Madeira

Naša preljuba mati zemlja ima svoje vroče točke. Ena iz med teh točk, daleč v Atlantiku na Afriški tektonski plošči je začetek in vzrok te zgodbice. Zaradi vročine, ki jo vroča točka oddaja, se je  pred 20 milijoni leti pretopila zemeljska skorja in lava je začela uhajati skozi vulkane, ki so nastali. Posledica teh aktivnosti je kopno sredi morja. Tako se je pred nekaj milijoni leti rodila tudi Madeira, ki je najlepši in največji otrok zemlje na tem območju. Poleg Madeire so tu še Porto Santo, Desartas in še nekaj Divjih otokov.

Otočje je precej izolirano od ostalega kopnega. Še najbližje so Kanarski otoki, ki so oddaljeni okrog 500 km. Ko se je rodila Madeira so na naši ljubi zemljici dinozavri že zdavnaj izumrli in na kopnem so že vladali sesalci in v zraku ptice. Kako so raznovrstne živali odkrile in naselile otoke nimam pojma. Verjetno so se najprej naselile ptice, ki so preletavala morja. Mogoče se je s kakšno ptico prešvercal tudi kakšen pajek in seveda raznovrstne žuželke. Na Madeiro so se nekako prešvercali tudi kuščarji, ker tam kar mrgoli martinčkom podobnih živalic. Pred prihodom ljudi je bila cela Madeira poraščena z bujnimi gozdovi, v katerih so živele same prijazne živalice. Na Madeiri ni nevarnih živali, ni strupenih kač, ni velikih zveri, razen psov, ki lajajo po mestih. Še najbolj fino pa je, da na Madeiri ni klopov. Klima na otoku je zelo prijazna, temperature se gibljejo med 16 in 22 ⁰C. Je pa veliko vlage, tako da megla in oblaki pogosto prekrivajo notranjost otoka. Ugodna klima in rodovitnost vulkanske podlage je vzrok za bujno poraščenost otoka in ugodne razmere za kmetijstvo. Vse skupaj z zanimivimi geografskimi značilnostmi pa danes privablja množice turistov.

Funchal

Prvi dan na Madeiri si določimo za ogled glavnega mesta. Včeraj smo cel dan potovali, zato je bolj ležeren sprehod najboljši način za aklimatizacijo. V Funchalu živi okrog 140000 prebivalcev, kar je zelo veliko za tako majhen otok. V resnici je mesto precej manjše, vse ostalo je predmestje, oziroma kar nekakšna velika vas, kjer je ogromno hiš, ki imajo svoje vrtove, njive in predvsem bananine nasade. Pravzaprav je celotna južna stran otoka zelo poseljena in je težko opaziti, kje se konča eno mesto in začne drugo. 

Sprehodimo se po mestnem središču in si ogledamo spomenike in znamenitosti. Seveda se moramo vsaj dotakniti Atlantskega oceana. Brina ne more brez otroškega igrišča in sladoleda. Izpustimo kopanje na mestnih plažah in zelo precenjen vzpon na en hribček z kabinsko žičnico. Stare ulice so polne restavracij in trgovinic z spominki. Biznis cveti, turistov je ogromno, vsepovsod je videti sledi bogastva, ki ga prinaša dobičkonosen turizem. Otok pa s tem izgublja svojo neodvisnost in samozadostnost. Zdaj tujci prinašajo denar, s katerim se da kupiti vse. Zgleda kot da izginjajo neki stari romantični časi. Tržnica na srečo še vedno zgleda takšna, kot v starih časih. Vsaj tam nihče ne prodaja spominkov; dobi se samo sadje, zelenjavo in pa ribe; vse lokalnega izvora. Navdušeni smo nad suhimi limonami.

Po dolgem sprehodu po mestu je še toliko časa, da se odločim za en tekaški krog. Zelo blizu našega domovanja, malce po klancu navzgor odkrijem levado, po kateri tečem kakšnih pet kilometrov proti zahodu. Namesto polnih ulic, po tej dolgi vodoravni progi tečem skoraj da osamljen. Za nazaj si izberem drugo pot po labirintu ulic. Hitro opazim skuliranost voznikov, ki se ustavljajo pred prehodi za pešce, čeprav sem še nekaj metrov oddaljen od njega. Po desetih kilometrih se nekako znajdem na poznanem območju in najdem pot domov. Sledi večerja, kartanje in pa plani za jutri.

Vereda da Ponta de Sao Lourenco

Po kar dolgem spancu se nam zjutraj nikamor ne mudi, saj smo na dopustu. Po zajtrku se odpeljemo proti Canical-u, v bližini katerega je izhodišče za Vereda da Ponta de Sao Lurenco. Nisem omenil, da je Madeira raj za pohodništvo. Imajo dve vrsti pohodniških poti. Levade, ki so speljane ob vodnih kanalih in pa verede, bolj klasične planinske poti, ki pa so precej prilagojene turistom. Vereda da Ponta de Sao Lurenco vodi po skrajnem vzhodnem rtu otoka, kjer vladajo močni vetrovi, zaradi česar je ta del otoka neporaščen. Na izhodišče se pripeljemo točno ob desetih, kar je velika napaka, ker točno takrat avtobus pripelje množico turistov. Gužvo na poti hitro prehitimo po zaslugi Brine, ki je odlično razpoložena in kakšen kilometer skoraj ves čas teče. Verjetno se bo to poznalo pozneje na utrujenosti. Pot je večinoma tlakovana, kar pa zaradi vsiljenega koraka po stopnicah ni vedno najbolj prijetno. Kmalu se pokažejo dih jemajoči razgledi na klife in čeri. Na izpostavljenih mestih je veter zelo močan, pot pa je na nekaterih mestih zelo izpostavljena, zato z Brino hodiva skupaj, da jo kam ne odnese, saj jo veter občasno kar prestavlja. Pred zadnjim vzponom pridemo do nekakšne planinske postojanke, ki pa je zaprta. Zaradi poškodb je zaprt tudi zadnji del poti, na kar pa se nihče ne ozira. Vsi gremo do konca, da ulovimo še zadnje fantastične razglede naprej proti otočkom, ki so nadaljevanje polotoka.

