Jahorina ultra trail

Živel je majhen deček. Še zelo majhen. Komaj se je počasi začel zavedati sveta okrog sebe. Z zanimanjem je opazoval okolico. Živel je v vasici, ki je ležala v dolini, z vseh strani obkrožena z manjšimi hribi. Njegov svet je bila ta vasica, travniki in polja okrog vasice, naprej pa so bili hribi in gozd. Hribi so bili razpeti vse naokrog, naprej v višino pa se je svet nadaljeval z modrino in oblaki, ponoči pa s črnino in zvezdami. To obzorje je bilo zanj cel svet. Nekoč je slišal, da je zemlja okrogla. To mu je bilo čisto logično. Ni se zavedal, da se za tistimi hribi skriva novo obzorje. Okrogel svet je zanj pomenilo, da živi znotraj krogle, znotraj nekakšne velikanske žoge. Spodaj je vasica, ki jo obkrožajo hribi, zgoraj pa je nebo in vse skupaj se mu je zdelo, kot da živi znotraj krogle in to naj bi bil cel svet. To je bila zadovoljiva razlaga, ampak ne za dolgo. Sveta ne more biti kar konec. Zunaj žoge ne more biti kar... nič. Ker, kakšen pa sploh je nič. V mislih si je najprej predstavljal debel zid okrog žoge, ampak... kaj je za njim. Dodal je še en zid, pa še enega. Torej, živel je znotraj žoge, ki je obdana s trojnim neprebojnim zidovjem in to je vse. Toda, kaj pa naprej, tudi če ni nič, prostor je, pa čeprav prazen. Ampak, tudi tega prostora mora biti nekje konec. In kaj je na koncu? Spet zid? Pa za njim? Ujel se je v zanko. Samo dve možnosti sta in obe sta nemogoči. Prostor se nekje konča, ali pa je neskončen. Možgani pravijo, da nekje mora bit konec, da ne more biti neskončen, ampak, kaj pa je od tam naprej?

Po dvanajstih minutah zamujanja končno start Jahorina ultra traila. Tečemo med hiškami in hoteli, po cestah, potkah in travniku proti vrhu smučišča na Jahorini. Pokrajina je taka, kot se za smučišče spodobi. Lepa srednjegorska pokrajina z ogromno infrastrukture. Pri smučišču nikoli ne vem, ali se nahajam v naravnem, ali v urbanem okolju. Z veliko energije in svežine v nogah smo navzgor vsi še precej hitri, zato se kmalu znajdem na vrhu Ogorjelice, kjer se odpre novo obzorje. Tukaj gor ni konca sveta in tudi ni razgleda nekam daleč v dolino, kot sem pričakoval, ampak se v daljave širi velikanska planota, čudovita gorska travnata pokrajina. Mogoče nekaj podobnega, kot Velika planina, samo da popolnoma brez dreves in kakršne koli koče, kolibe, ali česarkoli podobnega. Edine sledi civilizacije so kolovozi, po katerih tečemo in po katerih se vozijo golfi dvojke, ki izpuščajo črno dimno zaveso. Prvinsko gorsko stepo, z obilico borovnic, kmalu zapustimo in tečemo nazaj proti smučišču, kjer se še enkrat srečam z Matejo in Brino, ki me spremljata na tej pustolovščini.

Gorska planota nad smučiščem Jahorina

Na Jahorino smo prispeli že v četrtek, tako da smo se v dveh dneh že malo aklimatizirali Bosne. Pot iz Slovenije do tukaj je dolga in pa, če hočeš, tudi zanimiva. Smo se na poti ustavili v obcestni okrepčevalnici, pa kmalu poleg naše mize sede en Bosanec in malo spregovori z nami. Ko mu povem, da smo iz Višnje gore, mi veselo začne razlagat, da je tam njegov brat, ki dela v slaščičarni in pa tudi sestrična,  ki dela v neki restavraciji. Jaz modro molčim in mu raje ne povem, da v Višnji Gori nimamo ne slaščičarne, ne restavracije. Na poti smo se tudi kmalu naučili, da ne gre preveč zaupati navigaciji, ki te poizkuša do cilja pripeljati po kozjih stezicah, niti ne smerokazom, ki so včasih postavljeni že eno križišče prej. V petek smo si vzeli čas za obisk Sarajeva. Obvezna bosanska kava in čevapi za 'carboloading' ??? pa neverjetno kroženje z avtomobilom, ko nas je navigacija hotela voditi po skoraj navpičnih ulicah v hrib.

Po prvi obkrožitvi vrhnjih pobočjih Jahorine sledi dolg spust globoko v dolino. Najprej po strmih travnatih pobočjih olimpijske smukaške proge, potem pa malo ravnine, malo dol, bolj kot ne po gozdni trasi, samo še enkrat je vmes dolga travnata ravnina, kjer so lani enega tekmovalca napadli biki. Vmes na strmem spustu se spotaknem in poletim z glavo naprej, in skoraj nepoškodovan pristanem na prsih in kolenih. Prav na hitro se poberem in odbrzim dalje. Tekači smo se do tukaj že nekoliko razredči in končno lahko uživam v svojem tempu. Prva okrepna postaja je globoko v dolini, na 19-emu kilometru pri Gondoli. Da je bila trasa do tukaj zelo hitra dokazuje tudi čas, ki sem ga porabil. Dve uri in sedem minut je za skoraj 20 km neverjetna hitrost za 100 kilometrski trail. Sem se pa že pošteno naveličal teka navzdol in komaj čakam na kakšen vzpon.

V najdaljšem tunelu

Tečem po makadamu dalje, do prve vasice in potem čez en griček na glavno cesto, pri kateri me počaka ogromno policajev. Dolgočasen tek po glavni cesti prekine tunel. Cesta gre v nov lepo razsvetljen tunel, jaz pa si namontiram čelko in odpotujem naprej, skozi temno črnino starega tunela. Tunel je dovolj dolg, da na sredini ni slutiti nikakršne sledi naravne svetlobe, samo kakšna čelka sveti kje v daljavi. Ko se vrnem iz podzemlja na svetlo, sledi še malce asfalta potem pa se tek priključi trasi stare ozkotirne železnice, kar pomeni, da me čaka še nekaj predorov in da v naslednjih kilometrih lahko pričakujem ravnino. Zares me veseli, da je takšna trasa še blizu začetka, ko je še dovolj svežine v nogah, da lahko tečem s kar solidnim tempom. Vmes je še nekaj krajših predorov, za katere čelka ni potrebna, se je pa treba v slabi svetlobi znati izogniti kravjim in drugim dregcem. Občasno se zapuščena železniška trasa spremeni v pravo pravljično potko, tako da v tem delu še zelo uživam in ohranjam veliko povprečno hitrost, kljub vročini, ki počasi začenja nažigat. Druga okrepčevalnica je v Podgrabu in slabe štiri ure za 35 kilometrov se mi zdi neverjetno hitro, kar pa  ni nič čudnega, glede na to, da smo do zdaj, razen tistega vzpončka na začetku, imeli samo dolg spust in dolgo ravnino.

Po trasi nekdanje ozkotirne železnice

Ravnine pa še kar ni konec. Iz rahlo padajoče ravnine po nekdanji ozkotirni železnici se trasa zdaj samo prestavi v rahlo vzpenjajočo se ravnino po makadamu, ki pelje nekam proti Romaniji, vzpetemu svetu severno od Jahorine. Čeprav je slutiti hribe v bližini, se zdaj že zelo dolgočasen ravninski tek kar nadaljuje. Vse bosanske, pravoslavne, muslimanske in ne vem še kakšne bogove, ki obstajajo v teh krajih, prosim in preklinjam, naj že prekinejo s to uročeno, dolgočasno ravnino, po kateri neusmiljeno žge vroče sonce, ampak naj traso vsaj malce začinijo s kakšnim vzpončkom. Zgleda, da so me uslišali vsi naenkrat, ali pa jih je močno razjezilo moje nezadovoljstvo z lepo lahko traso, kajti v trenutku moram v skoraj navpičen hrib, naravnost navzgor, brez kakršnekoli serpentine in za nameček, na začetnem delu, še po žgočem soncu. S težavo sopiham navzgor in iščem senco redkih dreves. Na srečo gozd kmalu postane bolj gost in klanec manj navpičen, tako da se po začetnem šoku moje telo navadi klanca in gre lažje navzgor. Dolg vzpon za kratko prekine manjši spust do okrepčevalnice Majdani, kjer se najem lubenic in banan.

Via ferata

Odkorakam proti Romaniji. Z naraščajočo nadmorsko višino in gozdno senco, vročina ni več tako moteč dejavnik, sledi pa še prava osvežitev s hladnim izvirom v gozdovih Romanije. Malce višje me zbegan prostovoljec poizkuša prestrašiti, da me v nadaljevanju čaka via ferata in da moram biti pazljiv. Ko pridem do stene zagledam tanko zajlico, na katero se ne upam obesiti. A to je za Bosance via ferata, al kaj? Tri milimetrska zajlica??? No ni tako hudo, malce višje zajla postane normalna in kar prehitro je konec popestritve z lahko feratko. Hitrost je s tem vzponom precej padla in do naslednje okrepčevalnice je še dolg spust in nato še čez en hrib. Še vedno je povprečna hitrost precej visoka. Prvih štirideset kilometrov mi je minilo zelo na hitro, zdaj pa se mi že počasi vleče in spust proti Palam je kar malo nadležen. V Pale, do tranzicije prispem dobro uro prej, kot sem napovedal Mateji. Okrepčevalnica je tukaj bogato založena z raznovrstno kuhano hrano, tako da si privoščim še makarone za kosilo. Šestdeset kilometrov je že za mano, zdaj pa je pred mano samo še maratonček z veliko višincev.

