Milanja trail

Že pred nekaj meseci, ko sem prvič zvedel za ta dogodek, sem si rekel, da sem moram pa nujno priti. Nič nisem razmišljal, ampak sem se takoj prijavil. 30 kilometrski trail, po suhih kraških travnikih in borovih gozdovih po jugovzhodnih obronkih Snežniške planote, bo nekaj čisto novega, še ne doživetega, zato sem se zelo razveselil te novosti. Pravzaprav to divjo pokrajino kar dobro poznam, ker sem bil v Ilirski Bistrici na služenju vojaškega roka. Od takrat je minilo že več kot 20 let, pa se še vedno spominjam pokrajine, za katero si do takrat nisem mislil, da obstaja v naši Sloveniji. Veliko smo se podili in vadili po tem območju in mogoče se tudi zato zdaj vračam sem, da malo obudim spomine na tiste čase. Služenje vojski mi je bilo zelo zanimivo in ni mi bilo težko, saj smo bili veliko v naravi, ogromno smo trenirali in mislim, da sem se tam marsikaj naučil. Mogoče mi je tudi zaradi tega v zadnjem času všeč vadba karateja, ker vsaj malo spominja na vojaško disciplino. Ampak karateju manjka gibanje v naravi, za kar pa so idealni prav trail teki.

Na Črne njive sva se pripeljala z Davidom. Vse zgleda odlično organizirano in poskrbljeno je za vse. Tudi za otroke je tu ogromno zabave. Dan je zelo lep. Napovedana huda vročina zaenkrat še čisto nič ne pritiska in zgleda, da bo tudi vreme idealno. Sonce se občasno skriva za oblaki, višje gori, na grebenu Volovje rebri se pa pričakuje vsaj malo sapice, ki nas bo hladila. Vmes nekaj sence borovih gozdov in mislim, da ne bo pretežko preživeti ta lep poletni dan v teku po tej pokrajini.

Startamo ob 10-ih. Na začetku je precej gneče, saj je start skupen za 10, 17 in 31 kilometrske trase. Na srečo je prve štiri kilometre makadamska gozdna cesta, zato z gnečo ni preveč težav. Po štirih kilometrih se od nas odcepijo tekači na 10 kilometrski Bistriški tek, trailaši pa nadaljujemo navzgor proti grebenu Volovje rebri. Z gozdne ceste kmalu zavijemo na manjši kolovoz, ki potem preide v slabo sledljivo travnato stezico. Vzpon tukaj je kar precej strm in kot ponavadi imam nekaj težav s prehitevanjem počasnejših tekačev v klanec, po tej precej švohotni stezici. Upam, da ne bom nabral preveč klopov ali celo pohodil kakšne kače. Zdaj nisem preveč pazljiv na take stvari, ampak na polno šibam navzgor. Grebenu se priključimo na vrhu Milanka. Sledi tek po travnetem grebenu, ki je na drugi strani malo bolj poraščen z borovci, po razgibanem terenu. Koraki so tekoči, potka ni kamnita, zato ni nekih ovir, ki bi onemogočale tekoč korak. Tukaj gor je kar precej vetrovno, zato me nič ne čudi, da so tukaj hoteli postaviti vetrne elektrarne. Na vrhu Velike Milanje me pozdravijo zares zanimive kamnite skulpture, ki jih je oblikovala narava. Ko bom naslednjič tukaj, na netekmovalnem izletu, si bom vzel malo več časa za uživanje v neokrnjeni naravi z veličastnimi razgledi. Sledi še nekaj tekanja, zdaj bolj po planoti, kot po kakšnem grebenu in spust do makadamske ceste, kjer je prva okrepčevalnica.

Spet sem na makadamski cesti. Najprej hiter spust, kjer sem še precej hiter, potem pa sledi točno tisto, česar ne maram; dolg počasen makadamski vzpon, ki se vleče par kilometrov. Pot je vseskozi gozdnata in v senci, tako oblakov, kot dreves. Vseeno je vzpon mukotrpen in prav razveselim se, ko mi prostovoljec ob trasi končno pokaže smer, ki pelje po stezici v gozd. Tukaj sem zopet zelo hiter. Trasa se prevesi v spust, z ravno toliko naklona, da leti navzdol na polno po nezahtevnem terenu prav do vznožja Kozleka. Nato pa, ponovi vajo! Jaz bi veliko raje videl, če bi se na Kozlek povzpeli naravnost navzgor, ampak trasa je speljana okoli grebena, zopet po makadamski cesti, ki se zelo zložno vzpenja. Spet par kilometrov mučenja na tem zložnem vzponu, potem pa najbolj strm klanec danes, direktno navzgor na Kozlek, kjer je planinska koča in druga okrepčevalnica. Še zelo dobro se spominjam te koče iz časa služenja vojaškega roka. Po dolgem pohodu do tukaj, so nam poveljniki dovolili spiti pivo, pa jih v koči na žalost niso imeli dovolj za vse, zato smo vsi ostali brez, da ne bi prišlo do prepira. Tudi zdaj bi mi že pasalo kakšno pivo, ampak bo bolje, če to počaka do cilja.

Od tu naprej sledi dolg spust, s še nekaj špicami, po razglednem grebenu Kozleka, robu Snežiške planote. To je tisti pravi trail, z razgledi, malo po gozdu, malo po travnatih pobočjih, v prvinski pokrajini brez sledov civilizacije. Po nekaj kilometrih zopet malo makadama in potem prečkanje asfaltne ceste in v gozd po stezici dalje proti prostrani travnati pokrajini, ki ne daje slutiti, da je civilizacija kje blizu. Tek po njej pa je kar precej naporen, saj je zopet zložen vzpon in to v vročem sončnem vremenu, ki ga malce blaži šibka sapica. Na zadnji okrepčevalnici sem si natočil poln bidon, kar sem mislil, da bo več kot zadostovalo do cilja, pa sem ga že posušil. Tek po tej savani se kar nekaj časa vleče, potem pa končno od daleč zagledam še eno neuradno okrepčevalnico. Ne, saj ne more biti! Ali je to fatamorgana? Pritečem do ceste, in tam je res avto z dvema prostovoljcema in vodno okrepčevalnico. Spijem kozarec vode in odbrzim dalje. Cilj ni več daleč. Kmalu tečem mimo oznake 8 km. Če je to oznaka od 10 km teka, potem sta do cilja še cela dva kilometra, kar je več kot bi moralo bit. Kmalu sem potolažen, saj naša trasa zavije na stezico, po bližnjici proti cilju. Samo še hiter spust po tej stezici in zadnjih sto metrov, po cesti, v špalirju gledalcev skozi cilj.

Na hitro se malo okrepčam in preoblečem, potem pa v cilj čakat Davida. Evo ga, že prihaja! Samo 10 minut za mano je v cilju tudi David. Kmalu se skupaj odpraviva na najino odlično vegetarijansko malico. Tokrat mi niti malo ni žal, da sem izbral vegetarijanski obrok, saj je mineštra skoraj tako dobra, kot da sem jo sam skuhal.. Po malici sledi še druženje s prijatelji in znanci ob pivu. Zopet sem spoznal nekaj novih prijaznih in srčnih ljudi, kar je tudi razlog, da se rad udeležujem teh prireditev. Tekači - stezičarji so po večini ena najbolj prijazna in fajn druščina na svetu. Vem, da je prav tako fajn tudi v družbi, ki danes teče ob Krki, zato se z Davidom nameravava odpraviti še tja na eno pivce.