Grintavec čez Dolge stene

Ker je bila, najbrž da na današnji dan, Marija menda vzeta v nebo, so nam državni organi, verjetno pod vplivom najvplivnejše organizacije na svetu, namenili prosti dan. Pa naj bo. Vsak dela prost dan še kako prav pride. Če je bila Marija vzeta v nebo, pojdimo še mi kolikor se da daleč proti nebu.

Že dolgo me je mikal nezahteven brezpoten pristop na Grintavec čez Dolge stene. Razni opisi po literaturi in internetu prav prestrašijo človeka, da kar malo odlaša za odpravo na tako preprosto in v jasnem vremenu orientacijsko nezahtevno pot. Ni odveč omeniti, da je bil do druge svetovne vojne to čisto običajen markiran pristop na Grintavec, ki je po mojem mnenju precej lepši od mukotrpnega lazenja čez streho.

Z Matejo sva že pred svitom v Kamniški Bistrici in pustim se prepričati, da z avtom potegneva še do Žagane peči, pa čeprav ne maram, da se z jeklenimi konjički rine, kolikor daleč se pač da. Proti Cojzovi koči potegnem naprej. Malce hitrejši tempo prav pride za dober trening, Matejo pa počakam na Kokrskem sedlu. Take poti, ki se rade vlečejo, je treba nažgati s hitrejšim tempom in se hitro vdajo. Na Kokrskem sedlu je že slutiti kakšen dan naju čaka višje gori. Ne prav rahel veter me kar malo prestavlja, ko iščem najboljše kotičke za razglede. Ko pride Mateja si v Cojzovi koči privoščiva še kavico in posladek.

Naprej od sedla je končno na vrsti tisti zanimivi, vznemirljivi del današnje ture. Na razcepu zavijeva proti Skuti. Poti slediva samo do Malih Vratc, kjer končno zavijeva levo po dobro vidni stezici. Pot naju vodi po travnatem grebenu Dolgih sten. Razen, da je zelo vetrovno, je vreme lepo in jasno in ni nobenih problemov z orientacijo. Potrebno je samo slediti grebenu, pot pa kažejo tudi možici in občasno se najde kakšna zbledela markacija. Na desni strani grebena svet strmo pada proti Malim Podom. V teh Dolgih stenah je tudi nekaj plezalskih smeri, naša pot pa samo sledi grebenu, ki je vrh teh sten. Travnata podlaga postaja vse bolj kamnita. Pred nama je Zgornja jama Grintavca. Zdaj zavijeva levo. Prečiva kratko melišče po dobro vidni stezici in zaplezava v steno, ki ne ponuja kakih težavnosti. Nekaj časa uspešno sledim starim markacijam, ko pa jih izgubim samo šibnem po prehodih direktno navzgor. Ni neke nevarnosti, da bi se zaplezal, stena je vsepovsod preplezljiva ali skoraj da prehodljiva. Poti čez streho se priključiva kakih sto metrov pod vrhom, ravno na območju ko zaideva v meglo.

Zaradi megle na vrhu ni razgleda, piha pa orkanski veter iz severne strani, zato se odpoveva načrtu, da bi sestopila čez Mlinarsko sedlo, ampak se odpraviva navzdol po najbolj običajnem pristopu čez Streho. Ker se nočem spustiti samo navzdol do avta, premlevam, kako bi začinil tale spust v dolino. Razmišljam, da bi se povzpela še enkrat navzgor čez Mala Vratca na Male Pode in sestopila čez Gamsov Sekret. V sestopu pred sabo opazujem Kalško skupino s Krvavcem v ozadju. Ja, to je to. Greva še na Kalško goro in sestopiva po lovski poti proti Žagani Peči. Majhen problemček je, da je to neoznačena stezica, ki je ne poznam in nimam pojma, kako jo bom našel na vrhu. Na zemljevidu ni vrisana, zato s telefonom pregledam še vse mogoče zemljevide na spletu, kar nekako daje upanje, da se bo stezico dalo najti. Odločiva se, da greva gor, potem pa če ne najdeva lovske stezice, se pač vrneva nazaj.

Po severozahodnem pobočju Kalške gore se iz Kokrskega sedla vzpenjava proti grebenu Kalske skupine. Pot ni dolga. Vmes opazujem grape in možnosti za morebitne prehode čez steno navzgor. Mika ma takšne vrste avantura, ampak me skrbi, da bi se kje zaplezal. Hitro prideva do grebena na neizrazitem sedelcu. Kalška gora je kakih deset minut po grebenu nazaj proti severovzhodu. Moj pogled pogleduje proti pobočjim na drugi strani. Lepo se vidi stezico, ki pelje navzdol, zato nimam več skrbi glede iskanja poti za sestop. Po lepi travnati stezici na grebenu obiščeva Kalško goro.

Sestop je na začetku precej strm. Čez skalni skok pomaga jeklenica. Kmalu zatem zapustiva markirano pot, ki pelje proti Krvavcu in zavijeva naravnost navzdol. Pot se poravna in na visokogorskih podih Kalce se stezica malce izgublja, smer pa lepo nakazujejo možici, dokler ne prideva do izrazite stezice, ki sem jo gledal že iz vrha in po kateri se ne da več izgubiti. Najprej je nekaj ruševja, kmalu pa postaja vse bolj gozdnato. Na levi strani se pojavljajo navpične stene, ki so videti zelo atraktivne. Spust postaja vse bolj strm, dolina pa je videti globoko pod nama. Stezica je prijetno mehka in nezahtevna, kljub strmini, ki ne popušča do konca. Skrb, da naju bi pot pripeljala v dolino predaleč od avta, je odveč, saj prideva točno do parkirišča z najinim avtomobilom.

Lepo izkoriščen prazničen dan. Pot na Grintavec čez Dolge stene zelo priporočam vsem, ki se vsaj malo znajo sami orientirati v hribih in se ne bojijo kratke prezpotne plezarije na vršnji stenci, kot alternativo poti čez streho. Lovsko pot na Kalško goro pa prav tako; senčna pot do višine, kjer se ne pričakuje več vročine v poletnih mesecih zagotovo olajša vzpon na to območje.