Za povratek še bolj piha. Brino kar prestavlja po poti. Kljub divjemu vremenu se odločim za obvoz skozi en vrh, Mateja in Brina pa gresta počasi po običajni poti. Zelo me začudi, ko na vrhu skoraj ni vetra in uživam v razgledu čez pečine, ki se spuščajo na severno stran. Proti našemu izhodišču se spustim po grebenčku, ki vodi v tisto smer.

Ker je dan še dolg se odpeljemo še do plaže Cristo Rei, do katere se iz pečin spustimo z gondolo. Lepa plaža z vulkansko kamnito podlago. Zaradi velikih valov se samo meni uspe spraviti v vodo, Brina in Mateja pa se zadovoljita z plažo, sladoledom in pivom. Kopanje v sicer ne preveč toplem Atlantiku z visokimi valovi je razburljiva izkušnja.

Proti večeru se s puncama odpravimo še na sprehod po Levadi dos Piornais, ki sem jo odkril včeraj. Kar preveč kilometrov za en dan, pa tudi za jutri imamo spet pohodniške načrte. Zvečer je nekaj čudnega dežja, ki niti ne daje občutka slabega vremena.

Levada das 25 Fontes / Levada do Risco

Levada 25-ih slapov je ena najpopularnejših levad. Ker je precej kratka, smo se odločili za malo daljšo pot, saj smo vendar na pohodniških počitnicah. Zjutraj se odpeljemo proti zahodu, do mesteca Calheta. Cesta do tja je več po podzemlju, kot po površju. Iz tunela v tunel. Začnem se zavedati, koliko so vložili v infrastrukturo, da se gredo lahko množičen turizem. Do popolne divjine se pripelješ praktično po avtocesti. Nek občutek nepristnosti zaradi tega grize v srcu. Za družine z otroci je seveda tak način doživljanja pristne narave idealen, kar mi tudi smo. Ker do levade 25-ih slapov nismo izbrali klasičnega dostopa, je cesta sicer malenkost slabša, ampak samo za Madeirske razmere. Od Calhete moramo skoraj navpično navzgor do jurja nadmorske, kjer parkiramo.

Od parkirišča vodi pešpot do tunela, skozi katerega je speljana levada. Brino na začetku precej zebe. Sonca ni in na tej višini je tudi malce hladneje. Ko zakorakamo v tunel, pa postane dovolj zanimivo ali vznemirljivo, da pozabi na tegobe. Kmalu za tunelom je prvi manjši slap in veselimo se še 24-ih ostalih. Pot je na nekaterih mestih izpostavljena in ozka, vendar ves čas ob levadi in zato praktično brez vzponov in spustov. V daljavi se nekje višje vidi slap Risco, kje pa so vsi preostali slapovi, se nam ne sanja. Kmalu pridemo tudi na uradno pot 25 slapov, ki se začne malce višje gori pri koči. Od tu naprej je precej več gneče. Še kakšna dva kilometra naprej končno pridemo do slapu. Lep visok slap s petindvajsetimi curki. Ja, to je to. Zdaj se tudi spomnim iz Damjanove predstavitve. Na tej poti ni 25 slapov, ampak en slap z imenom 25 slapov. Kera fora, si mislim. Ljudi pa je tu še več, kot curkov slapu. Ob Levadi nadaljujemo še kakšen kilometer naprej, kjer odkrijemo še en majhen slap.

Od tu ni druge izbire, kot da se vrnemo nazaj po isti poti, čeprav smo nekaj sanjali o krožni povezavi. Pri odcepu za Rabacal zapustimo levado in se povzpnemo za kakšnih sto metrov, kjer se sprehodimo še po Levadi do Risco, da še malce od bližje vidimo ta veličastni slap. Čisto do slapu pa pot žal ne vodi. V Rabacalu se ustavimo v postojanki, nekakšni planinski koči, kjer malo pomalicamo. Do naše poti se spustimo po drugi stezi, potem pa že po poznani poti skozi tunel do avtomobila.

Za nazaj se ustavimo v prijaznem mestecu Ribiera Brava. Parkirišče najdemo v parkirni hiši, ki ima izhod direktno na plažo z bazenom. Tu so valovi malce manjši, zato si vsi lahko privoščimo plavanje v morju. Sprehodimo se še po praznično okrašenem mestecu.

Cabo Girao / Levada do Norte

Po dveh kar napornih dneh za še ne sedemletnega otroka je navrsti malce bolj lahkoten dan. Cabo Girao je eden izmed najvišjih klifov na svetu. Na njem so naredili platformo s steklenim dnom imenovano skywalk. Sprehod po steklu, pod katerim je 580 metrov praznine naj bi bil nekaj posebnega, vendar občutek varnosti nekako prepreči strah pred pogledom v globino. Zjutraj, ko se sprehodimo tam, je ozračje še precej megleno, zato se sploh ne vidi do tal.

Odločimo se, da poiščemo Levado do Norte in se za kakšno urco malo sprehodimo ob njej, medtem pa se mogoče megla razkadi. Misija iskanja levade je nemogoča, dokler nam neki taxist ne ponudi vožnje do njenega začetka, od koder bi se sprehodili nazaj. Ker nimamo namena prehoditi cele levade se za to ne odločimo, vseeno pa nam pokaže v kateri smeri je levada. Spuščamo se po cesti navzdol, in kmalu se znajdemo na eni potki, ki ima manjši vodni kanal navzdol. Nadaljujemo po tej poti, ki se imenuje Vereda de Levada de Serra. Ob potki so njive in vrtovi, ki jih namaka levada. Nekatere njive so čisto ob klifu, kjer je samo še globel do morja. Ko se spustimo globoko v dolino, nam je jasno, da smo na napačni poti, zato se vračamo nazaj. Pri odcepu za Vereda da Levada da Facho srečamo dva pohodnika, ki sta prišla iz Levade do Norte. Končno smo na pravi poti. Do znamenite levade pridemo pri tunelu. Sprehodimo se čez tunel in še par kilometrov naprej. Levada do Norte je speljana po podeželskem okolju, kjer lahko občudujemo mnogo cvetlic in različnih sadnih dreves. Nazaj na Cabo Girao se vrnemo po bližnjici čez Verado das Furnas. Megla na Cabo Girau je izginila in pogled globoko navzdol proti morju je zdaj zelo čist. Zopet smo prehodili več kot deset kilometrov, naš otrok pa prav nič ne zgleda utrujen.

