem vzponu do zgornje postaje bolj osamljen. Slabih tisoč metrov višincev do smučišča naredim v eni uri, potem pa brez ustavljanja nadaljujem do vrha Krvavca. V tem času se mi zdi veliko bolj strmo, kot pozimi s smučmi. Potem se po krajšem spustu vzpnem še do najvišje točke smučišča, do Zvoha. Ura mi kaže eno uro in štirideset minut iz doline do tukaj.

Vidim, da je sonce še visoko, za to ne vem, če bom tukaj dočakal sončni zahod. Sprehodim se okrog umetnega jezera na vrhu in občudujem čistočo vode v njem. Zamika me, da bi zaplaval. Ne zmenim se za četverico, ki na drugi strani jezera sedi in čaka sončni zahod. Bi bilo zares škoda, če bi si zaradi neznancev prikrajšal užitek, sploh pa mi od daleč kažejo hrbet. Pri manjšem pomolu na severni strani jezera se slečem, nag skočim v vodo in zaplavam. Voda je ravno pravšnje temperature, da se prijetno osvežim. Počutim se poln energije. Sonce gre počasi dol. Ravno, ko si oblečem, tekaške pajkice, z Vrha Korena prideta planinka in planinec. Jasno jima je, da sem se kopal. Malo me povprašata in ko jima povem, kako je fajn, tudi njiju zamika, ampak za kopanje se ne odločita. Žal nista sama, jaz pa tudi ne mislim zdaj nemudoma odteči dol. Sem se pa vseeno odmaknil stran, v samoto, se usedel v travo in malo pomalical in preprosto užival sam s sabo.

Potem kmalu začnem teči navzdol. Sonce je še gor, tako da sončni zahod opazujem v teku skozi smučišče. To so veličastni trenutki. V tekaškem koraku čutim obračanje zemlje stran od sonca. Nebo postaja temnejše. Vse skupaj se neverjetno hitro odvija. Ko pritečem do spodnjega konca smučišča, sonca že zdavnaj ni več videti in ko po planinski poti zavijem v gozd, je kar naenkrat že precej temno. Na glavo si nadenem čelno svetilko in na uri si nastavim funkcijo 'track back', za vsak slučaj, da ne bom kje v temi narobe zavil. Spust je precej hiter. Nekje vmes, ko stezica preide na prečno gozdno cesto, bi skoraj zašel, če ne bi na uri videl, da sem pozabil zavit iz te gozdne ceste levo dol. Izgubil se verjetno ravno ne bi, ampak navigacija na uri se je izkazala za koristno. Nižje doli, zdaj že v čisti temi, nekdo nekje stran od poti vpije:
   ''Ali gremo prav?''
   ''Ne vem'' odgovorim''.
   ''A ti tudi ne veš''?
   ''Jaz že vem, da sem prav, za vas pa ne vem. A greste dol, ali gor?''
   ''Dol.''
   ''Potem pa pojdite kar z mano.''
Bila je družina, starša in trije otroci. Najmlajšega je nosil. V roki je imel svetilko, s katero dvomim da so kaj videli in sled za pravo potjo se že izgubili. Me prav zanima, koliko časa bi še lutali, če ne bi jaz naletel na njih. Možakar mi je rekel, da so se otroci zgoraj zaigrali in sploh niso opazili, koliko je že ura in da se je kabinska žičnica že ustavila. Velika neodgovornost, bi jaz rekel temu. Sploh pa se v temi, brez svetilke ne rine po gozdu dol, ampak po cesti, ali pa pokličeš kakšnega prijatelja, da te pride iskat. Ampak, vse sorte ljudje so na svetu. Upam, da jih je kaj izučilo. Imeli smo še kakšnih dvajset minut hoje, in že smo bili pri avtu.

