Prešern(ov)a avantura

Slovenci smo pripadniki zelo posebnega naroda. Preživeli smo več kot tisočletno zgodovino pod različnimi tujimi oblastmi. Za tako majhen narod to ni samoumevno. To lahko uspe samo narodu, ki neguje svojo kulturo in spoštuje svojo zgodovino. To Slovenci imamo, pa čeprav se tega včasih niti ne zavedamo. Imamo razgledanost, dobro poznamo zgodovino in kulturo, svojo in drugih ljudstev. In seveda smo tudi športen narod. Šport postaja naš najboljši ambasador v svetu, še zdaleč pa ni edini in seveda, tudi šport je samo del naše kulture. Ljudje s celega sveta prihajajo v naše kraje, da si ogledajo par nezanimivih stavb, neko čisto običajno jezero z otočkom, jamo po kateri se peljejo z vlakcem, obiščejo kakšno goro z neugledno višino in pridejo celo na naše morje, ki se ga mi izogibamo. Zakaj vse to? Zato ker tukaj živimo srčni ljudje, ki imamo radi svojo deželo in negujemo svojo kulturo.

Država nam je dala prost dan za kulturni praznik. Prost dan, za katerega dobimo plačilo, kot da bi bili v službi, zato je prav, da ga počastimo, kot se spodobi. Bi moral zdaj recitirati Prešernove Poezije? Ali obiskovati muzeje? Ali pa je prav, da danes počnem nekaj, kar pač najraje počnem? Zagato nam je že spet rešil Leon s Prešern(ov)o avanturo. Sicer pa, kaj sploh je kultura? Kaj na naši avanturi vse je povezano s kulturo in je tako v simbiozi z današnjim praznikom? Narava, gola narava, tisto, kamor se najraje odmikamo, je nekaj čistega in ni okužena s kulturo. Tega tukaj ni. Kultura je vse tisto, kar se nanaša na človeške dejavnosti. V sloveniji je večji del narave v resnici kulturna krajina, ki jo je preoblikoval človek s svojo dejavnostjo. Tega ponavadi sploh ne opazimo. V smislu kulture nas na današnji poti bolj zanimajo zgodovinski spomeniki, ki so del naše preteklosti in v to je vključen tudi France Prešeren, ki je krivec, da je naš kulturni praznik na današnji dan. Najbolje in v najčistejši obliki pa se kultura kaže skozi umetnost. In naš France je bil velik umetnik, ki je v veliki meri zaslužen, da danes še imamo svoj jezik in tako kot narod obstajamo.

Kopanj je griček okrog katerega leži Radensko polje in na katerem je dve leti svojega otroštva preživel France Prešeren, kar je izgovor, da na današnji dan tečemo po tej poti. Po ljudski pripovedki naj bi nekoč na bližnjem Limberku živel velikan, ki je enkrat v silni jezi odtrgal vrh Limberka in ga vlekel po hribu, potem pa pustil sredi Radenskega polja in nastal je Kopanj. Tu, na Kopanju imamo, skoraj na polovici naše poti, bogato obloženo 'samooskrbno' okrepčevalnico. Dobrodošlica je taknša, da bi šel najrajši kar še nekajkrat nazaj, da bi večkrat prišel. Mastimo se in čakamo Tonija, da nam pripelje še pivo. Pot do tukaj je, v najboljši družbi na svetu, hitro minila. Kar žal mi je, da je pol že za nami in bo avanture prehitro konec. Pritekli smo iz Grosuplja, skozi Spodnjo Slivnico in po brezpotju čez gozdove Gričev do Predol in od tam skozi Veliko Račno do sem. Leon žreba nagrade, knjige in startnine na traile. Skoraj neverjetno, kaj vse dobiš za brezplačno startnino. Ko že začne zebsti, počasi odbrzimo dalje. Res počasi, saj je treba gaziti proti zdravilnemu izviru, kjer si bomo natočili zdravilni napitek za domov. Sprašujem se, od kje priteče voda, ki izvira na majhnem hribčku sredi ravnic Radenskega polja in ki nikoli ne presahne. Zdravilnega napitka vseeno ne dobimo, saj je dostop onemogočen zaradi podrtih dreves.

Nadaljujemo proti jugu, do zatočnih jam, kamor se stekajo vode iz Radenskega polja in butnejo ven kakšnih deset kilometrov stran kot reka Krka. Dovolj zanimiva pokrajina, da se človek lahko spozabi in misli odtavajo stran od napornega teka po visokem mokrem snegu. Vzpon do gozdne ceste je po stopnicah, mimo še ene jame. Nato pa dolga ravna pot proti severozahodu po pobočju Rebri. Počasno napredovanje po mokrem snegu je težavno, pa smo vseeno vsi p(P)rešerno razposajeni. Vmes nas še enkrat pozdravi razgled na Kopanj. Po nekaj kilometrih se pri Zagradcu spustimo nazaj na Radensko polje in se malce naprej povzpnemo še na Boštanj, kjer si ogledamo ostanke renesančnega trdnjavskega gradu. In samo še pot do cilja in kulturno obarvane tekaške avanture je skoraj konec. Skoraj, ker nas čaka prisrčna dobrodošlica na cilju in z dobrotami založena okrepčevalnica...❤❤❤