Na koncu smo ugotovili, da dan sploh ni bil tako lahkoten, kot smo načrtovali, saj smo prehodili krepko čez deset kilometrov in tudi brez klancev ni šlo. Ampak skrbi so odveč, Brina ima več kondicije, kot sva z Matejo pričakovala. Ker smo ravno na tem koncu, se ustavimo  še v enem praznično okrašenem mestecu Camara de Lobos, kjer si privoščimo izvrstno ribiško kosilo v restavraciji Vila do Peixe, kot nam je predlagal Damjan.

Porto Moniz

Zdaj pa res en ležeren dan. Porto Moniz je majhno mestece na severozahodnem koncu Madeire. Vožnja do tja spet poteka večinoma po predorih. Naredili so tudi dolg tunel pod prelazom, tako da se sploh ni potrebno voziti visoko čez hribe. Severna obalna cesta samo občasno poskrbi za par čudovitih razgledov, drugače pa vseskozi po tunelih.

Vse kar si privoščimo v Porto Moniz-u je sprehod in pa seveda kopanje v naravnih bazenih iz lave. Nivo vode v tolmunih je par metrov nad oceanom, ki s svojimi valovi bučno buta ob skalovje. Tukaj je nemogoče zaplavati direktno v morje, v bazenčkih pa je mirno in zgleda popolnoma naravno, samo vodo umetno prečrpavajo v njih, da ostaja na tej višini. Veliko turistov se samo sprehaja po potkah ob lavi, zato imam občutek, kot da smo kopalci na ogled turistom. Tudi Brina je navdušena, čeprav si srčno želi plažo iz mivke.

Za nazaj si privoščimo malo avanture. Namesto čez tunel se raje zapeljemo čez prelaz Boca da Encumeada, kjer naj bi bilo razgledišče na obe strani otoka, kar pa zaradi megle nam ni dano videti. Na prelazu je manjša okrepčevalnica in velika trgovina s spominki. Sicer pa je tukaj izhodišče za kar nekaj pohodniških poti, ki pa danes niso naša destinacija. Jutri nas čaka naporen dan.

Vereda do Areeiro

Že vse dneve pogledujem nad hribe, kako se gor podijo oblaki. Tudi vremenske napovedi so vse dni malo mešane. Sicer nič dramatičnega, ampak brez oblakov in megle v hribih očitno ne gre. Samo še tri dni imamo, zato ni več časa za odlašanje. Danes gremo v gore. Cilj je najvišji vrh otoka, Pico Ruivo. Izbrali smo si ne najlažjo, zagotovo pa najatraktivnejšo pot Vereda do Areeiro.

Do izhodišča se, razen nekaj tunelčkov na avtocesti, za spremembo vozimo skoraj ves čas po površju. Še vedno me preseneča cestna infrastruktura na Madeiri. Do višine 1817 m, na tretji najvišji vrh Pico do Areeiro, vodi široka dvopasovnica. Na vrhu je veliko parkirišče, planinska postojanka, trgovina s spominki, muzej in pa tudi vojaški radar. Tik pod vrhom se tudi začne pot Vereda do Areeiro, ki je speljana v območju treh najvišjih vrhov Madeire. Zjutraj je vreme rahlo vetrovno, sicer pa kristalno jasno in brez oblačka, razgledi na vse strani pa so že tukaj veličastni.

Kdo bi tlakoval sedem kilometrov poti visoko v gorah, jo urezal v prepadne stene, navrtal tunele in naredil stopnic za 500 višincev gor in dol? Na Madeiri je to nekaj normalnega. Na začetku samo poiščemo smerokaz, potem pa ni nobene markacije več, samo slediti je treba tlakovani poti. Najprej je nekaj spusta, potem pa navzgor do razgledišča Miraduro do Ninho da Manta, od koder občudujemo okoliško gorovje. Pot se nadaljuje globoko navzdol, najprej po izpostavljenem grebenu, potem pa v območju prepadnega drugega najvišjega vrha Pico das Tores. Pot je na tem delu zares atraktivna, vrezana v prepadne stene in skozi tunele. Barvna kombinacija skalovja in rastlinja, skupaj z razgibanim gorskim terenom tvori čudovite razglede. Vse skupaj pokvari samo ogromno smeti, ki jih puščajo turisti. Res žalostno, da ljudje ne znajo spoštovati tako lepe narave in ji pustiti, da ostane lepa tudi za druge. Vreme je še vedno zelo jasno. Nimam pojma kam so izginili vsi oblaki, ki so na območju kraljevali prejšnje dni. Pot ne vodi direktno na Pico Ruivo, ampak ga najprej obkrožimo in nanj naskočimo iz lažje dostopne severne strani. Malo pod vrhom je planinska koča, ki pa je na žalost zaprta. Tukaj se naša pot priključi severni poti Vereda do Pico Ruivo, po kateri je Pico Ruivo najlažje dostopen. Vrh je zelo blizu, tik pod vrhom pa je še priključek poti Vereda da Encumeada, ki pripelje iz prelaza Boca da Encumeada, kjer smo bili včeraj.

Na vrhu so božanski razgledi. Počasi se začenjajo nabirati oblaki. Zgleda da tudi danes ne bo šlo brez njih, smo pa zelo veseli, da smo imeli celo dopoldne lepo in jasno vreme. Čeprav smo bili večina poti sami, je tu gor ogromno ljudi. Očitno jih je večina prišla po lažji poti. Z Brino poiščeva kamne, ki jih vzameva za spomin.

Povratek po isti poti. Vreme se počasi slabša in kmalu se znajdemo v pravljičnem svetu, zavitem v meglo. Pot je v megli popolnoma drugačna, kot zjutraj v jasnini. Čisto drug svet, bolj intimen. Sami z bližnjo okolico, brez razgledov na mogočno gorovje. Hvaležni smo, da smo doživeli obe izkušnji.

Levada do Caldeirao Verde

Namen je, da si za predzadnji dan najdemo lahek in zanimiv pohod. Izberemo Levado do Caldeirao Verde v bližini mesteca Santana. Tudi do Santane se udobno pripelje po podzemlju skozi tunele. Izhodišče za našo pot je Queimadas, do koder pa se ne pride z avtomobilom, ki ga moramo pustiti dva in pol kilometra od tam, kar pa sploh ne vemo, ker je parkirišče označeno kot izhodišče za našo levado. Imamo kar nekaj problemov, da najdemo začetek poti. Šele, ko nam domačin pokaže pot, vemo kam moramo.

Pot je na začetku zelo široka, v območju pragozda, kje rastejo tudi ogromna drevesa. Brina ima neverjetno veliko energije, kar je kar malo presenetljivo. Včerajšnji dan se ji sploh ne pozna. Široka lepa pot se kar vleče. Nikjer ni nobenih sledi o prepadih in tunelih, ki naj bi bili na tej poti. Po dveh kilometrih in pol pridemo do nekakšne planinske postojanke. Tudi ta postojanka je zaprta, kot kar še nekaj njih na Madeiri. Malce nas preseneti, ko opazimo oznako za začetek naše poti. Očitno smo si pot kar precej podaljšali. Pot naprej se kmalu zoži in svet postaja vse bolj prepaden. Po ozki potki med Levado in prepadom se je težko srečevati z množico turistov, ki so se danes že podali na to pot. Med prepadnimi odseki je kar nekaj tunelov s precej nizkim stropom, kjer je treba paziti na glavo. Občudujem grmičasta drevesa, ki gosto poraščajo vertikalo. Že pred ciljem je nekaj slapov, na koncu poti pa občudujemo veličasten 100 metrov visok slap Caldeirao Verde, ki ga obkroža neverjetno lepa divja narava, ki bi bila brez levade, ki so jo urezali v te prepadne stene, popolnoma nedostopna.

Kljub temu, da tu niti slučajno nismo sami, se naužijemo pravljične divjine. Časa imamo še dovolj, čeprav nas čaka dolga pot nazaj, na katero se odpravimo napolnjeni s prvinsko čisto energijo narave. Brina je neverjetna. Mislil sem, da bo po včerajšnjem dnevu precej utrujena, pa je ravno obratno. Veselo hodi in si prepeva pesmice.

Za konec dneva se odpeljemo še v Santano, da nekaj pojemo v kakem prijetnem lokalčku ob morju. Pa nam Santana ni prav nič všeč, ker ima center odmaknjen od obale. Odpeljemo se naprej in odkrijemo prijetno obalno mestece Porto de Cruz, kjer si privoščimo večerjo ob plaži, občudujemo klife in pečine in uživamo ob valovih Atlantika.

Prainha Beach

Zadnji dan naj bo dan za Brino. Zasluži si nagrado. Vse dneve je pridno hodila na pohode, na katerih smo skupaj prehodili več kot 70 km. Pa tudi nama z Matejo bo pasal sproščujoč dan na plaži. Pregledamo vse vodnike in letake, prebrskamo internet in najdemo najlepšo plažo na otoku Prainha Beach.

Prelep majhen peščen zalivček z zlato mivko, obkrožen s pečinami. Brina znori od veselja. Vsi uživamo v vodi in ob vodi. Eden večjih valov zalije Brino, pa ji ne pokvari veselja. V majhnem lokalčku si privoščimo pivo in sladoled. Z Brino gradiva peščeni grad. Lovimo se po plaži. Fajn se imamo. Uživamo še zadnji dan na Madeiri. Jutri pa domov.

17. Gorski maraton štirih občin

Sobotno jutro v Podbrdu. V idealnem vremenu čakamo na start 17. gorskega maratona štirih občin. S prijatelji in znanci smo si izmenjali pozdrave in predvsem želje za uspešno in lepo pot. Ultraši na Pušeljcu so na poti že skoraj dve uri in se bližajo Črni prsti. Ko bom velik, bom šel tudi jaz na Pušeljc. Na prizorišču je čutiti veliko dobre volje, pomešane z rahlo tremo. Godba je že odigrala nekaj skladb, zdaj pa vsi mirno stojimo, ko igrajo Slovensko himno. Čez par minutk bomo že tekli skozi Podbrdo proti cerkvici kjer je leteči start.

Dve leti je že minilo, odkar sem bil nazadnje in tudi prvič na tej tekmi. Kar težko je dojeti, kako čas hitro mineva. Danes si želim preseči takratno neverjetno zgodbo. Glede na razmere to ne bi smelo biti pretežko in vse je odvisno samo od moje pripravljenosti in volje, trme, zagnanosti... Treba bo dirkat, ne pa uživat v pohajkovanju po prelepih hribih. Šprical bo znoj, lahko da tudi kri, prostora za softiče tukaj ni. Gremo gaaasaaaa...

Helena mi je pred startom rekla, da je treba startati na polno, potem držati celo pot in na koncu še finiširati skozi cilj. Začetni vzpon je zares takšen, da grem preveč na polno. Ne gre drugače; če bi hodil bi bil daleč prepočasen. Bolje je da tečem in sem prehiter, tudi zato da prehitim morebitno gnečo višje gori, kot se je spominjam iz pred dveh let. Serpentine v položen klanec se vlečejo nekam v neskončnost, ampak pogled na uro mi pokaže, da kilometri in višinci zelo hitro minevajo. Ko mulatjera preide v stezico, pot postane malce bolj razgibana in občasno se odpirajo neverjetno lepi razgledi globoko v dolino. Šele zdaj mi je jasno, kako visoko smo se že dvignili. Marjana spustim naprej, potem mu pa še nekaj časa uspešno sledim in vmes tudi malo podebatirava, dokler dokončno ne izgine naprej. Po kratkem spustu s Koble se počasi začne naskok proti Črni prsti, oziroma na sedlo Čez Suho. Po prehitrem začetku se zdaj umirim, pot je še dolga in vsaka svežina v telesu bo pozneje še kako prav prišla. Gorska narava, čudovito vreme, svež zrak in pa navijači; vse skupaj me polni z energijo. Kakorkoli že, taktično ali po tempu, nalašč ali slučajno; na vrh sem prišel do minutke v enakem času, kot pred dvemi leti.

