Wings for Life

Wings for Life. Že četrtič sem tukaj. Prav posebna, inovativna tekaška prireditev. Prva tri leta mi je bilo v užitek. Letos pa nisem čisto prepričan, kako bo šlo, glede na to, da sem bil pred enim tednom na 100 kilometrskem trailu. Ne sekiram se preveč, ker tukaj je vseeno, kako daleč pridem. Vipava je bil glavni cilj, tukaj pa sem samo zato, ker nam to organizirajo v službi. Pravzaprav sem kar vesel, ker drugače se najbrž ne bi prijavil in potem se ne bi mogel preizkusit, kakšne posledice je na mojem telesu pustila stotka. Počutim se izvrstno. Če ne bi vedel, da sem bil prejšnji vikend na stotki, bi zelo resno naskakoval svoj osebni rekord, zdaj pa mi nekaj v glavi govori, da en teden po stotki res ne morem biti že regeneriran. Malo se sprašujem, zakaj ne? Nekih žuljev, ali težav z nohti ni, pa tudi s sklepi in mišicami je vse v redu, energijske zaloge sem pa tudi sigurno že napolnil. Po svoji prvi stotki kar nekaj časa nisem tekel, ker sem si poškodoval nohte, zdaj pa ne vidim nobenih ovir. Tako da; zaenkrat nimam nobenih ciljev, si jih bom že sproti postavljal, ko bom videl, kako mi gre.

Pred tremi leti sem bil navdušen nad idejo tekmovanja, kjer razdalja ni določena, niti ni določen čas, ampak je tekme konec, ko te ujame zasledovalni avtomobil. Poleg tega je to globalna prireditev, kjer se istočasno teče na ogromno lokacijah, po celem svetu. In nenazadnje, celotna startnina gre v dobrodelen namen organizaciji Wings for Life. Zadeva pa je malce triki. Več želiš preteči, hitrejši moraš biti. Ravno obratno, kot v našem vsakdanjiku, ko tečemo zelo hitro na kratkih tekih, in počasi na dolgih tekih. Tukaj pa je potrebno najti svoj optimum. Na Wings for Life rek 'počasi se daleč pride' pač ne velja. Marsikdo bi tekel še dlje, pa je tekme žal konec, ker ga je ujel avtomobil, tisti pa ki je vajen kratkih hitrih tekov, se tukaj prekuri in komaj čaka, kdaj bo že prišel ta avto. Jaz pa moram reči, da mi je v veselje, ker je hitrost avtomobila zares prilagojena meni. Tam okrog trideset kilometrov, je tista meja, ko lahko tečem hitro, brez da bi pokuril svoje energijske zaloge,  s tempom precej pod 5 min/km. Prvo leto sem pretekel dobrih 31 km, za kar je potrebnih dobri dve uri in pol. Naslednji dve leti sem poizkušal to preseči, pa sem žal obakrat zaostal za tem rezultatom okrog dva kilometra. Dva kilometra se morda sliši veliko, zato moram omeniti, da samo za 5 sekund izboljšan povprečni tempo na kilometer, prinese dobra dva kilometra daljšo pretečeno razdaljo.

Letos mi je končno uspelo, da sem dobil startno številko za v prvo cono. Pretekla leta sem se moral v prvo cono pretihotapiti, ker, oprostite mi, ampak res ni potrebe, da se gužvam zadaj med tistimi, ki komaj pritečejo do desetega ali petnajstega kilometra. Letos pa upam, da ne bom jaz tisti, ki bo komaj prišel do petnajstega kilometra. Z odra vodijo intenzivno skupinsko ogrevanje, ki se ga bolj izogibam. Se mi zdi to samo potrata energije. Na velikem ekranu nam kažejo, kako zgleda dogodek drugje po svetu. Vsepovsod množice tekačev, ki odštevajo zadnje sekunde pred startom globalnega tekmovanja. In... kar naenkrat se je treba pognati v tek.

Na začetku ni pretirane gneče. Očitno sem se dobro postavil. Nekaj počasnežev z lahkoto prehitim in kmalu tečem v svojem tempu. Na uro sem si naložil dve aplikaciji Wings for Life. Ena mi kaže mojo prednost pred zasledovalnim avtomobilom, druga pa razdaljo, kjer naj bi me ta avtomobil ujel, glede na moj povprečni tempo. Po nekaj kilometrih se moj povprečni tempo stabilizira za razdaljo tam okrog 40 km, kar se mi zdi odločno prehitro. Kljub temu, da se zavedam, da sem prehiter, zaenkrat ne upočasnjujem preveč, ker to hitrost zdaj kar nekako z lahkoto držim in se mi zdi dobro narediti nekaj rezerve za pozneje. Malo že sanjam, da bom mogoče pa le uspel narediti dober rezultat, hkrati pa samo čakam, kdaj me bo pobralo. Še poln energije si na prvi okrepčevalnici privoščim red bull in isotonic. Red bulla skoraj nikoli ne pijem, samo na Wingsih si ga pa zmeraj privoščim. Proti Domžalam in še naprej moja hitrost ne popušča veliko in počasi mi je jasno, da bom pritekel vsaj do tam nekje, kot prejšnja leta.

Vreme. Že štiri leta zaporedoma tečem na tej prireditvi in zdi se mi, da je vreme vsako leto isto, oziroma vsaj precej podobno. Nekje med Domžalami in Kamnikom, tako kot lani (pa še kdaj), me ujame ploha. Istočasno s poslabšanjem vremena pride tudi kriza. Od petnajstega do dvajsetega kilometra se komaj vlečem in tako želenih 30 km postane vprašljivih. Ploha preide v hud naliv s sodro in počasi me začne skrbeti, da se ne prehladim. Do dvajsetega kilometra se vreme zrihta, dež poneha in posije sonček. Na 21-etem kilometru zavijem na Kamniško obvoznico. Po nekaj letih mi je že jasno, kako se cesta tukaj vleče. Ko se po njej voziš z avtom, se tega ne zavedaš, ampak do križišča, kjer se zavije v center Kamnika, je celih 4 kilometre. V noge se vrača hitrost. To dolgo ravnino želim čim hitreje preteči, potem pa sledi še finale, ko bo treba čim dlje bežati pred hitro se približujočim zasledovalnim avtomobilom.

Končno Kamnik in okrepčevalnica v starem mestnem jedru na 25. kilometru. Do pred tremi leti sploh nisem vedel, kako lepo staro mestno jedro ima Kamnik. Kolikokrat se vozimo mimo v hribe, ne da bi se zavedali, kako prijetno mestece je tukaj. Do tukaj mi je povprečna hitrost toliko padla, da zdaj zadostuje za dobrih 32 kilometrov. Če hočem to doseči, moram zdaj več kot sedem kilometrov teči na polno. Sliši se kar težko, ampak začuda me telo kar uboga. Za dosego cilja se mi zasledovalni avtomobil, na vsak kilometer, ne sme približati več kot za tristo metrov. Aplikacija na uri mi zdaj res dobro pomaga nadzorovati položaj in do tridesetega kilometra mi gre točno tako, kot sem si zastavil.

V ozadju že slišim avtomobil in iz njega se slišijo čestitke tekačem, ki so bili ravnokar ujeti. Pretekel sem že trideset kilometrov in zdaj pospešujem, saj želim preseči svojo najboljšo uvrstitev do sedaj, ki je na dobrih 31 km. Ko tečem mimo krajev, kjer sem bil ujet prejšnja leta, sam sebi komaj verjamem, kaj mi je uspelo. Velikokrat, na tekmovanjih, se mi na koncu dogaja, da čeprav sem že zelo izčrpan, z lahkoto še šprintam zadnjih nekaj sto metrov z veliko hitrostjo. Tudi danes je tako, ampak zaradi tega se teh zadnjih nekaj sto metrov kar podaljšuje, tako da se kar oddahnem, ko me avtomobil končno ujame na 32,4 km.

Tako. Zares sem zadovoljen. Uspelo mi je to, kar sem hotel minuli dve leti. Da popravim rezultat iz prvega leta. Kako je fajn, če to uspe, ko človek najmanj pričakuje. Zdaj vem, da zmorem. Mislim si, da zmorem še več. Mogoče pa se kdaj bolje pripravim samo na to tekmo in poizkušam biti še boljši. Sto sedmi od več kot štiri tisoč tekmovalcev v Ljubljani, oziroma tam okrog tri tisoči od več kot sto tisoč na svetu - ni tako slabo, vendar še zdaleč ni vrhunsko. Še vedno sem zgubljen v povprečju. Pa to sploh ni pomembno. Pomembno je slediti svojem ciljem. Pomembno je, da se ima človek fajn. Naj pomembnejše pa je zdravje. Tekli smo za tiste, ki tega ne morejo. Moram priznati, da sem malo sebičen in da sem v resnici tekel zase in za svoj rezultat. Vendar, ko pomislim na vse, ki tega ne morejo..No, sploh si ne morem predstavljati, da bi bil priklenjen na invalidski voziček, ali pa karkoli drugega. Res sem hvaležen za zdravje in da s svojim telesom lahko počnem, to kar si želim. Zavedam se, da ne bo vedno tako, da je telo minljivo, da bo začelo enkrat postajati slabotnejše in bo potrebno veliko truda za vzdrževanje dobre kondicije. Zavedam se minljivosti tega življenja in pomembnosti zavedanja tega trenutka. Tukaj in zdaj, je vse kar v resnici obstaja. Preteklost in prihodnost sta iluzija - konstrukt možganov, ki nam omogoča potovanje v času, skozi življenje...bla, bla, bla....