Jaz sem zadovoljen s tem Krvavško - Ambruškim vikendom. Predvsem Krvavec obakrat, s kolesom in peš je bil super trening za moje noge, v Ambrusu pa sem se predvsem imel lepo. Res že dolgo nisem kolesaril po Ambruških gozdovih, tako da je bilo to kar malo nostalgično, pa tudi zvečer, na koncertu sem užival. Najlepši del vikenda je pa sigurno Krvavec v sončnem zahodu.

Sava

Že pred kakšnim letom sem na spletu slučajno odkril portal gremonapot.si, in potem smo kmalu družinsko prehodili vse štiri opisane poti ob reki Savi, ki potekajo v bližini našega glavnega mesta. To so neoznačene poti z obširnim opisom in z gpx sledjo, tako da ni bojazni, da bi se izgubili. Za ta vikend sva se z Davidom zmenila, da pretečeva vse štiri poti naenkrat, tako da jih skleneva v dvojno osmico. Vse skupaj naj bi bilo okoli 32 km z ne omembe vrednimi višinci. Za to sem rezerviral nedeljo, sobota pa je bila namenjena družinskemu kolesarjenju. Že dolgo sem imel namen kolesariti po poti druge etape tretjega Tektonik teka, ki sem ga v celoti pretekel lani. Brina in Mateja ali pa tudi jaz, smo vedno našli kakšen izgovor in smo to kolesarjenje kar odlašali. To soboto pa sem se odločil, da ni demokracije in sem rekel gremo, zdaj ali nikoli. Brina bo namreč kmalu prevelika za otroški sedež in bomo tako zamudili priložnost, da gre z nami na to pot.

Z Davidom parkirava v Tacnu na parkirišču, ki je tudi glavno izhodišče za Šmarno Goro. Tukaj se križata poti Sava 1 in Sava 2 in tu je tudi najin start in cilj. Namen je, da najprej pretečeva pot Sava 1, potem pa greva navzdol čez polovico poti Sava 2 in Sava 3, obkroživa celo Sava 4 in se vrneva po drugih polovicah poti Sava 3 in Sava 2 do najinega izhodišča v Tacnu. S sabo imava nekaj vode in malo hrane za vsak slučaj, sicer pa je ob najini poti kar nekaj okrepčevalnic, tako da ne bi smelo biti težav. Vreme je vedro, ampak med nočnim in popoldanskim poslabšanjem imava ravno prav časa, da v miru odtečeva traso, če bova imela srečo. Za Davida bo to najdaljši tek do sedaj in potem se bo tudi odločil, če bo šel letos na Ljubljanski maraton (42 km). Jaz pa sem danes mogoče malce že utrujen od včerajšnjega klesarjenja, 73 km z 1100 višinci in seveda z Brino, v otroškem sedežu.

Včeraj smo z kolesarjenjem startali kar doma in s tem našo pot podaljšali za kakih 20 km. Zjutraj je bilo kar precej oblačno in kar malo sem podvomil v lepo sončno vreme, ki je bilo napovedano. Iz Višjne Gore proti Ivančni smo bili precej hitri in Brino je v zadnjem sedežu, kljub temu, da je bila skoraj zimsko oblečena, začelo zebsti, zato smo prvo pavzo naredili že v Sončku v Ivančni. Med pitjem kavice in čaja smo upali, da se bo sončku uspelo prebiti čez oblake, ampak iz te moke ni bilo kruha še celo dopoldne, je pa vseeno postajalo topleje.

Pri kajakaškem centru
v Tacnu

Z Davidom tečeva iz parkirišča pod Šmarno Goro skozi Tacen po ulici proti policijski akademiji. Kmalu sva med velikimi drevesi pri akademiji. Tukaj so se otroci lansko leto prav veselo skrivali in seveda sem v igri sodeloval tudi jaz. Savo 1 smo prehodili skupaj z Natašo in njenimi tremi otroki. Mlajša dva, Luka in Max sta bila stara še ne dve leti in pol in sta že z veseljem prehodila to pot. Midva tečeva naprej čez glavno cesto in skozi Vikrče. Savo prečkava čez znameniti leseni most, ki povezuje Medno in Vikrče. Nazaj tečeva po desnem bregu Save po travnikih in potem mimo kajakaškega centra, po nekakšnem pomolu med dvema kajakaškima progama. Pot Sava 1, ki je tudi najkrajša je zelo hitro pri koncu. Teh dobrih 4 km, za še spočita tekača res ni še nič. Sva se pa odločila preteči ta del najprej, ker nisem prepričan, če se bi nama na koncu res dalo preteči še ta krog, ko bi bila po tridesetih km nazaj pri avtu.