Ker sem šel proti vrhu z rahlo rezervo, zdaj ne rabim nobenega oddiha, ampak samo na hitro nekaj popijem in odbrzim navzdol. V zelo hitrem spustu se naslanjam na veter, ki piha navzgor. Kmalu spet ujamem Marjana in priklopi se nama še Katarina. V zadnjih letih sem kar izpopolnil svoj, včasih zelo slab spust, zato z lahkoto sledim njunem ritmu. Vsaj nekaj časa. Pomanjkanje hitrega treninga navzdol, ki ga v resnici uporabljam skoraj samo na tekmah, se kmalu pozna na utrujenosti. Katarino raje spustim naprej in malce upočasnim. Sploh ne morem verjet, da me je že spet pobralo na spustu. Potem pa še neroden korak, spotaknem se in poletim z glavo navzdol. Z desnim kolenom udarim ob tla in se ujamem na levo roko. V komolcu nekaj zaškrta, kar me prestraši. Malo počakam, če bo sledila bolečina, pa je ni. Počasi začnem teči dalje. Zgleda, da bo vse o.k. Naprej proti Hudi Južni tečem veliko bolj previdno in varčujem z energijo. Skozi vasi je ogromno navijačev domačinov, ki živijo s to tekmo. Scena, ki je zares v vzpodbudo in dobro voljo. Vmesni vzpon vseeno zamori razpoloženje, saj komaj čakam konec spusta, ki pa se z vzponom samo oddaljuje. Kar naenkrat me zelo začudi, ko me prehiti Marjan in kmalu za njim še Katarina. Morala bi biti že daleč spredaj, pa sta se izgubila. Nič čudnega, bog vedi kaj ima dec v glavi, ko teče s takim prijetnim dekletom. Moje nagajive misli celo pomislijo, da sta se nalašč izgubila v gozdu. Ampak ne na tekmi, no. Na tem delu postaja že malce vroče, kar pa ob zares številčnih okrepčevalnicah ne predstavlja prehude ovire. Končno se začne zadnji spust proti najnižji točki. Pameten in počasen tek v zadnjih kilometrih mi povrne svežino. Spust po asfaltu je sicer trd, ni pa nobenih korenin ali kamnov, ki bi me spotikali, zato si zopet upam spustiti navzdol. Huda Južna me pričaka z neverjetnim vzdušjem, veliko navijači in pravo žurko. Iz zvočnikov doni Moja mama je strela od Sokolov. Moj čas tukaj je dve minuti slabši kot pred dvemi leti, počutje pa precej boljše.

Kontrolna točka Huda Južna in okrepčevalnica z žurko je malce pred koncem spusta, da si človek potem skozi spust vzame še malo zaleta, prestreže palice na drugi strani in urno zakoraka v strm klanec proti Durniku. Za nadaljevanje pa korakanje po betonski cesti navzgor. Betonska cesta postane betonska stezica in kmalu samo še strma planinska pot. Okrepčevalnice so tukaj zelo na gosto, zato se ni bati dehidracije ali izčrpanosti. Navijači na okrepčevalnicah in vmes so fenomenalni. Visoko proti Durniku me pozdravita Drejka Team. Uršula je ravno včeraj naredila navdihujočo epsko zgodbo dveh krogov GM4O in tako postala članica kluba GM4O extremno, zdaj pa zopet navija tukaj gor. Svet se vse bolj postavlja pokonci. Imam občutek, da se zemlja vrti proti meni, zato moram čimprej na vrh, preden se obrne okrog. Sliši se navijanje in petje. ZZ Topka me vzpodbuja: ''dajmo, dajmo, Brane Mišmaš, drugi na Milanja trailu'' glasno vpije, ''sem prebrala tvoj Blog''.
Besede, ki dajo voljo za naprej in iztisnejo še več energije iz telesa. Zares najboljša navijačica, hvala za navijanje in sliko. Brez tebe bi bil rezultat slabši.

Pred vrhom svet postaja čedalje bolj pokončen, korak pa še vedno ostaja tekoč in ritmičen. Ko se končno malo poravna, poizkusim s tekom in kar gre. Durnik je tu, čez najbolj strm del poti sem prilezel. Teren postane bolj tekoč, tudi z odseki ravnine, in občasnimi razgledi skozi rob v dolino na južno stran. Ko pridem ven iz gozda se odpre pogled na Porezen tam gor nekje. Še vzpon čez pašnike, pa bom tam. Navijačev je proti vrhu vse več. Lovim svoj predlanski čas ki ga na Poreznu zopet izenačim, kar pomeni, da moram osebni rekord loviti navzdol.

Zdaj pa po pameti. Minutka pavze, da si zategnem vezalke, potem pa v svojem hitrem, ne pa prehitrem, ritmu navzdol. Po grebenu še ni strmine, na serpentinah pa napake niso dovoljene. Občutek je pravi. V nogah je dovolj moči, da lahko obvladujem dokaj hiter spust. Lepo je videti, ko ura kaže vse manj nadmorske višine. Pa vendar, cilj je še globoko spodaj. Na polovici spusta se malo poravna in tukaj je še zadnja okrepčevalnica. Zadnji spust po mulatjeri je veliko položnejši in tehnično lažji, kot je v mojem spominu iz pred dveh let. Ne vem, ali je to zaradi izkušenj, ali pa zato, ker sem bil takrat že bolj na koncu z močmi. Danes me ne more nič več zaustaviti. Tabla 3 km, čez šest minut 2 km in še čez šest minut 1 km. Vse je pod kontrolo. Zdaj lahko šprintam. Desna noga se ob nekaj zapne, začutim udarec v noht in potem se že vidim kako letim po zraku in kmalu pristanem na nekakšnem grobem makadamu. Nekaj sto metrov pred ciljem sem že spet na tleh. Neroda! Poberem se in počasi odkorakam proti cilju. Sem že na asfaltu in navijačev je ogromno. Za sabo slišim hitro približujoče se korake. A zdaj bom moral pa še šprintat? Pospešim. Koraki se še vedno vse bližje, zato v polnem šprintu zdrvim po klancu navzdol skozi cilj.