Vipava ultra trail

Rimska utrdba Castra v Ajdovščini je prizorišče, kjer bomo zdaj zdaj startali dolgo avanturo po hribih okrog Vipavske doline. Hladno je in burja neusmiljeno piha po naših, bolj poletno oblečenih telesih. Bomo videli, če bo tudi letos burja odločala o zmagovalcih današnje bitke. Leta 394 je tukaj burja odločila bitko med cesarjem Teodezijem in upornikom Evgenijem, tako da je preusmerila puščice in zlomila moč nasprotnika. Danes sicer pričakujemo lepo vreme. Burja je že pometla vse ostanke vremenske fronte in pričakuje se, da bo počasi slabela, tako da naj nam ne bi povzročala preveč težav, razen zdaj zjutraj in pa predvsem proti koncu čez Nanos.

Komaj čakam, da se končno poženemo v klanec proti Podrti gori. Dovolj imam že tega čakanja in zmrzovanja v tem vetrovnem vremenu. Noč sem bolj slabo prespal v šotoru v kampu Tura, na samem prizorišču dogajanja. Burja je celo noč grozila, da nam bo odnesla šotor. Brina in Mateja se zdaj še vedno stiskata v šotoru, kjer ju greje kaloriferček, ki nas je grel celo hladno noč. Zjutraj sem bil že zgodaj pokonci. Avtobus nas je že 40 minut pred startom pripeljal v vetrovno Ajdovščino, kjer smo se kar nekaj časa skrivali v zavetju hiš, zdaj pa že čakamo, da cesar Teodezij da znak za start.

Cesar Teodezij bo dal znak za start

Končno startamo. Vsi so nekam hitri, kot da ne gre za sto kilometrsko dirko, ampak nas za vogalom že čaka cilj. Tudi jaz se zaženem, saj nočem, da me na vzponu proti Podrti gori čaka gužva, ki jo na ozki, strmi stezici ne bom mogel prehitevati. Do izvira Hublja je trasa še bolj ravninska, vendar mi vseeno postane vroče in si slečem vetrovko. Po včerajšnjem obilnem deževju so slapovi Hublja veličastni. Narava nam je že na začetku pokazala, da nas čaka prelepa avantura. Prvi vzpon je precej v zavetju Podrte gore in zato tukaj ni pretirano čutiti burje. Vzpni so za mene že od nekdaj najljubši del proge, predvsem pa ti začetni, ko sem še zelo svež. Na podrti gori sem že v dobri uri. Tukaj se vse zelo na hitro spremeni. Iz gozdnatega, senčnega in zavetrnega vzpona se trasa zdaj spremeni v sončno, s sunkovito burjo prežeto avanturo po robu Trnovskega gozda. Čeprav je to baje le šibka burja, me nekateri sunki skoraj poderejo in sem kar malo previden, da me slučajno ne bi kakšen sunek pahnil čez rob. Sicer pa je tek tukaj, v tem vremenu zares lep in energičen. Sonce in burja skupaj me prežemata z neko posebno, pozitivno energijo.

Podivjani Hubelj

Bolj ali manj po robu, visoko nad Vipavsko dolino, tečemo kakšnih deset kilometrov. Malo bolj se odmaknemo robu samo pri prvi uradni okrepčevalnici na Otlici, potem pa zopet nazaj k razgledom, vse do Predmeje. Tukaj smo tekači že dovolj razredčeni, da ni več gužve in je prijetno vsake toliko časa srečati kakšen znan obraz. Razgledi so veličastni. Deževje je spralo ozračje, tako da se vidi še daleč čez Tržaški zaliv in izliv Soče v morje. Na Predmeji pa se končno preusmerimo v gozd in proti Golakom, najvišji točki današnjega traila. Kar naenkrat se ni treba več boriti z burjo in šele zdaj se zavedam, kako zelo me je ovirala. Čeprav je Golak najvišja točka, vzpon gor ni nič posebnega. Trasa se vmes večkrat poravna in po gozdu se kar naenkrat znajdem na vrhu. Vem, da sem tukaj najbrž malo prehiter, saj sem prehitel, kar nekaj tekmovalcev, za katere vem, da bi morali biti hitrejši od mene. Ampak, kaj češ? Naval energije je treba izkoristit, takrat ko pride.

Burja na robu planote

Spust z Golakov me spomni na Dalmacijo. Mojo prvo stotko pred dobrega pol leta, ko sem se skoraj celih 100 km boril z Dalmatinsko kamnito pokrajino, kjer so stezice prekrite s kamni in mora biti vsak korak pripravljen, da se izogne brci v skalo na poti. Nekaj kilometrov takega terena, je samo popestritev na progi, ampak v Dalmaciji pa je bila to prava borba za vsak uspešen korak skozi celotno progo. Moje še spočite noge zdaj na polno letijo po tem težavnem terenu do koče pod Golaki. Od tu dalje je lep, netežaven, gor-dol teren po Trnovskem gozdu v smeri proti Čavnu. Vrh Čavna kar nekako spustimo in na spustu proti koči na Čavnu uživam v vonjavah Čemaža, ki ga je tukaj ogromno. Najraje bi se kar malo napasel, ampak ne vem, kako bi na to reagirala prebava. Rajši ne! Spust mimo koče in dalje, vse do roba planote je prijeten, sončen ter z ogromno navijači - planinci, ki se vzpenjajo na Čaven. Sledi zopet zelo razgleden del trase po robu, proti Mali Gori.

Pogled proti Julijskim Alpam

Na Mali gori je naslednja okrepčevalnica, kjer nas pričaka razigrana vesela druščina. Z veseljem si privoščim tudi prvi dcl piva na današnjem trailu. Potem pa jo hitro popiham dalje. Pri cerkvici sv. Marije nad Vitovljam me že pričakujeta Mateja in Brina in pohiteti moram do tja. Najprej sledi še nekaj tekanja po robu in strm vzpon na Kucelj. Spust s Kuclja je precej strm in težaven. Teren je kamnit in razdrapan, zato sem malce bolj previden. Malce pozneje pa se preusmerimo na prijetno stezico po gozdnatem pobočju. Malo se razgledujem, če bom kje zagledal hribček s cerkvico, ki jo že poznam, saj smo bili tam na izletu že pred tremi tedni. Cerkvico kmalu zagledam. Sledi še nekaj spusta in strm vzponček, na katerem že slišim navijanje Brine in Mateje, ki mi skočita v objem. Na hitro se pocrkljam in okrepčam, potem pa je že treba nadaljevati. Čaka me še dolga pot.

Pogled proti morju

Spust v dolino je do Raven hiter in netežaven, potem pa sledi nekaj adrenalina po soteski potoka Konjščak. Po strmem travnatem spustu je celo napeljana statična vrv. Potem pa samo še nekaj tekanja po ravnini, čez dolino proti Vipavskim Brdom na južnem koncu doline. Vmes je še prva tranzicija, kjer se preoblečem in dopolnim zaloge. Prvi, najtežji del proge je za mano. Ampak, tako je samo na papirju. Najtežje sledi na koncu, ko primanjkuje energije in se je potrebno še privleči čez Nanos v verjetno že nočnem času. Bo pa takrat občutek lepši, ker bom že blizu cilja.

Tek gor-dol po Vipavskih Brdih je lep in prijeten. Na okrepčevalnicah so prijetni ljudje, otroci navdušeno navijajo, ob progi so tudi že zrele češnje. Vzponi in spusti niso težavni in po tem delu tečem tudi v najlepšem delu dneva v prijetnem sončnem vremenu. Ves čas tečem sam, kar mi je tudi najlepše, se pa na vseh okrepčevalnicah srečamo z drugimi tekači, kar mi daje vedeti, da si nismo veliko narazen. Ta del trse tudi že poznam od lanskega leta, ko sem tekel na 50 km razdalji in tako zdaj že točno vem, kaj me še čaka. Na okrepčevalnici v Vrtovčah se najem odličnih palačink z meliso. Izumil sem tudi novo vrsto sendviča; rezino salame med dvema koščkoma čipsa, ki že ob delnem pomanjkanju elektrolitov in ostalih hranil, zelo paše. Sicer pa ni kaj dodati. Lepo počasi tečem dalje proti naslednji preizkušnji... 

Njam, njam... ČEŠNJE

Vzpon proti Štjaku. Kar nekakšna predpriprava za Nanos. 400 višincev strmega vzpona mi pokaže, da še zdaleč ni več svežine v nogah. Saj vzpon ni nič posebnega, ampak jasno mi je, kaj me še čaka do cilja. Do tukaj mi je šlo odlično in če bi lahko še pospešil, bi bil v cilju mogoče že v 16-ih urah, zdaj pa vem, da lahko realno pričakujem tam nekje 17 ali 18 ur, kar bo pa še vedno veliko bolje, kot v Dalmaciji pred dobrega pol leta, ko sem zares težko traso pretekel v slabih dvajsetih urah.

Pravzaprav mi ni bilo jasno, kaj naj danes pričakujem v primerjavi z Dalmacijo. Ko sem se prijavil, sem se zavedal, da je Vipava lažja in da bi moral biti veliko hitrejši. Potem pa so sledile razne informacije o tem, da je Vipava zelo težka, da je veliko več višincev. Nekako sem spregledal, da so mi to govorili ljudje, ki se Dalmacije niso udeležili  in se zato ne zavedajo, kako težaven teren je tam. Samo številke, kot je dolžina in višinci, še zdaleč ne povejo vse o težavnosti trase. Tukaj je trasa v glavnem zelo lepa in tekoča, tako da kilometri in višinci z lahkoto letijo mimo. 

Na okrepčevalnici na Štjaku se zopet okrepčam z domačimi dobrotami. Sledi nekaj kilometrov po asfaltu, po planoti še malce višje. Pred spustom proti Podnanosu zavijemo še v gozd, kjer si na neuradni okrepčevalnici privoščim še drugi požirek piva. Tukaj druščina prostovoljcev na okrepčevalnici uživa in se greje ob ognju. Spust proti Podnanosu sicer ni nič kaj zahteven, ampak moj korak je že bolj počasen in previden, zato se mi kar vleče. Po tem spustu me čaka samo še veliki finale današnje avanture. Vzpona na Nanos se ne bojim, bi bil pa čisto zadovoljen, če bi bil cilj na vrhu. Spust v dolino se mi zdi kar nekako odveč. Ampak pot je treba opraviti v celoti in tudi spusti so del poti. No, spust proti Podnanosu je zdaj mimo in znajdem se v prijetnem mestecu Podnanos, ki se ga še lepo spominjam od lani.

Zdaj pa dobrega jurja višincev do Nanosa. Do tukaj je bilo višincev za dobrega 4 jurje, toliko kot v Dalmaciji na celotni trasi. Tako da, glede na višince, me zdaj čaka pot v neznano. Ampak ni panike, čutim da bo šlo. Noge so malce bolj počasne, glava pa je na pravem mestu. Na pravem mestu, pomeni to, da gre, kolikor telo zmore, in ne rine skozi zid. Vzpon je razdeljen na dva dela. Najprej do Lovske koče, malo po planinski poti in malo po asfaltni cesti. Vseskozi ne preveč strm vzpon. Gre počasi, ampak brez težav. Od Podnanosa do Lovske koče v uri in petnajst. Mislim, da bi bil v tem času na vrhu, če bi spodaj startal popolnoma spočit in svež in bi imel za cilj samo vzpon. Zdaj sem pa komaj na polovici. Pri Lovski koči imamo še drugo tranzicijo, kjer imam tudi zimsko opremo. Preoblečem se v dolge pajkice, vetrovke pa še ne oblečem. Bolje, da ne zašvicam, se bom že oblekel, ko bom prišel do vršnega vzpona, kjer burja menda zaenkrat še ne popušča. S sabo vzamem tudi rokavice in kapo in odtečem po planoti dalje.

Ko se planota prevesi v vzpon in se gozdnata pokrajina spremeni v travnato, takoj začutim mrzlo burjo. Oblečem si vetrovko, rokavice in kapo ter rinem proti burji navzgor. Zopet čutim burjo, kot vir energije in ne kot oviro, pa čeprav piha skoraj v nasprotni smeri od mojega napredovanja. Pravzaprav piha od spredaj s strani. Včasih smo veliko jadrali in vem, da so v proti vetru s strani jadrnice najhitrejše. Kaj če tudi jaz zdaj tako izkoriščam nasprotni veter. Najbrž je to samo v moji glavi, ampak dejansko mi pomaga napredovati. Občudujem razgled proti morju, kamor se je sonce že potopilo. Hitim proti vrhu. Upam, da mi čelke ne bo treba montirati na glavo pred okrepčevalnico na vrhu. Na vrhu je TV stolp, ki je močno razsvetljen. Odsevne zastavice, s katerimi je označena trasa, se že svetijo, pa čeprav napredujem brez čelke. Verjetno odsevajo svetlobo od stolpa, ali pa od pojenjajoče sončne svetlobe. Še eno uro porabim, da se skozi burjo prebijem od Lovske koče do Pleše. Na vrh prispem še ravno v pravem času, da sem vseskozi imel dovolj svetlobe brez čelke.

Sonce je utonilo v morju, jaz pa se z burjo borim za Nanos

Do cilja je še 14 kilometrov spusta. No, kar nekaj ravnine in tudi še malo vzponov je vmes, ampak recimo, da je to v glavnem spust. Na okrepčevalnici povprašam, če imajo mogoče kaj kave in navdušen sem, ko dobim nekaj mrzlih ostankov. Bila je prava poživitev in zares hvala za to! Montiram si čelko, malo popijem in pojem ter odhitim v temno, hladno noč. Malce sem se že ohladil in me na spustu malo zebe. Kmalu pa pridem v zavetje in v brezvetrju mi je občasno tudi vroče. Najprej je nekaj hitrega spusta po cesti, potem pa ovinek in zopet navzgor po stezici. Nekaj kilometrov teka po stezicah, visoko po Nanoški planoti, malo gozda, malo pašnikov; malo burje, malo brezvetrja. Sem izčrpan, ampak ne vidim večjih ovir na poti do cilja. Teh zadnjih 10 km ne bo noben problem. So pa v moji glavi drugačne misli. Za mano je dobrih 90 km in če bi šel mogoče, enkrat, nekoč, nekje, na sto milj dolg trail, bi bil sedaj šele na dobri polovici. Ne tega pa ne bi bil zmožen. Moje telo pravi, da ne. Ali mi to pravi moj um? Moji možgani? No, ne vem kdo? Kozmološko je itak veliko večja verjetnost, da možgani prosto lebdijo v vesolju in si vse samo domišljajo, kot pa, da bi bilo naše življenje resnično. Jaz pa mislim, da potem niti možgani ne obstajajo. Recimo, da zdaj sanjam, da v resnici ne tečem. Kako, naj to vem? Vse so samo informacije, ki se pretakajo po možganih, ali kjerkoli že. Samo vibracije strun skozi.. hm.. zavest, mene, ki se vendarle zavedam samega sebe, tukaj in zdaj... in..., ki torej v resnici tečem, če tako čutim. In ja, vpliv imam na to valovanje strun, na ta pretok informacij, in zares lahko naredim, da z lahkoto napredujem in da bom kmalu v cilju, srečen in vesel, skupaj z ostalimi, ki se s svojimi umi, istega sveta zavedajo na svoj način.

V soju svetilke pritečem do zadnje okrepčevalnice pri Abramu. V eni iz med tukajšnjih hiš je žurka z glasno, živo muziko. Ima me, da bi zavil tja na kozarček piva ali vina, ampak ni treba, sigurno me v cilju pričakuje tudi Toni s Čelkarjem (temno pivo Stezičar). Na okrepčevalnici samo nekaj popijem in odbrzim dalje. Sledenje trasi je ponoči še lažje, saj se oznake lepo bleščijo že daleč naprej. Vem, kaj me še čaka, ampak bom z lahkoto preživel. Nekaj lepega teka po prijetni stezici po planoti, potem pa grd, kamnit spust, ki se v zadnjih dveh,  treh kilometrih spusti za cca 500 višincev. Na tem spustu sem zelo previden, ampak proti koncu, ko se že sliši ciljno navdušenje, mi pa požene adrenalin po žilah in po kamnih drvim na polno navzdol. Dodatni zagon mi da še pogled na uro, ko vidim, da lovim čas pod 17-imi urami, kar je zame izjemen rezultat.

V cilju so vsi navdušeni. Vse je nabito s čustvi. Počutim se izjemno, pa čeprav ne tako, kot v Dalmaciji. Prva stotka je le prva, pa čeprav sem zdaj čas izboljšal za tri ure. No, trasi nista ravno primerljivi in zame je bila Vipava lažja, čeprav mogoče za koga, zaradi višincev, tudi ne. Brina in Mateja mi skočita v objem in skupaj se veselimo mojega prihoda v cilj. Potolažijo me, da tuši delajo, ampak samo z mrzlo vodo. Vsi mi čestitajo, Toni mi prinese čelkarja. Jaz pa si želim čim prej topel, kaj topel - vroč tuš. Odkrijem ga zunaj. Sredi Vipavske burje se uspem stuširati z vročim tušem. Spet posebno doživetje, kot se spodobi za današnji dan. In kaj sledi...praznovanje?..niti ne....počitek in spanje seveda.

Podelitev in praznovanje pa so na vrsti naslednji dan. Zelo lep, odlično organiziran dogodek, ki je kar nekako kriv, da sem se podal v svet ultra traila. Pred dvema letoma, ko so dogodek organizirali prvič, sem sprejel odločitev in strateški načrt. Prvo leto grem na 25-ko, drugo leto na 50-ko in potem je letos na vrsti stotka. Vmes še veliko drugih tekov in nabiranja kilometrov in zadeva mora uspeti. Načrta sem se držal, oziroma sem ga prekršil samo v tej meri, da sem šel na stotko že malce prej, v Dalmaciji. Pa kaj naj, sem se pač počutil sposobnega. V Vipavo še pridem. Če ne tekmovat, pa vsaj navijat, ali pa mogoče kaj pomagat. Čestitke vsem, ki ste zmogli preteči to traso in posebne čestitke organizatorjem in vsem prostovoljcem. Super ste bili.! Super je bilo! Še se vidimo!

Srečni skupaj v cilju

4. Istrski maraton

Menda obstaja nekakšen zid. Je neviden. Imenujejo ga tudi tekaški zid. Če tečeš nekaj kilometrov, se ti ne bo nastavil. 10 ali 21 kilometrov ni noben problem - nobenega nevidnega zidu, da bi se človek zaletel v njega. Tudi na ultratrailih tekaški zid ni nekaj zelo pogostega. Na maratonskih prireditvah pa je zgodba povsem drugačna. Prireditelji postavijo nevidne zidove in potem se tekači zaletavajo v njih. To ni nekakšna trdna stena, kamor se močno zabiješ. Pravzaprav sploh ne čutiš, kdaj se zaletiš, samo korak postane bolj težaven in malce se upočasniš. Ko se enkrat zaletiš v zid, nimaš druge izbire, kot da ga rineš do cilja ali pa odstopiš. Večina se ne vda, tako da ga bolj ali manj počasi in z več ali manj truda nekako pririne do cilja. Velikokrat ima človek tudi to srečo, da zid skrivnostno izgine kakšen kilometer ali vsaj par sto metrov pred ciljem. Tako razbremenjen tekač takrat lahko sprinta skozi cilj z neverjetno hitrostjo.

Tečem po Senčni poti v Luciji, ulici ki je malce dvignjena nad Portoroško plažo in pelje proti predoru Valeta. Sem na 28. kilometru Istrskega maratona in počasi se mi zazdeva, da sem se zaletel v t.i. tekaški zid. Še malce prej sem lahkotno tekel po Portoroški plaži, zdaj pa nogi s težavo prestavljam eno pred drugo in le upam lahko, da bo malce lažje, ko se bo ta rahli klanček prevesil navzdol. Ogromno navijačev po Portoroški plaži mi je dvignilo adrenalin, da sem kar poletel mimo njih. Že tam sem imel občutek, da je to energija na kredit, ki jo bom moral vračati v naslednjih kilometrih in to se zdaj že dogaja. Počasi se priplazim do tunela. Tema mi zaslepi sončne svetlobe vajene oči. Na slepo se izogibam lužam v tunelu. Vse skupaj postane toliko zanimivo, da začasno pozabim na težave.

Istrski maraton je najlepši in najtežji cestni maraton pri nas. Ima okrog 280 višincev, z ne prav lahkimi klanci. Pred tremi leti je bila prva izvedba. Prekršil sem svojo zaobljubo iz Ljubljanskega maratona 2010, da na maraton ne grem nikoli več, in sem se prijavil. Takrat sem bil zelo navdušen nad traso, saj še nisem poznal (ali pa jih sploh še ni bilo) zares lepih in veliko bolj prijetnih trailov; tekov po stezicah v bolj naravnem okolju in z veliko manj neprijetnega nabijanja po asfaltu. Trasa Istrskega maratona ostaja ista in še vedno je lepa. Vsako leto se prestavlja organizacija iz enega mesta v drugega, zato se spreminja tudi kraj starta in cilja, celotna proga pa za enkrat ne kaj veliko, razen da se je tudi obrnila smer teka. 

V Koper sva prišla skupaj z Davidom. Ne bom našteval koliko prijateljev in znancev sem srečal, ker bi sigurno koga pozabil. Čeprav je večina Slovenske trail scene v Umagu na 100 milj Istre, tudi tukaj ne manjka znanih obrazov. David teče na 21 km progi, kjer so startali pol ure za nami. Vreme je zares lepo in prijetno, za maratonce pa kar prevroče.

Start je bil ob desetih. Najprej smo naredili krog po Kopru, potem pa smo tekli po obalni cesti proti Izoli. Tu je kar preveč letelo in sem se moral celo malo bremzat. Skozi Izolo mi je dalo dodaten zagon ogromno gledalcev, potem pa je sledil prvi klanec proti Parenzani. Tu sem šel dovolj počasi, da nisem pokuril preveč energije. Na vrhu klanca je bil še prvi tunelček, potem pa spust proti Strunjanu. Parezana je speljana malce stran od obale, po lepi pokrajini v zaledju. V Strunjanu pa smo se vrnili k obali. Spil sem požirek piva, ki ga je na svoji privat okrepčevalnici delil Dušan Mravlje in dobre volje odtekel dalje. Sledil je vzpon proti Pacugu, ki je bil veliko lažji kot lani, ko so bili tam zadnji kilometri maratona, potem pa tek po prelepi gozdni stezici visoko nad obalo, z čudovitim razgledom in nato spust po Klancu Ljubezni proti Fiesi. Tam so bile noge še lahkotne in zato sem se spustil navzdol brez zavor. Potem prijetno tekanje po sprehajalni potki proti Piranu in naprej proti Portorožu. Po tem delu je bilo ogromno gledalcev, ki so dajali krila. Po Portoroški plaži sem bil nabit z energijo, ki pa je začela popuščati, ko se je v Luciji proga obrnila navzgor.

Ven iz Valeškega tunela tečem rahlo navzdol proti Strunjanu. Hitrost se je, po težavnem vzpončku, malenkost povečala, ampak čutim, da ni več svežine v nogah. Od Strunjana sledi dolg vzpon skozi Dobravo proti Jagodju in nato spust proti Izoli. V klanec je naporno. Ni mi jasno, kako bom preživel še deset kilometrov, sploh pa mi ni jasno, kako bom čez tri tedne preživel sto kilometrov v Vipavi. Ne smem mislit preveč naprej. Teči moram tukaj in zdaj, pa bo šlo z lahkoto. Kar malce nerodno mi je, ko me prehitevajo prijetna, mlada dekleta, jaz pa jim le z velikim trudom sledim. Končno sem v predoru in upam na malce hitrejši spust proti Izoli. Ampak nič ne pomaga, tudi spust je zdaj težek in koraki niso prav nič lahkotni, kot bi človek pričakoval za pot navzdol. Pa kakorkoli, če sem zid prerinil do tukaj in ga stlačil čez tunele, ga bom pa zrinil še do cilja.

Ko tečemo skozi Izolo nazaj proti Kopru, ne gremo po obali, ampak bolj po notranjosti, zato je nekoliko manj gledalcev. Pa zdaj tudi nočem preveč navijanja in je čisto kul, če ima človek tudi malo miru. Končno se prebijem skozi Izolo in raje sploh ne pomislim, kaj me čaka zdaj. Še dobro se spominjam, kako se je obalna cesta iz Izole proti Kopru vlekla pred tremi leti in tokrat ni pričakovati nič kaj bolj prijetnega. Vročina je dosegla višek, vetra je ravno toliko, kot je moja hitrost, pa še v isti smeri, zato sem v totalnem brezvetrju s sončno pripeko, po cesti, ki se vleče 5 kilometrov. Občutek imam, da capljam na mestu. Obala, vmes sprehajalna potka, po kateri tečem in na drugi strani obalna cesta, ki je zdaj zaprta za promet in so jo zasedli raznovrstni rekreativci in izletniki. Do Žusterne je en sam naporen dolgčas, edino morje daje vsaj nekaj pozitivne energije, ki mi pomaga vleči se naprej proti cilju. Kako prijetno je bilo tukaj teči pred tremi urami, svež in spočit z ogromno energije, v nasprotno smer. Lepa tekaška steza ob morju, kaj ni to čista uživancija. Zakaj se zdaj mučim, namesto da bi užival. Malo takih in drugačnih misli zamoti moje možgane, da pozabijo na mučenje telesa. Končno se znajdem v Žusterni. Tukaj je še zadnja okrepčevalnica, potem pa samo še dober kilometer do cilja. Svet kar naenkrat postane precej lepši. Pozabil sem na zid, ali pa je on pozabil na mene. Tek postaja zopet bolj lahkoten. Po promenadi proti cilju dobim dostop do vseh zalog energije v telesu, tako da z lahkoto šprintam mimo napol pohabljenih tekačev, ki jih zdaj z lahkoto prehitevam z veliko hitrostjo. Nekdo še poizkuša s šprintom, ampak nima šans proti moji izstrelitvi skozi ciljni slavolok.

V cilj pritečem v treh urah in 44 minutah. Čas v bistvu ni tako slab, čeprav sem si želel malce več. Dve minutki slabše kot lani pač ni napredek. Ampak ni panike. Bil je lep, prijeten tek po čudoviti trasi z nekaj mučenja v zadnjih kilometrih. Brez tega pač ne gre, če si človek želi narediti rezultat. Tisti, ki mu ni bilo težko, se pač ni potrudil z vsemi svojimi močmi. Pa niti slučajno ne mislim, da je s tem kaj narobe. Lepo je teči z užitkom in se imeti fajn. Jaz sem bil tokrat nekje vmes. Ko sem videl, da nimam šans priteči v cilj v treh urah in pol, sem odnehal bolj, kot bi bilo nujno potrebno.

Tukaj sem tekel vsa štiri leta do zdaj in upam da bom s tem še nadaljeval. Obljubim pa ne. V življenju je preveč stvari, ki bi jih rad počel in povsod človek ne more biti.

17. mali kraški maraton

Spet sem tukaj. V Sežani. Še nekaj minut je do starta 17. malega kraškega maratona. Že večkrat sem tekel tukaj in od leta 2008 sem manjkal samo zadnji dve leti. Letos pa se zopet vračam na kraj, kjer se je vse začelo. Ta tek je za mene nekaj posebnega zaradi zgodovine. Leta 2008 je bilo za mene prvič, da sem se udeležil kakšne tekaške prireditve. Ha, šele devet let je od takrat, ali pa že. Leta gredo hitro, ampak kilometrov se je v tem času nabralo še veliko več. Takrat sem tekel na 8 kilometrski razdalji, ki sem jo zmogel komaj v 38-ih minutah, pa sem bil s tem rezultatom zelo zadovoljen. Seveda sem rekreativno, sam za sebe, tekel tudi že nekaj let prej in jaz sem si celo domišljal, da pretečem relativno veliko. V resnici pa so bili moji teki dolgi komaj 2, 3 ali mogoče 5 km, zato sem imel kar malo treme, kako bom lahko pretekel celih 8 kilometrov. Pa ni bilo prehudo. V resnici sem imel kar nekaj kondicije, predvsem od hribov in tudi nekaj kolesarjenja. Zgodba se je potem samo še nadaljevala in tekaške prireditve so postale normalen del mojega življenja.

Ravnokar sem skupaj z Brino pretekel 400m poskokčevega teka za cicibane. Otroci uživajo v kratkem teku in se veselijo predvsem majic in medalj, s katerimi se bodo jutri lahko postavljali pred prijatelji v vrtcu. Mislim, da je v redu, da se otroci navadijo na šport in uživanje v rekreaciji, ne sme se jih pa prezgodaj navdušiti nad tekmovanji z vrstniki. Tukaj je pomembno sodelovanje in uživanje v rekreaciji. Vsi so veseli in srečni, da so pritekli do cilja in nobeden ni boljši od drugega. Nikjer ni rezultatov. Vsi so zmagovalci. Brina se je pred startom kar malo obotavljala, zdaj pa vsa žari od sreče.

Gledam table s predvidenimi rezultati, ki nakazujejo v kateri startni box se naj tekači razvrstimo pred startom, da bi bilo čim manj nepotrebnega prerivanja med hitrimi in počasnimi. 1:30, 1:40, 1:50? Kakšna je moja pripravljenost danes. Ali sem še tako hiter, kot pred nekaj leti? Zdaj tečem več dolgih tekov, tako da 21 kilometrov spada med krajše teke. Polmaratona še nikoli nisem tekel pod uro in pol. To je sanjski rezultat, ki bi ga želel enkrat doseči. Ampak, ali je mogoče to doseči tukaj, v Sežani? Moj najboljši rezultat tukaj je 1:37 in ne vem koliko sekund še. Pred tremi leti sem prišel v cilj komaj po uri in 46-ih minutah, takrat v hudi burji, ki zadnje kilometre brije naravnost v prsi. Ne, ne bo šlo. Čeprav sem letos kar nekaj tekel tudi pozimi, je to vseeno pretežak polmaraton za podiranje rekordov. Zadnje čase tečem bolj traile in je asfalt kar mala neznanka. Bomo videli, kaj bo. Tekel bom s tempom, za katerega se mi bo zdelo, da ga lahko zdržim 21 km, potem bom pa že sproti videl kam me to pelje.

Čakanje na start se je kar predolgo vleklo, ampak zdaj končno tečem. Startal sem na začetku druge skupine, tako da nimam pretirane gneče okoli sebe. Noge so lahkotne. Čutiti je rahlo burjo s strani, ki ne ovira preveč. Na uri imam aplikacijo, ki mi kaže, kakšen bo moj čas na polmaratonu, glede na mojo povprečno hitrost. Po nekaj kilometrih so moje noge utečene. Občutki mi jasno govorijo, da bom s približno takim tempom zdržal do cilja, vprašanje je samo, kako bo z burjo, ko se bomo obrnili proti severovzhodu, od koder ta gospodična neusmiljeno drvi proti morju. Ura mi kaže, da s tem tempom pridem v cilj tam nekje v uri in 32-ih minutah. To sta samo dve minutki čez uro in pol. Dve kratki minutki, ki pa ju je zelo težko pridobiti in ki me lahko staneta še veliko več, če ju poizkušam ujeti preveč na silo. Malo me je celo strah, da sem prehiter, ker tako hiter tu nisem bil še nikoli. Da mi le občutki ne lažejo.

Na okrepčevalnicah, če pijem, se vedno ustavim in v miru popijem med hojo. Poizkušal sem že med tekom, pa mi ni niti malo všeč, če se polijem s kakšnim sladkim napitkom. Zdi se mi, da zaradi tega ne zamudim preveč. Nekaj sekund sigurno, ampak tudi nogam paše, da malo shodijo in potem lažje stečejo. Tudi v praksi vidim, da kmalu ujamem tekmovalce, ki me med tem prehitijo. Vseeno pa ura neusmiljeno kaže zamujene sekunde.

Tekli smo že mimo Lipice in prešli na Italijansko stran. Od osmega do sedemnajstega kilometra je proga speljana po sosednji državi. Ti kilometri so ključni. Velikokrat sem zaradi prehitrega začetka, tukaj malce opešal. Ampak, dobra novica je, da se trasa do meje ves čas malce dviguje, po Italiji se ves čas malce spušča in potem se zopet dviguje do cilja. Tako se skoraj neopazno naredi kakšnih sto višinskih metrov gor in dol. Tudi burja je tukaj kar v pomoč in hitrost je temu primerno narastla. V teh kilometrih se je moj predviden čas zelo približal uri in pol in zdaj sanjam, da mogoče pa res lahko uspe nemogoče. Spominjam se, kolikokrat sem se na začetku preveč zagnal in sem tukaj nekje moral upočasniti. Letos pa mi gre odlično. Saj vem, čaka me dolgo počasno vzpenjanje in mogoče še burja, ampak svoj najboljši čas na tem polmaratonu bom dosegel, vprašanje je samo še, če lahko sanjam o kaj več.

Obrat proti severovzhodu in klanček po kolesarski stezi proti Sloveniji začnem vzpodbudno in tekoče. Še vedno imam občutek, da bo mogoče šlo pod uro in pol. Burja v zavetju rahle vzpetinice pred mejo ni še pretirano močna, kar pa se kmalu spremeni. Štiri kilometre pred ciljem se zaletim v nasprotni veter in občutek imam, da je premikanje naprej veliko težavnejše. Tudi na uri vidim, da je tempo upadel, ampak volje ne izgubim. Ura in pol je itak sanjski rezultat, ki ga lahko poizkusim podreti na kakšnem lažjem polmaratonu, zdaj pa veselo tečem proti osebnemu rekordu proge, ki mi pa res ne more več uiti. Počutim se dovolj močan in vem, česa sem v tem trenutku še sposoben in časa v tej burji žal ne. Pravzaprav sem ponosen, da tukaj tečem v tem vremenu, s takšnim tempom. V cilj pritečem z rezultatom 1:33:15.

Nekaj minut za mano je v cilj pritekel še David, ki pa mislim, da je celo postavil osebni rekord v polmaratonu. Zdaj pa, sledi še tradicionalna jota in pa praznovanje.

5. Ruthin tek

Še en krog odtečem, pa bo dovolj za danes. Tečem šesti krog okrog Blejskega jezera danes, na čudoviti dobrodelni prireditvi v spomin na Ruth Podgornik Reš v organizaciji kluba 'Never give up'. Od Zake tečem po cesti ob jezeru proti Mali Zaki. Večina nas teče v to smer, včasih pa gre kdo kakšen krog v nasprotno smer, da malo spremeni rutino, ali ker tako sreča več drugih tekačev, ali pa mu čisto preprosto tako bolj paše. V Mali Zaki še zadnjič danes srečam Joli in Miho, ki sta na sprehodu okrog jezera in na lovu za fotografijami tekačev. Že navajena sta, da se nasmejeta mojemu veselemu obrazu, ki pa v tem krogu ni več tako nasmejan. Počasi čutim utrujenost, zato sem se tudi odločil, da bo to zadnji krog. 

Zakaj sploh nabijati kroge na tej prireditvi okrog jezera? Zato ker je to dobrodelna prireditev? Malo že, ampak za dobrodelnost je pomembno koliko prispevaš in ne koliko odtečeš. Vsaj v osnovi. Če se nabere veliko kilometrov, je prireditev bolj odmevna in zato bo mogoče naslednjič večja udeležba in s tem več zbranih sredstev v dobrodelne namene. Ampak koliko v resnici pomagajo vsi ti krogi okrog jezera, ki jih naredim jaz. Po moje nekaj že. Glede na to, kako moje slike lajkajo na fejsbuku, sem mogoče tudi koga navdušil, da še pride in mogoče odteče kakšen krog. In tudi kaj prispeva. Ampak, ali v resnici jaz zaradi tega nabijam te kroge. Ne, ne bom si lagal. V resnici se hočem dokazati, kako sem dober. Najbrž. Ampak potem bi lahko odtekel še kakšen krog več. Samo kakšen, nikakor pa ne bi dosegel rekordnih, ne vem koliko čez štirideset. Izgubljen sem v povprečju, zato tudi rezultat ni noben razlog. Pravi razlog je dober trening, se mi zdi. Ampak, zakaj moram zato priti na Bled in to kar dva dni zaporedoma. Ne, ni mi treba, treniram lahko tudi doma. Tukaj sem zaradi vsega opisanega, še posebej pa zato, ker mi je fajn. Fajn mi je srečevati najbolj pozitivne ljudi. Fajn mi je, ko se Joli in Miha razveselita mojega nasmeha. Fajn mi je odteči krog skupaj s prijateljem. Fajn mi je, ko mi Brina po odtečenem krogu skoči v naročje. Fajn mi je, ko se na startno ciljnem prostoru ustavim in se podružim v pozitivni družbi prostovoljcev, sotekačev in navijačev. Fajn mi je med tekom srečevati znane, nasmejane in vesele obraze. Uživam in tečem svoj zadnji krog. Šesti danes, trinajsti skupaj z včerajšnjimi sedmimi. Hotel sem jih tudi danes sedem, pa raje ne bom, ker imam rahel občutek, da sem naredil ravno pravšnji trening in bi bilo več že rahlo samodestruktivno.

Včeraj zjutraj sva šla na Bled z Davidom. Tekla sva ves čas skupaj. Bila je prijetna sončna sobota z malce vetra. Ničesar nisva pričakovala. Prijavila sva se. Odtekla krog. In potem samo tako naprej. Vsak krog je bil nekaj posebnega. Štirje krogi so bili izredno hitro naokrog in potem sva šla teč še petega, mogoče zadnjega. Jaz sem že nekoliko vajen kilometrine, David pa je lani prvič odtekel maraton in ne bi bilo dobro, če bi pretiraval. Jaz sem od svojega prvega maratona potreboval štiri leta, da sem se zopet opogumil, potem pa je kmalu sledil preskok v glavi in zdaj se več ne ustrašim vztrajati daleč. Na polovici kroga sva se odločila za krajši počitek in si privoščila vsak pol piva, potem pa sva lahkotno odtekla do cilja. Jaz sem navijal za še. Lahkotno sva odtekla še šesti krog v naprotni smeri, da sva malo spremenila rutino. Potem pa itak da sva morala še sedmega, da sva naredila...kaj? Maraton! 7 x 6 = 42. David je par mesecev po mučenju na Ljubljanskem maratonu, zdaj z lahkoto odtekel maraton tukaj, na Bledu. Sedmi krog je bil utrujajoč in počasen in pa... seveda zopet s postankom na pol piva. Jaz sem imel občutek, da sem naredil to, po kar sem prišel, David pa je itak presegel samega sebe in to z lahkoto.

Danes zjutraj smo se odpravili na Bled skupaj z Matejo in Brino. Spet ne vem, kaj in koliko bom tekel. Misel, da bi se samo sprehodil enkrat okrog jezera, skupaj z Brino in Matejo sem že opustil. Na Bled sem se pripeljal že v tekaški opremi. Takoj, ko smo prispeli, sem na startno-ciljnem prostoru srečal Damjana. Damjan je pretekel že tri kroge in potem sva skupaj pretekla še dva. To je bilo za Damjana trideset kilometrov. Že zdaleč je presegel samega sebe. Polmaraton je največ, kar je pretekel do zdaj. Odločil se je še za en počasen krog, zato sva se zmenila, da jaz v tem času pretečem dva kroga v malce hitrejšem tempu. Prva dva kroga sem torej pretekel z Damjanom, druga dva pa v hitrem tempu sam. Te štiri kroge sem tudi srečeval Brino in Matejo, ki sta šli na sprehod okoli jezera v nasprotni smeri. Brina mi je vsakič skočila v naročje. Na sprehodu sta bila tudi Joli in Miha, ki ju je razveseljeval moj nasmejani obraz, ki ni kazal realnega stanja že malce utrujenega telesa, ampak je bil samo odsev radostnega srca. Potem se z Damjanom spet dobiva. Damjan je pretekel šestintrideset kilometrov in zakaj ne bi izkoristil priložnosti in s še enim krogom pretekel maraton. Skupaj sva se torej odpravila na Damjanov sedmi in moj danes peti, skupno dvanajsti krog. Bila sva precej počasna. Razmišljal sem, da bi tudi danes pretekel sedem krogov, ampak nisem se še odločil. Joli je zopet nasmejala moja pojava, kar pomeni, da še nisem izgledal slabo. Ta krog se je dolgo vlekel in ravnina iz Bleda proti Zaki je postala precej hribovita. Ko sva končno pritekla proti cilju, sem zagledal Brino, ki me je čakala, kdaj bom pritekel, da mi skoči v naročje. Damjanu je uspelo. Pretekel je maraton. Jaz pa sem si privoščil dolg počitek.

In tako sem prišel do tega danes šestega, skupaj trinajstega kroga. Kar težko mi je bilo startat, ampak zdaj z malce upočasnjenim tempom veselo tečem po znani poti. Po petih krogih se je težko odločit za še enega, ker imaš občutek, da bi moral potem pa še enega, in bi tako pretekel maraton. To psihološko motnjo sem uspel premagat in se odločil za res samo še enega, ki ga zdaj z užitkom tečem. Pač ne bom naredil dveh maratonov v dveh dneh, pa kaj. Bom pa popravil svoj rezultat na Ruthinem teku iz pred dveh let, ko sem čez celo noč, v enem kosu, pretekel dvanajst krogov. Ura je okrog dve popoldne in tekačev je vse manj na progi. Do konca 48 urnega teka, so še kakšne ti urce, tako da gre zadeva počasi proti koncu. Tekačev je vse manj, sprehajalcev pa je vse več in ti povzročajo pravo gnečo. Tekači smo vsi, več ali manj tekli v isto smer in se nismo preveč ovirali. Sprehajalci, pa hodijo v obe smeri in so veliko počasnejši od nas. Zdaj, ko sem že malce izčrpan, mi je kar zahtevno početi raznovrstne akrobacije pri izogibanju nepredvidljivo se premikajočih sprehajalcev in še bolj nepredvidljivih razigranih mulcih, ki tekajo sem in tja. Končno pritečem v cilj in se pridružim pozitivnemu utripu prireditve.

🌝💓💪😀💗😃

5. Tektonik 3-dnevni etapni tek ULTRA 100/50km

Pot Prijetno domače povezuje in obkroža celotno občino Ivančna Gorica. Speljana je v krogu, okrog občine, s tem da povezuje tudi vsa središča krajevnih skupnosti, kjer so tudi informativne table in kontrolne točke z žigi.  Dolžina poti je dobrih sto kilometrov in je zelo slikovita. Speljana je skozi najvišje vrhove občine, mimo kulturnih, arheoloških in naravnih zanimivosti, skozi gozdove, travnike, vinograde, vasice, kmetije, po cestah, gozdnih poteh in stezicah. Prve tri izvedbe Tektonik teka so bile speljane po drugi, bolj cestni trasi okrog občine in še čez vse sosednje občine, že lani in pa tudi letos pa je trasa Tektonik teka večinoma po poti Prijetno domače. Bistvena razlika teh dveh tras je, da se Tektonik tek iz cestnega teka prelevi v trail.

Prvič sem se Tektonik teka udeležil pred dvema letoma, takrat še po stari trasi. Kljub temu, da do takrat nisem nikoli tekel dlje od maratona, pa tudi to samo dvakrat do takrat, sem bil na koncu edini, ki je 120km traso pretekel v celoti. To je bil zame nekakšen uvod v daljše teke, saj sem takrat in še pozneje, spoznal veliko ljudi, ki tečejo ultra dolge teke. Videl sem, da so to čisto navadni, preprosti ljudje in ne nekakšni nezemeljski ultra tekači s posebnimi naravnimi danosti. Če zmorejo oni, bi mogoče tudi jaz lahko. Pa še dobra družba so, tako da dolgčasa ni pričakovati. Takrat sem si zastavil približen plan, kako lepo počasi napredovati in pri tem ne pretiravati. In to obdobje še traja, Tektonik tek pa vsako leto ostaja del tega.

Petek

ob 17-h se dobimo v klubu Tektonik v Šentvidu, pred katerim je start in tudi cilj prve etape. Dobrih dvajset se nas je zbralo na tem večernem uvodu v ta tekaški vikend. Na startu je tudi Mateja, dva moja sodelavca, veliko prijateljev in znancev, pa tudi nekaj novih obrazov. Glavna spremljevalka v avtu, ki ima na skrbi tudi okrepčevalnice, pa je Katja, ki je v zadnjih tednih nosečnosti. Pred startom se še poslikamo pri kontrolni točki, to je pri informativni tabli prijetno domače v Šentvidu pri Stični, kjer je, kot sem že omenil, start in cilj današnje etape, pa tudi cilj obeh preostalih etap.

Poženemo se po asfaltni cesti proti Dobu. Še vedno je dan, ampak se hitro mrači. Tukaj je dokaj prometna cesta, zato smo oblečeni v svetla oblačila in imamo prižgane čelke. Tečemo mimo letališča in postaje ter počasi v prvi klanček skozi gozd. Čeprav do Doba zelo hitro pritečemo, je tam skoraj že temno. Pri informativni tabli v Dobu se zopet vsi zberemo, in se približno razporedimo v počasne in hitre skupine, da se ne bi slučajno kdo izgubil. Do tukaj je bla povezovalna pot od Šentvida do Doba, od tu dalje pa bomo tekli po poti prijetno domače, v krogu nazaj do Šentvida. Naslednja kontrolna točka bo v Temenici, kjer nas čaka Katja z okrepčevalnico.

Od Doba naprej tečemo po zaledeneli poljski poti proti Radohovi vasi. Na ledu je potrebna popolna previdnost, ampak kljub temu kmalu pride do padca. Boštjan je spodrsnil in padel nazaj na glavo, pri tem pa udarec rahlo ublažil z komolci. Posledica so bolečine v komolcu in kar malo omotična glava, ampak s tekom lahko nadaljuje. Končno iz te ledenice pritečemo do Radohove vasi, kjer se poženemo po zasneženi potki skozi travnike in naprej v gozd. Skupina počasi postaja močno razvlečena in razdrobljena na manjše skupine, jaz pa zaenkrat še tečem nekje v sredini. Na koncu skupine teče Mateja in ostali, ki nameravajo po krajši 14 km dolgi trasi. Do Japa pritečemo po snegu, potem pa zopet sledi ledeni spust v dolino Temenice, kjer nas pri informativni tabli že čaka Katja. Napijemo se toplega čaja, ki zelo paše, ker je zelo mrzlo. Napovedana je izredno hladna noč, tako da me kar malo skrbi, kako bo jutri zjutraj. Seveda si privoščimo tudi kozarec Stezičarja, saj smo na Tektonik teku in paše zraven. V Temenici se od nas loči skupina z Matjažem, ki gre po krajši progi. Po tej poti gre tudi Mateja, pa mislim da še Helena, Ljuba in Ksenja. Vilma pa se le opogumi in priključi naši skupini, ko ji obljubim, da jo bom spremljal, če bi slučajno zaostajala.

