4. Knap trail - Forhajerska

Tri stotke so že za mano, vse v obdobju zadnjih petnajstih mesecev, zato tale Forhajerska na Knap trailu ne more biti nič posebnega, pa čeprav zadnja dva meseca praktično nisem nič treniral, razen nekaj vsiljenih tekov v zadnjih tednih. Ko sem doma pregledal profil trase, sem se malce zamislil; madonca, saj je več višincev kot na Jahorini na stotki. Mislim, da bo tole prava knapovska avantura. Treba je lepo počasi in s pametjo, pa se bom spravil čez traso v primernem času. Nekega dobrega rezultata danes niti slučajno ne pričakujem.

V neverjetno toplem vremenu, ko se ravno dela dan, startamo po klancu navzgor. Z asfalta kmalu zavijemo na zahteven blaten teren. Če bo cela pot po takem terenu, bo tole zares zahtevna avantura. Višje gori proti Planini je na terenu vse več težkega snega, ki ga topi jugozahodni veter, ob katerem na vrhovih nastaja gosta megla iz katere se izloča vlaga. Dobro se spominjam lanskega Knap trail-a v ekstremnem mrazu, ko sem sicer tekel na krajši razdalji, vendar je bil ta del proge isti, pa vseeno v tej gosti megli nikakor ne prepoznam terena. Neverjetno hitro se znajdem na Planini in na prvi okrepčevalnici.

Nadaljevanje je precej lažje. Nisem si mislil, da bom kdaj vesel asfalta, ampak po čmokotanju in drsanju po blatu in snegu, sem zares vesel malo bolj trde podlage. Asfalta je sicer za kakšen kilometer, potem pa sledi še zelo dolg makadamski odsek, večinoma v spustu proti severnemu vznožju Čemšeniške planine. Naskok proti Čemšeniški planini je čisto drugačen od pričakovanj. Tukaj ni prav nič blata, ampak lepa, skoraj suha planinska potka, ki je po strmem terenu speljana pretirano zložno, mestoma čisto ravninsko. Nič kaj všeč mi niso ti položni vzponi, raje imam strme vertikale, kjer lahko hitro pridobivam na višini. Višje gori se spet pojavi gosta megla in veter, v katerem škripajo drevesa, da me je kar malo strah, če bo kaj priletelo na mene. Kar naenkrat je za mano že dvajset kilometrov in koča na Čemšeniški planini, kjer imamo drugo okrepčevalnico. To je skoraj tretjina proge in občutek imam, da gre vse skupaj hitro in tekoče in da mogoče pa le ne bo pretežko.

Spust iz Čemšeniške planine je strm in blatno drseč, ampak zato zelo hiter. Potem pa dolgo potovanje po razgibani in tekoči trasi proti Planinski vasi in tretji okrepčevalnici. Na takem lahkotnem odseku, ko ni ničesar, kar bi oteževalo napredovanje, si glava vzame dopust in odpotuje v svoje pokrajine. Zamišljam si, kako bi takole potoval, skupaj s svojo družino, po skoraj neskončni poti, neobremenjen s časom in z vedno novimi razgledi in doživetji. Dohitim in prehitim gospo, ki teče na krajši trasi in se zavem, da skoraj ves čas tečem sam, kar mi pravzaprav čisto paše, ker je to prav prijeten umik v svoj svet, daleč od norega sveta.

V Planinski vasi je tista prijetna okrepčevalnica, kjer si vsako leto privoščim en'ga takratkega. Sem sredi dolgega spusta proti Trbovljam in vsaj po razdalji, polovici proge. Tukaj je malce bolj živahno, ker je tu skupni odsek vseh treh razdalj. Razmerje moči je popolnoma jasno; mi iz ta dolge prehitevamo tiste iz ta srednje, uni iz ta kratke, pa prehitevajo vse. Ta del trase tudi zelo dobro poznam, saj sem v preteklih letih pretekel že vse krajše razdalje, zato mi poznana pot do četrte okrepčevalnice Pekarna, ki je že na naslednjem vzponu, spet neverjetno hitro mine.

Utrujenost se me že počasi loteva. Pred mano je še en kratek odsek do Kala. Na lepem zložnem vzponu se me malce loteva zaskrbljenost. Pogled na profil kaže nazobčano žago s tremi strmimi vzponi. Kal, Gozdnik in Mrzlica so špice, katere moram še osvojiti, vmes pa globoki spusti, v najnižje ležeče doline. Na Kalu me za dobrodošlico pozdravi močan veter z gosto meglo. Okrepčevalnico imajo notri, v toploti koče, kjer mi hitro postane prevroče, zato takoj odbrzim dalje.

V kako globoko dolino bom moral zdaj? Na drugi strani se mi že kaže špičast hrib, za katerega sumim, da je Gozdnik - naslednja špica, ki jo moram osvojit. Počasi se zavedam, da bi moral mogoče za tole pa vseeno malce več trenirat. Komaj dobrih štirideset kilometrov je za mano, jaz pa tako zmatran. Sploh si ne predstavljam, da bi bil zdaj na stotki. Po kratkem gozdnem spustu sledi dolg makadam, ki najprej pelje globoko v dolino in potem še visoko ob vznožju Gozdnika, do severo-vzhodnega grebena. Položen makadam se mi zelo vleče. Ne gre, da bi tekel, pohodni korak pa je prepočasen, zato sem zelo vesel strmega grebena, po katerem hitro in tekoče osvojim predzadnjo špico - Gozdnik, kar pa me dokončno izmuči. In naprej? Strm počasen, mestoma blaten spust globoko v dolino. V moji glavi se porajajo dvomi, ali bom zmogel priti do cilja pred temo, to je cca v desetih urah. Pred sabo imam še ta spust, potem pa še dolg pohod do cilja čez Mrzlico.

Okrepčevalnica Pongarc je sredi ničesar, ampak prostovoljci tukaj znajo nasmejati in spraviti v dobro voljo tudi najbolj utrujenega človeka. Dobre volje odtečem dalje po makadamu, še globje v dolino. Globoko spodaj trasa končno zavije navzgor proti Mrzlici, še naprej v položnem Makadamskem vzponu. Počasen sem in utrujen. Planinci sestopajo iz Mrzlice in mi kličejo 'bravo'. Vrh se skriva visoko v oblakih in ko zagrizem v strm vzpon po planinski poti, sem na koncu z močmi, tako da mukoma rinem dalje. Že kar precej višje se mi pred očmi prikaže velika stavba in zelo sem presenečen, ko ugotovim, da je to že dom na Mrzlici. To je bilo pa presenetljivo hitro in izmučenost me v trenutku mine. Devet ur sem na poti in mislim, da bi v eni uri moral biti v cilju.

Na okrepčevalnici se najem pomaranč, potem pa hitro dalje. Zdaj, ko vidim, da zmorem priti v cilj pred temo, nameravam to tudi narediti. Prva ovira so poledenele stopnice, po katerih grem tako rekoč  po štirih. Sledi spust po cesti do lovskega doma. Cesta je najprej precej poledenela, nižje pa se da prijetno teči. Tukaj sem spet na poznani poti iz prejšnjih let, zato mi kilometri lepo hitro minevajo in sploh ne vem, zakaj sem se bal tega spusta. Od lovske koče naprej je trasa spet bolj gozdna, mokra in blatna. Počasi se temni in v gostem gozdu je vidljivost zelo slaba, ampak sem trmast in si ne nadenem čelke. Dobro vem, da je že čisto blizu pred mano samo še strm asfaltni spust proti cilju. 