Po brezpotjih Gričev

Mateja pozvoni pri Sv. Antonu puščavniku

Cerkev Marijinega vnebozetja na Kopanju

Okrepčevalnica na Kopanju

Lazarjeva zatočna jama

Razgled nazaj na Kopanj

Radensko polje

Ostanki gradu na Boštanju

6. Tektonik tek - 2. etapa

Tečemo. Zadnji kilometri so po asfaltu. Z Damjanom sva v ozadju. Najraje bi hodil do cilja, ampak vseeno pospešim, ker bo tako cilj prej. Vsi nekam hitijo. Očitno so se naveličali lepega prijetnega teka po stezicah Prijetno domače in na tem zadnjem asfaltnem odseku se vsem mudi na zaključek in družabni večer. Katja je vodja in prav njej se najbolj mudi domov k svoji Hani. Jaz sam sebi ne morem verjeti, zakaj se zdaj komaj vlečem proti cilju.

Že od tretje izvedbe Tektonik teka dalje, se redno udeležujem prireditve v celoti (manjkal sem samo na 1. etapi 4. Tektonik teka), letos pa malce stavkam in se udeležujem samo 2. etape. Celodnevna etapa skozi Suhokranjški konec občine in skozi gozdove do cilja v Šentvidu mi vseeno ponuja vse, kar potrebuje duša in telo - druženje s prijatelji in nova poznanstva, kot tudi dober zimski trening za nabiranje baze. Druščina je raznolika in številčna, tako da je tole zopet ena najlepših dogodivščin nasploh.

Začetek je bil zjutraj na Krki. Do Korinja sem bil jaz vodja odprave, zato sem skakal naprej in nazaj, saj sem moral poskrbeti, da so šli spredaj po pravi poti in da zadaj ni nekdo zaostajal. Treki na urah tekačem na tem delu niso kaj prida pomagali, ker smo se odločili, da gremo čez Korinjski hrib, na pa po poti čez Jauhe, ki nam jo je narisal Toni. Počutil sem se svež in močan, zato mi skakanje naprej in nazaj ni delalo kakšnih preglavic. V Lazah se nam je pridružil še Toni in četico sem uspešno popeljal  skozi zimsko idilo, do prelepih razgledov na Ciganovem vrhu (Korinjski hrib). Spust na jugovzhodno stran je bil bolj blaten in spolzek, ki pa je bil že v pričakovanju Lizine okrepčevalnice na Korinju. Bogato obložena miza, od katere smo težko odpotovali naprej po stezicah Prijetno domače, do prve KT v Ambrusu.

V Ambrusu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina nas je šla po poti prijetno domače, mimo Petrovke, skozi Brezovške vinograde in nazaj na Kamni vrh, ter od tam proti Drašči vasi; počasnejši pa so šli po bližnjici do Kamnega vrha, tako da so bili v Drašči vasi, pri naslednji okrepčevalnici že pred nami. Tukaj nam je Škufc z družino pripravil svojevrstno dobrodošlico, kjer smo se najedli, napili in nasmejali in nekateri so se od tu odpeljali z avti, za ostale pa je bila tu komaj dobra polovica poti. Nadaljevanje je bilo pravljično, ob reki Krki do jame, vzpon na Valično vas in še dolga pot do druge KT v Zagradcu.

Ob 'reki ljubezni'

Udeleženca lanskega Tor Des Geants navdušena počivata ob napisu TDG (turistično društvo Grča)

Od Zagradca dalje sem že čutil rahlo utrujenost, ki me je presenetila. Ali je za to kriva začetna razigranost in razsipanje z energijo, ali pa preveč kuhanega vina pri Škufcu. Toni nas je z naslednjo okrepčevalnico počakal na Kitnem vrhu. Nadaljevanje po prijetnih gozdovih do Lučarjevega Kala, in še malce izgubljanja po gozdu proti Rdečemu Kalu mi je pobralo zaloge energije, zato mi je ta zadnji asfaltni del popolnoma odveč in zelo sem vesel, ko z Damjanom končno zakorakava v klubske prostore Tektonik, kjer se ostali že gostijo.

Večer pa tak, kot mora bit; stezičarski. Damjanova predstavitev Madeire je za nas zelo zanimiva, ker letos potujemo tja in smo željni informacij. Potem pa še Matjaževa premiera Diagonale norcev na Reunionu. Občudujem voljo in trmo, ki jo ljudje vložijo, da pretečejo in prehodijo take nore poti. Ko bom velik, bom tudi jaz sčaral kakšno tako tapravo, ta težko ultro.

4. Knap trail - Forhajerska

Tri stotke so že za mano, vse v obdobju zadnjih petnajstih mesecev, zato tale Forhajerska na Knap trailu ne more biti nič posebnega, pa čeprav zadnja dva meseca praktično nisem nič treniral, razen nekaj vsiljenih tekov v zadnjih tednih. Ko sem doma pregledal profil trase, sem se malce zamislil; madonca, saj je več višincev kot na Jahorini na stotki. Mislim, da bo tole prava knapovska avantura. Treba je lepo počasi in s pametjo, pa se bom spravil čez traso v primernem času. Nekega dobrega rezultata danes niti slučajno ne pričakujem.