Kaj naj rečem. Občutki v cilju so neverjetni. To je zares tista ta prava divja dirka, ravno prave dolžine. Strmi klanci, spusti, padci, gore, razgledi, domačini, prostovoljci, vsi tekmovalci, navijači, vse skupaj navdušuje in kliče po vračanju nazaj. Takoj v cilju še legendarna sadna kupa.

Dneva pa še ni konec. Kmalu izvem, da je tako Heleni, kot tudi Maji uspelo priti pred limitom v Hudo Južno in zdaj obe drvita naprej proti cilju. Jasno je, da ju moram počakat. Pozdravim se tudi z vsemi ostalimi. Lepo vreme in dobre razmere so poskrbele, da smo danes vsi zadovoljni in dobre volje. Zelo me začudi, ko proti cilju teče Matjaž sam, brez Helene. Napovedovalka napove, da je pravkar odtekel svoj tretji krog v 24 urah. A je to šala? Nič mi ni jasno. Zares je to naredil. Tako kot Uršula včeraj. S tem je postal član kluba GM4O extremno. Priznam, da sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja. Šele, ko sem malo bolj razmislil, mi je postalo jasno, da to pa ni kar nekaj. Malo pozneje prideta v cilj tudi obe naši junakinji. Tega pa sem najbolj vesel. Da je uspelo Heleni in Maji. Obe sta neverjetni. Največji zmagovalec je tisti, ki vloži največ truda in oni dve si delita prvi dve mesti.

Milanja trail 17 km

Po glavi se mi hitro prepletajo misli. Kaj sploh lahko zdaj naredim? Kmalu mi je jasno, da ne bom naredil nič. Danes pač ne bom tekel, zaradi ene čisto banalne neumnosti. Pa tako sem se veselil tega teka. Na hitro se sprijaznim, da bom samo navijač. In kaj je razlog? V čem je problem? Doma sem pozabil tekaške copate. Sabo imam krokse. Imam tudi rolerje. Nič od tega ni primerno za trail tek. Rolerji najbrž niti niso dovoljeni. Lahko bi tekel bos, pa raje ne bom, ker za prve kilometre bos v sezoni, tukaj ni najboljša podlaga. Da bi se odpeljal domov po superge, ni ne časa ne volje. Zakaj danes noben trgovec s tekaško opremo nima stojnice tukaj? Danes bi bil jaz sigurno vaša najboljša stranka. Obstaja še ena možnost. Superge mi lahko tudi kdo posodi. Vem da je tukaj zagotovo veliko tekačev, ki imajo s sabo več kot eno obutev. Ampak odrečem se temu, da bi fehtaril naokoli. Šel bom lepo na en sprehod, do koder bo seveda šlo z mojimi bosimi nogami. Navijal bom za Davida in ostale prijatelje in vse tekače. Preživel bom lep dan in to bo to.

Milanja trail je tisti dogodek, ki ga imam v najlepšem spominu od lanskega leta. 31 kilometrov teka po prvinski pokrajini zelenega krasa z neokrnjeno naravo. Letos sem se prijavil na krajšo 17 km traso, ki mi odlično ustreza tudi po konfiguraciji terena in mogoče bi bilo pričakovati tudi kakšne stopničke v kategoriji. Poleg tega se mi teh 17 km zdi najboljši trening za GM4O naslednji teden.

David se je že skoraj zrihtal. Jaz pa se že sprijaznjen s svojo usodo pozdravljam s prijatelji in znanci, ki jih je ogromno tukaj. Ko Borutu povem, da sem doma pozabil superge, mi takoj ponudi za posojo svoje stare. Že sprijaznjen, da ne bom tekel, pomerim superge in ja, kar prav so mi. V bistvu so mi čisto prav. Prav nič mi ni jasno. V glavi moram zopet preklopiti na dirko. Tekel bom. Zopet sem v igri. Hvala ti Borut. Superge se na mojih nogah počutijo odlično, zato ti obljubim, da se bom potrudil in bomo skupaj poizkusili naredi čim boljši rezultat. Čas hitro mineva. Takoj se opravim v tekaško opremo, namontiram številko, še malo preizkusim superge in že je treba na start. Thunderstruck že nabija iz zvočnikov. 

Prvi kilometri so po makadamski gozdni cest. Začetna gužva se hitro porazgubi in z lahkoto tečem v svojem tempu na meji cone udobja. Rahel vzpon še svežemu telesu ne predstavlja nobene ovire. Na sebi nimam nobene dodatne opreme v obliki nahrbtnika, torbice, pasu ali česa podobnega. Odločil sem se za hiter in lahek tek. Čeprav je uradno okrepčevalnica samo na desetem kilometru, je prva vodna postaja že preji, in najbrž bo, glede na lanske izkušnje, še ena malo pred ciljem, kar mora več kot zadostovati za zadostno hidracijo.

Na petem kilometru se začne resen klanec proti grebenu Volovlje rebri. Nekaj tekmvalcev je pred mano, ampak nimam pojma koliko. V klanec jih še nekaj prehitim in potem kar nekaj časa tečem za Andijem. Že to, da sem tukaj z njim, v njegovem tempu, mi govori da sem hiter, pa če prav gre on na daljšo progo. Po nekaj kilometrih tekanja po neizrazitem travnatem grebenu prehitim še Andija. Časomerilec na vrhu mi pove, da sem četrti. Kaj? Četrti? To je noro. Skoraj jasno mi je, da so najbrž vsi iz moje trase, zato premlevam samo to, kateri kategoriji pripadajo. Upam da vsaj eden ni iz moje. Prehitel sigurno ne bom nobenega, ker daleč pred sabo ne vidim nobenega tekača več. Z Andijem skoraj skupaj pritečeva do okrepčevalnice na desetem kilometru.