9:55'47'' je moj čas v cilju. Zmatran in uničen, kot da bi v tem času pretekel vsaj 20 km več. Saj res, da je težka trasa, ampak vseeno, to ni to. Nisem prišel s tekmovalnimi nameni, ampak sem želel počasi in uživaško prepotovati ta lep knapovski trail, v kar pa sem moral vložiti malce več truda, kot sem mislil.

Bravo Leon, Tanja in vsi ki ste zraven, za odlično organizacijo. Večina nas tega ne zmore ali pa si sploh ne upamo poizkusiti. Smo pa zelo hvaležni, da ste ljudje, ki to zmorete in organizirate, da se na vaših prireditvah lahko družimo z najbolj srčnimi ljudmi na svetu. Vedno znova me na teh prireditvah prežema pozitiva iz vseh strani. Po dolgih urah truda ljudje srečni in nasmejani v cilju, vsak s svojimi dogodivščinami.

22. Ljubljanski maraton

The stroj,

človeški stroj.

Na tisoče nas je.
Muska nabija.

Gužvamo se na startu.

Zakaj?

Da pretečemo teh 21 ali 42 km?

Zato,

samo zato!

Za dober rezultat? 

Ali samo, da smo zraven?

Biti del tega dogodka!

The stroj s svojo musko prebujajo adrenalin.

Tisti spredaj so že startali, mi pa se še gužvamo

Končno čez startni slavolok...

zdaj pa gasaaaaaaa...

Tečem in se prerivam naprej. Imam cilje in tale gneča je pač ovira, ki jo je treba čimprej obiti. Pred dvemi leti se je start na začetku druge startne cone odlično obnesel, tako da smo stekli naprej brez gneče, tokrat pa porazno. Drugo cono so prehitro spustili naprej in takoj smo se zabili v počasni rep prve cone. Zdaj ovijam slalom med 'turisti'. Tempo imam dober, ampak odvečno zapravljanje omejene energije ni najbolj dobrodošlo. Tri ure in pol je moj cilj, ali pa vsaj pod 3:35', da postavim osebni rekord. Vem, brez veze. Koga bi to zanimal? Mogoče mene, ko bom v naslednjem življenju prebiral ta blog in se čudil, kdo je bil ta čudak. V glavnem, na tisoče nas je in vsak ima svoje cilje. Pa pejmo skupaj, vsak na svojo pot. 

Prvih deset kilometrov je prav hitro mimo. Tempo je pravi. Malce pod 5 min/km, da si zagotavljam nekaj rezerve, ki jo bom rabil proti koncu. Gneča je ves čas ovira, ki jo uspešno premagujem. Občasno se ob meni pojavi tekač-zajec z znakom za tempo 3:30. Ne maram ga, ker je okrog njega še večja gneča, zato pospešim naprej. Cirkus teče dalje in seveda sem jaz del njega. Res je to praznik teka. Vsake toliko časa bobni, pa godba, pa pravi bendi, ki špilajo ob cesti. Vse skupaj nam daje zagon in poskrbi, da si prehitro spraznimo energijske zaloge organizma. Okrepčevalnice so dobro založene z vodo, energijskimi napitki, sadjem, sladkarijami in tudi geli, tako da si energijske zaloge sproti dopolnjujem, kolikor pač moj prebavni sistem zmore. Šibamo dalje!

Na polovički sem dobro na poti. Dve minutki zaloge časa ne dovolita nikakršnega zabušavanja. V tem tempu bo treba zdržati praktično do konca. Ali sem že omenil veter, ki občasno piha? Seveda nalašč v prsi in ko se obrnemo seveda nalašč ne piha nič. Verjetno je to ovira, zaradi katere ni padel rekord proge, kot sem izvedel na petindvajsetem kilometru. Tako je, prvi so že v cilju, jaz pa, no samo še sedemnajst kilometrov. Zdaj sem nekje na rudniku, moram pa še na drug konec Ljubljane, skoraj do Stožic in potem nazaj v Center. Raje ne razmišljam o tem. Če vidim samo kilometre in ne vem kje sem, je lažje, ker občutek, ko tečeš stran od cilja je, milo rečeno,  smotan. 

Na tridesetem kilometru me prehiti 'ekipa' 3:30'. Ne vem kam se jim mudi. Mogoče sem res malce popustil, ampak svoji dve minutki zaloge še vedno držim. Na okrepčevalnici popijem kar precej, pojem še banano in en gel. Vse skupaj malce preveč za moj želodec in začne me ščipat v trebuhu. Občutek imam, da sem precej popustil, ampak ura tega še ne pokaže. Nekako lovim tempo, s katerim še lahko umirim želodec in držim dobro hitrost. Na naslednjih okrepčevalnicah pijem samo še vodo. In potem..., ali je to zid? Ah ni! Samo stenca iz stiroporja - pihnem, pa jo odnese. Majhen upad tempa med 33. in 38. kilometrom bi me pokopal, če bi tekel sam, ko pa vidim, s kako lahkoto še vedno prehitevam ostale, ki so se skoraj ustavili, vem da tokrat mora it do konca. Namesto dve minutki zaloge imam zdaj dve minutki za nadoknadit. Treba bo na polno. Malce spremenjena trasa me popelje do Dunajske ceste.

Sem na 38. kilometru Ljubljanskega maratona in šibam po Dunajski proti cilju s tempom krepko pod 5 min/km. Ravna črta proti cilju? Malo blizu se mi zdi. Prelepo, da bi bilo res. Ovinki po centru, ko spet tečem stran od cilja, so najbrž odlični za motivacijo??? Ja ni kej, še dva kilometra je do cilja, le zakaj bi mislil, da bo tokrat prej? Še mimo tržnice, čez špalir navijačev skozi Prešerca in spet kontra smer od cilja po Miklošičevi, nazaj na Slovensko in končno proti cilju. Dal sem vse od sebe, to zdaj vem, ker nimam energije niti da bi šprinal zadnje metre do cilja, kot sem lahko naredil ponavadi.

3:31'04'' se izpiše zraven mojega imena na velikem ekranu na cilju. Župan mi čestita, dobim medaljo in potem vse polno ljudi, ki jih poznam. Sprašujejo me, kako je šlo? Jaz pa se sploh še nisem odločil, ali naj bom zadovoljen ali ne. Osebni rekord po sedmih letih. Končno ni moj prvi maraton več moj najboljši maraton. Ampak samo minutko in štiri sekunde nad 3:30? Pa ja, itak da sem zadovoljen. Izziv za prihodnje pa ostaja, kar je tudi nekaj dobrega. Predvsem sem vesel, da je šlo dokaj tekoče, da ni bilo nobene prave krize, ves čas z dobro voljo in zadovoljen v cilju.