V neverjetno toplem vremenu, ko se ravno dela dan, startamo po klancu navzgor. Z asfalta kmalu zavijemo na zahteven blaten teren. Če bo cela pot po takem terenu, bo tole zares zahtevna avantura. Višje gori proti Planini je na terenu vse več težkega snega, ki ga topi jugozahodni veter, ob katerem na vrhovih nastaja gosta megla iz katere se izloča vlaga. Dobro se spominjam lanskega Knap trail-a v ekstremnem mrazu, ko sem sicer tekel na krajši razdalji, vendar je bil ta del proge isti, pa vseeno v tej gosti megli nikakor ne prepoznam terena. Neverjetno hitro se znajdem na Planini in na prvi okrepčevalnici.

Nadaljevanje je precej lažje. Nisem si mislil, da bom kdaj vesel asfalta, ampak po čmokotanju in drsanju po blatu in snegu, sem zares vesel malo bolj trde podlage. Asfalta je sicer za kakšen kilometer, potem pa sledi še zelo dolg makadamski odsek, večinoma v spustu proti severnemu vznožju Čemšeniške planine. Naskok proti Čemšeniški planini je čisto drugačen od pričakovanj. Tukaj ni prav nič blata, ampak lepa, skoraj suha planinska potka, ki je po strmem terenu speljana pretirano zložno, mestoma čisto ravninsko. Nič kaj všeč mi niso ti položni vzponi, raje imam strme vertikale, kjer lahko hitro pridobivam na višini. Višje gori se spet pojavi gosta megla in veter, v katerem škripajo drevesa, da me je kar malo strah, če bo kaj priletelo na mene. Kar naenkrat je za mano že dvajset kilometrov in koča na Čemšeniški planini, kjer imamo drugo okrepčevalnico. To je skoraj tretjina proge in občutek imam, da gre vse skupaj hitro in tekoče in da mogoče pa le ne bo pretežko.

Spust iz Čemšeniške planine je strm in blatno drseč, ampak zato zelo hiter. Potem pa dolgo potovanje po razgibani in tekoči trasi proti Planinski vasi in tretji okrepčevalnici. Na takem lahkotnem odseku, ko ni ničesar, kar bi oteževalo napredovanje, si glava vzame dopust in odpotuje v svoje pokrajine. Zamišljam si, kako bi takole potoval, skupaj s svojo družino, po skoraj neskončni poti, neobremenjen s časom in z vedno novimi razgledi in doživetji. Dohitim in prehitim gospo, ki teče na krajši trasi in se zavem, da skoraj ves čas tečem sam, kar mi pravzaprav čisto paše, ker je to prav prijeten umik v svoj svet, daleč od norega sveta.

V Planinski vasi je tista prijetna okrepčevalnica, kjer si vsako leto privoščim en'ga takratkega. Sem sredi dolgega spusta proti Trbovljam in vsaj po razdalji, polovici proge. Tukaj je malce bolj živahno, ker je tu skupni odsek vseh treh razdalj. Razmerje moči je popolnoma jasno; mi iz ta dolge prehitevamo tiste iz ta srednje, uni iz ta kratke, pa prehitevajo vse. Ta del trase tudi zelo dobro poznam, saj sem v preteklih letih pretekel že vse krajše razdalje, zato mi poznana pot do četrte okrepčevalnice Pekarna, ki je že na naslednjem vzponu, spet neverjetno hitro mine.

Utrujenost se me že počasi loteva. Pred mano je še en kratek odsek do Kala. Na lepem zložnem vzponu se me malce loteva zaskrbljenost. Pogled na profil kaže nazobčano žago s tremi strmimi vzponi. Kal, Gozdnik in Mrzlica so špice, katere moram še osvojiti, vmes pa globoki spusti, v najnižje ležeče doline. Na Kalu me za dobrodošlico pozdravi močan veter z gosto meglo. Okrepčevalnico imajo notri, v toploti koče, kjer mi hitro postane prevroče, zato takoj odbrzim dalje.

V kako globoko dolino bom moral zdaj? Na drugi strani se mi že kaže špičast hrib, za katerega sumim, da je Gozdnik - naslednja špica, ki jo moram osvojit. Počasi se zavedam, da bi moral mogoče za tole pa vseeno malce več trenirat. Komaj dobrih štirideset kilometrov je za mano, jaz pa tako zmatran. Sploh si ne predstavljam, da bi bil zdaj na stotki. Po kratkem gozdnem spustu sledi dolg makadam, ki najprej pelje globoko v dolino in potem še visoko ob vznožju Gozdnika, do severo-vzhodnega grebena. Položen makadam se mi zelo vleče. Ne gre, da bi tekel, pohodni korak pa je prepočasen, zato sem zelo vesel strmega grebena, po katerem hitro in tekoče osvojim predzadnjo špico - Gozdnik, kar pa me dokončno izmuči. In naprej? Strm počasen, mestoma blaten spust globoko v dolino. V moji glavi se porajajo dvomi, ali bom zmogel priti do cilja pred temo, to je cca v desetih urah. Pred sabo imam še ta spust, potem pa še dolg pohod do cilja čez Mrzlico.

Okrepčevalnica Pongarc je sredi ničesar, ampak prostovoljci tukaj znajo nasmejati in spraviti v dobro voljo tudi najbolj utrujenega človeka. Dobre volje odtečem dalje po makadamu, še globje v dolino. Globoko spodaj trasa končno zavije navzgor proti Mrzlici, še naprej v položnem Makadamskem vzponu. Počasen sem in utrujen. Planinci sestopajo iz Mrzlice in mi kličejo 'bravo'. Vrh se skriva visoko v oblakih in ko zagrizem v strm vzpon po planinski poti, sem na koncu z močmi, tako da mukoma rinem dalje. Že kar precej višje se mi pred očmi prikaže velika stavba in zelo sem presenečen, ko ugotovim, da je to že dom na Mrzlici. To je bilo pa presenetljivo hitro in izmučenost me v trenutku mine. Devet ur sem na poti in mislim, da bi v eni uri moral biti v cilju.

Na okrepčevalnici se najem pomaranč, potem pa hitro dalje. Zdaj, ko vidim, da zmorem priti v cilj pred temo, nameravam to tudi narediti. Prva ovira so poledenele stopnice, po katerih grem tako rekoč  po štirih. Sledi spust po cesti do lovskega doma. Cesta je najprej precej poledenela, nižje pa se da prijetno teči. Tukaj sem spet na poznani poti iz prejšnjih let, zato mi kilometri lepo hitro minevajo in sploh ne vem, zakaj sem se bal tega spusta. Od lovske koče naprej je trasa spet bolj gozdna, mokra in blatna. Počasi se temni in v gostem gozdu je vidljivost zelo slaba, ampak sem trmast in si ne nadenem čelke. Dobro vem, da je že čisto blizu pred mano samo še strm asfaltni spust proti cilju. 

9:55'47'' je moj čas v cilju. Zmatran in uničen, kot da bi v tem času pretekel vsaj 20 km več. Saj res, da je težka trasa, ampak vseeno, to ni to. Nisem prišel s tekmovalnimi nameni, ampak sem želel počasi in uživaško prepotovati ta lep knapovski trail, v kar pa sem moral vložiti malce več truda, kot sem mislil.

Bravo Leon, Tanja in vsi ki ste zraven, za odlično organizacijo. Večina nas tega ne zmore ali pa si sploh ne upamo poizkusiti. Smo pa zelo hvaležni, da ste ljudje, ki to zmorete in organizirate, da se na vaših prireditvah lahko družimo z najbolj srčnimi ljudmi na svetu. Vedno znova me na teh prireditvah prežema pozitiva iz vseh strani. Po dolgih urah truda ljudje srečni in nasmejani v cilju, vsak s svojimi dogodivščinami.

22. Ljubljanski maraton

The stroj,

človeški stroj.

Na tisoče nas je.
Muska nabija.

Gužvamo se na startu.

Zakaj?

Da pretečemo teh 21 ali 42 km?

Zato,

samo zato!

Za dober rezultat? 

Ali samo, da smo zraven?

Biti del tega dogodka!

The stroj s svojo musko prebujajo adrenalin.

Tisti spredaj so že startali, mi pa se še gužvamo

Končno čez startni slavolok...

zdaj pa gasaaaaaaa...

Tečem in se prerivam naprej. Imam cilje in tale gneča je pač ovira, ki jo je treba čimprej obiti. Pred dvemi leti se je start na začetku druge startne cone odlično obnesel, tako da smo stekli naprej brez gneče, tokrat pa porazno. Drugo cono so prehitro spustili naprej in takoj smo se zabili v počasni rep prve cone. Zdaj ovijam slalom med 'turisti'. Tempo imam dober, ampak odvečno zapravljanje omejene energije ni najbolj dobrodošlo. Tri ure in pol je moj cilj, ali pa vsaj pod 3:35', da postavim osebni rekord. Vem, brez veze. Koga bi to zanimal? Mogoče mene, ko bom v naslednjem življenju prebiral ta blog in se čudil, kdo je bil ta čudak. V glavnem, na tisoče nas je in vsak ima svoje cilje. Pa pejmo skupaj, vsak na svojo pot. 

Prvih deset kilometrov je prav hitro mimo. Tempo je pravi. Malce pod 5 min/km, da si zagotavljam nekaj rezerve, ki jo bom rabil proti koncu. Gneča je ves čas ovira, ki jo uspešno premagujem. Občasno se ob meni pojavi tekač-zajec z znakom za tempo 3:30. Ne maram ga, ker je okrog njega še večja gneča, zato pospešim naprej. Cirkus teče dalje in seveda sem jaz del njega. Res je to praznik teka. Vsake toliko časa bobni, pa godba, pa pravi bendi, ki špilajo ob cesti. Vse skupaj nam daje zagon in poskrbi, da si prehitro spraznimo energijske zaloge organizma. Okrepčevalnice so dobro založene z vodo, energijskimi napitki, sadjem, sladkarijami in tudi geli, tako da si energijske zaloge sproti dopolnjujem, kolikor pač moj prebavni sistem zmore. Šibamo dalje!

Na polovički sem dobro na poti. Dve minutki zaloge časa ne dovolita nikakršnega zabušavanja. V tem tempu bo treba zdržati praktično do konca. Ali sem že omenil veter, ki občasno piha? Seveda nalašč v prsi in ko se obrnemo seveda nalašč ne piha nič. Verjetno je to ovira, zaradi katere ni padel rekord proge, kot sem izvedel na petindvajsetem kilometru. Tako je, prvi so že v cilju, jaz pa, no samo še sedemnajst kilometrov. Zdaj sem nekje na rudniku, moram pa še na drug konec Ljubljane, skoraj do Stožic in potem nazaj v Center. Raje ne razmišljam o tem. Če vidim samo kilometre in ne vem kje sem, je lažje, ker občutek, ko tečeš stran od cilja je, milo rečeno,  smotan. 

Na tridesetem kilometru me prehiti 'ekipa' 3:30'. Ne vem kam se jim mudi. Mogoče sem res malce popustil, ampak svoji dve minutki zaloge še vedno držim. Na okrepčevalnici popijem kar precej, pojem še banano in en gel. Vse skupaj malce preveč za moj želodec in začne me ščipat v trebuhu. Občutek imam, da sem precej popustil, ampak ura tega še ne pokaže. Nekako lovim tempo, s katerim še lahko umirim želodec in držim dobro hitrost. Na naslednjih okrepčevalnicah pijem samo še vodo. In potem..., ali je to zid? Ah ni! Samo stenca iz stiroporja - pihnem, pa jo odnese. Majhen upad tempa med 33. in 38. kilometrom bi me pokopal, če bi tekel sam, ko pa vidim, s kako lahkoto še vedno prehitevam ostale, ki so se skoraj ustavili, vem da tokrat mora it do konca. Namesto dve minutki zaloge imam zdaj dve minutki za nadoknadit. Treba bo na polno. Malce spremenjena trasa me popelje do Dunajske ceste.

Sem na 38. kilometru Ljubljanskega maratona in šibam po Dunajski proti cilju s tempom krepko pod 5 min/km. Ravna črta proti cilju? Malo blizu se mi zdi. Prelepo, da bi bilo res. Ovinki po centru, ko spet tečem stran od cilja, so najbrž odlični za motivacijo??? Ja ni kej, še dva kilometra je do cilja, le zakaj bi mislil, da bo tokrat prej? Še mimo tržnice, čez špalir navijačev skozi Prešerca in spet kontra smer od cilja po Miklošičevi, nazaj na Slovensko in končno proti cilju. Dal sem vse od sebe, to zdaj vem, ker nimam energije niti da bi šprinal zadnje metre do cilja, kot sem lahko naredil ponavadi.

3:31'04'' se izpiše zraven mojega imena na velikem ekranu na cilju. Župan mi čestita, dobim medaljo in potem vse polno ljudi, ki jih poznam. Sprašujejo me, kako je šlo? Jaz pa se sploh še nisem odločil, ali naj bom zadovoljen ali ne. Osebni rekord po sedmih letih. Končno ni moj prvi maraton več moj najboljši maraton. Ampak samo minutko in štiri sekunde nad 3:30? Pa ja, itak da sem zadovoljen. Izziv za prihodnje pa ostaja, kar je tudi nekaj dobrega. Predvsem sem vesel, da je šlo dokaj tekoče, da ni bilo nobene prave krize, ves čas z dobro voljo in zadovoljen v cilju.

SLO 50

Spet sem tukaj. Že tretje leto zapored. Na 50 kilometrskem trailu po notranjski v okviru prireditve SLO 100. Če je bila pretekla leta petdesetka najkrajša razdalja, je letos najdaljša, saj stotke letos ni na programu, poleg tega pa so uvedli še 25 km trail. Verjetno je uvedba še krajše razdalje dobra poteza, saj se je na to tekmo prijavilo največ ljudi, na 50 km pa nas letos teče samo petnajst, od tega tri ženske. Ampak manjša udeležba sploh ne pomeni slabše konkurence, ker so letos prišli sami hudi. Če sem se lansko leto uspešno boril za drugo mesto, letos v generalni razvrstitvi nimam šans za stopničke. Trasa je zelo podobna lanski, z malenkostnimi spremembami. Jutro je relativno hladno, ampak obeta se lep dan in ko nam Srečko dodobra opiše traso in razmere na progi, je čas za start.

Iz centra Postojne smo po parih stopničkah in ozkih ulicah že na sprehajalni poti po Soviču. Sledi skoraj osem kilometrov razgibane ravnine do vasi Studeno. Lepa tekoča trasa z nekaj makadama, asfalta in poljskih poti, je toliko raznolika, da niti slučajno ni dolgočasna. Že tukaj je hitro jasno, kakšno je razmerje moči. Jaz tečem na šesti poziciji, malce pred vasjo pa me celo ujame Igor. Takoj za Studenom se začne precej strm vzpon proti Sv. Lovrencu. Igorju tukaj z lahkoto pobegnem, ne ujamem pa nobenega drugega pred sabo. Bolj kot ne zgleda, da bo šesto mesto danes nekaj realnega, saj je jasno, da je tudi Žiga zelo močan na vzponih. Bomo videli; do Javornika je še daleč. Na kontrolni točki imam dve minutki hitrejši čas kot lani, kar pomeni, da sem dobro na poti.