Hiška iz stekleničk na Bakrcu

  Kolesarjenje smo včeraj kljub oblakom kmalu nadaljevali in zelo hitro smo bili do Krke in naprej proti Javham. Ko smo zavili dol iz asfalta pa so nas zaustavljale slastne robide. Najboljši sadeži, kar jih obstaja in v tem letnem času jih je pri nas kolikor hočeš, samo v naravo se je treba podati. Naprej proti Javham se pot postavi kar precej pokonci in tudi ni pretirano lepa. Za Matejo, ki bi se najrajši vozila samo po asfaltu, to ni bilo nič kaj prijetno, pa tudi za mene  z Brino v sedežu je bila ta pot kar težavna in v klanec sem kolo skupaj z Brino rajši rinil. Prihod na makadamsko gozdno cesto skozi Javhe je bilo olajšanje, ki je prineslo lepo gozdno vožnjo do Korinja in potem spust po asfaltu navzdol. Brina vedno uživa v hitrem spustu, ampak tukaj je cesta precej ovinkasta in malo prenevarna za velike hitrosti. Ko pridemo do Ambrusa naredimo še en krog skozi Brezovi dol, Bakrc, kjer smo občudovali hiške iz steklenic, ki jih za preganjanje dolgčasa gradi domačin, Višnje in Primčo vas. V Ambrusu pa smo končno pri moji mami naredili daljšo pavzo za kosilo.

  Tečeva po Poti Sava 2 navzdol po levem bregu Save. Hitro sva mimo hiš v Tacnu in se znajdeva na lepi gozdni poti ob Savi. Že tukaj se pojavljajo prve luže, od katerih so nekatere prave poplave, ki jih komaj obideva po suhem ampak zaraščenem terenu. Nočni dež in pa tudi padavine iz prejšnjih dni so torej tu ob reki pustile posledice in prav strah me je, kaj naju čaka nižje, kjer so bile lani poplave v precej sušnem jesenskem obdobju. Na tem delu pa poplave niso prehude in uspeva se prebiti do asfaltnega odseka, po katerem tečeva do ribiškega doma. Tu je čudovita obsavska pokrajina z ribniki in otočki. Ob domu imajo ribiči ogromen plac za veselice, kjer zdaj obratuje lokalček. Midva sva še sveža in se ne ustavljava. Tečeva naprej po gozdni stezici, ki se za manjši odsek prelevi v betonsko brežino ob vodi in nadaljuje do parkirišča kitajske restavracije ob cesti za Gamelje. Se vidi da je Sava 2 najdaljša izmed teh poti, saj se kar vleče in kar nekaj časa porabiva, da pritečeva do Ježice, kjer greva čez most. Tukaj smo lansko leto startali s to potjo in nismo čisti vedeli, če bo naša štiriletna Brina sposobna sama prehoditi celo pot, ampak ni bilo nobenih večjih problemov in od takrat dalje gremo večkrat na celodnevne družinske sprehode. Pretekla sva polovico poti Sava 2. Z drugo polovico opraviva na koncu, zdaj pa greva po desnem bregu Save naprej po poti Sava 3. To je lepa urejena sprehajalna potka z otroškimi igrišči in fitnesom na prostem. Na prvem delu je še precej gozdnata, nižje pa jo obkroža travnata pokrajina. Tu je območje konjeniškega centra Stožice. Lansko leto smo to potko prehodili moja mami, Brina in jaz. Takrat smo po eni stezici zavili čisto do reke, ampak smo se hitro obrnili zaradi odvrženih igel, ki so ležale tam. Čez ta del zelo hitro pritečeva do Črnuške vpadnice, kjer greva zopet čez most na desni breg Save. Pod tem mostom je urejena umetna plezalna stena. Lani smo se tu kar za nekaj časa ustavili, saj je zraven tudi otroško igrišče. Tukaj je za naju tudi že konec prve polovice poti Sava 3.

Luštno nam je

Ob Krki

Po odličnem babičinem kosilu in daljši pavzi smo včeraj takoj zagrizli v klanec proti Kamnemu vrhu. Klanec je kratek ampak izjemno pokončen. Z Brino sva komaj speljala klanec, Mateja pa je tudi prisopihala za nama. Od tu naprej smo kolesarili čez pravo gozdno pravljico. Zelo lepa makadamska cesta po gozdni planoti v senci dreves, je bila čistokrvni užitek kolesarjenja po neokrnjeni naravi. Samo čakal sem, kje bom zagledal Sedem palčkov, ali Rdečo kapico. Ravnina se je počasi prevesila v spust proti Drašči vasi, od koder je bilo spet nekaj lepe asfaltne vožnje do Šmihela in naprej do mosta čez Krko, kjer se nam je zdelo tako lepo, da smo si spet privoščili pavzo. Z Brino sva se še malo sprehodila po kamnih med tekočo reko. Opazovali smo nekoliko nerodnega ribiča, ki se mu je nazadnje še vrvica zapletla v veje dreves nad reko, potem pa je rajši odkolovratil za rečni ovinek, da ga nismo mogli imeti na očeh.

Đungla ob Savi

Obvozna potka mimo poplave se
izkaže za slepo ulico

Z Davidom zdaj zagrizeva po poti Sava 4. Od tu naprej ni več vrnitve, oziroma vrnitev je skozi celotno pot. Utrujenosti za zdaj še ni, ampak čez 11 km, ko bova spet na tej točki, zagotovo ne bova več tako sveža. Levi breg Save poti Sava 4, oziroma potka na tem delu najinega teka je najbolj zaraščena in najbolj poplavljena. Spominjam se, kako sem lani Brino prenašal čez velikanske luže. Tokrat je še veliko huje. Ponekod je tudi po pol metra vode. Nekaj časa se tej poplavi izogibava po zaraščeni goščavi, ampak ko to ne gre več, veselo stečeva čez vodo in ko sva enkrat mokra, ni več problema. Tečeva po lužah oziroma poplavi, žabice veselo poskakujejo pred nama in se nama odmikajo. Poplavljeno področje zapustiva šele, ko pot odvije levo, stran od reke, skozi, po moje, zapuščen rudnik savskega peska in proda. Pokrajina zdaj postane savanska in niti slutiti ni, da sva sredi Slovenije, v bližini oziroma že na področju glavnega mesta. Če bi se tu znašel, ne da bi vedel, od kje sem prišel, bi mislil da sem nekje sredi Afrike, daleč stran od civilizacije. Ta prvinska pokrajina pa ne traja dolgo in kmalu so ob najini poti pojavijo sledi človeškega življenja. Njive, ki se zdijo, kot da na njih gojijo okroglo kamenje, dajejo slutiti, da je v bližini mogoče kakšna vasica, potem pa nama kar naenkrat široka cesta pokaže, kje v resnici sva. Splezava do ceste in tečeva skozi Sneberski most, potem se pa po drugi strani Save vračava nazaj. Tu je nekoliko več civilizacije in tudi potke so, razen enega obhoda zaradi manjše poplave, v glavnem normalno prehodne. Ta del poti Save 4 zato kar hitro mine. Oba počasi ugotavljava, da nama bo počasi zmanjkalo vode in da bi bilo fajn, če bi kje malo dotočila. Kar malo nama je žal, da sva šla mimo okrepčevalnice pri piknik placih na Tomačevem.