''Bravo! Drugi si.''
''Kaj? Kako? Drugi? A nisem četrti? A so vsi trije pred mano iz ta kratke?''
''Ne, samo eden, drugi si.''
Komaj dojamem, v resnici sem na drugem mestu. Zdaj moram sedem kilometrov zares na polno, da mi uspe obdržat stopničke. Hitro popijem kakšnega pol litre tekočine in gasaaa naprej. Spust je takšen kot mora bit, takšen, na katerem sem najhitrejši - položen makadamski spust. Dva kilometra po položnem makadamu navzdol, na polno. Pogledujem nazaj. Mislim, da mi nihče ne sledi, ampak nikoli ne veš, kako blizu za ovinkom so. Upam, da me vsaj ne bo prehitel več kot eden. Nasmihajo se mi stopničke absolutno. Nič se šparat. Treba je gaassaaaa...

Pet kilometrov do cilja. Oster ovinek v levo in po travnati trasi dalje v spust. Vmes na manjšem položnem klančku spoznam, da sem že precej znucan. Nič hudega. Klancev ne bo več veliko. Kmalu se priključim na daljšo traso, ki jo poznam že od lani. Zdaj vem kaj me čaka. Nič več napornega. Samo še spusti in kar je najboljše, nobenega prestrmega spusta. Leti na polno. Strah me je, če mi kdo sledi blizu. Ni vsaka tekma, da bi bil drugi in bilo bi carsko, če mi danes to uspe.

Tri kilometre do cilja je zopet priključek na makadamsko cesto. Tu je tudi vodna okrepčevalnica. Že letim dalje. Nikogar ni videti za mano. Počasi mi postaja jasno, da mi bo mogoče uspelo. Ni čutiti pomanjkanja energije in vem da bom z lahkoto zdržal še ta dva kilometra v tem tempu. Lani se mi je tukaj zelo vleklo, zdaj pa se cilj približuje s svetlobno hitrostjo. Še zadnji ovinek na makadamu in priključek na stezico ob kolesarski progi.

Zadnji kilometer. Ja, uspelo mi bo. Po stezici so mokri gladki kamni, katerih me je malo strah zaradi morebitnega zdrsa. Tečem v supergah, ki jih ne poznam, zato sem malo bolj previden, ampak hitrost je še vedno taka kot mora bit. Močno se že sliši dogajanje na prireditvenem prostoru. Zdaj vem, da mi je uspelo. Sem že na cesti ki pelje v ciljni šprint. Folk navija, kot največjemu junaku, jaz pa z dvignjenimi rokami pretečem ciljni slavolok. To je mojih pet sekund slave.

Neverjeten dan, neverjeten razplet. Ko sem že mislil, da ne bom tekel, mi je nazadnje uspel odličen rezultat. Sprašujem se kako je to mogoče. To ni tekma s par udeleženci. Na 17 km nas je startalo 59. Vem, da večina najboljših teče na daljši trasi, kar mi je tudi omogočilo to neverjetno uvrstitev. Če bi bila samo ena trasa, bi bil rezultat precej drugačen. In pa seveda, Borut velika HVALA tebi. Tvoja velikodušnost mi je omogočila, da sem lahko to naredil, da sem sploh lahko startal.

Dneva pa še ni konec. Čeprav so mi superge prinesle odličen rezultat, se jim lepo zahvalim in se odpravim bos na sprehod nazaj po trasi in navijam za prihajajoče. Bose noge se odlično počutijo po prijetni stezici v senci borovcev. Prijetna narava me toliko zamoti, da skoraj pozabim nazaj na podelitev. Po podelitvi počakam še Davida, potem pa še malo ležanja in posedanja na trati v družbi prijateljev - najboljše razvajanje za dušo in telo.

Čez Blegoš in po Postonjskem krasu

Nedeljsko jutro se je prevesilo že daleč v dopoldne, ko se pripeljemo v Postojno. Oblaki se podijo po nebu. Obeta se lep, malce vetroven dan, mogoče začinjen s kakšno plohco. Tukaj se v okviru velike kolesarske dirke okrog Slovenije dogaja še marsikaj in nekaj od tega je tudi tisto zame - SLO 100, 25 km trail run. Na prireditvenem prostoru se počasi že nabira nekaj folka. V cilju pričakujejo samo še tri DOS-ovce, tekači pa smo se šele začeli zbirati, vendar vseeno bomo najbrž vsi v cilju prej, kot zadnji kolesar. Moje počutje je...hm, kar malce klavrno, ampak recimo da veliko boljše kot včeraj zvečer. Tale trailček bo že drugi ta vikend, ker včeraj je bil dan za KBK. In na KBK- ju brez piva ponavadi ne gre. Nekako mi je uspelo v svoje dehidrirano telo po tekmi točiti pivo za pivom. Tega ne počnem prav pogosto, zato so posledice malce neprijetne, predvsem pa neprimerne za urce med dvema tekmama.

Pa se vrnimo na KBK. Drugič sem se udeležil tega prijetnega praznika teka v naravi in prvič podaljšane različice. Pred dvemi leti smo tekli na slabih 15 km, potem pa so traso podaljšali na skoraj 20 km, medtem ko je višinska razlika ostala enaka - na vrh Blegoša in nazaj. Čeprav sem se pred startom odločil, da se malce šparam, me je potegnilo v tekmo in proti Leskovici je letelo kar malo preveč. Do Leskovice in še daleč naprej je trasa identična s staro, potem pa ko bi morali zagristi zares v strmino, nas je nova trasa popeljala v zložnem vzponu, daleč naokrog po južnih obronkih nekam proti vzhodni strani Blegoša. Strmina takšna, da nisem vedel, ali bi tekel ali hodil, mi ni pisana na kožo, vsaj tak občutek sem imel. Razmišljal sem samo o tem, da bi zares zagrizel v strm klanec, ne pa da se moram mučiti s tekom v to položno strmino. Kljub napornemu vzpenjanju si nikoli ne dovolim, da ne bi užival v prelepih razgledih, ki se tudi na Blegošu odpirajo proti dolini. Spoznanje, da tudi po teh bolj položnih klancih višinci kar hitro letijo mimo, me je kar malce šokiralo, potem pa je končno sledil še malo bolj strm vzpon in naskok na vrh Blegoša. Ena ura in devet minut za več kot jurja višincev in skoraj devet kilometrov ni tako slabo, čakal pa me je še dolg spust.