Dečka je mama nekoč peljala v cerkev. Še pred tem mu je starejši brat povedal, da je ta svet naredil Bog. Povedal mu je tudi, da zemlja ni vse, ampak je okrog še vesolje. Skupaj sta se čudila temu, da tega vesolja mora bit nekje konec, hkrati pa si nista znala predstavljati konca, ker..., nekaj pa mora biti še naprej. Prostora ne more biti kar konec. Na zemlji torej živijo ljudje in živali, nekje v vesolju pa se skriva Bog. V cerkvi ga je bilo grozno strah. Sredi oltarja je stal ogromen kip, ki je bil obdan z bleščečimi lučmi. Predstavljal si je, da je to Bog. Okrog njega pa so bila telesa s krili. Nekaj jih je zgledalo prijaznih, ostali pa bili grozni in zgledalo je, kot da mu grozijo. Ves čas so ga opazovali in bal se je, da ga bodo požrli, zato se je stiskal k mamici. To je bila grozna izkušnja. Dečku so razložili, da bo vse v redu. Če bo priden, ga bo varoval Bog, ki ne bo dovolil, da ga hudički ugrabijo in požrejo.

V kanjonu po trasi nekdanje ozkotirne železnice od Pal proti Sarajevu

Pred glavnim vzponom dirke, na Trebević, še lahkotnih dvanajst kilometrov, zopet po trasi nekdanje ozkotirne železnice. Od Pal do Sarajeva je to pot skozi spektakularen kanjon. Samo čudim se, kakšen gradbeni podvig je bil speljati to železnico tukaj čez, glede na stanje, vsaj pred stoletjem, če ne več. Nešteto predorov, mostov, ki so skoraj vsi že porušeni in pa dolge, visoke škarpe, mi dajo misliti, koliko truda in znoja je bilo vloženega v izgradnjo zdaj propadajoče povezave. Lahkoten tek po tem delu prekinjajo občasni obvozi skozi dno kanjona zaradi porušenih mostov. Težko je rečt in nisem se poglabljal v zgodovino, ali so se mostovi sami podrli v procesu propadanja, ali pa so se zrušitve dogajale med številnimi vojnami prejšnjega stoletja. Da je bilo to območje zelo nemirno tudi med zadnjo vojno, dokazujejo tudi občasne opozorilne table z mrtvaško glavo in napisom MИHE. V nogah imam že kar nekaj kilometrov, zato je tek po ostankih železničarske kamnite podlage zelo zahtevno početje, kar močno otežuje na videz lahko ravninsko traso. Jutranje svežine že dolgo ni več v nogah in zato za lahkih enajst kilometrov porabim uro in petdeset minut, v kar pa je vštet tudi kar dolg počitek v Palah. Na okrepni postaji Lovačka kuča mi prijazna punca natoči vode in najem se banan. Informacija, da sem trenutno osmi na progi, me pozitivno preseneti. Pove mi tudi, da Ivi teče na drugem mestu. Poleg dekleta sta tukaj še dva stara čičota, ki mi govorita, da naj pijem veliko vode, onadva pa raje pijeta rakijo. Seveda mi z veseljem natočita štamprle, ko jima rečem, da bi tudi jaz enga ruknu. Vsi skupaj se mi smejejo. Na okrepčevalnico sem prinesel smeh in obljubljajo mi, da bodo navijali za mene.

Tako, zdaj pa zares. Po še par minutkah teka po ravnem, pri prvih hišah Sarajeva zavijem navzgor. Sarajevo, oziroma kar Bosna v celoti je kraj razpet med različnimi religijami. Trenutno živijo eni z drugimi v miru, v preteklosti pa je bil mir že nekajkrat prekinjen z nesmiselnimi vojnami. Trebević je vzpetina nad Sarajevom, skozi katero poteka meja med Republiko Srbsko in Federacijo BiH. Na terenu je to zelo očitno. V muslimanskem hotelu Pino vidiš ogromno zavitih žensk in ne strežejo alkohola, malce naprej na Srbski strani pa niti sledu o kakršnem koli islamu in pivo je cenjena zlata tekočina. Vse lepo in prav, naj živi vsak kakor hoče, mene trenutno bolj zanima vzpon, katerega sem začel. Na začetku je precej vroče, ampak očitno sem hiter, ker prehitevam kar nekaj tekmovalcev. Malce višje v gozdu, ki malce omili sončno pripeko, se trasa priključi na bob stezo. Še ena zanimivost pestre zgodovine območja. Neutrudno korakam po betonski progi navzgor. Moj namen je biti čimprej v cilju, pa čeprav je pred mano še težkih 25 kilometrov gorskega teka. Napredak dom je nekje na polovici vzpona in zato pravšnji kraj za okrepčevalnico. Tukaj se nič ne obotavljam, samo na hitro natočim vode, nekaj pojem in odbrzim dalje.

Bob steza

Proti vrhu Trebevića je trasa lepo speljana, ne prestrma in večinoma po gozdu, v senci dreves. Šele čist pred vrhom se gozdna pokrajina spremeni v gorski greben, po katerem prečkamo razgledno goro, visoko nad Sarajevom. Časa za počitek ni, treba je dalje. Na vzponu sem bil dovolj hiter, da sem vrh prečkal kot četrti in zdaj si celo upam sanjati o dobri uvrstitvi. Do naslednje okrepne postaje Stupanj je kar še nekaj kilometrov gor-dol in na tem delu me prehitijo vsi tisti, ki sem jih prehitel na vzponu. Moje zaloge energije so močno načete in potrebno je črpati iz rezerv za preživetje v življenjski nevarnosti. Problem je samo, kako zdaj prelisičiti možgane, da bodo mislili, da sem v življenjski nevarnosti. Ker to nikakor ne deluje, preklopim v meditativno stanje avtomatičnega premikanja noge eno pred drugo. To deluje presenetljivo lahkotno in varno čez vse ovire, le hitrosti ni takšne, kot bi si človek želel, saj je ego izklopljen, zaradi česar je izginila želja po dobrem rezultatu. Samo pot in jaz v teku nekam proti neskončnosti. Pod neko kolibo nek domačin sam sedi za veliko obloženo mizo, zato veselo zavijem k njemu, misleč da je to okrepna postaja, ki pa je v resnici še malce naprej. Na predzadnjo okrepno tako prispem na desetem mestu in nadaljujem na devetem. Čeprav prostovoljci veselo pijejo kavo, jo za mene nimajo. Poleg klasičnega polnjena zalog in nekaj okrepčila si tukaj namontiram čelko.

Ko je deček odraščal, je moral premagati ogromno ovir, ki so mu onemogočile razmišljanje z lastno glavo. Religijsko in družbeno pranje možganov se je na koncu izkazalo za neučinkovito in nestrinjanje z vsemi oblikami norm, ki so bile dostikrat zlagane tudi same sabo, je bilo potrebno pokazati z uporom. Žal pa je upor nesmiseln, dokler ni jasno, kaj naj bi z njim dosegel. Družba je taka kakršna je in moral se ji je prilagoditi tako, da mu je uspelo ohraniti svojega duha in obenem ne postati izmeček družbe. V celoti je prebral ekumensko sveto pismo, dva tisoč strani drobnega, največkrat dolgočasnega tiska. Sveta knjiga mu je sama povedala, da ni prav nič sveta. Veliko bolje se je obnesel Dostojevski s svojimi Brati Karamazovi. Zelo dobro pa je znala svet obrazložiti znanost. Kozmologija in kvantna fizika sta nakazovali, da je svet v resnici precej drugačen, kot zgleda. Vse je iluzija, ki jo ustvarimo sami, s svojimi čutili in umom. Materija in energija sta iz enake snovi in lahko spontano nastajata iz nič. Življenje, ki je samo hranjenje in razmnoževanje in pa pri ljudeh še ničvredno zbiranje bogastva in napredovanje po družbenih lestvicah, se mu je zdelo, kot da nekaj manjka, nekaj bistvenega. Počasi je spoznal, da je največ vredno tisto, za kar je treba vložiti veliko truda, medtem ko je največje bogastvo prazno in ničvredno, če pride samo po sebi. Začel je iskati izzive, težke in naporne, ki so ga počasi, eden za drugim, osvobajali praznosti in plehkosti in mu odpirali pot v neskončnost in večnost.

Na Trebević

Do cilja imam samo še 12 kilometrov teka po planoti proti Jahorini. Planota pa ni ravna, ampak ves čas gor dol. Počasi se popolnoma stemni. V klance hodim, po ravnem in v dolino pa poizkušam tečt. Na 96-emu kilometru je še zadnja okrepčevalnica Dvorište, kjer me prostovoljki sprašujeta, če se želim malo odpočit. Pa saj bi pasal počitek, ampak moram dalje, sploh pa je za noge bolje, če ostanejo ugrete. Teh zadnjih šest kilometrov bom menda pa že še obdelal. Nadaljevanje trase je že zelo v smislu cilja, saj se kmalu priključi na glavno cesto, ki pelje na Jahorino. Korakam po asfaltu in oprezujem za svetlečimi se oznakami. Vzpon je lahek in napredujem s hitro nordijsko hojo. Pred ostrim S ovinkom, za katerim so že prvi hoteli, pa odvijemo v gozd. Super, po bližnjici gremo proti cilju. Najprej prvič prečkanje potoka, potem daleč v hrib na levi, pa dol, pa spet v hrib. Hej, to pa že ni bližnjica! Še malo gor pa dol in milijon krat prečkanje potoka. Lepo so nam začinili zadnje metre. Kot da sem ujet v prostoru in času, v neskončnem labirintu. Še enkrat plezanje v strm travnat klanec in končno po zadnji ravnini skozi cilj. In potem še enkrat, ker me je Mateja prvič pozabila slikat. Ni panike, z lahkoto.