Po počitku ob Krki nas je včeraj najprej čakal klanec do Pajčne. Ta ni bil prehud in nekaj oddiha po ravnini smo zdaj izkoristili. Potem pa je sledil izredno strm, najprej asfaltni in naprej makadamski klanec skozi Velike Rebrce do Valične vasi. Pred najbolj strmim asfaltnim delom klanca smo našli manjši izvir, kjer sva z Matejo dotočila bidone z svežo hladno vodo. Na tisti strmini potem z Brino v sedežu niti nisem poizkusil speljati, ampak sem kolo rajši rinil. Višje, za zadnjo hišo je konec asfalta in ob cesti so se zopet pojavile robide, tako da se z veseljem malo posladkamo. Strmina se je kar vlekla in do Valične vasi sva bila z Matejo kar precej utrujena. Od tu dalje smo kolesarili proti Seli-Šumberk. Dva kilometra makadama z še malo klanca je kar hitro mimo in kmalu smo se znašli na lepi planoti posejani z vasicami. Brina se je že malo naveličala celodnevnega sedenja v otroškem sedežu in si je zaželela hoditi. Seveda to ne gre, sem ji pa obljubil sladoled v lokalu, kjer bomo ustavili. Ker smo hoteli lokal z otroškim igriščem, se v Seli-Šumbrek nismo ustavljali. Sledil je hiter spust, pri čemer je Brina veliko bolj uživala. Na kolesu vedno komaj čaka, kdaj bova drvela po klancu navzdol. Po spustu je bilo še kar nekaj kilometrov skozi Bič in Radohovo vas po gričevnati dolenjski pokrajini, preden smo končno naredili pavzo na zasluženem pivu in sladoledu v Ivančni Gorici.

David sredi nasada konoplje

Končno je pred Davidom in mano samo še zadnji del poti. V Ježici greva spet čez most in potem gasa do cilja, od koder sva oddaljena še kakih 6 km. Preveč sva žejna in malce dehidrirana, tako da nujno rabiva tekočino za dotočit. Malo me skrbi, da sva šla mimo vseh okrepčevalnic in da tukaj ni nobene več. V Kitajsko restavracijo ne greva in upava, da se bo še kje dalo dotočit. Kmalu tečeva mimo njive s konopljo, ampak itak da ni tista taprava. Industrijska konoplja je, diši pa ravno tako in za slikat se, je tudi dobra. Malce naprej ob tenis igriščih pritečeva do manjše okrepčevalnice, kjer si kupiva vsak pol litra izotoničnega napitka in končno naju več ne skrbi glede dehidracije. Od tu dalje je nekaj kilometrov res lepe gozdne trase, najprej po makadamski cesti, dalje pa po stezici. Konec gozda in prehod v nekakšno industrijsko cono je brutalen. Tečeva po stezici, ob nama je na eni strani reka, na drugi ograja izza katere na naju krvoločno lajata dva hudo razdražena psa. Spominjam se ju že od lanskega leta, ko sta grozno prestrašila Brino. To je bil edini del poti, kjer sem Brino nesel. Zdaj se kar malo odmikava s stezice proti reki, kolikor se da in prav oddahneva si, ko sva mimo in zopet za krajši čas v gozdu. Kmalu pritečeva na ulico ob Savi v naselju Brod, skozi katerega naju čaka samo še slab kilometer do mostu in končno sva na cilju. Nad Šmarno goro se že zbirajo oblaki, ampak dež naju ni ujel.

Dolgo kolesarjenje, najdaljše do zdaj za Matejo, kot tudi za mene, skupaj z Brino je bil dober trening in predvsem, lepo smo se imeli in luštno je bilo, zato smo si v Princu (lokal v Ivančni Gorici) privoščili kar dolgo pavzo in skorajda proslavljanje, potem pa smo odkolesarili še do doma. Teh zadnjih nekaj kilometrov mi ni bilo nič odveč in zadovoljen sem bil s preživetim dnevom.