SLO 50

Spet sem tukaj. Že tretje leto zapored. Na 50 kilometrskem trailu po notranjski v okviru prireditve SLO 100. Če je bila pretekla leta petdesetka najkrajša razdalja, je letos najdaljša, saj stotke letos ni na programu, poleg tega pa so uvedli še 25 km trail. Verjetno je uvedba še krajše razdalje dobra poteza, saj se je na to tekmo prijavilo največ ljudi, na 50 km pa nas letos teče samo petnajst, od tega tri ženske. Ampak manjša udeležba sploh ne pomeni slabše konkurence, ker so letos prišli sami hudi. Če sem se lansko leto uspešno boril za drugo mesto, letos v generalni razvrstitvi nimam šans za stopničke. Trasa je zelo podobna lanski, z malenkostnimi spremembami. Jutro je relativno hladno, ampak obeta se lep dan in ko nam Srečko dodobra opiše traso in razmere na progi, je čas za start.

Iz centra Postojne smo po parih stopničkah in ozkih ulicah že na sprehajalni poti po Soviču. Sledi skoraj osem kilometrov razgibane ravnine do vasi Studeno. Lepa tekoča trasa z nekaj makadama, asfalta in poljskih poti, je toliko raznolika, da niti slučajno ni dolgočasna. Že tukaj je hitro jasno, kakšno je razmerje moči. Jaz tečem na šesti poziciji, malce pred vasjo pa me celo ujame Igor. Takoj za Studenom se začne precej strm vzpon proti Sv. Lovrencu. Igorju tukaj z lahkoto pobegnem, ne ujamem pa nobenega drugega pred sabo. Bolj kot ne zgleda, da bo šesto mesto danes nekaj realnega, saj je jasno, da je tudi Žiga zelo močan na vzponih. Bomo videli; do Javornika je še daleč. Na kontrolni točki imam dve minutki hitrejši čas kot lani, kar pomeni, da sem dobro na poti.

Okrog Sv. Lovrenca je še nekaj kucljev, kar pomeni, da ni še čas za dolg spust, ampak se bo treba še malo vzpenjati. Čez Špilnik ob poti raste toliko marel, da se mi cedijo sline in postanem lačen. Še dobro, da imam nekaj zalog s sabo in si privoščim eno ploščico, marele pa bom šel nabirat jutri, da si jih privoščimo za kosilo. Po malce divjem spustu sem hitro na makadamski cesti, kjer sem se lani izgubil, zato sem letos precej pozoren na oznake. Spust proti Planini je hiter in letos na tem delu tudi ni manjkajočih oznak (še noben gozdni škrat jih ni odstranil), zato ni nepotrebnega izgubljanja in vračanja nazaj po hribovitem terenu. Moj čas na kontrolni točki Planina je za dvanajst minut boljši, kot lani, kar pa moram pripisati predvsem lanskemu izgubljanju in iskanju na tem delu trase.

Zdaj pa tek do Rakovega Škocijana. Trasa je še vedno identična lanski, pozicije pa so ravno obrnjene. Lansko leto sem tukaj jaz bežal pred zasledovalcem, letos pa jaz lovim. Na nekaterih delih trase, kjer se vidi daleč naprej, sem namreč opazil, da Žiga teče samo par sto metrov pred mano. Trasa je tukaj večinoma makadamska in malce gor - dol. Vem, da nekateri temu rečejo kar ravnina, ampak meni so ti položni vzponi najbolj smotani in na takih terenih tudi najbolj izgubljam proti konkurenci. Tečem ves čas sam in tudi Žiga mi izgine izpred oči. Kakšen kilometer pred okrepčevalnico trasa iz makadama zavije po skoraj brezpotnih vlakah. Kar naenkrat se Žiga vrača nazaj. Ja, ravno tukaj je tisti zeleni škrat pokradel zastavice in še dobro, da naju prostovoljec opozori, kje morava zaviti levo, drugače bi še dolgo lutala po notranjskih gozdovih. Na okrepčevalnico prideva skupaj, ampak Žiga je očitno borbeno razpoložen, zato hitro pobegne dalje. Tudi meni ni vseeno, ker se mi močno zazdeva, da so v igri stopničke v kategoriji. Sem se pa do zdaj že naučil, da se ne smem pustiti sprovocirati, in da se najboljši rezultati dosežejo, če tečem v svojem ritmu.

Od tu dalje sledi še osem kilometrov podobne ravninske trase. Lani sem imel na tem delu malce krize, zato mi kar prav pride, da je tukaj trasa čisto druga. Na žalost letos ne tečemo po učni poti skozi Rakov Škocijan, ker je poplavljena, zato pa se malce naprej izognemo dolgočasnemu makadamu, tako da do okrepčevalnice pred vzponom pridemo po razgibani gozdni vlaki. Časov, zaradi drugačne trase, na žalost ne morem več primerjati z lanskimi, pa tudi na dvoboj z Žigom poizkušam pozabiti. Najlepše je teči sam s sabo in pozabiti na tekmo, na cel svet. Biti ujet tukaj in zdaj. Včasih mi to za nekaj trenutkov uspe, in za to se izplača garati dolge ure. Ampak, tekma je tekma in ker je to boj s časom, se prehitro iztrgam iz te nirvane in se mučim dalje. Kmalu se znajdem na okrepčevalnici Polana. Da bi me še bolj prizemljil v tekmo, mi možakar pove, da je Žiga samo kakšne tri minutke pred menoj, zato naj grem kar v akcijo.

Oh, ja. Zgleda da bo spet isto kot lani. Najbrž ga bom prehitel do vrha, potem pa bom moral na vso moč bežati na dolgem spustu. In Žiga je dober na spustih. Odlomim si dve leskovi palici, da si z njima poizkušam malce pomagati na vzponu. Gledam naprej, koliko pred mano je Žiga, pa ga kar nikjer ni. Očitno je močan tudi v klanec. Napredujem lepo počasi in konstantno. Prav žal mi je, da ni cilj na vrhu, ker potem bi tukaj dal vse od sebe, tisti spust pa me prav živcira. Skoraj se že sprijaznim, da bom ostal na šestem mestu, ko kar naenkrat zagledam Žigo pred sabo. Pa je situacija res čisto identična lanski. Prehitim ga kakšnih sto metrov pred vrhom in potem se ne obotavljam, ampak na polno navzdol. Najprej malce brezpotja, ki zahteva močno koncentracijo za sledenje zastavicam, potem pa kombinacija dolgih makadamov in divjih zaraščenih gozdnih vlak, vmes pa po jasi hitri spust, ki ne dovoli počivanja. Iz velike verjetnosti, da me Žiga ujame, mi počasi postaja jasno, da iz tega ne bo nič. Terena se še dobro spominjam od lani, kar mi daje tudi taktično prednost, ker vem kje se je dobro malce odpočiti, da potem še hitreje napadem. Ko se zasliši avtocestni hrup, je Postojna blizu in potem kmalu tudi cilj. Ciljni vzpon čez Sovič je letos bolj polovičen in potem samo še po znani potki skozi ulice in stopnice do cilja.

 

To je to. Super je blo. Žigu sem pobegnil kar za dvanajst minut. To se zgodi, če ima človek v glavi, da je nekdo čisto za petami in je treba ves čas bežati na polno. Leon mi takoj porine pivo v roko, šele potem sledi medalja in čestitke. Izkaže se, da so bile moje slutnje o borbi za tretje mesto v kategoriji pravilne. V cilju me je pričakal tudi David, ki se je odlično odrezal na petindvajsetki. Sledi še par ur prijetnega druženja, navdušanja ob prihodu preostalih tekačev v cilj, čestitk in dobre volje, vse do konca podelitve. Ni kaj, spet odlična organizacija maloštevilne, srčne ekipe. Vesel sem, da sem del vaše zgodbe. Lepo se je vračati sem.

Red Bull 400 Planica

Takole! Po štirih letih sem spet tukaj. Dež lije na polno. Na prireditvenem prostoru je vse zalito in ni mogoče hoditi po suhem. Čakam na start tretje moške kvalifikacijske skupine, v katero so me uvrstili. Ne razmišljam o nekih realnih možnosti uvrstitve v finale. Ne poznam se dovolj dobro, da bi sploh znal oceniti, s kakšnim tempom naj rinem navzgor, da bi optimalno pokuril svoje telesne zmožnosti in dosegel kar se da dober čas. V zadnjem času sem se bolj posvečal daljšim trailom in za takele kratke izbruhe moči trenutno nisem najbolje adaptiran. Nekateri pravijo, da je tole najtežjih 400 m na svetu, po drugi strani pa to pot vsak dan opravi ogromno turistov, ki so tukaj samo na izletu. Priti na vrh skakalnice ni nič posebnega in zame so veliko večji norci tisti, ki se pozimi po njej spuščajo dol. Ampak..., ko pa gre za tekmovanje in hočeš zares dati vse od sebe in priti v čim krajšem času na vrh, takrat pa tole postane mučenje. Edina tolažba je, da je vrh zelo blizu, tako da vse skupaj traja samo nekaj minutk. Po koncu kmalu začneš razmišljat, zakaj ni šlo še hitreje. Mislim, teh nekaj minutk bi pa že potrpel in dal še malo več od sebe.

V glavnem. Čas je za start. Kljub dežju sem se nekaj poskušal ogrevat, vendar me na startu še vedno zebe, zato komaj čakam, da se poženem v strmino. Dež je čudežno, ravno za start naše skupine, skoraj ponehal. Vsi se poženejo s polno močjo navzgor. Po 50 metrih sem med zadnjimi in še me prehitevajo. Vzpenjam se v svojem tempu, za katerega si vsaj približno mislim, da bi moral zdržati do vrha. Po 100 metrih je ta tempo izenačen z vsemi okrog mene. V največji strmini pazim na vsak korak. Gledam za vsako jamico ali karkoli zgleda čim bolj stabilno, da mi koraki ne spodrsavajo. Pomagam si z rokami, tako da se vlečem za travo navzgor. Nenadoma opazim, da so se vsi skoraj da ustavili in da prehitevam vse po vrsti z ogromno lahkoto. To mi doda volje za majčken pospešek. Že pred štirimi leti sem opazil, kako se na začetku vsi poženejo in potem omagajo, danes pa je to še bolj očitno. Ozrem se proti doskočišču in vidim, da pred mano počasi zmanjkuje ljudi. Daleč zgoraj so prvi trije in potem kmalu še trije, vse ostale pa prehitim po najlažjem delu proge, tik pred in za odskočiščem, kjer imam čudežno še dovolj moči, da celo malo stečem. Spet pričenja močneje deževati. Po strmini zaletišča navzgor je lažje. Na vsak meter je kovinska prečka, ki nudi močno oporo. Druga trojica je kakih petnajst sekund pred mano in nekaj časa upam, da jih morda celo ujamem in se pomešam v boj za direktno uvrstitev v finale. Izkaže se, da imajo premočno bitko med sabo, saj nihče noče izpasti iz prve peterice, zato so prehitri, da bi jih ujel. Samo prvih pet se namreč uvrsti direktno v finale. Jaz prisopiham navzgor kot sedmi.

Seveda sem močno zadihan in zdelan, ampak kmalu pridem k sebi. Sedem na sedežnico in se odpeljem navzdol. Spet na polno uliva dež. Počasi začnem razmišljat, da se mogoče uvrstim v finale po času, ampak...ali ima smisel čakati dve uri, v takem vremenu, da to izvem. Danes sem svoje odtekel. Če bi bilo lepše vreme bi čakal, zdaj pa mislim da se ne izplača. Tudi če se bom uvrstil, bi bil verjetno v finalu med zadnjimi. Pa še Brina in Mateja sta z mano in res nima smisla, da se tukaj močimo še nadaljnje tri ure. Tudi oni dve se strinjata, da je bolje, če čimprej gremo. Raje bomo poizkusili dan preživeti kako lepše, mogoče z ogledom planinskega muzeja v Mojstrani... Razmišljam pa še vedno, kako bi bilo, če bi treniral malo bolj specifično in se bolje pripravil za to tekmo. Koliko še lahko pridobim? Uvrstitev v finale je trenutno nekje na mojem dosegu. Ampak, ali je smiselno potem prisopihat med zadnjimi navzgor? Ja, n'č, trenirat bo treba!

Krevsov tek

Stojimo na startu 13. Krevsovega teka na Polževem. Že zelo dolgo me na tekmi ni pral dež, tokrat pa zgleda, da ne bo milosti. Dež na polno uliva. Ampak ni panike. Smo še v poznem poletju in zato ni prehladno. Pred startom sem se dobro ugrel in nič me ne zebe. Slekel sem svojo dežno jakno, ker se bojim, da bi v njej zakuhal, pa še Petra mi bo hvaležna, da sem ji jo posodil. Elektronika za merjenje časov se tudi upira in noče sodelovati v tem vremenu, zato start malce zamuja. Udeležba je zaradi vremena malce okrnjena, ampak vseeno je prišlo kar nekaj prijateljev in znancev in pričakovati je zanimivo hitro tekmo po razgibanem terenu na Polževski planoti.

Moji sodelavci v službi me imajo za čudnega. Večina jih raje na deževno soboto nabija nadure in služi denarce, jaz pa se v dežju mučim in zapravljam denar. Na nek način imajo prav. Res je lažje soboto preživeti v službi in zraven še nekaj zaslužiti, kot pa se matrati in trpeti tukaj po dežju. Ampak, ali je to življenje? Ne vem! Imam telo homo sapiensa, vrste ki se je razvila pred kakimi sto tisoč leti in to telo je prilagojeno na surove pogoje v naravi, na boj za preživetje. Neskončno borbo za obstanek, ali si plen ali plenilec. Danes takšnega življenja seveda nimamo več, ampak si, tisti ki si to lahko privoščimo, raje poiščemo instant zadovoljitve. Nekateri so zadovoljni s televizijo, knjigami, zgodbami in igricami, drugi pa si želimo prave avanture zunaj. Ta kratek tek v dežju je sicer daleč od tega, ampak za eno urco se pa vseeno počutim zares živ, tukaj in zdaj, v boju samim s sabo, v surovem vremenu, ki ga ponuja narava.