Okrog Sv. Lovrenca je še nekaj kucljev, kar pomeni, da ni še čas za dolg spust, ampak se bo treba še malo vzpenjati. Čez Špilnik ob poti raste toliko marel, da se mi cedijo sline in postanem lačen. Še dobro, da imam nekaj zalog s sabo in si privoščim eno ploščico, marele pa bom šel nabirat jutri, da si jih privoščimo za kosilo. Po malce divjem spustu sem hitro na makadamski cesti, kjer sem se lani izgubil, zato sem letos precej pozoren na oznake. Spust proti Planini je hiter in letos na tem delu tudi ni manjkajočih oznak (še noben gozdni škrat jih ni odstranil), zato ni nepotrebnega izgubljanja in vračanja nazaj po hribovitem terenu. Moj čas na kontrolni točki Planina je za dvanajst minut boljši, kot lani, kar pa moram pripisati predvsem lanskemu izgubljanju in iskanju na tem delu trase.

Zdaj pa tek do Rakovega Škocijana. Trasa je še vedno identična lanski, pozicije pa so ravno obrnjene. Lansko leto sem tukaj jaz bežal pred zasledovalcem, letos pa jaz lovim. Na nekaterih delih trase, kjer se vidi daleč naprej, sem namreč opazil, da Žiga teče samo par sto metrov pred mano. Trasa je tukaj večinoma makadamska in malce gor - dol. Vem, da nekateri temu rečejo kar ravnina, ampak meni so ti položni vzponi najbolj smotani in na takih terenih tudi najbolj izgubljam proti konkurenci. Tečem ves čas sam in tudi Žiga mi izgine izpred oči. Kakšen kilometer pred okrepčevalnico trasa iz makadama zavije po skoraj brezpotnih vlakah. Kar naenkrat se Žiga vrača nazaj. Ja, ravno tukaj je tisti zeleni škrat pokradel zastavice in še dobro, da naju prostovoljec opozori, kje morava zaviti levo, drugače bi še dolgo lutala po notranjskih gozdovih. Na okrepčevalnico prideva skupaj, ampak Žiga je očitno borbeno razpoložen, zato hitro pobegne dalje. Tudi meni ni vseeno, ker se mi močno zazdeva, da so v igri stopničke v kategoriji. Sem se pa do zdaj že naučil, da se ne smem pustiti sprovocirati, in da se najboljši rezultati dosežejo, če tečem v svojem ritmu.

Od tu dalje sledi še osem kilometrov podobne ravninske trase. Lani sem imel na tem delu malce krize, zato mi kar prav pride, da je tukaj trasa čisto druga. Na žalost letos ne tečemo po učni poti skozi Rakov Škocijan, ker je poplavljena, zato pa se malce naprej izognemo dolgočasnemu makadamu, tako da do okrepčevalnice pred vzponom pridemo po razgibani gozdni vlaki. Časov, zaradi drugačne trase, na žalost ne morem več primerjati z lanskimi, pa tudi na dvoboj z Žigom poizkušam pozabiti. Najlepše je teči sam s sabo in pozabiti na tekmo, na cel svet. Biti ujet tukaj in zdaj. Včasih mi to za nekaj trenutkov uspe, in za to se izplača garati dolge ure. Ampak, tekma je tekma in ker je to boj s časom, se prehitro iztrgam iz te nirvane in se mučim dalje. Kmalu se znajdem na okrepčevalnici Polana. Da bi me še bolj prizemljil v tekmo, mi možakar pove, da je Žiga samo kakšne tri minutke pred menoj, zato naj grem kar v akcijo.

Oh, ja. Zgleda da bo spet isto kot lani. Najbrž ga bom prehitel do vrha, potem pa bom moral na vso moč bežati na dolgem spustu. In Žiga je dober na spustih. Odlomim si dve leskovi palici, da si z njima poizkušam malce pomagati na vzponu. Gledam naprej, koliko pred mano je Žiga, pa ga kar nikjer ni. Očitno je močan tudi v klanec. Napredujem lepo počasi in konstantno. Prav žal mi je, da ni cilj na vrhu, ker potem bi tukaj dal vse od sebe, tisti spust pa me prav živcira. Skoraj se že sprijaznim, da bom ostal na šestem mestu, ko kar naenkrat zagledam Žigo pred sabo. Pa je situacija res čisto identična lanski. Prehitim ga kakšnih sto metrov pred vrhom in potem se ne obotavljam, ampak na polno navzdol. Najprej malce brezpotja, ki zahteva močno koncentracijo za sledenje zastavicam, potem pa kombinacija dolgih makadamov in divjih zaraščenih gozdnih vlak, vmes pa po jasi hitri spust, ki ne dovoli počivanja. Iz velike verjetnosti, da me Žiga ujame, mi počasi postaja jasno, da iz tega ne bo nič. Terena se še dobro spominjam od lani, kar mi daje tudi taktično prednost, ker vem kje se je dobro malce odpočiti, da potem še hitreje napadem. Ko se zasliši avtocestni hrup, je Postojna blizu in potem kmalu tudi cilj. Ciljni vzpon čez Sovič je letos bolj polovičen in potem samo še po znani potki skozi ulice in stopnice do cilja.

 

To je to. Super je blo. Žigu sem pobegnil kar za dvanajst minut. To se zgodi, če ima človek v glavi, da je nekdo čisto za petami in je treba ves čas bežati na polno. Leon mi takoj porine pivo v roko, šele potem sledi medalja in čestitke. Izkaže se, da so bile moje slutnje o borbi za tretje mesto v kategoriji pravilne. V cilju me je pričakal tudi David, ki se je odlično odrezal na petindvajsetki. Sledi še par ur prijetnega druženja, navdušanja ob prihodu preostalih tekačev v cilj, čestitk in dobre volje, vse do konca podelitve. Ni kaj, spet odlična organizacija maloštevilne, srčne ekipe. Vesel sem, da sem del vaše zgodbe. Lepo se je vračati sem.

