Torbar trail

Zopet sem se vrnil na trail v Postojno. Kraj, poln zgodovine. SLO 100 so bile tiste prijetne tekme brez velikega pompa, s srčnimi ljudmi, ki so obsedeni s tekom po stezicah. Zaradi takih ljudi je danes vse skupaj zraslo v množičnost. Trail ni več rezerviran za posebneže, ki smo se pred desetletjem podajali na pohajkovanje po hribih in dolincah in seveda tekmovali, kdo bo najhitrejši. Zdaj je tu polno mladih in starih, ki iščejo doživetja, tekmujejo ali pa se preprosto umikajo stran od ponorele civilizacije. In naravo imamo v Sloveniji že za vogalom, zato sem vesel, da sem tu doma. 

Ogromno starih prijateljev je tukaj. Kako lepo je priti na tekmo v kraj, kjer so mnogi veseli, da sem spet prišel. Nič hudega, če je to druga tekma, drug organizator. Mnogi, ki pomagajo kot prostovoljci, so še vedno tisti od takrat. In spet so tu tiste znane stezice in nekateri znani sotekači. Še vedno je globoko v mojem srcu zasidrana tista zadnja SLO 100 tekma, ki se je sicer odvijala v bližnjem Rakovem Škocijanu, na kateri sem prvič pretekel 100 milj in zaradi okrnjene konkurence celo zmagal.

Iz mesta se hitro znajdemo na ozkih stezicah. Mladina me v klance prehiteva, na spustih pa so moja stara kolena še vedno hitrejša od neizkušene mladine. Malce nerodno je, ker se prehitevamo med seboj po ozkih stezicah, kjer ni pravega prostora. Sploh v hitrem spustu je težko najti prostor ob stezi. Osem kilometrov do vasi Studeno je trasa zares lepo speljana po stezicah, malo gor, malo dol, oziroma lepše rečeno – po razgibani ravnini.

Tina na prvi okrepčevalnici poskrbi za dobro voljo in poln energije grem v vzpon proti Sv. Lovrencu, ki pa ni tako strm, kot je bil včasih na SLO 100, ker smo tokrat šli po nekakšnem manj strmem obvozu, vsaj tako se mi zdi. No, proti vrhu se vseeno postavi pokonci, in jaz, poln energije, prehitevam opešano mladino. V prijetnem spustu po gozdni cesti pa samo še bolj leti. Očitno so dolgi jutranji teki na morju obrodili sadove in kondicija le ni tako slaba. Greben Špilnika in spust daleč v dolino sta precej tehnična, potem pa se kmalu znajdem na drugi okrepčevalnici, kjer mi spet maha Tina. No, vmes, zgoraj na sedlu, je bila še ena neuradna okrepčevalnica.

Zadnji kilometri so spet tista razgibana ravnina, ampak zdaj so noge počasi prešaltale na rezervno energijo in napredovanje se malce upočasni. Včasih so me taki težavni zadnji kilometri veliko bolj spravljali v obup in slabo voljo. Spominjam se časov, ko sem si ob takih trenutkih govoril »nikoli več« ali »kaj mi je tega treba«, v zadnjem času pa samo uživam v samotnem potovanju po divji pokrajini in sprejemam mučenje telesa kot nekaj normalnega, nekaj, kar me utrjuje in krepi – tako telesno kot duševno.

Na cilju sem pod tremi urami. Nekako sem kar zadovoljen z doseženim. In ko tako sedim v ciljni ravnini, z nasmehom na obrazu in utrujenostjo v nogah, se zavem, da ni pomembna le številka na uri. Bolj kot rezultat štejejo občutki – srečanja s starimi prijatelji, prijazna beseda prostovoljca, trenutki, ko se sam s sabo spopadam na poti. To je tisto, kar me vedno znova vleče nazaj na stezice. Tekme minejo, rezultati zbledijo, a spomini in občutek povezanosti z ljudmi ter naravo ostanejo. In danes je bil dan, ko se je to še enkrat potrdilo. Skupaj smo ustvarili praznik teka in prijateljstva. In seveda, velik aplavz in iskrene čestitke Tanji za zmago na 10 kilometrov.