Iz Temenice se poženemo v klanec proti Debelemu hribu. Poledenelo asfaltno cesto kmalu zapustimo in plezamo navzgor skozi gozd. Ker zadaj ni več Matjaža s svojo počasno skupino, ki je poskrbel za morebitne zaostankarje, zdaj jaz sprejmem vlogo metle in tečem čisto zadaj. Zanimivo je videti, kako nekateri zaostajajo v klanec, drugi po ravnini in tretji na spustih. Zares smo si zelo različni po različnih terenih. Na Debelemu hribu se zopet priključimo na cesto, ki je mestoma zopet zelo poledenela in je potrebna popolna previdnost. Jaz tečem ves čas zadaj, tako da je tudi Vilma občasno bolj naprej. Z Debelega hriba zavijemo po gozdni cesti v smeri Mišjega dola, vendar kmalu zavijemo levo navzdol proti Sobračam, kjer nas zopet pri informativni tabli čaka Katja z okrepčevalnico. Spust proti Sobračam je mestoma zopet prava drsalnica, zato zelo pazim, da slučajno ne bi kdo ostal sam zadaj in bognedaj zdrsnil na ledu, ne da bi ostali to opazili. Na okrepčevalnici se zopet okrepčamo, potem pa samo še zadnji kos poti do cilja. Občutek imam, da bo kar prehitro konec lepega večernega teka.

Sobrače zapustimo direktno v strm klanec. Kmalu začne zaostajat en fant, ki mu je še čelka crknila, zato ga jaz spremljam, priključi pa se nama še Andrej, ki mu tudi da rezervne baterije za čelko. Vilma gre tukaj raje s svojim tempom in nas zato na tem delu malce prehiti. Na vrhu pri kapelici se vsi štirje že ujamemo in do Čagoških zidanic ujamemo tudi celo skupino, ki pa nas kmalu spet prehiti. Naprej nadaljujemo v tempu najpočasnejšega. Jaz terena ne poznam najbolje, zato jih vodim po gpx.-u na uri. Nekateri ne zaupajo najbolje moji navigaciji, vendar jim zatrdim, da če Rusi ravno nocoj ne zbijejo dol Ameriških satelitov gps, potem bomo zagotovo prišli pravilno do cilja, saj sem gpx sled že doma preveril na zemljevidu in vem kje in kam nas pelje. Ovinek v gozd, ki smo ga naredili v Češnjicah, se tudi meni zdi malo čuden, ampak se kmalu spomnim, da smo tudi lani tekli po tej poti. Še nekaj teka po gozdu in poljskih poteh pred Šentvidom, potem prihod v Šentvid mimo tovarne Zmaj in po nekih nepoznanih ozkih ulicah zmagoslavno, kot zadnji v cilj. Tekaški del nocojšnje etape je s tem končan.

Zdaj pa nas čaka še stezičarsko druženje v klubu Tektonik. Paše družba, paše žur, potrebno pa je poskrbeti tudi za čim boljšo regeneracijo, ker nas jutri čaka nova, težka etapa. Najprej si privoščim malico in pijem veliko tekočine. Malo goljufam in pijem veliko kokakole, ki zgleda, kot temno pivo. Nalašč čakam, da grem pod tuš čisto zadnji, ker se bom tako lahko privoščil malo več časa pod vročo vodo. Ko se uredim, si končno privoščim tudi pivo, ki ga še naprej mešam z vodo. Slišim, da me punce nekaj obrekujejo, pa nič hudega, to samo pomeni, da sem jim zanimiv. Ko jih večina odide domov, ostanemo sami stari znanci in pa tisti, ki bodo prespali tukaj. Dejansko sem mislil, da bom zvozil z enim pivom in veliko kokakole, ko Toni preseneti z izjavo, da še nikoli nismo šli, ne da bi še enega spili. No pa dajmo. Živi se enkrat in če se imamo fajn, ni nič narobe, dva piva pa tudi ne bosta preveč. Jutri mi tudi ni treba ne vem kako zgodaj vstat, tako da se bom že naspal. Okrog enajstih sem vseeno že doma, tako da na hitro še nekaj pripravim za jutri, potem pa si privoščim krepčilen spanec. Jutri bo spet akcija.

Sobota

V klub pridem ob pol devetih. Kar preseneti me, koliko ljudi se je zbralo in še prihajajo. Udeležba na sobotni etapi ni bila še nikoli tako množična. Ko smo se že hoteli posest po avtomobilih, da se odpeljemo do starta, nam je jasno, da manjkajo še Korošci, ki so se najavili, da pridejo. Pripeljejo se pet do devetih in potem še trdijo, da niso zamudili, čeprav v razpisu jasno piše, da je odhod na start ob 8:40, start pa ob 9:00. Po vseh teh kolobocijah nam uspe priti na Krko, na start s kakšno polurno zamudo, ampak to nikogar ne moti. Mraz je zares Sibirski, zato komaj čakam, da se poženemo v klanec in se čimprej dobro ugrejem. Seveda je pred startom obvezno še slikanje pred informativno tablo Prijetno domače. Pri -16°C nam sonce sveti direktno v oči, tako da vsi malo mežikamo, Katja pa je dobila kar nekaj telefonov, da nas z vsemi poslika. Ko je to končano, je končno čas za tek, za kar smo tudi danes tukaj.

Zares je fajn, da je začetek v klanec, ki se zložno vzpenja prav do Korinja in ki hitro poskrbi za ogretje premraženih teles. Z Hermanom sem se zmenil, da nam na Korinju pripravi okrepčevalnico. Danes ga sicer ni doma, ampak pomembno je, da je doma njegova žena Beti, ki nam bo z veseljem pripravila odlično okrepčevalnico. Pokličem jo in ji sporočim, da se vidimo čez dobro uro. Danes je Slavka tista, ki jo je strah, da bo najpočasnejša v skupini in sem ji obljubil, da bom itak jaz zadaj kot metla, če bo potrebno. Prvi kilometer tečemo po asfaltu, potem pa že zavijemo levo v gozd in po zasneženi stezici tečemo dalje. Gremo mimo domačije, malo naprej pa zapustimo pot Prijetno domače in zavijemo proti Javham. Današnjo traso je Toni speljal malce po svoje in ne sledi ves čas poti Prijetno domače. Prav tukaj v okolici Korinja se tej poti precej izogibamo. Čez Javhe je speljana cesta, ki je na srečo že toliko zvožena, da se da teči po kolesnicah, drugače bi imeli tukaj zaradi obilice snega precej težav. Tečem bolj v ozadju, da pazim na najpočasnejše, čeprav moram biti pozoren tudi na najhitrejše, da ne bi šli slučajno mimo okrepčevalnice na Korinju. Slavka niti približno nima nobenih težav in teče nekje v sredini. Po zasneženi pokrajini čez Javhe kmalu pritečemo do Korinja, kjer nas potem pri zadnji hiši čaka odlična Betina okrepčevalnica, ki je deležna velikih pohval.

Iz Korinja tečemo navzdol po cesti do Boveljskih vinogradov, kjer se priključimo na spodnjo varianto poti Prijetno domače. Danes imamo zelo hiter tempo in nekateri malo zaostajajo, meni se pa tudi nikamor ne mudi. Dragan se odloči, da ne bo več dirkal za ponorelo skupino in raje po bližnjici odteče proti domu, ostali pa en za drugim capljamo proti Ambrusu, kjer je prva kontrolna točka današnje poti. Iz Ambrusa pa je potem akcija proti Kamnemu vrhu. Izpustimo dolg ovinek, ki ga na tem odcepu naredi pot Prijetno domače in gremo direktno na Kamni vrh. V enem kilometru naredimo 130 m višincev. Dobro smo zagrizli v klanec in mislim, da zdaj ni nikogar, ki bi ga zeblo. Za Kamnim vrhom pa sledi prijetna gozda cesta proti Drašči vasi. Tukaj gor je gozdna planota z zelo lepo tekaško cesto, ki je še lepša v zelenih letnih časih, ampak tudi v tej zimski idili ji nič ne manjka. V Drašči vasi nas čaka druga okrepčevalnica, ki jo pripravlja moj sodelavec Frenk. Z vrha kar naenkrat zavijemo strmo levo navzdol in v nekaj minutah smo v Drašči vasi. Na okrepčevalnici nas poleg drugih dobrot pričaka tudi kuhano vino, žganje, čaj in odlične domače mesnine. Človek bi kar ostal na tako prijetno pripravljeni okrepčevalnici, ampak nekatere že malo zebe in hitro je čas, da odtečemo naprej.

Naslednja okrepčevalnica ne bo več domača, bo pa še vedno prijetna, ker od tu naprej za nas skrbi Katja, ki nas bo pričakala v Zagradcu, do tam nas pa čaka še dolg ovinek skozi Valično vas. Na mostu čez Krko se nam pridružita še Leon in Simon. Leon je pred kratkim tekel svojo epsko dogodivščino na ''Burja Trailu'', kjer je zaradi slabe organizacije in zares težkih vremenskih razmer odstopil malo pred ciljem. Mislim, da je čisto primerno, da po taki dogodivščini še malo počiva in danes ne preteče cele etape. Tečemo ob Krki, kjer se malce izgubljamo, ampak nekako uspemo slediti pravo pot in prispemo do znamenite jame, kjer nas presenetijo ledeni kapniki, ki rastejo iz tal. Od tu dalje pa zopet zelo strm vzpon proti Valični vasi, kjer raste tudi ena najstarejših vaških lip v Sloveniji. Iz Valične vasi sledi asfaltni spust in potem še malo gor, dol po poljskih potkah do Zagradca, kjer nas pri kontrolni točki čaka Katja z okrepčevalnico.