Red Bull 400 Planica

Takole! Po štirih letih sem spet tukaj. Dež lije na polno. Na prireditvenem prostoru je vse zalito in ni mogoče hoditi po suhem. Čakam na start tretje moške kvalifikacijske skupine, v katero so me uvrstili. Ne razmišljam o nekih realnih možnosti uvrstitve v finale. Ne poznam se dovolj dobro, da bi sploh znal oceniti, s kakšnim tempom naj rinem navzgor, da bi optimalno pokuril svoje telesne zmožnosti in dosegel kar se da dober čas. V zadnjem času sem se bolj posvečal daljšim trailom in za takele kratke izbruhe moči trenutno nisem najbolje adaptiran. Nekateri pravijo, da je tole najtežjih 400 m na svetu, po drugi strani pa to pot vsak dan opravi ogromno turistov, ki so tukaj samo na izletu. Priti na vrh skakalnice ni nič posebnega in zame so veliko večji norci tisti, ki se pozimi po njej spuščajo dol. Ampak..., ko pa gre za tekmovanje in hočeš zares dati vse od sebe in priti v čim krajšem času na vrh, takrat pa tole postane mučenje. Edina tolažba je, da je vrh zelo blizu, tako da vse skupaj traja samo nekaj minutk. Po koncu kmalu začneš razmišljat, zakaj ni šlo še hitreje. Mislim, teh nekaj minutk bi pa že potrpel in dal še malo več od sebe.

V glavnem. Čas je za start. Kljub dežju sem se nekaj poskušal ogrevat, vendar me na startu še vedno zebe, zato komaj čakam, da se poženem v strmino. Dež je čudežno, ravno za start naše skupine, skoraj ponehal. Vsi se poženejo s polno močjo navzgor. Po 50 metrih sem med zadnjimi in še me prehitevajo. Vzpenjam se v svojem tempu, za katerega si vsaj približno mislim, da bi moral zdržati do vrha. Po 100 metrih je ta tempo izenačen z vsemi okrog mene. V največji strmini pazim na vsak korak. Gledam za vsako jamico ali karkoli zgleda čim bolj stabilno, da mi koraki ne spodrsavajo. Pomagam si z rokami, tako da se vlečem za travo navzgor. Nenadoma opazim, da so se vsi skoraj da ustavili in da prehitevam vse po vrsti z ogromno lahkoto. To mi doda volje za majčken pospešek. Že pred štirimi leti sem opazil, kako se na začetku vsi poženejo in potem omagajo, danes pa je to še bolj očitno. Ozrem se proti doskočišču in vidim, da pred mano počasi zmanjkuje ljudi. Daleč zgoraj so prvi trije in potem kmalu še trije, vse ostale pa prehitim po najlažjem delu proge, tik pred in za odskočiščem, kjer imam čudežno še dovolj moči, da celo malo stečem. Spet pričenja močneje deževati. Po strmini zaletišča navzgor je lažje. Na vsak meter je kovinska prečka, ki nudi močno oporo. Druga trojica je kakih petnajst sekund pred mano in nekaj časa upam, da jih morda celo ujamem in se pomešam v boj za direktno uvrstitev v finale. Izkaže se, da imajo premočno bitko med sabo, saj nihče noče izpasti iz prve peterice, zato so prehitri, da bi jih ujel. Samo prvih pet se namreč uvrsti direktno v finale. Jaz prisopiham navzgor kot sedmi.

Seveda sem močno zadihan in zdelan, ampak kmalu pridem k sebi. Sedem na sedežnico in se odpeljem navzdol. Spet na polno uliva dež. Počasi začnem razmišljat, da se mogoče uvrstim v finale po času, ampak...ali ima smisel čakati dve uri, v takem vremenu, da to izvem. Danes sem svoje odtekel. Če bi bilo lepše vreme bi čakal, zdaj pa mislim da se ne izplača. Tudi če se bom uvrstil, bi bil verjetno v finalu med zadnjimi. Pa še Brina in Mateja sta z mano in res nima smisla, da se tukaj močimo še nadaljnje tri ure. Tudi oni dve se strinjata, da je bolje, če čimprej gremo. Raje bomo poizkusili dan preživeti kako lepše, mogoče z ogledom planinskega muzeja v Mojstrani... Razmišljam pa še vedno, kako bi bilo, če bi treniral malo bolj specifično in se bolje pripravil za to tekmo. Koliko še lahko pridobim? Uvrstitev v finale je trenutno nekje na mojem dosegu. Ampak, ali je smiselno potem prisopihat med zadnjimi navzgor? Ja, n'č, trenirat bo treba!