Pokal gozdnih tekov 2025

Molniški tek

Preprosto zato, ker me je prijatelj Borut vabil že nekaj let, ker je lepa, prijetna trasa in ker je štartnina zelo poceni, sem se končno odločil, da grem na ta tek. Čeprav se imenuje Molniški tek, se tek Molniku pravzaprav izogne. Trasa je speljana bolj severozahodno od njega, kar pomeni, da smo šli nekajkrat gor in dol po severnih pobočjih Golovca. Skoraj ves čas je pot potekala v prijetnem zavetju gozda po stezicah, ki so tu, na pragu prestolnice, kar dobro obiskane. Bilo je ogromno navijačev, največ iz domačega športnega društva Zadvor. Okrepčevalnice so bile navdušujoče, štrudelj pa je bil odličen.

Tekel sem na polno, kolikor sem pač zmožen na 15 kilometrih traila, in posledično sem se uvrstil na drugo mesto v kategoriji. S tem sem dobil dovolj veliko spodbudo za udeležbo na preostalih dveh tekmah pokala gozdnih tekov. Po tekmi smo kar predolgo čakali na rezultate in še dlje na podelitev in stopničke. Na srečo smo se tukaj srečali z nekaterimi starimi prijatelji in na sami prireditvi je vladal pravi žur, tako da smo z veseljem malo dlje počakali. Tudi grozeči oblaki z nevihtami so se nas v krogu izogibali.

Vsekakor je bilo to prijetno preživeto nedeljsko dopoldne na tekmi, kakršne me spominjajo na stare čase, pred trejli, ko smo tekli večinoma na kratkih, hitrih tekmah, brez nahrbtnikov in gore obvezne opreme. Lahkotno in hitro.

Rožnik trail

Spet sem tekel v zame idealnih temperaturah za tek po gozdu, tokrat za spremembo v četrtek popoldne na kar dobro obiskani novi tekaški prireditvi. Ampak nič čudnega, gozdovi sredi prestolnice so idealen kraj za dober obisk tudi sredi tedna. Mislim, da kaj precej več tekmovalcev teren in prireditveni prostor niti ne bi mogla pogoltniti.

Tekel sem na tej dolgi, 17-kilometrski progi, ki pa je bila speljana v dveh krogih po 8,7 kilometra. Ta trasa tudi edina šteje v pokal gozdnih tekov, kjer se še borim za prvo mesto v kategoriji. Štart je bil izjemno hiter in vedel sem, da s takim tempom ne morem zdržati osemnajstih kilometrov. Vmes je bilo ogromno tekačev iz krajših prog, zato je bila hitrost precej pospešena. Prvi krog sem pretekel v 46 minutah in v drugi krog sem štartal z močno voljo, da vzdržujem zastavljeni tempo.

Lepo speljane stezice po območju Rožnika so hitre, ampak moje telo se je vseeno dovolj utrudilo, da sem proti koncu malo popustil. Tudi konkurenca je bila na tej tekmi malo močnejša, zato se na tej tekmi nisem uspel uvrstiti na stopničke v kategoriji, sem se pa zato prebil na prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Borba bo še na naslednji tekmi, saj se nekdo še hitreje prebija iz ozadja in tudi on je že prijavljen na zadnji tek.

Gozdni tek okoli Ajdovščine

Če je Rožnik v centru Ljubljane in Golovec nekje na obrobju, je ta Ajdovščina malo bolj odmaknjena in neznana. To se vidi tudi na štartu, saj so prišli večinoma sami lokalci iz Dola pri Ljubljani. Zraven pa nas je tudi nekaj entuziastov, ki smo se navdušili nad konceptom pokala gozdnih tekov. Že spet je bila nedelja najbolj vroč dan v tednu, pred napovedano ohladitvijo v ponedeljek. Ampak tako kot po Rožniku in Golovcu, so tudi tukaj lepo speljane in uhojene potke, take taprave za gozdni tek. In prišel sem tekmovat.

