V nekih drugih časih, kakšnih petindvajset let nazaj, sem že malo razmišljal o teku. Pravzaprav sem tu pa tam tudi pretekel kakšen kilometer, hotel pa bi še več. Ampak takrat je to na vasi izgledalo malo čudno, jaz pa sem v tistih časih še nekako hotel biti normalen, danes sem pa prav ponosen, da sem čudak. No, takrat so bili tudi začetki Ljubljanskega maratona, ki se ga je začel udeleževati tudi moj sorodnik Miro. To mi je bilo nekaj izjemnega. Razmišljal sem, da mogoče bom pa tudi jaz enkrat v življenju pretekel maraton. Kaj več bi bilo pa res nemogoče. Seveda sem slišal tudi za Dušana Mravljeta, ki je tekel nekam v neskončnost. Slišal sem za junake, ki so pretekli Spartatlon, ampak to niso bili navadni ljudje. Miro pa je bil navaden človek, ki je vsako leto pretekel maraton, s tem da je začel teči pri petdesetih. Torej bi tudi jaz lahko ... nekoč ... Potem pa sem zvedel za ultramaraton Celje – Logarska dolina, petinsedemdeset kilometrov dolg tek. Nekaj izjemnega bi bilo preteči to razdaljo ... enkrat v življenju ... in postal bi legenda.
Naslednja leta se je dogajalo marsikaj; pretekel sem krajše razdalje na tej prireditvi, ogromno maratonov in sto-kilometrskih ultra trailov, ter tudi dva sto-miljska ultra traila, preden sem se letos končno podal na tek iz Celja v Logarsko dolino.
Medtem ko sem bil petnajst kilometrov pred ciljem prepričan, da mi ne bo uspelo priti do cilja v osmih urah, sem bil pet kilometrov pred ciljem prepričan, da mi bo uspelo. Zdaj pa v zadnjem kilometru, ki se je po čudežu postavil precej navkreber, po več kot sedemdesetih kilometrih lahkotnega teka, šprintam proti cilju, da ujamem teh magičnih osem ur. Kilometrske oznake so seveda čisto točne, ampak včasih je bil cilj malo prej in ni bilo tega klanca na koncu, zato sem zadnje kilometre tekel v prepričanju, da mi bo z lahkoto uspelo. V zadnjem kilometru pa mi postane jasno, da bo to kar zahteven zaključek. Gledam na uro in vidim, da je tempo kar v redu. Noge pečejo in na polno sem zadihan. Očitno bom v ta klanček popolnoma izčrpal tiste skrite zaloge, ki jih telo vedno špara za primer, če te slučajno začne loviti medved, samo da je ta medved v mojem primeru ura. Utrujeni in zdelani tekači počasi korakajo po klancu navzgor, jaz pa šprintam mimo njih, kot da bi ravnokar štartal. Verjetno si nihče ne predstavlja, da tečem že od jutra iz Celja.
Uspelo mi je. Na koncu je moj uraden čas 7:58'33''. Odkljukal sem nekaj, kar sem začel že pred desetletjem in sem zdaj končno uresničil.
Leta 2015 sem pretekel takrat najkrajšo razdaljo iz Luč do Logarske doline. Takrat je letelo. Z izjemnim tempom sem takrat 17 kilometrov s kar nekaj višinske razlike pretekel v uri in petnajst minut. Še vedno se spominjam, kako sem lovil Jerico, ki mi je bila odlična tempo tekačica, na koncu pa sem jo celo prehitel. Takrat vreme ni bilo tako idealno kot danes. Že na štartu je deževalo, proti cilju pa je vse bolj lilo. Kako je bilo takrat teči celotnih 75 kilometrov, si sploh ne upam predstavljati.
Po treh letih, ko so bile za mano tudi že stotke na trailih, sem se spet vrnil, takrat na 27 kilometrov. Ja, spet je bilo deževno vreme, jaz pa spet neverjetno hiter. Razdaljo iz Ljubnega do Logarske doline sem pretekel v dveh urah in desetih minutah. Takrat sem zasedel šesto mesto med 65 udeleženci, kar se mi je sploh zdelo vrhunsko. Šele danes vidim, da so bile zame takrat razdalje okoli dvajset kilometrov najbolj pisane na kožo. Ampak kaj, ko so me vedno bolj privlačili taki zahtevni izzivi, kot so sto-kilometrski traili ali pa kratki šprinti v strme klance.
No, potem pa se je zgodilo, da te legendarne tekme nekaj let ni bilo. Na srečo pa je bil leta 2022 tek v drugi organizaciji izveden v nasprotno smer. Ker sem že poznal traso iz Ljubnega do Logarske, sem se takrat prijavil na petinštirideset kilometrov iz Ljubnega do Celja. Tako bi spoznal celo traso in mogoče potem nekoč tudi pretekel celo. Ker je iz Ljubnega do Logarske trasa večinoma po glavni cesti, sem mislil, da je tako tudi v delu med Celjem in Ljubnim, v resnici pa se tu glavne ceste sploh ne dotaknemo. Lahko rečem, da je ta del pravzaprav ravninski trail. Ampak, takrat v tistem koronskem obdobju sem trpel. Po najlepšem delu trase sem se v vročini komaj prebijal naprej in le zaradi izjemno majhne udeležbe sem na koncu vseeno zmagal v moški konkurenci, kar mi je bilo, glede na moj čas, pravo presenečenje. Nataša, prva ženska, je bila na cilju več kot eno uro pred mano.