Krevsov tek

Stojimo na startu 13. Krevsovega teka na Polževem. Že zelo dolgo me na tekmi ni pral dež, tokrat pa zgleda, da ne bo milosti. Dež na polno uliva. Ampak ni panike. Smo še v poznem poletju in zato ni prehladno. Pred startom sem se dobro ugrel in nič me ne zebe. Slekel sem svojo dežno jakno, ker se bojim, da bi v njej zakuhal, pa še Petra mi bo hvaležna, da sem ji jo posodil. Elektronika za merjenje časov se tudi upira in noče sodelovati v tem vremenu, zato start malce zamuja. Udeležba je zaradi vremena malce okrnjena, ampak vseeno je prišlo kar nekaj prijateljev in znancev in pričakovati je zanimivo hitro tekmo po razgibanem terenu na Polževski planoti.

Moji sodelavci v službi me imajo za čudnega. Večina jih raje na deževno soboto nabija nadure in služi denarce, jaz pa se v dežju mučim in zapravljam denar. Na nek način imajo prav. Res je lažje soboto preživeti v službi in zraven še nekaj zaslužiti, kot pa se matrati in trpeti tukaj po dežju. Ampak, ali je to življenje? Ne vem! Imam telo homo sapiensa, vrste ki se je razvila pred kakimi sto tisoč leti in to telo je prilagojeno na surove pogoje v naravi, na boj za preživetje. Neskončno borbo za obstanek, ali si plen ali plenilec. Danes takšnega življenja seveda nimamo več, ampak si, tisti ki si to lahko privoščimo, raje poiščemo instant zadovoljitve. Nekateri so zadovoljni s televizijo, knjigami, zgodbami in igricami, drugi pa si želimo prave avanture zunaj. Ta kratek tek v dežju je sicer daleč od tega, ampak za eno urco se pa vseeno počutim zares živ, tukaj in zdaj, v boju samim s sabo, v surovem vremenu, ki ga ponuja narava.

Višnjegorski šerif končno ustreli s startno pištolo in tekači se poženemo iz smučišča po asfaltu navzdol proti Zavrtačam. Ta začetni spust je zelo hiter in mi zato ni nič všeč. Borim se, da ostanem kar se da spredaj, ker bom potem tudi po ravnini držal tempo s hitrimi tekači. Dež še vedno uliva. Tričetrt kilometra do Zavrtač je v trenutku mimo, sledi pa dvokilometrska asfaltna ravnina do Vrhov. Iz krošenj dreves padajo debele kaplje, vendar mi je kljub temu že malce vroče. Tečemo hitro in kar naenkrat sem iz gozda ven in nato kmalu že na Vrhih. Zdaj pa najtežji, ampak meni najljubši kilometer. Vzpon iz Vrhov do cerkvice Sv. Duha, ki stoji na najvišji točki Polževske planote. Dober kilometer in dobrih sto višincev. Dež je zdaj začuda ponehal in dušim se v soparni razmočeni majici. Nekdo me z napadi poizkuša prehitet. Nekajkrat me prehiti in zopet zaostane, jaz pa se ne dam in lepo tečem s svojim tempom. Kmalu utrujen odneha in zaostane. Zadihan, moker in vroč sem hitro že na najvišji točki proge.

Sledi lahkoten in razgiban del proge po razmočenih planinskih poteh in kolovozih. Ni počitka. Teči je treba na polno, ker konkurenca ves čas grozi, da me kdo prehiti. Ne bojim se luž in blata, ampak vseeno pazim na vsak korak. Izbiram kar se da trd in stabilen teren. Skoraj sem že pozabil, s kakšno hitrostjo se da teči po teh terenih. Na daljših trailih sem pač vedno počasnejši. Na okrepčevalnici v Novi vasi na hitro zvrnem vase kozarec vode. Tudi tega nisem vajen. Iz trailov sem vajen kar krajših počitkov na okrepčevalnicah, tukaj pa se tako mudi dalje. Teren, kljub močnemu deževju, ni tako hudo razmočen in blaten, zato lepo tekoče napredujem po razgibanem terenu proti Kriški vasi. Kriška vas je na osmem kilometru in cilj postaja vse bližje. Še nekaj asfalta od Kriške vasi do Pristave potem pa po makadamu, ki ga zelo dobro poznam, skozi gozd do Zavrtač. Lovim tekača pred sabo, pa mi ga ne uspe ujeti. Ozrem se nazaj, pa vidim, da sta mi dva tik za petami. Treba bo pospešit. Kar naenkrat sem že v Zavrtačah in sledi samo še vzpon do cilja, po tistem klancu, po katerem smo se spustili na začetku. Na vzponu mi uspe uiti zasledovalcema in potem kmalu veselo pritečem v cilj.

Saj ne vem, ali se je spet ulilo še med tekom, ali tik za tem ko sem prišel v cilj, ampak zdaj spet na polno lije. Sem že preoblečen in tudi malico sem že pojedel, samo čakam še na podelitev. Dosegel sem tretje mesto v kategoriji in osemnajsto skupaj, kar me uvršča nekam proti koncu najboljše tretjine. Recimo, da moram biti s tem zadovoljen, pa čeprav je moj čas za več kot minuto slabši, kot leta 2010, ko sem tekel celotni dolenjski pokal. Mislim, da rabim več takšnih hitrih tekem, da se občasno znorim z malce hitrejšim tempom. Čestitke organizatorjem, ki so v tem vremenu odlično izpeljali dogodek, in čestitke vsem tekačem, še posebej najmlajšim, ki ste se v tem vremenu pogumno podali na progo in vsak za sebe dosegli odličen rezultat.