Višnjegorski šerif končno ustreli s startno pištolo in tekači se poženemo iz smučišča po asfaltu navzdol proti Zavrtačam. Ta začetni spust je zelo hiter in mi zato ni nič všeč. Borim se, da ostanem kar se da spredaj, ker bom potem tudi po ravnini držal tempo s hitrimi tekači. Dež še vedno uliva. Tričetrt kilometra do Zavrtač je v trenutku mimo, sledi pa dvokilometrska asfaltna ravnina do Vrhov. Iz krošenj dreves padajo debele kaplje, vendar mi je kljub temu že malce vroče. Tečemo hitro in kar naenkrat sem iz gozda ven in nato kmalu že na Vrhih. Zdaj pa najtežji, ampak meni najljubši kilometer. Vzpon iz Vrhov do cerkvice Sv. Duha, ki stoji na najvišji točki Polževske planote. Dober kilometer in dobrih sto višincev. Dež je zdaj začuda ponehal in dušim se v soparni razmočeni majici. Nekdo me z napadi poizkuša prehitet. Nekajkrat me prehiti in zopet zaostane, jaz pa se ne dam in lepo tečem s svojim tempom. Kmalu utrujen odneha in zaostane. Zadihan, moker in vroč sem hitro že na najvišji točki proge.

Sledi lahkoten in razgiban del proge po razmočenih planinskih poteh in kolovozih. Ni počitka. Teči je treba na polno, ker konkurenca ves čas grozi, da me kdo prehiti. Ne bojim se luž in blata, ampak vseeno pazim na vsak korak. Izbiram kar se da trd in stabilen teren. Skoraj sem že pozabil, s kakšno hitrostjo se da teči po teh terenih. Na daljših trailih sem pač vedno počasnejši. Na okrepčevalnici v Novi vasi na hitro zvrnem vase kozarec vode. Tudi tega nisem vajen. Iz trailov sem vajen kar krajših počitkov na okrepčevalnicah, tukaj pa se tako mudi dalje. Teren, kljub močnemu deževju, ni tako hudo razmočen in blaten, zato lepo tekoče napredujem po razgibanem terenu proti Kriški vasi. Kriška vas je na osmem kilometru in cilj postaja vse bližje. Še nekaj asfalta od Kriške vasi do Pristave potem pa po makadamu, ki ga zelo dobro poznam, skozi gozd do Zavrtač. Lovim tekača pred sabo, pa mi ga ne uspe ujeti. Ozrem se nazaj, pa vidim, da sta mi dva tik za petami. Treba bo pospešit. Kar naenkrat sem že v Zavrtačah in sledi samo še vzpon do cilja, po tistem klancu, po katerem smo se spustili na začetku. Na vzponu mi uspe uiti zasledovalcema in potem kmalu veselo pritečem v cilj.

Saj ne vem, ali se je spet ulilo še med tekom, ali tik za tem ko sem prišel v cilj, ampak zdaj spet na polno lije. Sem že preoblečen in tudi malico sem že pojedel, samo čakam še na podelitev. Dosegel sem tretje mesto v kategoriji in osemnajsto skupaj, kar me uvršča nekam proti koncu najboljše tretjine. Recimo, da moram biti s tem zadovoljen, pa čeprav je moj čas za več kot minuto slabši, kot leta 2010, ko sem tekel celotni dolenjski pokal. Mislim, da rabim več takšnih hitrih tekem, da se občasno znorim z malce hitrejšim tempom. Čestitke organizatorjem, ki so v tem vremenu odlično izpeljali dogodek, in čestitke vsem tekačem, še posebej najmlajšim, ki ste se v tem vremenu pogumno podali na progo in vsak za sebe dosegli odličen rezultat.

Ambruška desetka

Hitro je leto naokoli in že spet je tu prireditev v Ambrusu, ki se je iz tradicionalne nogometne tekme Sever - Jug prelevila v pravi festival športa in rocka. Ko sem še živel v Ambrusu, sem se skoraj da moral skrivat, ko sem šel teči, ker je to veljalo za nekaj čudnega. Ampak, saj tudi sem čuden, tako da ni bilo to nič posebnega. Danes pa se je rekreacija že malo prijela tudi v teh krajih, se pa na žalost organiziranih prireditev vsi kar nekako izogibajo. Še vedno je v ospredju samo nogomet. Kolesarski izlet je letos odpadel, na tek pa nas je prišlo samo šest. Prejšnji dve leti je bila udeležba vseeno malce višja, letos pa so se vsi nekam potuhnili ali pa so izginili po dopustih. Neusmiljeno vroče poletje se še kar nadaljuje, pa čeprav gre avgust počasi proti koncu, kar je najbrž tudi razlog za majhno udeležbo.

Dve punci in štirje fantje startamo točno ob 18-ih. Ni še nam jasno, ali bi tekli kar skupaj, ali naj vseeno tekmujemo. Sonce še nažiga, ampak jaz imam raje vročino, kot mraz, tako da je to za mene predvsem prednost pred drugimi. Slab kilometer tečemo vsi skupaj, potem pa Gorazd izrazi željo za tek okoli 4'15'' /km, če bi kdo šel z njim. Jaz se javim, da lahko poizkusim, ampak da je to najbrž prehitro za mene. Čez Prinčo vas sva zelo hitra. Drugi kilometer pretečeva v štirih minutah, ampak klanci se bodo zdaj šele začeli. Do Višenj je malo klančka in tempo posledično pade na 4'28''/km. Tu je tudi Gorazdu jasno, da je trasa preveč hribovita in da bo tempo temu primerno slabši. Zdaj je na vrsti dolg klanec proti Bakrcu. Hitro se izkaže, da so klanci moja prednost in če hočem zmagat, bom moral napasti v klanec. Gorazd mi reče, da grem lahko naprej, ampak se potem vseeno zmeniva, da do Brezovega dola tečeva skupaj, potem pa se pomeriva v zadnjih treh kilometrih. Na Bakrcu si privoščiva postanek na okrepčevalnici, več pa za 10 km ni potrebno. Do Brezovega dola naju zdaj čaka dolg spust in potem dolg klanec. Povprečno hitrost ohranjava tam nekje na 4'30''/km.

Krog čez Brezovi dol odtečeva še skupaj, ko pa se vrneva na glavno cesto, je čas za akcijo. Lepo mu obrazložim konfiguracijo terena do cilja, potem pa napadem takoj v klanec. Zadnji trije kilometri so sestavljeni iz dolgega klanca in potem dolgega spusta do cilja. Moja taktika je, da napadem v klanec in potem poizkusim držati prednost v spustu, vse do cilja. S tempom 4'50'' sopiham navzgor. Klanec ni prestrm, je pa konstanten in dolg. Do vrha sem pridobil nekaj prednosti, vendar me ima Gorazd še vedno v vidnem polju, jaz pa se trudim, da mu pobegnem za ovinke in mu zbijem motivacijo. V spustu ne popuščam. Zdaj je treba na polno, sicer me bo prehitel. Teče dobrih sto metrov za mano in me tudi v spustu ne dohiteva, kar je dober znak. V zadnjem kilometru sem že prepričan v zmago in adrenalin mi doda samo še dodatno energijo. Iz cilja se že sliši navijanje in z vso močjo pretečem še ciljno strmino do nogometnega igrišča.

Pol minute za mano je v cilju Gorazd, potem pa v kakšnih desetih minutah, eden za drugim, še vsi ostali. Med puncami je že tretjič zapored zmagovalka Petra, njena prijateljica Vesna pa je druga. Škoda za slabo udeležbo in okrnjeno konkurenco. Kaj pomeni zmaga v konkurenci samo šestih? Nekaj že, je pa odvisno, kdo pride. Če bi prišel vsakoletni zmagovalec Aljaž, bi za njim zaostal kakšnih 7 minut in jaz bi bil drugi, tudi če bi tekmovala samo dva. Ampak sam si je kriv, da ni prišel. Največ mi danes pomeni, da sem približno enak čas, kot pred dvema letoma, zdaj dosegel z lahkoto, kar je pravi znak za napredek.

Zdaj pa čas za zabavo in Rock & Roll. Po še obvezni vsakoletni nogometni tekmi sledi koncert skupine Captain Morgan's Revenge in za njimi še Omar Naber. Najprej pa še podelitev medalj. Luštno, ko mi medaljo podeli kar hčerka. 

Jahorina ultra trail

Živel je majhen deček. Še zelo majhen. Komaj se je počasi začel zavedati sveta okrog sebe. Z zanimanjem je opazoval okolico. Živel je v vasici, ki je ležala v dolini, z vseh strani obkrožena z manjšimi hribi. Njegov svet je bila ta vasica, travniki in polja okrog vasice, naprej pa so bili hribi in gozd. Hribi so bili razpeti vse naokrog, naprej v višino pa se je svet nadaljeval z modrino in oblaki, ponoči pa s črnino in zvezdami. To obzorje je bilo zanj cel svet. Nekoč je slišal, da je zemlja okrogla. To mu je bilo čisto logično. Ni se zavedal, da se za tistimi hribi skriva novo obzorje. Okrogel svet je zanj pomenilo, da živi znotraj krogle, znotraj nekakšne velikanske žoge. Spodaj je vasica, ki jo obkrožajo hribi, zgoraj pa je nebo in vse skupaj se mu je zdelo, kot da živi znotraj krogle in to naj bi bil cel svet. To je bila zadovoljiva razlaga, ampak ne za dolgo. Sveta ne more biti kar konec. Zunaj žoge ne more biti kar... nič. Ker, kakšen pa sploh je nič. V mislih si je najprej predstavljal debel zid okrog žoge, ampak... kaj je za njim. Dodal je še en zid, pa še enega. Torej, živel je znotraj žoge, ki je obdana s trojnim neprebojnim zidovjem in to je vse. Toda, kaj pa naprej, tudi če ni nič, prostor je, pa čeprav prazen. Ampak, tudi tega prostora mora biti nekje konec. In kaj je na koncu? Spet zid? Pa za njim? Ujel se je v zanko. Samo dve možnosti sta in obe sta nemogoči. Prostor se nekje konča, ali pa je neskončen. Možgani pravijo, da nekje mora bit konec, da ne more biti neskončen, ampak, kaj pa je od tam naprej?

Po dvanajstih minutah zamujanja končno start Jahorina ultra traila. Tečemo med hiškami in hoteli, po cestah, potkah in travniku proti vrhu smučišča na Jahorini. Pokrajina je taka, kot se za smučišče spodobi. Lepa srednjegorska pokrajina z ogromno infrastrukture. Pri smučišču nikoli ne vem, ali se nahajam v naravnem, ali v urbanem okolju. Z veliko energije in svežine v nogah smo navzgor vsi še precej hitri, zato se kmalu znajdem na vrhu Ogorjelice, kjer se odpre novo obzorje. Tukaj gor ni konca sveta in tudi ni razgleda nekam daleč v dolino, kot sem pričakoval, ampak se v daljave širi velikanska planota, čudovita gorska travnata pokrajina. Mogoče nekaj podobnega, kot Velika planina, samo da popolnoma brez dreves in kakršne koli koče, kolibe, ali česarkoli podobnega. Edine sledi civilizacije so kolovozi, po katerih tečemo in po katerih se vozijo golfi dvojke, ki izpuščajo črno dimno zaveso. Prvinsko gorsko stepo, z obilico borovnic, kmalu zapustimo in tečemo nazaj proti smučišču, kjer se še enkrat srečam z Matejo in Brino, ki me spremljata na tej pustolovščini.

Gorska planota nad smučiščem Jahorina

Na Jahorino smo prispeli že v četrtek, tako da smo se v dveh dneh že malo aklimatizirali Bosne. Pot iz Slovenije do tukaj je dolga in pa, če hočeš, tudi zanimiva. Smo se na poti ustavili v obcestni okrepčevalnici, pa kmalu poleg naše mize sede en Bosanec in malo spregovori z nami. Ko mu povem, da smo iz Višnje gore, mi veselo začne razlagat, da je tam njegov brat, ki dela v slaščičarni in pa tudi sestrična,  ki dela v neki restavraciji. Jaz modro molčim in mu raje ne povem, da v Višnji Gori nimamo ne slaščičarne, ne restavracije. Na poti smo se tudi kmalu naučili, da ne gre preveč zaupati navigaciji, ki te poizkuša do cilja pripeljati po kozjih stezicah, niti ne smerokazom, ki so včasih postavljeni že eno križišče prej. V petek smo si vzeli čas za obisk Sarajeva. Obvezna bosanska kava in čevapi za 'carboloading' ??? pa neverjetno kroženje z avtomobilom, ko nas je navigacija hotela voditi po skoraj navpičnih ulicah v hrib.

Po prvi obkrožitvi vrhnjih pobočjih Jahorine sledi dolg spust globoko v dolino. Najprej po strmih travnatih pobočjih olimpijske smukaške proge, potem pa malo ravnine, malo dol, bolj kot ne po gozdni trasi, samo še enkrat je vmes dolga travnata ravnina, kjer so lani enega tekmovalca napadli biki. Vmes na strmem spustu se spotaknem in poletim z glavo naprej, in skoraj nepoškodovan pristanem na prsih in kolenih. Prav na hitro se poberem in odbrzim dalje. Tekači smo se do tukaj že nekoliko razredči in končno lahko uživam v svojem tempu. Prva okrepna postaja je globoko v dolini, na 19-emu kilometru pri Gondoli. Da je bila trasa do tukaj zelo hitra dokazuje tudi čas, ki sem ga porabil. Dve uri in sedem minut je za skoraj 20 km neverjetna hitrost za 100 kilometrski trail. Sem se pa že pošteno naveličal teka navzdol in komaj čakam na kakšen vzpon.

V najdaljšem tunelu

Tečem po makadamu dalje, do prve vasice in potem čez en griček na glavno cesto, pri kateri me počaka ogromno policajev. Dolgočasen tek po glavni cesti prekine tunel. Cesta gre v nov lepo razsvetljen tunel, jaz pa si namontiram čelko in odpotujem naprej, skozi temno črnino starega tunela. Tunel je dovolj dolg, da na sredini ni slutiti nikakršne sledi naravne svetlobe, samo kakšna čelka sveti kje v daljavi. Ko se vrnem iz podzemlja na svetlo, sledi še malce asfalta potem pa se tek priključi trasi stare ozkotirne železnice, kar pomeni, da me čaka še nekaj predorov in da v naslednjih kilometrih lahko pričakujem ravnino. Zares me veseli, da je takšna trasa še blizu začetka, ko je še dovolj svežine v nogah, da lahko tečem s kar solidnim tempom. Vmes je še nekaj krajših predorov, za katere čelka ni potrebna, se je pa treba v slabi svetlobi znati izogniti kravjim in drugim dregcem. Občasno se zapuščena železniška trasa spremeni v pravo pravljično potko, tako da v tem delu še zelo uživam in ohranjam veliko povprečno hitrost, kljub vročini, ki počasi začenja nažigat. Druga okrepčevalnica je v Podgrabu in slabe štiri ure za 35 kilometrov se mi zdi neverjetno hitro, kar pa  ni nič čudnega, glede na to, da smo do zdaj, razen tistega vzpončka na začetku, imeli samo dolg spust in dolgo ravnino.

Po trasi nekdanje ozkotirne železnice

Ravnine pa še kar ni konec. Iz rahlo padajoče ravnine po nekdanji ozkotirni železnici se trasa zdaj samo prestavi v rahlo vzpenjajočo se ravnino po makadamu, ki pelje nekam proti Romaniji, vzpetemu svetu severno od Jahorine. Čeprav je slutiti hribe v bližini, se zdaj že zelo dolgočasen ravninski tek kar nadaljuje. Vse bosanske, pravoslavne, muslimanske in ne vem še kakšne bogove, ki obstajajo v teh krajih, prosim in preklinjam, naj že prekinejo s to uročeno, dolgočasno ravnino, po kateri neusmiljeno žge vroče sonce, ampak naj traso vsaj malce začinijo s kakšnim vzpončkom. Zgleda, da so me uslišali vsi naenkrat, ali pa jih je močno razjezilo moje nezadovoljstvo z lepo lahko traso, kajti v trenutku moram v skoraj navpičen hrib, naravnost navzgor, brez kakršnekoli serpentine in za nameček, na začetnem delu, še po žgočem soncu. S težavo sopiham navzgor in iščem senco redkih dreves. Na srečo gozd kmalu postane bolj gost in klanec manj navpičen, tako da se po začetnem šoku moje telo navadi klanca in gre lažje navzgor. Dolg vzpon za kratko prekine manjši spust do okrepčevalnice Majdani, kjer se najem lubenic in banan.

Via ferata

Odkorakam proti Romaniji. Z naraščajočo nadmorsko višino in gozdno senco, vročina ni več tako moteč dejavnik, sledi pa še prava osvežitev s hladnim izvirom v gozdovih Romanije. Malce višje me zbegan prostovoljec poizkuša prestrašiti, da me v nadaljevanju čaka via ferata in da moram biti pazljiv. Ko pridem do stene zagledam tanko zajlico, na katero se ne upam obesiti. A to je za Bosance via ferata, al kaj? Tri milimetrska zajlica??? No ni tako hudo, malce višje zajla postane normalna in kar prehitro je konec popestritve z lahko feratko. Hitrost je s tem vzponom precej padla in do naslednje okrepčevalnice je še dolg spust in nato še čez en hrib. Še vedno je povprečna hitrost precej visoka. Prvih štirideset kilometrov mi je minilo zelo na hitro, zdaj pa se mi že počasi vleče in spust proti Palam je kar malo nadležen. V Pale, do tranzicije prispem dobro uro prej, kot sem napovedal Mateji. Okrepčevalnica je tukaj bogato založena z raznovrstno kuhano hrano, tako da si privoščim še makarone za kosilo. Šestdeset kilometrov je že za mano, zdaj pa je pred mano samo še maratonček z veliko višincev.

Dečka je mama nekoč peljala v cerkev. Še pred tem mu je starejši brat povedal, da je ta svet naredil Bog. Povedal mu je tudi, da zemlja ni vse, ampak je okrog še vesolje. Skupaj sta se čudila temu, da tega vesolja mora bit nekje konec, hkrati pa si nista znala predstavljati konca, ker..., nekaj pa mora biti še naprej. Prostora ne more biti kar konec. Na zemlji torej živijo ljudje in živali, nekje v vesolju pa se skriva Bog. V cerkvi ga je bilo grozno strah. Sredi oltarja je stal ogromen kip, ki je bil obdan z bleščečimi lučmi. Predstavljal si je, da je to Bog. Okrog njega pa so bila telesa s krili. Nekaj jih je zgledalo prijaznih, ostali pa bili grozni in zgledalo je, kot da mu grozijo. Ves čas so ga opazovali in bal se je, da ga bodo požrli, zato se je stiskal k mamici. To je bila grozna izkušnja. Dečku so razložili, da bo vse v redu. Če bo priden, ga bo varoval Bog, ki ne bo dovolil, da ga hudički ugrabijo in požrejo.

V kanjonu po trasi nekdanje ozkotirne železnice od Pal proti Sarajevu

Pred glavnim vzponom dirke, na Trebević, še lahkotnih dvanajst kilometrov, zopet po trasi nekdanje ozkotirne železnice. Od Pal do Sarajeva je to pot skozi spektakularen kanjon. Samo čudim se, kakšen gradbeni podvig je bil speljati to železnico tukaj čez, glede na stanje, vsaj pred stoletjem, če ne več. Nešteto predorov, mostov, ki so skoraj vsi že porušeni in pa dolge, visoke škarpe, mi dajo misliti, koliko truda in znoja je bilo vloženega v izgradnjo zdaj propadajoče povezave. Lahkoten tek po tem delu prekinjajo občasni obvozi skozi dno kanjona zaradi porušenih mostov. Težko je rečt in nisem se poglabljal v zgodovino, ali so se mostovi sami podrli v procesu propadanja, ali pa so se zrušitve dogajale med številnimi vojnami prejšnjega stoletja. Da je bilo to območje zelo nemirno tudi med zadnjo vojno, dokazujejo tudi občasne opozorilne table z mrtvaško glavo in napisom MИHE. V nogah imam že kar nekaj kilometrov, zato je tek po ostankih železničarske kamnite podlage zelo zahtevno početje, kar močno otežuje na videz lahko ravninsko traso. Jutranje svežine že dolgo ni več v nogah in zato za lahkih enajst kilometrov porabim uro in petdeset minut, v kar pa je vštet tudi kar dolg počitek v Palah. Na okrepni postaji Lovačka kuča mi prijazna punca natoči vode in najem se banan. Informacija, da sem trenutno osmi na progi, me pozitivno preseneti. Pove mi tudi, da Ivi teče na drugem mestu. Poleg dekleta sta tukaj še dva stara čičota, ki mi govorita, da naj pijem veliko vode, onadva pa raje pijeta rakijo. Seveda mi z veseljem natočita štamprle, ko jima rečem, da bi tudi jaz enga ruknu. Vsi skupaj se mi smejejo. Na okrepčevalnico sem prinesel smeh in obljubljajo mi, da bodo navijali za mene.