Z Davidom sva na koncu zadovoljna z opravljenim in seveda tudi vesela, da sva na cilju pred dežjem. Za okrepčilo in da nazdraviva uspešno pretečeni poti se ustaviva v Kicbilu. Med tem ko pijeva pivo je zunaj močan naliv, pravo neurje, midva pa kujeva nove načrte. Zdaj mi je že jasno, da David postaja vse boljši in da maraton za njega ne bo noben problem. Še več, zdaj ne razmišlja več, ali bi šel, ampak kako hiter bo. Jaz imam letos druge načrte, tako da bom v Ljubljani ob cesti navijač.

Špik

Naša hiška v Pine Beach-u

Že nekaj let je začetek Avgusta namenjen dopustu in morju. Tako smo tudi letos čudovitih devet dni preživeli v Pine Beach-u. Odlična destinacija, ki smo jo odkrili lansko leto in kamor se bomo še vračali. Tukaj zares uživajo tako otroci kot tudi športni navdušenci. Bilo je ogromno igranja v mivki in vodi z Brino, pa tudi teka, veslanja in plavanja se ni manjkalo. Še nikoli v življenju nisem toliko preveslal v kajaku, kot na tem dopustu. Obkrožil sem vse bližnje, majhne otočke, nekatere tudi večkrat in užival na vodah Dalmacije, sam ali v dvojcu z Matejo in Brino. Po devetih dneh se morja še nisem naveličal, tako da smo se na poti domov ustavili še pri prijateljih v Starem gradu, kjer se z Viktorjem hitro zmenimo za vzpon na Špik, seveda potem, ko tudi oni pridejo iz morja. Pred nekaj tedni sva bila z Matejo na Kukovi špici, in že takrat naju je očaral svet Martuljških gora, zato zdaj nadaljujemo po tem okolišu, tokrat na bolj obljudeno goro z markiranimi dostopi.

Špik je gora, ki s svojo podobo iz Martuljka opozarja nase, da se jo človek kar malo ustraši. Velikanski stožec nad dolino, ki razkazuje svojo markantno severno steno, pač ne zgleda lahko dostopen in zato ga človek rajši prišpara za eno izmed najtežjih tur. No, saj niti slučajno ni lahko dostopna gora, pa vendarle lažje, kakor bi si mislil. Na njega vodita dve poti iz doline Pišnice, ki se malo pod vrhom združita. Za vzpon se priporoča pot mimo koče v Krnici, za spust pa pot skozi Kačji graben. Jaz sem malo razmišljal o obratni smeri, da bi imeli kočo bolj na koncu ture, vendar zaradi melišč nad Kačjim grabnom mi je bilo hitro jasno, zakaj gre večina rajši v tej smeri.

Najraje imam odhode v gore zelo zgodaj zjutraj. Še najbolje, če se starta še v skoraj temi in lahko sproti opazujem, kako se dani in kako okoliški vrhovi spreminjajo barve. No, za tako zgodnji odhod se mi ni uspelo izpogajat, tako da naju z Matejo Viktor pobere ob pol petih zjutraj. V Grosupljem poberemo še Jožeta in Mareta in odpeljemo se proti  Kranjski gori. Prebujanje dneva zdaj opazujem iz avtomobila in vidi se, da lahko pričakujemo zelo lep dan, saj nikjer ni videti nobene meglice ali oblačka. Kranjska gora ni tako blizu, in potem še preden se vsi zrihtamo, je ura že skoraj sedem, ko začnemo s hojo po dolini Pišnice proti koči v Krnici. Že na izhodišču srečamo Perhajevo Matejo s svojo klapo, ki gredo prav tako na Špik po isti poti, kot mi.

Pravljična koča v Krnici

Poziranje na vrhu

Do koče v Krnici rabimo skoraj točno uro hoje in v tem času okoliški vrhovi postajajo vse nižje obsijani s soncem, tako da imamo že po dolini lepe razglede. Kolegi so že med vožnjo spraševali, kje se bomo ustavili na kavi, pa sem rekel, da ni ustavljanja, ker gremo na kavo lahko v koči. Tu se dobi tako tapravo, turško kavo in res se mi zdi čudno, da jo sedaj pijem samo jaz. Pa nič hudega, v miru popijem svojo kavico in grem za njimi. Pot se najprej zložno vzpenja po gozdu in potem ob hudourniški grapi, ki jo malce višje prečkamo. Tu dalje je gozd bolj redek, vmes je tudi nekaj ruševja, razgledi pa so veličastni. Pot se vzpenja precej zložno, ker gremo po pobočju ves čas v levo. Z Viktorjem in Matejo hodimo skupaj, Mare in Jože pa sta nekje naprej. Ko vidim, da se stezica končno usmeri bolj naravnost navzgor, se odločim za prvi interval. Take izlete je pač treba izkoristit tudi za trening, tako da grem kolikor se da hitro gor do neizrazitega sedla in še na vrh na desni strani, kjer se usedem in ob čakanju uživam v razgledih. Sploh ne morem verjet, kako lepa gorska narava me obkroža. Ko me dohitita Viktor in Mateja, se zopet odločim za interval do nekakšnega predvrha Lipnice. Tu mi sledi tudi Viktor, ki odneha šele malo pred vrhom. Zopet se počakamo, da gremo skupaj čez zavarovani del, nato pa še en kratek hiter interval do vrha Lipnice. Malo raziščem vrh in opazujem okoliške vrhove in doline. Pod mano se zdaj že vidi pot skozi Kačji graben, kjer se nameravamo vrniti v dolino in na drugi strani se končno vidi tudi Špik. Ta gora, ki se tako bohotno razkazuje proti dolini Martuljka, se po tej poti pristopniku pokaže šele čisto malo pred vrhom. Od tukaj je samo še kakšnih petnajst minut do vrha, najprej pa še kratek spust iz Lipnice. Zdaj si nadenemo čelade, ker je vzpon do vrha strm in krušljiv, ampak hiter in ne pretirano težaven. Ko pridemo na vrh, pa nas očarajo božanski razgledi v enem izmed najlepših dni v letu. Vidijo se skoraj celotni Julici, razen Triglava, ki se skriva za Škrlatico in Bohinjskih gora za njim. Tukaj gor je že kar nekaj ljudi in kar malo pogrešam tisto samoto iz Kukove špice.

Panorama s Špika

Spust navzdol je na zgornjem delu malce težaven, potem pa sledi lahkotno spuščanje po meliščih in najprej zgleda, da bomo zelo hitro v dolini. Ne bi se mogli bolj motiti. Kačji graben nižje pokaže svojo divjo naravo in spust po mokrih skalah je zelo težaven in potrebna je popolna previdnost. Bližje smo dolini bolj zahtevna postaja pot in človek bi najraje kar skočil navzdol. Pot pa se kar vleče in vleče in res ne vem, kdaj bom svoje pregrete noge lahko ohladil v Pišnici. Zgleda, kot da je ta pot užaljena, ker jo nismo izbrali za vzpon in nam zdaj svoje zobe kaže na spustu. Travnato-gozdna pokrajina iz doline nas prijazno vabi, mi pa se težavno prebijamo po vlažni skalnati poti navzdol. Tokrat sem enkrat za spremembo prav vesel, ravne ceste, do katere končno prispemo. Po cesti imamo še kaka dva kilometra do avta. Na koncu sledi še osvežitev v Pišnici.

Razgledi na vzponu:

Škrlatica

Razor in Prisojnik

Razor in Prisojnik, v ozadju Jalovec

Mateja proti Lipnici

Špik z Lipnice

Frdamane police, Rigljica in Rušica z Lipnice

Razgledi z vrha:

Pogled v Martuljek

Frdamane police, Rigljica in Rušica

Prisojnik, v ozadju Jalovec in Mangrt

Kukova Špica, Široka Peč, Ponce

Škrlatica