Danes pa sem bil končno na štartu v Celju. Nisem čutil nervoze. Odločil sem se za počasen konstanten tempo. Na začetku so vsi pobegnili naprej, jaz pa nisem hotel prehitro, sem jih pa vseeno vsaj malo lovil, da se sam ne bi kje izgubil, kar se je izkazalo za nepotrebno bojazen, saj je bila trasa zelo logična in tudi odlično označena. Začetni kilometri so po nasipu ob Savinji. Lepa makadamska ravninska pešpotka, skoraj neskončno dolga, me je spravila v meditativno korakanje. Lahkoten tek, brez nahrbtnika, ki ga nosimo na trailih, je bil prav prijeten za telo. Vreme je bilo vrhunsko za tek, prostovoljce na okrepčevalnicah pa je zjutraj še malo zeblo. Samo tekel sem in korakal, po ves čas podobni potki po nasipu. Telo še ni bilo utrujeno in tek je bil res lahkoten in prijeten, saj se mi ni nikamor mudilo. Šparal sem svoje rezerve energije za pozneje. To je edina stvar, ki jo pogrešam na dolgih trailih, da bi lahko tekel bolj lahkotno, brez nahrbtnika, ki obremenjuje ramena.
Po petnajstih kilometrih se je trasa začela malce bolj spreminjat. Nič več ni bilo prijetnega meditativnega teka, saj je bilo treba tudi malo gledati za oznakami, da ne bi zašel v napačno smer. Je pa ves čas neka logika teka ob Savinji navzgor, tako da se niti ne bi mogel izgubiti. Tam okrog petindvajsetega kilometra je trasa najbolj divja; pravi trail skozi Sotesko ob divji reki. Potem pa ob devetih, po treh urah teka, v Mozirju ravno ulovim štart na dvainštirideset kilometrov. Najhitrejši me kmalu prehitijo. Do Ljubnega je bila trasa precej razgibana, čez vasice in tudi čez manjše gričke in ne ves čas tik ob Savinji.
Tam nekje med Ljubnim in Lučami, ko se teče ves čas po glavni cesti in ko je do cilja še razmeroma daleč, si spet govorim, kaj mi je tega treba in da nikoli več na te dolge izčrpajoče teke. Veliko avtomobilov po cesti in tudi vse več tekačev, saj so bili štarti na krajše razdalje tudi v Ljubnem in Lučah in nazadnje tudi še v Solčavi, zahteva malo več previdnosti. Tam sem začel pogledovati na uro in razmišljati o času pod osmimi urami. Samo prijazni navijači, prostovoljci ter sotekačice in sotekači, so mi ohranjali voljo do teka. Čeprav sem se počutil izjemno izčrpanega in sem bil prepričan, da sem se zelo upočasnil, je ura kazala, da sem vseeno mogoče dovolj hiter, če se bom le malo potrudil. Vajen sem trailov, nahrbtnika, zahtevnih terenov na katerih sem seveda bolj počasen, tukaj pa se da teči dokaj hitro tudi po petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih kilometrih. Seveda je bil tudi tukaj ves čas rahel vzpon, ampak vseeno sem ves čas tekel. Ni bilo takega strmega klanca, da bi moral hoditi, je bilo pa vsekakor potrebne malo volje, da je šlo. Od vhoda v Logarsko dolino, ko se je trasa najprej malo poravnala, pa je bilo kar naenkrat spet lažje. Cilju sem dihal za ovratnik in vedel sem, da bom uresničil, po kar sem prišel.
To je bila čudovita, nepozabna izkušnja! Nekoč sem si rekel, da jo morda pretečem le enkrat v življenju, kot nekakšno skrito željo, ki morda nikoli ne bo uresničena. Priznam, v zadnjih letih sem se tega teka izogibal, saj so me bolj privlačili traili z njihovimi divjimi, naravnimi tereni. A danes me je ta tek popolnoma prevzel in navdušil. Velik del trase je pravi ravninski trail, le da mi ni bilo treba s seboj tovoriti včasih pretežkega nahrbtnika, kar je bil pravi užitek. Zadnji del, ta lahkotni cestni vzpon, pa me je pripeljal v srce čudovite Logarske doline, kjer sem doživel nepozaben zaključek. Občutek, da sem bil del te zgodbe, da sem se na koncu uvrstil med prve tri v kategoriji, je nekaj, kar bom vedno nosil nekje globoko v sebi. To ni bila le navadna tekaška tekma, bilo je uresničitev dolgoletnih sanj. Zato se bom z velikim veseljem in ponosom še kdaj vrnil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar