4. Istrski maraton

Menda obstaja nekakšen zid. Je neviden. Imenujejo ga tudi tekaški zid. Če tečeš nekaj kilometrov, se ti ne bo nastavil. 10 ali 21 kilometrov ni noben problem - nobenega nevidnega zidu, da bi se človek zaletel v njega. Tudi na ultratrailih tekaški zid ni nekaj zelo pogostega. Na maratonskih prireditvah pa je zgodba povsem drugačna. Prireditelji postavijo nevidne zidove in potem se tekači zaletavajo v njih. To ni nekakšna trdna stena, kamor se močno zabiješ. Pravzaprav sploh ne čutiš, kdaj se zaletiš, samo korak postane bolj težaven in malce se upočasniš. Ko se enkrat zaletiš v zid, nimaš druge izbire, kot da ga rineš do cilja ali pa odstopiš. Večina se ne vda, tako da ga bolj ali manj počasi in z več ali manj truda nekako pririne do cilja. Velikokrat ima človek tudi to srečo, da zid skrivnostno izgine kakšen kilometer ali vsaj par sto metrov pred ciljem. Tako razbremenjen tekač takrat lahko sprinta skozi cilj z neverjetno hitrostjo.

Tečem po Senčni poti v Luciji, ulici ki je malce dvignjena nad Portoroško plažo in pelje proti predoru Valeta. Sem na 28. kilometru Istrskega maratona in počasi se mi zazdeva, da sem se zaletel v t.i. tekaški zid. Še malce prej sem lahkotno tekel po Portoroški plaži, zdaj pa nogi s težavo prestavljam eno pred drugo in le upam lahko, da bo malce lažje, ko se bo ta rahli klanček prevesil navzdol. Ogromno navijačev po Portoroški plaži mi je dvignilo adrenalin, da sem kar poletel mimo njih. Že tam sem imel občutek, da je to energija na kredit, ki jo bom moral vračati v naslednjih kilometrih in to se zdaj že dogaja. Počasi se priplazim do tunela. Tema mi zaslepi sončne svetlobe vajene oči. Na slepo se izogibam lužam v tunelu. Vse skupaj postane toliko zanimivo, da začasno pozabim na težave.

Istrski maraton je najlepši in najtežji cestni maraton pri nas. Ima okrog 280 višincev, z ne prav lahkimi klanci. Pred tremi leti je bila prva izvedba. Prekršil sem svojo zaobljubo iz Ljubljanskega maratona 2010, da na maraton ne grem nikoli več, in sem se prijavil. Takrat sem bil zelo navdušen nad traso, saj še nisem poznal (ali pa jih sploh še ni bilo) zares lepih in veliko bolj prijetnih trailov; tekov po stezicah v bolj naravnem okolju in z veliko manj neprijetnega nabijanja po asfaltu. Trasa Istrskega maratona ostaja ista in še vedno je lepa. Vsako leto se prestavlja organizacija iz enega mesta v drugega, zato se spreminja tudi kraj starta in cilja, celotna proga pa za enkrat ne kaj veliko, razen da se je tudi obrnila smer teka. 

V Koper sva prišla skupaj z Davidom. Ne bom našteval koliko prijateljev in znancev sem srečal, ker bi sigurno koga pozabil. Čeprav je večina Slovenske trail scene v Umagu na 100 milj Istre, tudi tukaj ne manjka znanih obrazov. David teče na 21 km progi, kjer so startali pol ure za nami. Vreme je zares lepo in prijetno, za maratonce pa kar prevroče.

Start je bil ob desetih. Najprej smo naredili krog po Kopru, potem pa smo tekli po obalni cesti proti Izoli. Tu je kar preveč letelo in sem se moral celo malo bremzat. Skozi Izolo mi je dalo dodaten zagon ogromno gledalcev, potem pa je sledil prvi klanec proti Parenzani. Tu sem šel dovolj počasi, da nisem pokuril preveč energije. Na vrhu klanca je bil še prvi tunelček, potem pa spust proti Strunjanu. Parezana je speljana malce stran od obale, po lepi pokrajini v zaledju. V Strunjanu pa smo se vrnili k obali. Spil sem požirek piva, ki ga je na svoji privat okrepčevalnici delil Dušan Mravlje in dobre volje odtekel dalje. Sledil je vzpon proti Pacugu, ki je bil veliko lažji kot lani, ko so bili tam zadnji kilometri maratona, potem pa tek po prelepi gozdni stezici visoko nad obalo, z čudovitim razgledom in nato spust po Klancu Ljubezni proti Fiesi. Tam so bile noge še lahkotne in zato sem se spustil navzdol brez zavor. Potem prijetno tekanje po sprehajalni potki proti Piranu in naprej proti Portorožu. Po tem delu je bilo ogromno gledalcev, ki so dajali krila. Po Portoroški plaži sem bil nabit z energijo, ki pa je začela popuščati, ko se je v Luciji proga obrnila navzgor.

Ven iz Valeškega tunela tečem rahlo navzdol proti Strunjanu. Hitrost se je, po težavnem vzpončku, malenkost povečala, ampak čutim, da ni več svežine v nogah. Od Strunjana sledi dolg vzpon skozi Dobravo proti Jagodju in nato spust proti Izoli. V klanec je naporno. Ni mi jasno, kako bom preživel še deset kilometrov, sploh pa mi ni jasno, kako bom čez tri tedne preživel sto kilometrov v Vipavi. Ne smem mislit preveč naprej. Teči moram tukaj in zdaj, pa bo šlo z lahkoto. Kar malce nerodno mi je, ko me prehitevajo prijetna, mlada dekleta, jaz pa jim le z velikim trudom sledim. Končno sem v predoru in upam na malce hitrejši spust proti Izoli. Ampak nič ne pomaga, tudi spust je zdaj težek in koraki niso prav nič lahkotni, kot bi človek pričakoval za pot navzdol. Pa kakorkoli, če sem zid prerinil do tukaj in ga stlačil čez tunele, ga bom pa zrinil še do cilja.

Ko tečemo skozi Izolo nazaj proti Kopru, ne gremo po obali, ampak bolj po notranjosti, zato je nekoliko manj gledalcev. Pa zdaj tudi nočem preveč navijanja in je čisto kul, če ima človek tudi malo miru. Končno se prebijem skozi Izolo in raje sploh ne pomislim, kaj me čaka zdaj. Še dobro se spominjam, kako se je obalna cesta iz Izole proti Kopru vlekla pred tremi leti in tokrat ni pričakovati nič kaj bolj prijetnega. Vročina je dosegla višek, vetra je ravno toliko, kot je moja hitrost, pa še v isti smeri, zato sem v totalnem brezvetrju s sončno pripeko, po cesti, ki se vleče 5 kilometrov. Občutek imam, da capljam na mestu. Obala, vmes sprehajalna potka, po kateri tečem in na drugi strani obalna cesta, ki je zdaj zaprta za promet in so jo zasedli raznovrstni rekreativci in izletniki. Do Žusterne je en sam naporen dolgčas, edino morje daje vsaj nekaj pozitivne energije, ki mi pomaga vleči se naprej proti cilju. Kako prijetno je bilo tukaj teči pred tremi urami, svež in spočit z ogromno energije, v nasprotno smer. Lepa tekaška steza ob morju, kaj ni to čista uživancija. Zakaj se zdaj mučim, namesto da bi užival. Malo takih in drugačnih misli zamoti moje možgane, da pozabijo na mučenje telesa. Končno se znajdem v Žusterni. Tukaj je še zadnja okrepčevalnica, potem pa samo še dober kilometer do cilja. Svet kar naenkrat postane precej lepši. Pozabil sem na zid, ali pa je on pozabil na mene. Tek postaja zopet bolj lahkoten. Po promenadi proti cilju dobim dostop do vseh zalog energije v telesu, tako da z lahkoto šprintam mimo napol pohabljenih tekačev, ki jih zdaj z lahkoto prehitevam z veliko hitrostjo. Nekdo še poizkuša s šprintom, ampak nima šans proti moji izstrelitvi skozi ciljni slavolok.

V cilj pritečem v treh urah in 44 minutah. Čas v bistvu ni tako slab, čeprav sem si želel malce več. Dve minutki slabše kot lani pač ni napredek. Ampak ni panike. Bil je lep, prijeten tek po čudoviti trasi z nekaj mučenja v zadnjih kilometrih. Brez tega pač ne gre, če si človek želi narediti rezultat. Tisti, ki mu ni bilo težko, se pač ni potrudil z vsemi svojimi močmi. Pa niti slučajno ne mislim, da je s tem kaj narobe. Lepo je teči z užitkom in se imeti fajn. Jaz sem bil tokrat nekje vmes. Ko sem videl, da nimam šans priteči v cilj v treh urah in pol, sem odnehal bolj, kot bi bilo nujno potrebno.

Tukaj sem tekel vsa štiri leta do zdaj in upam da bom s tem še nadaljeval. Obljubim pa ne. V življenju je preveč stvari, ki bi jih rad počel in povsod človek ne more biti.