Cilj

Deveto mesto od triinpetdesetih. Ni slabo. V bistvu sem mislil, da bom okrog dvajseti, tako da sem pozitivno presenečen. Čas 15:39 izgleda dober, ampak glede na traso niti ne. Imel sem malce bolj drzen cilj preteči traso v 15-ih urah, ki pa mi ni ravno uspel, mi pa je z naskokom uspelo izboljšat PR na 100 km trial. Drugače pa, luštno je blo in predvsem z užitkom sem odkrival nove pokrajine, svetove, običaje... Proga označena izvrstno in okrepčevalnice točno tam, kjer so potrebne. Mislim, da se še vrnem kdaj v te kraje. Zdaj pa nas čaka zaslužen, dolg dopust na morju.

GM3D

V Mojstrani pred Slovenskim planinskim muzejem se pripravljam na start prve tekmovalne izvedbe gorskega maratona treh dolin. Vse lepo gladko poteka in v zraku je čutiti večinoma prijetno vznemirjene pred startom tekme. Samo nekateri so malce razdraženi, ker je trasa spremenjena, da ne omenjam tistih, ki iz protesta sploh niso prišli. Trasa teka je malce krajša in pa predvsem precej lažja, zaradi slabe vremenske napovedi, ki se niti približno ni uresničila. Namesto prave gorske avanture se tako ta tekma spreminja v dolinski tek, ki pa vseeno poseže s kar težkim vzponom do pastirske koče nad dolino Krmo. Jaz nisem nič razočaran in se tudi tega teka veselim. Niti približno ne pričakujem lahke tekme, saj 40 km tudi po ravnini ni kratka razdalja, tukaj pa naj nas bi čakalo še 1200 višincev.

Že cel teden sem spremljal vremensko napoved in me je bilo kar malce strah, kako bom preživel to tekmo v deževnem, mogoče tudi nevihtnem vremenu. Nekateri modeli so napovedovali celo sneg na Kredarici. Seveda nisem pozabil na to, da vremenske fronte ponavadi nekako obidejo tekme, na katere sem jaz prijavljen. Že velikokrat se je zgodilo, da je pričelo deževati takoj po koncu tekme, ali pa se je zjasnilo malo pred startom. Tudi tokrat so se napovedi začele malce umirjati že par dni prej, v četrtek zvečer pa je model Aladin po nočnem prehodu fronte, za soboto predvideval zelo lepo vreme. Potem pa pride mail z obvestilom o spremenjeni trasi!? Nič nisem razmišljal zakaj in kako to, ampak mi je bilo celo všeč, ker je to pomenilo tudi dve uri več spanca po petkovem pikniku. Zavedal sem se, da če bo dež, bom vseeno moker, tako da glede tega ni pričakovati kaj veliko olajšanja. Kar pa se tiče varnosti, je zgodba precej drugačna, in zato mi je bilo nekako normalno, da so traso preusmerili bolj na varen teren.

V lepem sončnem vremenu se poženemo po poti Triglavske Bistrice. Prijetnega tekanja ob rečici pa je hitro konec. Trasa že po dobrem kilometru zavije strmo navzgor. Ker sem na strmih klancih ponavadi najmočnejši, zdaj ta klanec, z relativno široko potjo, ki omogoča lahko prehitevanje, izkoristim in na polno letim navzgor. Ne pričakujem dolgega klanca, potem pa ga kar noče in noče biti konec. Potka se sicer kmalu zoži, ampak klanec se kar nadaljuje, zato se malo zamislim nad svojim divjanjem, kakšne posledice lahko prinese, če si preveč zakislim noge. Na mojo srečo se potka kmalu prevesi navzdol. Spust pa niti približno ni tako dolg in kmalu sledi tisto, kar mi ponavadi prinaša največ težav; izjemno zložen vzpon po dolini Kot, ki se vleče kakšne tri kilometre, do prve okrepčevalnice.

Tečem lepo počasi. Nikamor se mi ne mudi. Malo čudno se počutim, ko me vsi prehitevajo, ampak čutim, da je zdaj čas, ko se moram šparat. Na koncu imam namen dati vse od sebe, proti polovici proge pa me čaka tak taprav vzpon, kakršne imam najrajši. V dolini Kot obrnemo, da se bomo podali še v dolino Krma. Trasa se še nekaj časa rahlo vzpenja po pobočju, nato pa strmo spusti proti Zgornji Radovni. Potem pa lepo naprej po dolini Krme navzgor. Iz gozda končno pritečemo malo bolj na odprto in pokažejo se čudoviti razgledi na okoliške vršace. Debela Peč ponosno razkazuje svojo severo-zahodno steno, za njo prav nič ne zaostajajo ostali vrhovi, razporejeni po dolini navzgor. Ob teh razgledih sem čisto pozabil, da se tudi tukaj rahlo vzpenjam in kar naenkrat se znajdem že pri drugi okrepčevalnici, pri Kovinarski koči.

Od Kovinarske koče naprej je še par kilometrov zložnega vzpona proti zatrepu doline. Tukaj tečemo skupaj  z Matjažem in še enim kolegom. Ko pa se potka končno postavi pokonci, nič več ne oklevam in na polno letim navzgor. Tekmovalce prehitevam enega za drugim in v svojem divjem zagonu ne čutim nobene utrujenosti. Ko se že kar nekaj časa vzpenjam, se začnem že malo spraševati, zakaj se še noben ne vrača, saj ne bi smelo biti več daleč do obračališča. Vmes je malo izravnave, potem pa zopet strmo navzgor in že je tu okrepčevalnica pri pastirski koči. Najbolj me začudi, ko vidim, da je treba še kar naprej - navzgor. Kaj nam niso rekli, da bo tukaj obračališče? Vprašam, kolk daleč še, pa dobim odgovor, da ne preveč. Še vedno ne vidim nikogar, ki bi tekel nazaj. Ampak, ne obremenjujem se preveč, saj ni časa za to. Zdaj sem na tekmi in je potrebno hitro naprej.

Vzpenjam se in vzpenjam, pa kar ni konca. Sprašujem se zakaj nam niso povedali, do moramo tako visoko. Kako naj človek tempira tempo, če pa ne ve kako daleč je potrebno? Vzpon se pa kar nadaljuje. Občasno pomislim, da sem zgrešil traso, ampak me oznake vedno znova potolažijo. Kmalu sem že nad 2000 m.n.v., pa še vedno nikjer nikogar, ki bi tekel nazaj. Ali je mogoče, da so se premislili in zaradi lepega vremena vseeno potegnili traso v visokogorje? Ne, to bi bilo čudno, saj bi me o tem zagotovo obvestili na zadnji okrepčevalnici, če ne prej. Tečem mimo hrvaških planincev, ki z začudenjem komentirajo:

''eni gore, drugi dole''

Pa kje koga vidijo, da gre dol? Nič mi ni jasno. Še vedno so oznake, zato nadaljujem in končno srečam nekoga, ki se vrača. Hočem ga vprašati, kako daleč še, pa me prehiti in on mene vpraša, kje je prav. Ja hudič, kako naj jaz vem: 

''če je trasa označena, bo že prav'',

 ''razen če so to oznake od stare trase?''.

Ne sprijaznim se takoj. Za mano kmalu pride še nekaj tekačev, ki pa se potem vsi obrnejo nazaj. Jaz razmišljam kaj bi? Po telefonu pokličem številko, ki jo najdem na Facebook strani organizatorja, pa se nihče ne oglasi. Malce me razjezi, da telefon vpišejo pod obvezno opremo, pa nikjer nobene številke, kamor bi človek lahko poklical. Zgleda, da sem naredil že 350 višincev preveč in če jih dodam še toliko, sem čez prelaz in se mimo Staničeve koče spustim v dolino Kot. Ampak rajši ne. Obrnem in se počasi vračam nazaj. Nikamor več se mi ne mudi - tekma je zame izgubljena. Ko sem že daleč spodaj srečam Žigo, ki me prepriča, da je tu nekje pentlja, kjer se trasa obrne in tam vrača v dolino. V svoji jezi se malce upiram, da mi je vseeno za pravo pot in da se bom tu vrnil, nazadnje pa vseeno popustim in se skupaj podava naprej. Potem se pa zopet vse ponovi. Kljub temu, da sva na pravi trasi, nekje zgrešiva odcep in nadaljujeva daleč navzgor po markirani poti. Nekdo za nama spodaj vpije, da smo narobe. Žiga obrne in se vrača v dolino, jaz pa imam vsega dovolj. Zopet sem naredil 300 višincev tako malo brez veze. Prav, jih bom pa še tristo. Jasno mi je, da ta pot nima voditi kam drugam, kot k Staničevi koči, nič pa mi ni jasno, kako daleč je do tam. Odločim se za nadaljevanje naprej po tej poti, pa tudi če bo treba čez Rjavino.

Tako, zdaj sem na svoji poti. Kmalu se mi odpre pogled na cel greben, katerega moram prečkat. V bližini sedelca pod Rjavino pot zavije levo in dalje navzgor, zato že razmišljam, da bi greben prečkal čez sedlo po brezpotju. Vseeno se odločim, da grem naprej po markirani poti. Načrtovalci poti zagotovo niso brezveze delali teh ovinkov. Do vrha prelaza sem tako porabil kakšne pol ure. Počutim se super v tej visokogorski pokrajini. Ob vrhovih se podijo meglice, zato so razgledi malce okrnjeni, ampak vesel sem, da sem se vseeno znašel tukaj gor. Najbolj pa sem vesel, da sem se zjutraj spomnil in si v nahrbtnik dal tudi nekaj denarja, da si bom v Staničevi koči lahko kupil vode za na pot. Spust z grebena do koče je hiter, čeprav niti malo tekaški po tej visokogorski kamniti pokrajini. Prijazne punce v koči mi povejo, da sem že četrti, ki je zgrešil in šel tu mimo. Ja že, ampak jaz sem šel dvakrat gor in dol in imam do tukaj že 2500 višincev in najbrž me bodo zadnjega pričakali v cilju. Povprašam jih še, kje je najbližje do Mojstrane, potem pa se hitro odpravim dalje.

Spuščam se v dolino Kot. Pokrajina je divja, potka povsem netekaška z zaplatami snega, ki ga je še kar nekaj tukaj gor. Srečujem planince, ki mi vsi po vrsti sporočajo, da so pred mano še trije, ki so zgrešili. Kmalu me pokličejo tudi organizatorji, ki me pogrešajo. Povem jim, da sem zalutal in da se spuščam od Staniča v Kot. Spust je zahteven in zato počasen. Potka postane malo bolj tekaška šele daleč spodaj, v gozdu. Od Staničeve koče do okrepčevalnice v Kotu rabim skoraj uro in pol časa. Na okrepčevalnici mi zaploskajo in  me oskrbijo. Zvedel sem, da nisem zadnji in da jih še nekaj pričakujejo, tako da odbrzim dalje, po že znani poti proti cilju.

V cilju sem po dobrih šestih urah teka in hoje po hribih deležen takega sprejema, kot da sem zmagovalec. Zadovoljen sem z opravljenim. Kljub vsemu sem sam kriv, da sem se zgubljal. Pa nič hudega, sem vsaj opravil težji trening, če ne drugega. Prireditev je lepo uspela in vesel sem, da sem prišel. Pasulj je bil dober, kremšnita še boljša, pivo pa seveda najboljši. Malo mi je sicer žal, ker je danes tudi druga, prav tako fenomenalna prireditev, ki jo nerad zamujam, pa še veliko prijateljev je tam. Ampak tudi na Sočo trail se še kdaj vrnem. Drugo leto pa zopet na GM3D, pa tudi če bo zopet skrajšana trasa, saj niti s to letos nisem opravil, tako kot je treba. 

Najbolj super bi pa bilo, če v naslednjih letih Soča Outdoor Festival in GM3D dobita vsak svoj termin, da se mi ne bo treba odločat, kam bom šel.

Milanja trail

Že pred nekaj meseci, ko sem prvič zvedel za ta dogodek, sem si rekel, da sem moram pa nujno priti. Nič nisem razmišljal, ampak sem se takoj prijavil. 30 kilometrski trail, po suhih kraških travnikih in borovih gozdovih po jugovzhodnih obronkih Snežniške planote, bo nekaj čisto novega, še ne doživetega, zato sem se zelo razveselil te novosti. Pravzaprav to divjo pokrajino kar dobro poznam, ker sem bil v Ilirski Bistrici na služenju vojaškega roka. Od takrat je minilo že več kot 20 let, pa se še vedno spominjam pokrajine, za katero si do takrat nisem mislil, da obstaja v naši Sloveniji. Veliko smo se podili in vadili po tem območju in mogoče se tudi zato zdaj vračam sem, da malo obudim spomine na tiste čase. Služenje vojski mi je bilo zelo zanimivo in ni mi bilo težko, saj smo bili veliko v naravi, ogromno smo trenirali in mislim, da sem se tam marsikaj naučil. Mogoče mi je tudi zaradi tega v zadnjem času všeč vadba karateja, ker vsaj malo spominja na vojaško disciplino. Ampak karateju manjka gibanje v naravi, za kar pa so idealni prav trail teki.

Na Črne njive sva se pripeljala z Davidom. Vse zgleda odlično organizirano in poskrbljeno je za vse. Tudi za otroke je tu ogromno zabave. Dan je zelo lep. Napovedana huda vročina zaenkrat še čisto nič ne pritiska in zgleda, da bo tudi vreme idealno. Sonce se občasno skriva za oblaki, višje gori, na grebenu Volovje rebri se pa pričakuje vsaj malo sapice, ki nas bo hladila. Vmes nekaj sence borovih gozdov in mislim, da ne bo pretežko preživeti ta lep poletni dan v teku po tej pokrajini.

Startamo ob 10-ih. Na začetku je precej gneče, saj je start skupen za 10, 17 in 31 kilometrske trase. Na srečo je prve štiri kilometre makadamska gozdna cesta, zato z gnečo ni preveč težav. Po štirih kilometrih se od nas odcepijo tekači na 10 kilometrski Bistriški tek, trailaši pa nadaljujemo navzgor proti grebenu Volovje rebri. Z gozdne ceste kmalu zavijemo na manjši kolovoz, ki potem preide v slabo sledljivo travnato stezico. Vzpon tukaj je kar precej strm in kot ponavadi imam nekaj težav s prehitevanjem počasnejših tekačev v klanec, po tej precej švohotni stezici. Upam, da ne bom nabral preveč klopov ali celo pohodil kakšne kače. Zdaj nisem preveč pazljiv na take stvari, ampak na polno šibam navzgor. Grebenu se priključimo na vrhu Milanka. Sledi tek po travnetem grebenu, ki je na drugi strani malo bolj poraščen z borovci, po razgibanem terenu. Koraki so tekoči, potka ni kamnita, zato ni nekih ovir, ki bi onemogočale tekoč korak. Tukaj gor je kar precej vetrovno, zato me nič ne čudi, da so tukaj hoteli postaviti vetrne elektrarne. Na vrhu Velike Milanje me pozdravijo zares zanimive kamnite skulpture, ki jih je oblikovala narava. Ko bom naslednjič tukaj, na netekmovalnem izletu, si bom vzel malo več časa za uživanje v neokrnjeni naravi z veličastnimi razgledi. Sledi še nekaj tekanja, zdaj bolj po planoti, kot po kakšnem grebenu in spust do makadamske ceste, kjer je prva okrepčevalnica.

Spet sem na makadamski cesti. Najprej hiter spust, kjer sem še precej hiter, potem pa sledi točno tisto, česar ne maram; dolg počasen makadamski vzpon, ki se vleče par kilometrov. Pot je vseskozi gozdnata in v senci, tako oblakov, kot dreves. Vseeno je vzpon mukotrpen in prav razveselim se, ko mi prostovoljec ob trasi končno pokaže smer, ki pelje po stezici v gozd. Tukaj sem zopet zelo hiter. Trasa se prevesi v spust, z ravno toliko naklona, da leti navzdol na polno po nezahtevnem terenu prav do vznožja Kozleka. Nato pa, ponovi vajo! Jaz bi veliko raje videl, če bi se na Kozlek povzpeli naravnost navzgor, ampak trasa je speljana okoli grebena, zopet po makadamski cesti, ki se zelo zložno vzpenja. Spet par kilometrov mučenja na tem zložnem vzponu, potem pa najbolj strm klanec danes, direktno navzgor na Kozlek, kjer je planinska koča in druga okrepčevalnica. Še zelo dobro se spominjam te koče iz časa služenja vojaškega roka. Po dolgem pohodu do tukaj, so nam poveljniki dovolili spiti pivo, pa jih v koči na žalost niso imeli dovolj za vse, zato smo vsi ostali brez, da ne bi prišlo do prepira. Tudi zdaj bi mi že pasalo kakšno pivo, ampak bo bolje, če to počaka do cilja.

Od tu naprej sledi dolg spust, s še nekaj špicami, po razglednem grebenu Kozleka, robu Snežiške planote. To je tisti pravi trail, z razgledi, malo po gozdu, malo po travnatih pobočjih, v prvinski pokrajini brez sledov civilizacije. Po nekaj kilometrih zopet malo makadama in potem prečkanje asfaltne ceste in v gozd po stezici dalje proti prostrani travnati pokrajini, ki ne daje slutiti, da je civilizacija kje blizu. Tek po njej pa je kar precej naporen, saj je zopet zložen vzpon in to v vročem sončnem vremenu, ki ga malce blaži šibka sapica. Na zadnji okrepčevalnici sem si natočil poln bidon, kar sem mislil, da bo več kot zadostovalo do cilja, pa sem ga že posušil. Tek po tej savani se kar nekaj časa vleče, potem pa končno od daleč zagledam še eno neuradno okrepčevalnico. Ne, saj ne more biti! Ali je to fatamorgana? Pritečem do ceste, in tam je res avto z dvema prostovoljcema in vodno okrepčevalnico. Spijem kozarec vode in odbrzim dalje. Cilj ni več daleč. Kmalu tečem mimo oznake 8 km. Če je to oznaka od 10 km teka, potem sta do cilja še cela dva kilometra, kar je več kot bi moralo bit. Kmalu sem potolažen, saj naša trasa zavije na stezico, po bližnjici proti cilju. Samo še hiter spust po tej stezici in zadnjih sto metrov, po cesti, v špalirju gledalcev skozi cilj.

Na hitro se malo okrepčam in preoblečem, potem pa v cilj čakat Davida. Evo ga, že prihaja! Samo 10 minut za mano je v cilju tudi David. Kmalu se skupaj odpraviva na najino odlično vegetarijansko malico. Tokrat mi niti malo ni žal, da sem izbral vegetarijanski obrok, saj je mineštra skoraj tako dobra, kot da sem jo sam skuhal.. Po malici sledi še druženje s prijatelji in znanci ob pivu. Zopet sem spoznal nekaj novih prijaznih in srčnih ljudi, kar je tudi razlog, da se rad udeležujem teh prireditev. Tekači - stezičarji so po večini ena najbolj prijazna in fajn druščina na svetu. Vem, da je prav tako fajn tudi v družbi, ki danes teče ob Krki, zato se z Davidom nameravava odpraviti še tja na eno pivce.

Na 10 krogov za 10 nasmehov

Takole je. Treba se je odločit pa it. Potem pa je vse samo še uživancija. Kolikokrat imam nekje v ozadju svoje zavesti, v sanjah, ki se jih ne upam uresničiti, velike načrte, želje po novih dolgih poteh, takih tapravih avanturah. Ja vem, sam sem kriv, če veliko tega ne uresničim. Ampak je že tako v življenju, da je potrebno izbirati, da ne moramo imeti vsega. Če človek zna uživati v majhnih stvareh, potem lahko vsak sprehod postane velika avantura. Ta vikend pa naj bo nekaj vmes, tisto kar je pravzaprav najlepše. Nič napornega, ampak malo pa že diši po odkrivanju novega sveta, novih doživetij in to skoraj na pragu lastnega doma.

Društvo Never Give Up s svojimi prireditvami, tako zelo prijetno vpliva na svet okoli sebe, da dogodki, ki jih organizirajo, zares dajejo človeku upanje, da ni vse izgubljeno, da človeštvo še ni zašlo s prave poti in da v svetu pravzaprav prevladuje nekaj dobrega in pozitivnega. Druženje na teh tekaških prireditvah, kjer se zbirajo sredstva za ljudi v stiski, je tako nekaj izjemnega.

10 krogov za 10 nasmehov je niz 10 prireditev, ki se dogajajo 10 dni zaporedoma na atletskih stadionih po različnih krajih, na območju cele Slovenije. Pred dnevi sem pregledal datume. V svoj koledar sem si zabeležil zadnja dva dogodka, to sta Trebnje in Tacen. Prvotna želja je bila, da bi tekel od doma, do Trebnjega in potem še tam ene par krogov. Tacen pa se mi je zdel malo daleč, ampak mogoče bi tudi šlo, sploh če bi šel kdo z mano. 

Na koncu se je izcimilo tako, da sva se z Davidom zmenila in šla včeraj v Trebnje s kolesom. Pripravil sem traso, večinoma po cestah, malo pa tudi po poljskih in gozdnih poteh in celo stezicah, da ni bilo preveč dolgočasno. Bila je lepa sobota, tako da sva uživala v kolesarjenju, se ustavila na pivu, v Trebnjem odtekla nekaj krogov in odkolesarila domov. Na poti nazaj naju je ujela nevihta, zato sva kar nekaj časa vedrila pod kozolcem v neki majhni vasici blizu Šentlovrenca. Nadaljevala pa sva v rahlem dežju, ki kar ni hotel ponehat. V Ivančni Gorici je končno pokukalo sonce, zato sva si lahko privoščila postanek še na enem pivu in se grela na sončku. To je bilo prvič letos sploh, da sem se usedel na kolo, zato 73 km kolesarjenja plus 3 km teka niti ni tako malo.

Ko sem se danes zjutraj zbudil, sem malo gruntal kaj bi. Občutki so bili dobri, zato sem se na hitro odločil, da je treba preteči to pot do Tacna. Traso sem si zrisal že pred dnevi. V bistvu nič posebnega, po Jakobovi poti do Ljubljane, potem pa čez Tivoli, Mostec, Koseze, Dravlje, Šentvid in že je tu Tacen in atletski stadion s prireditvijo 10 krogov za 10 nasmehov. Tam pa še kakšen krog povrhu, če bo šlo.

Tako je naneslo, da zdaj tečem po asfaltni cesti skozi Dedni dol. Sonce mi žge v hrbet, zato komaj čakam sence v gozdu, ki se kmalu začne. Gozdni vzpon proti Blečjemu vrhu je precej poraščen. Robidovje, trava, stelja in podobna podrast je skoraj prerasla označeno Jakobovo pot. Saj je zanimivo, nič ne rečem, ampak klopi, ki se ponavadi skrivajo v takem šavju, znajo biti precej neprijetna nadloga. Blečji vrh je blizu in za vasjo sledi spust do Police po asfaltni cesti. Tečem v zmernem tempu, saj se mi nikamor ne mudi. Danes nisem na tekmi, ampak uživam v lahkotnem teku. Tukaj je kar nekaj kilometrov asfaltirane ceste, zato to ni najlepši del trase. Na Polici je še en vzponček do cerkvice sv. Jakoba - ja seveda, saj smo na Jakobovi poti. Od cerkvice se spustim po bližnjici, kot mi jo kaže moj gpx track na uri, čeprav rumene oznake kažejo po cesti. Za to potezo mi je kmalu žal, ker se znajdem v pravi goščavi in se komaj prebijem do asfaltne ceste. Če si tukaj nisem nabral klopov, potem sem za danes rešen te nadloge. Sledi še nekaj kilometrov asfalta do Grosuplja.

Tako. Od Višnje Gore do Grosuplja je tale Jakobova pot pravo razočaranje, ampak skoraj pričakovano, ker sem traso dobro naštudiral na zemljevidu. Zdaj pa sledi zares lepa gozdna pot proti Magdalenski gori. V vročem poletnem dnevu, je tek po takile senčni stezici pravi balzam za dušo in telo. Mislim, da je to tisto prvinsko tekaško potovanje, za katerega smo ustvarjeni, kot je lepo predstavljeno v knjigi Rojeni za tek. Saj je lepo v visokih gorah in tja rad zahajam, ampak naši prazgodovinski predniki tega niso počeli, gozd pa je tisto prijetno... domače...

Od Magdalene dalje tečem mimo Zgornje Slivnice, pa še malo naprej po asfaltu, potem pa zopet v gozd proti Orlam. Vmes sta še dve manjši vasici in pa ves čas lepa gozdna pot. Pred Orlami je še vzpon na Molnik. Nič napornega. Vročina še vedno ni prodrla skozi senco dreves in tek je še vedno prijeten. Na Orlah ob cesti porabutam še nekaj češenj in tečem dalje proti Golavcu. Ko grem po klančku navzgor me skoraj zbije kolesar, ki se je na polno spuščal navzdol. Kar zaskrbi me, da ne bo zbil kakšnega otroka, saj je z Golavca proti Orlam prijetno družinsko sprehajališče. Zaradi takih so (smo) potem kolesarji na slabem glasu in so posledično v konfliktu z družbo. Ampak o tem rajši ne bi tukaj, saj tudi jaz rad kaj pokolesarim v naravi. Treba je biti samo obziren do drugih, pa je vse tako, kot mora biti. Na vrhu klančka si privoščim krajši počitek na klopci, da si dolijem tekočine v bidone. Pri tem pa sem opazil, da sem izgubil telefon. Kaj pa zdaj? Nazaj bi šel samo v primeru, če bi ga 100% našel, kar pa ni realno pričakovati, zato ni druge, kot da tečem dalje, to pa treba rešiti pozneje.

Po poti skozi Golovec tečem praktično do centra Ljubljane. Mimo cerkve sv. Jakoba odtečem do Kongresnega trga, kjer si pri vodnjaku natočim vode v Bidone. Tu je tudi skupina azijskih turistov, ki so navdušeni nad tem, da lahko pijejo vodo iz javnega vodovoda. Še mene poslikajo, kako si polnim bidone. Tečem naprej proti Tivoliju. Ni prav veliko teka po mestnih ulicah, kmalu se zopet znajdem v gozdu. Zopet prijetna gozdna senca od Tivolija, skozi Mostec do Koseškega bajerja. 34 kilometrov do tukaj. Čaka me samo še 8 kilometrov, ki pa ne bodo prav lahki. Ven iz gozda, po urbanem, predmestnem okolju, v največji vročini, na vrhuncu vročinskega vala pred prihajajočo vremensko fronto. Ampak kilometri kar gredo, približujem se cilju in to mi daje energijo. Ni več daleč. Približno ob pol štirih, po petih urah tekaškega potovanja,  se znajdem na Tacenskem stadionu. Tam so vsi navdušeni, da sem kar pritekel do tam. Laura mi da pivo, usedem se v senco in nič drugega. Čist fajn mi je.

Sedim v travi in počivam. Kmalu od nekje prikoraka Damjan, ki je po kolesarskem Maratonu treh občin tudi prišel še sem nekaj preteči. Ob štirih je start teka v krogih po stadionu. Prideta še Mateja in Brina in skupaj se odpravimo na start. Akcija. Tečem nekaj krogov skupaj z Brino, Malo počivam, pa še nekaj krogov skupaj z Matejo in še veliko počivanja. Zdaj pa takole, treba bo še toliko, da naredim 50 kilometrov danes. Tudi Mateja in Damjan sta si postavila svoje cilje, Brina pa se nam vsake toliko časa pridruži. Neverjetno, koliko je danes pretekla. Zadnje kroge pretečeva skupaj z Damjanom. Končno je na uri petdesetica. Mislim, da je to dovolj za danes. Ni treba da pretiravam.

Tako! Lep vikend je bil. Nekaj smo potrenirali in naredili nekaj dobrega. Ob tem se človek počuti nekako izpolnjen. V glavnem, fajn občutek je, če nekomu pomagaš, pa čeprav sploh ne veš komu, medtem ko počneš tisto, kar vedno rad počneš. Skratka, fajn za dušo in telo, za sebe in za druge. Zdaj pa cel teden služba in počivanje, naslednji vikend pa Milanija trail.

Wings for Life

Wings for Life. Že četrtič sem tukaj. Prav posebna, inovativna tekaška prireditev. Prva tri leta mi je bilo v užitek. Letos pa nisem čisto prepričan, kako bo šlo, glede na to, da sem bil pred enim tednom na 100 kilometrskem trailu. Ne sekiram se preveč, ker tukaj je vseeno, kako daleč pridem. Vipava je bil glavni cilj, tukaj pa sem samo zato, ker nam to organizirajo v službi. Pravzaprav sem kar vesel, ker drugače se najbrž ne bi prijavil in potem se ne bi mogel preizkusit, kakšne posledice je na mojem telesu pustila stotka. Počutim se izvrstno. Če ne bi vedel, da sem bil prejšnji vikend na stotki, bi zelo resno naskakoval svoj osebni rekord, zdaj pa mi nekaj v glavi govori, da en teden po stotki res ne morem biti že regeneriran. Malo se sprašujem, zakaj ne? Nekih žuljev, ali težav z nohti ni, pa tudi s sklepi in mišicami je vse v redu, energijske zaloge sem pa tudi sigurno že napolnil. Po svoji prvi stotki kar nekaj časa nisem tekel, ker sem si poškodoval nohte, zdaj pa ne vidim nobenih ovir. Tako da; zaenkrat nimam nobenih ciljev, si jih bom že sproti postavljal, ko bom videl, kako mi gre.

Pred tremi leti sem bil navdušen nad idejo tekmovanja, kjer razdalja ni določena, niti ni določen čas, ampak je tekme konec, ko te ujame zasledovalni avtomobil. Poleg tega je to globalna prireditev, kjer se istočasno teče na ogromno lokacijah, po celem svetu. In nenazadnje, celotna startnina gre v dobrodelen namen organizaciji Wings for Life. Zadeva pa je malce triki. Več želiš preteči, hitrejši moraš biti. Ravno obratno, kot v našem vsakdanjiku, ko tečemo zelo hitro na kratkih tekih, in počasi na dolgih tekih. Tukaj pa je potrebno najti svoj optimum. Na Wings for Life rek 'počasi se daleč pride' pač ne velja. Marsikdo bi tekel še dlje, pa je tekme žal konec, ker ga je ujel avtomobil, tisti pa ki je vajen kratkih hitrih tekov, se tukaj prekuri in komaj čaka, kdaj bo že prišel ta avto. Jaz pa moram reči, da mi je v veselje, ker je hitrost avtomobila zares prilagojena meni. Tam okrog trideset kilometrov, je tista meja, ko lahko tečem hitro, brez da bi pokuril svoje energijske zaloge,  s tempom precej pod 5 min/km. Prvo leto sem pretekel dobrih 31 km, za kar je potrebnih dobri dve uri in pol. Naslednji dve leti sem poizkušal to preseči, pa sem žal obakrat zaostal za tem rezultatom okrog dva kilometra. Dva kilometra se morda sliši veliko, zato moram omeniti, da samo za 5 sekund izboljšan povprečni tempo na kilometer, prinese dobra dva kilometra daljšo pretečeno razdaljo.

Letos mi je končno uspelo, da sem dobil startno številko za v prvo cono. Pretekla leta sem se moral v prvo cono pretihotapiti, ker, oprostite mi, ampak res ni potrebe, da se gužvam zadaj med tistimi, ki komaj pritečejo do desetega ali petnajstega kilometra. Letos pa upam, da ne bom jaz tisti, ki bo komaj prišel do petnajstega kilometra. Z odra vodijo intenzivno skupinsko ogrevanje, ki se ga bolj izogibam. Se mi zdi to samo potrata energije. Na velikem ekranu nam kažejo, kako zgleda dogodek drugje po svetu. Vsepovsod množice tekačev, ki odštevajo zadnje sekunde pred startom globalnega tekmovanja. In... kar naenkrat se je treba pognati v tek.

Na začetku ni pretirane gneče. Očitno sem se dobro postavil. Nekaj počasnežev z lahkoto prehitim in kmalu tečem v svojem tempu. Na uro sem si naložil dve aplikaciji Wings for Life. Ena mi kaže mojo prednost pred zasledovalnim avtomobilom, druga pa razdaljo, kjer naj bi me ta avtomobil ujel, glede na moj povprečni tempo. Po nekaj kilometrih se moj povprečni tempo stabilizira za razdaljo tam okrog 40 km, kar se mi zdi odločno prehitro. Kljub temu, da se zavedam, da sem prehiter, zaenkrat ne upočasnjujem preveč, ker to hitrost zdaj kar nekako z lahkoto držim in se mi zdi dobro narediti nekaj rezerve za pozneje. Malo že sanjam, da bom mogoče pa le uspel narediti dober rezultat, hkrati pa samo čakam, kdaj me bo pobralo. Še poln energije si na prvi okrepčevalnici privoščim red bull in isotonic. Red bulla skoraj nikoli ne pijem, samo na Wingsih si ga pa zmeraj privoščim. Proti Domžalam in še naprej moja hitrost ne popušča veliko in počasi mi je jasno, da bom pritekel vsaj do tam nekje, kot prejšnja leta.

Vreme. Že štiri leta zaporedoma tečem na tej prireditvi in zdi se mi, da je vreme vsako leto isto, oziroma vsaj precej podobno. Nekje med Domžalami in Kamnikom, tako kot lani (pa še kdaj), me ujame ploha. Istočasno s poslabšanjem vremena pride tudi kriza. Od petnajstega do dvajsetega kilometra se komaj vlečem in tako želenih 30 km postane vprašljivih. Ploha preide v hud naliv s sodro in počasi me začne skrbeti, da se ne prehladim. Do dvajsetega kilometra se vreme zrihta, dež poneha in posije sonček. Na 21-etem kilometru zavijem na Kamniško obvoznico. Po nekaj letih mi je že jasno, kako se cesta tukaj vleče. Ko se po njej voziš z avtom, se tega ne zavedaš, ampak do križišča, kjer se zavije v center Kamnika, je celih 4 kilometre. V noge se vrača hitrost. To dolgo ravnino želim čim hitreje preteči, potem pa sledi še finale, ko bo treba čim dlje bežati pred hitro se približujočim zasledovalnim avtomobilom.

Končno Kamnik in okrepčevalnica v starem mestnem jedru na 25. kilometru. Do pred tremi leti sploh nisem vedel, kako lepo staro mestno jedro ima Kamnik. Kolikokrat se vozimo mimo v hribe, ne da bi se zavedali, kako prijetno mestece je tukaj. Do tukaj mi je povprečna hitrost toliko padla, da zdaj zadostuje za dobrih 32 kilometrov. Če hočem to doseči, moram zdaj več kot sedem kilometrov teči na polno. Sliši se kar težko, ampak začuda me telo kar uboga. Za dosego cilja se mi zasledovalni avtomobil, na vsak kilometer, ne sme približati več kot za tristo metrov. Aplikacija na uri mi zdaj res dobro pomaga nadzorovati položaj in do tridesetega kilometra mi gre točno tako, kot sem si zastavil.

V ozadju že slišim avtomobil in iz njega se slišijo čestitke tekačem, ki so bili ravnokar ujeti. Pretekel sem že trideset kilometrov in zdaj pospešujem, saj želim preseči svojo najboljšo uvrstitev do sedaj, ki je na dobrih 31 km. Ko tečem mimo krajev, kjer sem bil ujet prejšnja leta, sam sebi komaj verjamem, kaj mi je uspelo. Velikokrat, na tekmovanjih, se mi na koncu dogaja, da čeprav sem že zelo izčrpan, z lahkoto še šprintam zadnjih nekaj sto metrov z veliko hitrostjo. Tudi danes je tako, ampak zaradi tega se teh zadnjih nekaj sto metrov kar podaljšuje, tako da se kar oddahnem, ko me avtomobil končno ujame na 32,4 km.

Tako. Zares sem zadovoljen. Uspelo mi je to, kar sem hotel minuli dve leti. Da popravim rezultat iz prvega leta. Kako je fajn, če to uspe, ko človek najmanj pričakuje. Zdaj vem, da zmorem. Mislim si, da zmorem še več. Mogoče pa se kdaj bolje pripravim samo na to tekmo in poizkušam biti še boljši. Sto sedmi od več kot štiri tisoč tekmovalcev v Ljubljani, oziroma tam okrog tri tisoči od več kot sto tisoč na svetu - ni tako slabo, vendar še zdaleč ni vrhunsko. Še vedno sem zgubljen v povprečju. Pa to sploh ni pomembno. Pomembno je slediti svojem ciljem. Pomembno je, da se ima človek fajn. Naj pomembnejše pa je zdravje. Tekli smo za tiste, ki tega ne morejo. Moram priznati, da sem malo sebičen in da sem v resnici tekel zase in za svoj rezultat. Vendar, ko pomislim na vse, ki tega ne morejo..No, sploh si ne morem predstavljati, da bi bil priklenjen na invalidski voziček, ali pa karkoli drugega. Res sem hvaležen za zdravje in da s svojim telesom lahko počnem, to kar si želim. Zavedam se, da ne bo vedno tako, da je telo minljivo, da bo začelo enkrat postajati slabotnejše in bo potrebno veliko truda za vzdrževanje dobre kondicije. Zavedam se minljivosti tega življenja in pomembnosti zavedanja tega trenutka. Tukaj in zdaj, je vse kar v resnici obstaja. Preteklost in prihodnost sta iluzija - konstrukt možganov, ki nam omogoča potovanje v času, skozi življenje...bla, bla, bla....

Vipava ultra trail

Rimska utrdba Castra v Ajdovščini je prizorišče, kjer bomo zdaj zdaj startali dolgo avanturo po hribih okrog Vipavske doline. Hladno je in burja neusmiljeno piha po naših, bolj poletno oblečenih telesih. Bomo videli, če bo tudi letos burja odločala o zmagovalcih današnje bitke. Leta 394 je tukaj burja odločila bitko med cesarjem Teodezijem in upornikom Evgenijem, tako da je preusmerila puščice in zlomila moč nasprotnika. Danes sicer pričakujemo lepo vreme. Burja je že pometla vse ostanke vremenske fronte in pričakuje se, da bo počasi slabela, tako da naj nam ne bi povzročala preveč težav, razen zdaj zjutraj in pa predvsem proti koncu čez Nanos.

Komaj čakam, da se končno poženemo v klanec proti Podrti gori. Dovolj imam že tega čakanja in zmrzovanja v tem vetrovnem vremenu. Noč sem bolj slabo prespal v šotoru v kampu Tura, na samem prizorišču dogajanja. Burja je celo noč grozila, da nam bo odnesla šotor. Brina in Mateja se zdaj še vedno stiskata v šotoru, kjer ju greje kaloriferček, ki nas je grel celo hladno noč. Zjutraj sem bil že zgodaj pokonci. Avtobus nas je že 40 minut pred startom pripeljal v vetrovno Ajdovščino, kjer smo se kar nekaj časa skrivali v zavetju hiš, zdaj pa že čakamo, da cesar Teodezij da znak za start.

Cesar Teodezij bo dal znak za start

Končno startamo. Vsi so nekam hitri, kot da ne gre za sto kilometrsko dirko, ampak nas za vogalom že čaka cilj. Tudi jaz se zaženem, saj nočem, da me na vzponu proti Podrti gori čaka gužva, ki jo na ozki, strmi stezici ne bom mogel prehitevati. Do izvira Hublja je trasa še bolj ravninska, vendar mi vseeno postane vroče in si slečem vetrovko. Po včerajšnjem obilnem deževju so slapovi Hublja veličastni. Narava nam je že na začetku pokazala, da nas čaka prelepa avantura. Prvi vzpon je precej v zavetju Podrte gore in zato tukaj ni pretirano čutiti burje. Vzpni so za mene že od nekdaj najljubši del proge, predvsem pa ti začetni, ko sem še zelo svež. Na podrti gori sem že v dobri uri. Tukaj se vse zelo na hitro spremeni. Iz gozdnatega, senčnega in zavetrnega vzpona se trasa zdaj spremeni v sončno, s sunkovito burjo prežeto avanturo po robu Trnovskega gozda. Čeprav je to baje le šibka burja, me nekateri sunki skoraj poderejo in sem kar malo previden, da me slučajno ne bi kakšen sunek pahnil čez rob. Sicer pa je tek tukaj, v tem vremenu zares lep in energičen. Sonce in burja skupaj me prežemata z neko posebno, pozitivno energijo.

Podivjani Hubelj

Bolj ali manj po robu, visoko nad Vipavsko dolino, tečemo kakšnih deset kilometrov. Malo bolj se odmaknemo robu samo pri prvi uradni okrepčevalnici na Otlici, potem pa zopet nazaj k razgledom, vse do Predmeje. Tukaj smo tekači že dovolj razredčeni, da ni več gužve in je prijetno vsake toliko časa srečati kakšen znan obraz. Razgledi so veličastni. Deževje je spralo ozračje, tako da se vidi še daleč čez Tržaški zaliv in izliv Soče v morje. Na Predmeji pa se končno preusmerimo v gozd in proti Golakom, najvišji točki današnjega traila. Kar naenkrat se ni treba več boriti z burjo in šele zdaj se zavedam, kako zelo me je ovirala. Čeprav je Golak najvišja točka, vzpon gor ni nič posebnega. Trasa se vmes večkrat poravna in po gozdu se kar naenkrat znajdem na vrhu. Vem, da sem tukaj najbrž malo prehiter, saj sem prehitel, kar nekaj tekmovalcev, za katere vem, da bi morali biti hitrejši od mene. Ampak, kaj češ? Naval energije je treba izkoristit, takrat ko pride.

Burja na robu planote

Spust z Golakov me spomni na Dalmacijo. Mojo prvo stotko pred dobrega pol leta, ko sem se skoraj celih 100 km boril z Dalmatinsko kamnito pokrajino, kjer so stezice prekrite s kamni in mora biti vsak korak pripravljen, da se izogne brci v skalo na poti. Nekaj kilometrov takega terena, je samo popestritev na progi, ampak v Dalmaciji pa je bila to prava borba za vsak uspešen korak skozi celotno progo. Moje še spočite noge zdaj na polno letijo po tem težavnem terenu do koče pod Golaki. Od tu dalje je lep, netežaven, gor-dol teren po Trnovskem gozdu v smeri proti Čavnu. Vrh Čavna kar nekako spustimo in na spustu proti koči na Čavnu uživam v vonjavah Čemaža, ki ga je tukaj ogromno. Najraje bi se kar malo napasel, ampak ne vem, kako bi na to reagirala prebava. Rajši ne! Spust mimo koče in dalje, vse do roba planote je prijeten, sončen ter z ogromno navijači - planinci, ki se vzpenjajo na Čaven. Sledi zopet zelo razgleden del trase po robu, proti Mali Gori.

Pogled proti Julijskim Alpam

Na Mali gori je naslednja okrepčevalnica, kjer nas pričaka razigrana vesela druščina. Z veseljem si privoščim tudi prvi dcl piva na današnjem trailu. Potem pa jo hitro popiham dalje. Pri cerkvici sv. Marije nad Vitovljam me že pričakujeta Mateja in Brina in pohiteti moram do tja. Najprej sledi še nekaj tekanja po robu in strm vzpon na Kucelj. Spust s Kuclja je precej strm in težaven. Teren je kamnit in razdrapan, zato sem malce bolj previden. Malce pozneje pa se preusmerimo na prijetno stezico po gozdnatem pobočju. Malo se razgledujem, če bom kje zagledal hribček s cerkvico, ki jo že poznam, saj smo bili tam na izletu že pred tremi tedni. Cerkvico kmalu zagledam. Sledi še nekaj spusta in strm vzponček, na katerem že slišim navijanje Brine in Mateje, ki mi skočita v objem. Na hitro se pocrkljam in okrepčam, potem pa je že treba nadaljevati. Čaka me še dolga pot.

Pogled proti morju

Spust v dolino je do Raven hiter in netežaven, potem pa sledi nekaj adrenalina po soteski potoka Konjščak. Po strmem travnatem spustu je celo napeljana statična vrv. Potem pa samo še nekaj tekanja po ravnini, čez dolino proti Vipavskim Brdom na južnem koncu doline. Vmes je še prva tranzicija, kjer se preoblečem in dopolnim zaloge. Prvi, najtežji del proge je za mano. Ampak, tako je samo na papirju. Najtežje sledi na koncu, ko primanjkuje energije in se je potrebno še privleči čez Nanos v verjetno že nočnem času. Bo pa takrat občutek lepši, ker bom že blizu cilja.

Tek gor-dol po Vipavskih Brdih je lep in prijeten. Na okrepčevalnicah so prijetni ljudje, otroci navdušeno navijajo, ob progi so tudi že zrele češnje. Vzponi in spusti niso težavni in po tem delu tečem tudi v najlepšem delu dneva v prijetnem sončnem vremenu. Ves čas tečem sam, kar mi je tudi najlepše, se pa na vseh okrepčevalnicah srečamo z drugimi tekači, kar mi daje vedeti, da si nismo veliko narazen. Ta del trse tudi že poznam od lanskega leta, ko sem tekel na 50 km razdalji in tako zdaj že točno vem, kaj me še čaka. Na okrepčevalnici v Vrtovčah se najem odličnih palačink z meliso. Izumil sem tudi novo vrsto sendviča; rezino salame med dvema koščkoma čipsa, ki že ob delnem pomanjkanju elektrolitov in ostalih hranil, zelo paše. Sicer pa ni kaj dodati. Lepo počasi tečem dalje proti naslednji preizkušnji... 

Njam, njam... ČEŠNJE

Vzpon proti Štjaku. Kar nekakšna predpriprava za Nanos. 400 višincev strmega vzpona mi pokaže, da še zdaleč ni več svežine v nogah. Saj vzpon ni nič posebnega, ampak jasno mi je, kaj me še čaka do cilja. Do tukaj mi je šlo odlično in če bi lahko še pospešil, bi bil v cilju mogoče že v 16-ih urah, zdaj pa vem, da lahko realno pričakujem tam nekje 17 ali 18 ur, kar bo pa še vedno veliko bolje, kot v Dalmaciji pred dobrega pol leta, ko sem zares težko traso pretekel v slabih dvajsetih urah.

Pravzaprav mi ni bilo jasno, kaj naj danes pričakujem v primerjavi z Dalmacijo. Ko sem se prijavil, sem se zavedal, da je Vipava lažja in da bi moral biti veliko hitrejši. Potem pa so sledile razne informacije o tem, da je Vipava zelo težka, da je veliko več višincev. Nekako sem spregledal, da so mi to govorili ljudje, ki se Dalmacije niso udeležili  in se zato ne zavedajo, kako težaven teren je tam. Samo številke, kot je dolžina in višinci, še zdaleč ne povejo vse o težavnosti trase. Tukaj je trasa v glavnem zelo lepa in tekoča, tako da kilometri in višinci z lahkoto letijo mimo. 

Na okrepčevalnici na Štjaku se zopet okrepčam z domačimi dobrotami. Sledi nekaj kilometrov po asfaltu, po planoti še malce višje. Pred spustom proti Podnanosu zavijemo še v gozd, kjer si na neuradni okrepčevalnici privoščim še drugi požirek piva. Tukaj druščina prostovoljcev na okrepčevalnici uživa in se greje ob ognju. Spust proti Podnanosu sicer ni nič kaj zahteven, ampak moj korak je že bolj počasen in previden, zato se mi kar vleče. Po tem spustu me čaka samo še veliki finale današnje avanture. Vzpona na Nanos se ne bojim, bi bil pa čisto zadovoljen, če bi bil cilj na vrhu. Spust v dolino se mi zdi kar nekako odveč. Ampak pot je treba opraviti v celoti in tudi spusti so del poti. No, spust proti Podnanosu je zdaj mimo in znajdem se v prijetnem mestecu Podnanos, ki se ga še lepo spominjam od lani.

Zdaj pa dobrega jurja višincev do Nanosa. Do tukaj je bilo višincev za dobrega 4 jurje, toliko kot v Dalmaciji na celotni trasi. Tako da, glede na višince, me zdaj čaka pot v neznano. Ampak ni panike, čutim da bo šlo. Noge so malce bolj počasne, glava pa je na pravem mestu. Na pravem mestu, pomeni to, da gre, kolikor telo zmore, in ne rine skozi zid. Vzpon je razdeljen na dva dela. Najprej do Lovske koče, malo po planinski poti in malo po asfaltni cesti. Vseskozi ne preveč strm vzpon. Gre počasi, ampak brez težav. Od Podnanosa do Lovske koče v uri in petnajst. Mislim, da bi bil v tem času na vrhu, če bi spodaj startal popolnoma spočit in svež in bi imel za cilj samo vzpon. Zdaj sem pa komaj na polovici. Pri Lovski koči imamo še drugo tranzicijo, kjer imam tudi zimsko opremo. Preoblečem se v dolge pajkice, vetrovke pa še ne oblečem. Bolje, da ne zašvicam, se bom že oblekel, ko bom prišel do vršnega vzpona, kjer burja menda zaenkrat še ne popušča. S sabo vzamem tudi rokavice in kapo in odtečem po planoti dalje.

Ko se planota prevesi v vzpon in se gozdnata pokrajina spremeni v travnato, takoj začutim mrzlo burjo. Oblečem si vetrovko, rokavice in kapo ter rinem proti burji navzgor. Zopet čutim burjo, kot vir energije in ne kot oviro, pa čeprav piha skoraj v nasprotni smeri od mojega napredovanja. Pravzaprav piha od spredaj s strani. Včasih smo veliko jadrali in vem, da so v proti vetru s strani jadrnice najhitrejše. Kaj če tudi jaz zdaj tako izkoriščam nasprotni veter. Najbrž je to samo v moji glavi, ampak dejansko mi pomaga napredovati. Občudujem razgled proti morju, kamor se je sonce že potopilo. Hitim proti vrhu. Upam, da mi čelke ne bo treba montirati na glavo pred okrepčevalnico na vrhu. Na vrhu je TV stolp, ki je močno razsvetljen. Odsevne zastavice, s katerimi je označena trasa, se že svetijo, pa čeprav napredujem brez čelke. Verjetno odsevajo svetlobo od stolpa, ali pa od pojenjajoče sončne svetlobe. Še eno uro porabim, da se skozi burjo prebijem od Lovske koče do Pleše. Na vrh prispem še ravno v pravem času, da sem vseskozi imel dovolj svetlobe brez čelke.

Sonce je utonilo v morju, jaz pa se z burjo borim za Nanos

Do cilja je še 14 kilometrov spusta. No, kar nekaj ravnine in tudi še malo vzponov je vmes, ampak recimo, da je to v glavnem spust. Na okrepčevalnici povprašam, če imajo mogoče kaj kave in navdušen sem, ko dobim nekaj mrzlih ostankov. Bila je prava poživitev in zares hvala za to! Montiram si čelko, malo popijem in pojem ter odhitim v temno, hladno noč. Malce sem se že ohladil in me na spustu malo zebe. Kmalu pa pridem v zavetje in v brezvetrju mi je občasno tudi vroče. Najprej je nekaj hitrega spusta po cesti, potem pa ovinek in zopet navzgor po stezici. Nekaj kilometrov teka po stezicah, visoko po Nanoški planoti, malo gozda, malo pašnikov; malo burje, malo brezvetrja. Sem izčrpan, ampak ne vidim večjih ovir na poti do cilja. Teh zadnjih 10 km ne bo noben problem. So pa v moji glavi drugačne misli. Za mano je dobrih 90 km in če bi šel mogoče, enkrat, nekoč, nekje, na sto milj dolg trail, bi bil sedaj šele na dobri polovici. Ne tega pa ne bi bil zmožen. Moje telo pravi, da ne. Ali mi to pravi moj um? Moji možgani? No, ne vem kdo? Kozmološko je itak veliko večja verjetnost, da možgani prosto lebdijo v vesolju in si vse samo domišljajo, kot pa, da bi bilo naše življenje resnično. Jaz pa mislim, da potem niti možgani ne obstajajo. Recimo, da zdaj sanjam, da v resnici ne tečem. Kako, naj to vem? Vse so samo informacije, ki se pretakajo po možganih, ali kjerkoli že. Samo vibracije strun skozi.. hm.. zavest, mene, ki se vendarle zavedam samega sebe, tukaj in zdaj... in..., ki torej v resnici tečem, če tako čutim. In ja, vpliv imam na to valovanje strun, na ta pretok informacij, in zares lahko naredim, da z lahkoto napredujem in da bom kmalu v cilju, srečen in vesel, skupaj z ostalimi, ki se s svojimi umi, istega sveta zavedajo na svoj način.

V soju svetilke pritečem do zadnje okrepčevalnice pri Abramu. V eni iz med tukajšnjih hiš je žurka z glasno, živo muziko. Ima me, da bi zavil tja na kozarček piva ali vina, ampak ni treba, sigurno me v cilju pričakuje tudi Toni s Čelkarjem (temno pivo Stezičar). Na okrepčevalnici samo nekaj popijem in odbrzim dalje. Sledenje trasi je ponoči še lažje, saj se oznake lepo bleščijo že daleč naprej. Vem, kaj me še čaka, ampak bom z lahkoto preživel. Nekaj lepega teka po prijetni stezici po planoti, potem pa grd, kamnit spust, ki se v zadnjih dveh,  treh kilometrih spusti za cca 500 višincev. Na tem spustu sem zelo previden, ampak proti koncu, ko se že sliši ciljno navdušenje, mi pa požene adrenalin po žilah in po kamnih drvim na polno navzdol. Dodatni zagon mi da še pogled na uro, ko vidim, da lovim čas pod 17-imi urami, kar je zame izjemen rezultat.

V cilju so vsi navdušeni. Vse je nabito s čustvi. Počutim se izjemno, pa čeprav ne tako, kot v Dalmaciji. Prva stotka je le prva, pa čeprav sem zdaj čas izboljšal za tri ure. No, trasi nista ravno primerljivi in zame je bila Vipava lažja, čeprav mogoče za koga, zaradi višincev, tudi ne. Brina in Mateja mi skočita v objem in skupaj se veselimo mojega prihoda v cilj. Potolažijo me, da tuši delajo, ampak samo z mrzlo vodo. Vsi mi čestitajo, Toni mi prinese čelkarja. Jaz pa si želim čim prej topel, kaj topel - vroč tuš. Odkrijem ga zunaj. Sredi Vipavske burje se uspem stuširati z vročim tušem. Spet posebno doživetje, kot se spodobi za današnji dan. In kaj sledi...praznovanje?..niti ne....počitek in spanje seveda.

Podelitev in praznovanje pa so na vrsti naslednji dan. Zelo lep, odlično organiziran dogodek, ki je kar nekako kriv, da sem se podal v svet ultra traila. Pred dvema letoma, ko so dogodek organizirali prvič, sem sprejel odločitev in strateški načrt. Prvo leto grem na 25-ko, drugo leto na 50-ko in potem je letos na vrsti stotka. Vmes še veliko drugih tekov in nabiranja kilometrov in zadeva mora uspeti. Načrta sem se držal, oziroma sem ga prekršil samo v tej meri, da sem šel na stotko že malce prej, v Dalmaciji. Pa kaj naj, sem se pač počutil sposobnega. V Vipavo še pridem. Če ne tekmovat, pa vsaj navijat, ali pa mogoče kaj pomagat. Čestitke vsem, ki ste zmogli preteči to traso in posebne čestitke organizatorjem in vsem prostovoljcem. Super ste bili.! Super je bilo! Še se vidimo!

Srečni skupaj v cilju