5. Ruthin tek

Še en krog odtečem, pa bo dovolj za danes. Tečem šesti krog okrog Blejskega jezera danes, na čudoviti dobrodelni prireditvi v spomin na Ruth Podgornik Reš v organizaciji kluba 'Never give up'. Od Zake tečem po cesti ob jezeru proti Mali Zaki. Večina nas teče v to smer, včasih pa gre kdo kakšen krog v nasprotno smer, da malo spremeni rutino, ali ker tako sreča več drugih tekačev, ali pa mu čisto preprosto tako bolj paše. V Mali Zaki še zadnjič danes srečam Joli in Miho, ki sta na sprehodu okrog jezera in na lovu za fotografijami tekačev. Že navajena sta, da se nasmejeta mojemu veselemu obrazu, ki pa v tem krogu ni več tako nasmejan. Počasi čutim utrujenost, zato sem se tudi odločil, da bo to zadnji krog. 

Zakaj sploh nabijati kroge na tej prireditvi okrog jezera? Zato ker je to dobrodelna prireditev? Malo že, ampak za dobrodelnost je pomembno koliko prispevaš in ne koliko odtečeš. Vsaj v osnovi. Če se nabere veliko kilometrov, je prireditev bolj odmevna in zato bo mogoče naslednjič večja udeležba in s tem več zbranih sredstev v dobrodelne namene. Ampak koliko v resnici pomagajo vsi ti krogi okrog jezera, ki jih naredim jaz. Po moje nekaj že. Glede na to, kako moje slike lajkajo na fejsbuku, sem mogoče tudi koga navdušil, da še pride in mogoče odteče kakšen krog. In tudi kaj prispeva. Ampak, ali v resnici jaz zaradi tega nabijam te kroge. Ne, ne bom si lagal. V resnici se hočem dokazati, kako sem dober. Najbrž. Ampak potem bi lahko odtekel še kakšen krog več. Samo kakšen, nikakor pa ne bi dosegel rekordnih, ne vem koliko čez štirideset. Izgubljen sem v povprečju, zato tudi rezultat ni noben razlog. Pravi razlog je dober trening, se mi zdi. Ampak, zakaj moram zato priti na Bled in to kar dva dni zaporedoma. Ne, ni mi treba, treniram lahko tudi doma. Tukaj sem zaradi vsega opisanega, še posebej pa zato, ker mi je fajn. Fajn mi je srečevati najbolj pozitivne ljudi. Fajn mi je, ko se Joli in Miha razveselita mojega nasmeha. Fajn mi je odteči krog skupaj s prijateljem. Fajn mi je, ko mi Brina po odtečenem krogu skoči v naročje. Fajn mi je, ko se na startno ciljnem prostoru ustavim in se podružim v pozitivni družbi prostovoljcev, sotekačev in navijačev. Fajn mi je med tekom srečevati znane, nasmejane in vesele obraze. Uživam in tečem svoj zadnji krog. Šesti danes, trinajsti skupaj z včerajšnjimi sedmimi. Hotel sem jih tudi danes sedem, pa raje ne bom, ker imam rahel občutek, da sem naredil ravno pravšnji trening in bi bilo več že rahlo samodestruktivno.

Včeraj zjutraj sva šla na Bled z Davidom. Tekla sva ves čas skupaj. Bila je prijetna sončna sobota z malce vetra. Ničesar nisva pričakovala. Prijavila sva se. Odtekla krog. In potem samo tako naprej. Vsak krog je bil nekaj posebnega. Štirje krogi so bili izredno hitro naokrog in potem sva šla teč še petega, mogoče zadnjega. Jaz sem že nekoliko vajen kilometrine, David pa je lani prvič odtekel maraton in ne bi bilo dobro, če bi pretiraval. Jaz sem od svojega prvega maratona potreboval štiri leta, da sem se zopet opogumil, potem pa je kmalu sledil preskok v glavi in zdaj se več ne ustrašim vztrajati daleč. Na polovici kroga sva se odločila za krajši počitek in si privoščila vsak pol piva, potem pa sva lahkotno odtekla do cilja. Jaz sem navijal za še. Lahkotno sva odtekla še šesti krog v naprotni smeri, da sva malo spremenila rutino. Potem pa itak da sva morala še sedmega, da sva naredila...kaj? Maraton! 7 x 6 = 42. David je par mesecev po mučenju na Ljubljanskem maratonu, zdaj z lahkoto odtekel maraton tukaj, na Bledu. Sedmi krog je bil utrujajoč in počasen in pa... seveda zopet s postankom na pol piva. Jaz sem imel občutek, da sem naredil to, po kar sem prišel, David pa je itak presegel samega sebe in to z lahkoto.

Danes zjutraj smo se odpravili na Bled skupaj z Matejo in Brino. Spet ne vem, kaj in koliko bom tekel. Misel, da bi se samo sprehodil enkrat okrog jezera, skupaj z Brino in Matejo sem že opustil. Na Bled sem se pripeljal že v tekaški opremi. Takoj, ko smo prispeli, sem na startno-ciljnem prostoru srečal Damjana. Damjan je pretekel že tri kroge in potem sva skupaj pretekla še dva. To je bilo za Damjana trideset kilometrov. Že zdaleč je presegel samega sebe. Polmaraton je največ, kar je pretekel do zdaj. Odločil se je še za en počasen krog, zato sva se zmenila, da jaz v tem času pretečem dva kroga v malce hitrejšem tempu. Prva dva kroga sem torej pretekel z Damjanom, druga dva pa v hitrem tempu sam. Te štiri kroge sem tudi srečeval Brino in Matejo, ki sta šli na sprehod okoli jezera v nasprotni smeri. Brina mi je vsakič skočila v naročje. Na sprehodu sta bila tudi Joli in Miha, ki ju je razveseljeval moj nasmejani obraz, ki ni kazal realnega stanja že malce utrujenega telesa, ampak je bil samo odsev radostnega srca. Potem se z Damjanom spet dobiva. Damjan je pretekel šestintrideset kilometrov in zakaj ne bi izkoristil priložnosti in s še enim krogom pretekel maraton. Skupaj sva se torej odpravila na Damjanov sedmi in moj danes peti, skupno dvanajsti krog. Bila sva precej počasna. Razmišljal sem, da bi tudi danes pretekel sedem krogov, ampak nisem se še odločil. Joli je zopet nasmejala moja pojava, kar pomeni, da še nisem izgledal slabo. Ta krog se je dolgo vlekel in ravnina iz Bleda proti Zaki je postala precej hribovita. Ko sva končno pritekla proti cilju, sem zagledal Brino, ki me je čakala, kdaj bom pritekel, da mi skoči v naročje. Damjanu je uspelo. Pretekel je maraton. Jaz pa sem si privoščil dolg počitek.

In tako sem prišel do tega danes šestega, skupaj trinajstega kroga. Kar težko mi je bilo startat, ampak zdaj z malce upočasnjenim tempom veselo tečem po znani poti. Po petih krogih se je težko odločit za še enega, ker imaš občutek, da bi moral potem pa še enega, in bi tako pretekel maraton. To psihološko motnjo sem uspel premagat in se odločil za res samo še enega, ki ga zdaj z užitkom tečem. Pač ne bom naredil dveh maratonov v dveh dneh, pa kaj. Bom pa popravil svoj rezultat na Ruthinem teku iz pred dveh let, ko sem čez celo noč, v enem kosu, pretekel dvanajst krogov. Ura je okrog dve popoldne in tekačev je vse manj na progi. Do konca 48 urnega teka, so še kakšne ti urce, tako da gre zadeva počasi proti koncu. Tekačev je vse manj, sprehajalcev pa je vse več in ti povzročajo pravo gnečo. Tekači smo vsi, več ali manj tekli v isto smer in se nismo preveč ovirali. Sprehajalci, pa hodijo v obe smeri in so veliko počasnejši od nas. Zdaj, ko sem že malce izčrpan, mi je kar zahtevno početi raznovrstne akrobacije pri izogibanju nepredvidljivo se premikajočih sprehajalcev in še bolj nepredvidljivih razigranih mulcih, ki tekajo sem in tja. Končno pritečem v cilj in se pridružim pozitivnemu utripu prireditve.

🌝💓💪😀💗😃