Tako, zdaj pa zares. Po še par minutkah teka po ravnem, pri prvih hišah Sarajeva zavijem navzgor. Sarajevo, oziroma kar Bosna v celoti je kraj razpet med različnimi religijami. Trenutno živijo eni z drugimi v miru, v preteklosti pa je bil mir že nekajkrat prekinjen z nesmiselnimi vojnami. Trebević je vzpetina nad Sarajevom, skozi katero poteka meja med Republiko Srbsko in Federacijo BiH. Na terenu je to zelo očitno. V muslimanskem hotelu Pino vidiš ogromno zavitih žensk in ne strežejo alkohola, malce naprej na Srbski strani pa niti sledu o kakršnem koli islamu in pivo je cenjena zlata tekočina. Vse lepo in prav, naj živi vsak kakor hoče, mene trenutno bolj zanima vzpon, katerega sem začel. Na začetku je precej vroče, ampak očitno sem hiter, ker prehitevam kar nekaj tekmovalcev. Malce višje v gozdu, ki malce omili sončno pripeko, se trasa priključi na bob stezo. Še ena zanimivost pestre zgodovine območja. Neutrudno korakam po betonski progi navzgor. Moj namen je biti čimprej v cilju, pa čeprav je pred mano še težkih 25 kilometrov gorskega teka. Napredak dom je nekje na polovici vzpona in zato pravšnji kraj za okrepčevalnico. Tukaj se nič ne obotavljam, samo na hitro natočim vode, nekaj pojem in odbrzim dalje.

Bob steza

Proti vrhu Trebevića je trasa lepo speljana, ne prestrma in večinoma po gozdu, v senci dreves. Šele čist pred vrhom se gozdna pokrajina spremeni v gorski greben, po katerem prečkamo razgledno goro, visoko nad Sarajevom. Časa za počitek ni, treba je dalje. Na vzponu sem bil dovolj hiter, da sem vrh prečkal kot četrti in zdaj si celo upam sanjati o dobri uvrstitvi. Do naslednje okrepne postaje Stupanj je kar še nekaj kilometrov gor-dol in na tem delu me prehitijo vsi tisti, ki sem jih prehitel na vzponu. Moje zaloge energije so močno načete in potrebno je črpati iz rezerv za preživetje v življenjski nevarnosti. Problem je samo, kako zdaj prelisičiti možgane, da bodo mislili, da sem v življenjski nevarnosti. Ker to nikakor ne deluje, preklopim v meditativno stanje avtomatičnega premikanja noge eno pred drugo. To deluje presenetljivo lahkotno in varno čez vse ovire, le hitrosti ni takšne, kot bi si človek želel, saj je ego izklopljen, zaradi česar je izginila želja po dobrem rezultatu. Samo pot in jaz v teku nekam proti neskončnosti. Pod neko kolibo nek domačin sam sedi za veliko obloženo mizo, zato veselo zavijem k njemu, misleč da je to okrepna postaja, ki pa je v resnici še malce naprej. Na predzadnjo okrepno tako prispem na desetem mestu in nadaljujem na devetem. Čeprav prostovoljci veselo pijejo kavo, jo za mene nimajo. Poleg klasičnega polnjena zalog in nekaj okrepčila si tukaj namontiram čelko.

Ko je deček odraščal, je moral premagati ogromno ovir, ki so mu onemogočile razmišljanje z lastno glavo. Religijsko in družbeno pranje možganov se je na koncu izkazalo za neučinkovito in nestrinjanje z vsemi oblikami norm, ki so bile dostikrat zlagane tudi same sabo, je bilo potrebno pokazati z uporom. Žal pa je upor nesmiseln, dokler ni jasno, kaj naj bi z njim dosegel. Družba je taka kakršna je in moral se ji je prilagoditi tako, da mu je uspelo ohraniti svojega duha in obenem ne postati izmeček družbe. V celoti je prebral ekumensko sveto pismo, dva tisoč strani drobnega, največkrat dolgočasnega tiska. Sveta knjiga mu je sama povedala, da ni prav nič sveta. Veliko bolje se je obnesel Dostojevski s svojimi Brati Karamazovi. Zelo dobro pa je znala svet obrazložiti znanost. Kozmologija in kvantna fizika sta nakazovali, da je svet v resnici precej drugačen, kot zgleda. Vse je iluzija, ki jo ustvarimo sami, s svojimi čutili in umom. Materija in energija sta iz enake snovi in lahko spontano nastajata iz nič. Življenje, ki je samo hranjenje in razmnoževanje in pa pri ljudeh še ničvredno zbiranje bogastva in napredovanje po družbenih lestvicah, se mu je zdelo, kot da nekaj manjka, nekaj bistvenega. Počasi je spoznal, da je največ vredno tisto, za kar je treba vložiti veliko truda, medtem ko je največje bogastvo prazno in ničvredno, če pride samo po sebi. Začel je iskati izzive, težke in naporne, ki so ga počasi, eden za drugim, osvobajali praznosti in plehkosti in mu odpirali pot v neskončnost in večnost.

Na Trebević

Do cilja imam samo še 12 kilometrov teka po planoti proti Jahorini. Planota pa ni ravna, ampak ves čas gor dol. Počasi se popolnoma stemni. V klance hodim, po ravnem in v dolino pa poizkušam tečt. Na 96-emu kilometru je še zadnja okrepčevalnica Dvorište, kjer me prostovoljki sprašujeta, če se želim malo odpočit. Pa saj bi pasal počitek, ampak moram dalje, sploh pa je za noge bolje, če ostanejo ugrete. Teh zadnjih šest kilometrov bom menda pa že še obdelal. Nadaljevanje trase je že zelo v smislu cilja, saj se kmalu priključi na glavno cesto, ki pelje na Jahorino. Korakam po asfaltu in oprezujem za svetlečimi se oznakami. Vzpon je lahek in napredujem s hitro nordijsko hojo. Pred ostrim S ovinkom, za katerim so že prvi hoteli, pa odvijemo v gozd. Super, po bližnjici gremo proti cilju. Najprej prvič prečkanje potoka, potem daleč v hrib na levi, pa dol, pa spet v hrib. Hej, to pa že ni bližnjica! Še malo gor pa dol in milijon krat prečkanje potoka. Lepo so nam začinili zadnje metre. Kot da sem ujet v prostoru in času, v neskončnem labirintu. Še enkrat plezanje v strm travnat klanec in končno po zadnji ravnini skozi cilj. In potem še enkrat, ker me je Mateja prvič pozabila slikat. Ni panike, z lahkoto.

Cilj

Deveto mesto od triinpetdesetih. Ni slabo. V bistvu sem mislil, da bom okrog dvajseti, tako da sem pozitivno presenečen. Čas 15:39 izgleda dober, ampak glede na traso niti ne. Imel sem malce bolj drzen cilj preteči traso v 15-ih urah, ki pa mi ni ravno uspel, mi pa je z naskokom uspelo izboljšat PR na 100 km trial. Drugače pa, luštno je blo in predvsem z užitkom sem odkrival nove pokrajine, svetove, običaje... Proga označena izvrstno in okrepčevalnice točno tam, kjer so potrebne. Mislim, da se še vrnem kdaj v te kraje. Zdaj pa nas čaka zaslužen, dolg dopust na morju.