Z vrha Blegoša proti koči pelje nevarna, strma in razdrapana planinska pot, zato sem se do koče spustil v popolni previdnosti, s čimer sem poskrbel tudi za malce oddiha. Spust od koče dol pa je bil po nekem razmočenem makadamu, kot da bi tekel po frišnem betonu, kar nekako ni najbolj prijalo mojim korakom. Čmokotanja po 'živem pesku' je bilo na srečo kmalu konec. Naprej pa je sledil nekaj kilometrski prijeten položen spust po gozdnih cestah, ko je zares letelo na polno. Kilometri so hitro bežali mimo in cilj je bil vse bližje. Strm in blatni del me je sicer malce zaustavil in takoj me je prehitelo nekaj tekmovalcev, tudi najboljši punci; Saša in Mihaela. Nižje sem se zopet malo bolj spustil v drnc in v cilj prišel takoj za Sašo kot štiriinštirideseti, s časom, ki se mi je zdel čisto neverjeten 1:56'46''.

In potem se je začelo. Preveč znancev, preveč prijateljev, ki so prihajali v cilj in še dolga prireditev, čakanje na rezultate, žrebanje sponzorskih nagrad, podelitev in pa po grlu pivo za pivom. Seveda tudi težke in pametne debate o marsičem. Šele zvečer mi je bilo jasno, da to ni bilo dobro in da bom zato občutil posledice na naslednji tekmi, že naslednji dan. Seveda ne sprejemam nobenih izgovorov - naslednji dan je tekma, ko bo treba na polno in ki bo poskrbela za čiščenje telesa.

V Postojni se nas je na startu pojavilo dvanajst tekmovalcev, z Borutom vred, ki ima vlogo metle. Na progo se poženemo po kolesarski rampi in potem takoj po stopnicah navzgor, proti Soviču. Kmalu se postavim na tretje mesto, kjer v svojem ritmu tečem dalje. Prva dva raje ne lovim, ostali pa tudi ne lovijo mene, zato ostanem sam na poti. Kilometri mimo Pivke jame do Studenega so bolj ravninski in zelo hitro minejo. Vzpon proti Sv. Lovrencu pa je strm, tako kot mora biti. Daleč pred sabo, skoraj na vrhu vidim prva dva. Imata dobrih pet minut prednosti pred mano in nimam jih namena lovit. Pravzaprav me bolj skrbi, če me bo pokurilo in kje so moji zasledovalci. Če sem že na tretjem mestu, bi bilo fajn, če ga pripeljem do cilja. Počasi se tudi jaz zvlečem do vrha. Kratek blaten spust do okrepčevalnice ni tako blaten, kot so nam napovedovali. Spodbudno navijanje Slavke in Olge mi da nekaj energije in ogromno volje za naprej.

Hiter makadam v rahlem spustu poskrbi, da sta hitro mimo naslednja dva kilometra. Naprej pa je pravi trail gor dol po zaraščenih stezicah čez Špilnik, kjer me pozdravljajo drevesa - okostnjaki. Do tu je bila pravzaprav čisto poznana trasa iz SLO 50, potem pa mi čez pašnike vse postane zelo novo, čeprav se pozneje zopet pojavi znano križišče, kjer je petdesetka zavila v drugo smer. Še malo spusta po pašnikih potem pa zares hiter spust po lepem položnem makadamu. Ta trail je narejen čisto za mene - strmi vzponi in položni spusti. Na razgledih še vedno pogledujem nazaj, pa ne vidim nobenih zasledovalcev. Kmalu sem pri drugi okrepčevalnici v vasi Lohača, kjer me oskrbita prijazna prostovoljca.

Še devet ravninskih kilometrov do cilja. Pričakoval sem bolj cestni tek, zato me kar malo preseneti, ko je treba zaviti v zaraščeno divjino. Dolgi kilometri proti cilju, malo makadama, malo precej zraščenih stezic, zopet blizu Pivke jame in naprej proti Postojni. Malce sem že znucan, ampak strah da me kdo ujame, mi ne dovoli popuščanja. Sam s svojimi mislimi v glavi, tečem po rahlo vzpenjajočem se makadamu proti Postojni, ko mi ura začne piskat, da sem ''off rute''. Malo si ogledujem, potem pa se začnem vračati nazaj. Ha, ha - sam sebi se smejim, kako dobro označen odcep sem falil. V glavi je nastala negotovost. Ali me je v tem času kdo prehitel? Delam se da ne in hitim dalje, ker se bojim, da mi je zdaj pa res kdo blizu. Sem na poti proti Soviču in kmalu se znajdem na znani trasi, po kateri smo začeli. Slavka spet glasno navija in me potolaži - še vedno sem tretji.

Na cilju me vsi že pričakujejo, ker jim je Slavka že sporočila, da prihajam. Mateja, Brina in tudi Damjan, ki je prikolesaril iz Ljubljane, me pozdravljajo v cilju. Na odru dobim še mikrofon v roko. Zgleda, kot da sem za trenutek glavna zvezda, pa samo tekel sem malo. Veselim se tretjega mesta, pa čeprav je v tej konkurenci to čisto realen rezultat. Ampak konkurenti so si sami krivi, če niso prišli. Brina spleza k meni na oder in mi skoči v naročje. Za nagrado takoj dobim bon za hrano in za pivo. Recimo, da je bilo piva že včeraj dovolj, zares okusen domač radler pa bo odličen za regeneracijo. Naslednji štirje tekači pridejo v cilj kakšnih petnajst minut za mano, med njimi tudi zmagovalka med dekleti, Anja.

Izkupiček vikenda sta dva prelepo preživeta dneva v družbi srčnih ljudi, zares dober trening za GM4O, medalja z napisom DOS extreme za tretje mesto in pa tudi osem klopov. Se mi zdi, da imajo živalce letos pravo invazijo po notranjski in primorski, tako da previdnost nikakor ni odveč - res škoda če bi kdorkoli zbolel zaradi teh malih živalic.

Hvala vsem organizatorjem, ki nam pripravljate te prireditve, da mi ni treba vedno sam tekati po gozdu. Kaj vse je treba v to vložit sem se šele približno zavedel, ko se bil prejšnji teden tudi sam volunteer na UTVV.