Smo na 28. kilometru in do cilja je samo še trinajst, ne preveč zahtevnih kilometrov, pretežno po zasneženem gozdu. Najprej pa po zaledeneli poti do Kitnega vrha. Kmalu za Kitnim vrhom prispemo do znamenite rimske ceste in od tu dalje tečemo po gozdu. Jaz sem zopet zadaj, kot metla. Leon in Simon sta skupaj z mano, Slavka pa v svojem tempu občasno pobegne naprej. V Lučarjevem Kalu nas Katja še enkrat pričaka z okrepčevalnico, potem pa samo prečkamo cesto in zopet v gozd. Jaz vodim skupinico najpočasnejših in zopet si pomagam s gpx.om na uri. Zadnje kilometre zapustimo pot Prijetno domače, da ne bi tekli po isti poti, kot včeraj, ampak zavijemo skozi Male in Velike Pece. Ta del poti je asfaltirana cesta, brez težavnejšega klančka, mi pa lepo počasi hodimo proti cilju. Druga etapa je končana po šestih urah in pol.

Ker smo danes startali že zjutraj, ura še ni tako pozna in zdaj bo veliko več časa za regeneracijo, pa tudi za kakšno pivo. Odločim se, da naredim enako, kot včeraj. Najprej se grem malo okrepčat, spit kakšno pivo, potem pa grem pod tuš čisto zadnji, ko imam dovolj časa za uživanje pod vročo vodo. Jutri me čaka še ena težka etapa, zato je potrebno poskrbeti za dobro regeneracijo, kar ob suhi hrani in pivu ni ravno najlažje. Ko se vsi zrihtamo in okrepčamo sledi odlično Katjino potopisno predavanje o trekingu po Nepalski Himalaji. Po potopisu pa sledi še žur. Nekateri so se precej sprostili. Seveda, kdor jutri ne teče, si ga lahko privošči, nas pa čaka še Kraljevska etapa. Pazim, da ne spijem preveč piva in zraven pijem še veliko druge tekočine in poskrbim tudi za kar se da kvalitetno hrano. Ura kar prehitro mine in potrebno bo iti spat, če hočem jutri odteči etapo v normalnem stanju.

Nedelja

Nedeljsko jutro vse poteka malo bolj tekoče, kot včeraj. Udeležencev je precej manj, tako da se vsi stlačimo v kombi in odpeljemo do Krke. Starta nas devet. Zopet se poslikamo pri informativni tabli potem pa odtečemo proti izviru Krke. Danes je zopet precej hladno, pa tudi sončka ni na vidiku. Obeta se hladen dan, ampak saj tega smo že vajeni in nas nič ne moti. Pri Krški jami je zopet ogromno ledenih kapnikov, ki so postali prava jamska znamenitost tega mrzlega obdobja. Do Muljave je le nekaj kilometrov, zato zelo hitro prispemo do kontrolne točke na Muljavi. Tukaj nimamo okrepčevalnice. Katja nas bo pričakala v Višnji Gori.

Naslednji odsek današnje poti je Jurčičeva pot, ki poteka iz Višnje Gore proti Muljavi in ima svoj podaljšek do Krke. Pot prijetno domače na tem odseku v celoti sledi Jurčičevi poti. Podaljšek med Krko in Muljavo smo že pretekli, zdaj pa smo na poti iz Muljave proti Višnji Gori. Mi tečemo v resnici v napačni smeri, saj Jurčičeva pot poteka iz Višnje Gore proti Muljavi in je tudi označena na ta način, da ji je v drugo smer kar malo težje slediti. Toni se je odločil, da zaradi snega nekoliko spremeni traso in gremo do vasi Vrhe kar po glavni cesti in se tako izognemo težki, zasneženi poti skozi gozd. Po poti čez Vrhe in Polževo se počutim precej zdelan, brez energije in pobesnelim sotekačem kar težko sledim. Rajši grem lepo počasi s svojim tempom, ker vem da je do cilja še zelo daleč. Na Polževem tečemo po smučišču, kjer vse polno otrok uživa v svojih snežnih vragolijah. Današnjo traso zelo dobro poznam, zato me ni strah, da bi sam ostal kje zadaj, pa tudi gpx. imam na uri. Veliko pijem in pojedel sem že dve energijski ploščici, čeprav sem tudi že dobro zajtrkoval. Mislim, da se mi bo počasi povrnila energija. V Višnjo Goro prispemo v dveh urah. Na Katjini okrepčevalnici si v flaški dopolnim čaja in privoščim še malo hrane, potem pa mislim da sem nared za nadaljevanje prijetno domačega tekaškega potovanja.

Iz Višnje Gore gremo skozi dolino Kosce. Prav zanima me kakšen je zdaj slap Kosca in če je primeren za ledno plezanje. Ko gremo mimo slapa, sem kar razočaran. Sicer je vse zamrznjeno, ampak je ledu bolj malo, ker večina vode teče po obvozu mimo slapu, tako da žal tu ne bi bila najboljša plezarija. Mimo slapu se povzpnemo v vas Vrh in naprej na hrib Gradišče pri Višnji Gori. Počutim se poln energije in nič več mi ni težko. Na cesti nad Leskovcem nas bo pričakala Katja z naslednjo okrepčevalnico. Kar naenkrat imam občutek, da bom z lahkoto pritekel do cilja in da sem že čisto blizu, kar pa pravzaprav še zdaleč ni res. Z Gradišča se spustimo do Zgornjega Brezovega, potem pa mimo Kuclja, ki spada pod Grosupeljsko občino, do Katjine okrepčevalnice nad Leskovcem. Tam opazimo, da ima Borut čisto krvavo glavo. Menda se je z glavo zaletel v deblo, ki je viselo nad potjo že pri slapu Kosce. Ima prebito kožo na glavi, ampak ni hudega, kapa je dobro zadržala krvavitev, ki je do zdaj že ponehala. Tukaj z etapo končata Bogo in Boštjan, ki menita da je za njiju 23 km dovolj za danes.

Zdaj nas čaka tek do Obolnega in dalje do Metnaja. Do Obolnega je pričakovati zasneženo gozdno cesto, ki pa je na moje presenečenje splužena, ampak žal tudi poledenela. Na zaledenelem spustu bi enkrat skoraj padel in samo svoji spretnosti se imam zahvaliti, da cel nadaljujem s tekom. Ko se pot zopet prevesi v vzpon si oddahnem, saj je zaledenela pot navzgor precej manj nevarna, kot navzdol. Do Obolnega je samo nekaj kilometrov in zdaj občudujem zasnežena pobočja, katera si želim obdelati s svojimi turnimi smučmi. Komaj čakam da se enkrat lotim tega. Zdaj so razmere odlične, bojim se pa, da do naslednjih vikendov ne bo več tako. Iz Obolnega se spustimo navzdol po travnatem pobočju, ki je sedaj seveda zasneženo. Izpustili smo velik ovinek v dolino in nazaj na hrib, ki ga na tem odcepu naredi pot Prijetno domače, ampak smo se proti Metnaju spustili po precej krajši in lažji poti. V Metnaju nas še zadnjič pričaka Katja z okrepčevalnico. Zdaj že vsi čutimo energijo cilja, ki ni več daleč, ampak tudi ne prav blizu.

Zavijemo v gozd in zopet v klanec proti Pristavi. Po snegu je videti sledi smuči in jaz še kar sanjam, da bi ta pobočja obdeloval na smučeh. Skozi gozd do Pristave ni daleč in cilj je zares vse bližje. Malo se počutim zmeden. Po eni strani komaj čakam, da pridem v cilj, po drugi strani pa nočem, da se vse skupaj prehitro konča. Želim si, da bi to trajalo še naprej, vsaj še nekaj dni, in da bi imel dovolj energije in volje, da bi zmogel še precej daljše poti. Počutim se prvinsko, kot del narave, po kateri tečem. Spust iz Pristave je deloma zaledenel, drugače pa precej hiter in energičen. V Stični nas čaka še zadnja kontrolna točka pred ciljem, še prej pa nas čaka strm vzponček skozi Kačje rede na Gradišče, kjer si v planinski koči privoščimo še zadnjo okrepčevalnico. Začetni spust iz Gradišča je zaledenela drsalnica, ki jo na srečo vsi varno speljemo. V Stično nas pride poslikat Mateja, ki je z Brino že na poti v Šentvid. Nas pa čaka še zadnji odsek poti, od Stične do Šentvida.

Proti cilju tečem tako lahkotno, da se počutim,  kot da sem že v cilju. Prav ne morem verjet, kako sem bil dopoldne čisto brez energije, potem pa sem se počutil vseskozi bolje. Saj ne, da nisem izčrpan in da ne bom rabil nekaj dni regeneracije, ampak danes bi z lahkoto še nadaljeval. Seveda se cilja vseeno veselim in skozi gozd kmalu veselo pritečemo v Šentvid in do cilja pri že znani informativni tabli poti Prijetno domače.

V cilju nas pričaka nekaj prijateljev, ki so tekli minula dneva, da skupaj proslavimo uspešno izvedbo 5. Tektonik teka. Kar šest nas je, ki smo pretekli celotno pot na vseh treh etapah, kar je, mislim da največ do sedaj. Pred dvema letoma sem bil edini, ki sem pretekel celotno traso, zato je to znak, da se zadeva razvija in raste. V klubu še malo proslavimo naše dosežke in Toni podeli tudi praktične nagrade pokroviteljev. Za regeneracijo pa spet Stezičar, tako kot minula dva dneva. Vikend je zelo hitro minil, kar prehitro. Vse prehitro mineva. Pot je cilj in cilj je pot, zato gremo dalje skozi življenje, novim dogodivščinam naproti.