Tečem hitro. Lepo speljani spusti omogočajo izjemno hiter tek in široke potke dopuščajo prehitevanje. Na prvi polovici me v klance nekateri še prehitevajo, medtem ko sem na spustih že od začetka suveren. V najdaljši klanec počasi omagajo vsi okrog mene in konkurenca so zdaj samo še tisti pred mano. Od začetka sem ubral tempo, ki ga lahko zdržim do konca. Seveda sem dol precej hitrejši kot gor, po ravnini pa tudi kar dobro leti.

Domačini ob progi navdušeno navijajo. Med njimi je tudi prav posebna navijačica, ena izmed legend slovenskega športa – Petra Majdič, ki me spodbuja v enem izmed klancev.

Na predzadnjem spustu, ko spet letim na polno, se zelo približam tekmovalcu pred sabo in v naslednji klanec ga z lahkoto prehitim. Nimam pojma, da sem zaradi tega kar naenkrat spet prvi v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Nekaj v meni ve, da se zdaj ne smem vdati in da moram na polno naprej. Nekaj časa mi še sledi, v dolgem spustu po makadamu pa se ga dokončno otresem. Proti cilju je še krajši klanček, po katerem šprintam z zadnjimi močmi.

Buljim v rezultate in vidim, da mi je uspelo. Zmagal sem v kategoriji, s čimer sem si zagotovil tudi prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Na podelitvi pa doživim še eno presenečenje, saj mi v roke porinejo tudi pokal za drugo mesto absolutno za pokal gozdnih tekov. To me tako preseneti, da sploh ne morem razmišljati in še zdaj mi ni jasno, če to ni mogoče pomota.

P.S.

Res je bila pomota. V kategoriji sem res zmagal, absolutno pa niti slučajno nisem bil drugi. Mi je bilo hitro jasno, ampak najprej je zmedena glava in uspeha željno srce samo vzelo želeno nagrado, ki niti slučajno ne pripada meni.

Radulja

Radulja je najdaljša trail trasa na Šmarješkem teku. Lepa, prijetna topla nedelja je ravno pravšnja za kopanje v bazenu v Šmarjeških toplicah po pretečenih 28-ih kilometrih gor in dol po dolenjskih gričih. Vsekakor bi bilo samo kopanje malce dolgočasno, nedelja bi izzvenela nekako neizpolnjeno, zato je bila triurna uvertura tekanja po prijetno ohlajenih gozdičkih okoliške pokrajine najboljši možen začetek dneva.

Pravzaprav je dan idealen za kopanje, za tek pa je bilo že dopoldne zelo vroče, vsaj tako bi trdilo večina mojih kolegov na teku. Na s soncem obsijanem najdaljšem vzponu je to res še nekako prišlo do izraza, in tudi na nekaterih sončnih odsekih proti koncu je zelo pripekalo, sicer pa je večina traila speljana skozi prijetno senco gozdičkov Dolenjske pokrajine. Moje telo ima raje toploto kot mraz, pa čeprav me boste večkrat videli tudi kopati se v ledeni vodi. To počnem zaradi izhoda iz cone udobja, sicer pa se najraje namakam v pretoplih đakuzijih. Tudi temparature na današnjem tekanju so mi bile, vsaj po gozdovih nekako ravno pravšnje.

Prišli smo vsi, cela družina. Punce so me pospremile na start, potem pa so se šle že kopat. Start je bil spektakularen, z baklami in glasno muziko. Adrenalin je šprical po žilah in začetek je bil hiter in lahkoten vse do tistega slavnega s soncem obsijanega vzpona. Ko se vsi tisti začetni zagnanci malo umirijo, postane prehitevanje malce nadležno, ampak tudi to smo z lahkoto speljali. Gužva se je kmalu razrečila in prava trail avanturica se je pričela. Paše mi ta gričevnato gozdnata pokrajina, na kakršni sem tudi doma in na podobnem tudi največ treniram. Se pa v teh poznopomladnih dneh čimbolj izogibam ozkih stezic z veliko podrasti, ker klopov kar mrgoli. No, danes se me ni prijel nobeden, verjetno so že prej poskakali na ta hitre in jih za nas počasnejše ni ostalo nič več.

V okviru prireditve je bil organiziran tudi pohod, zato je bilo v srednjem delu trase ob progi veliko navijačev - pohodnikov. Med njimi je bil tudi moj prijatelj Lojze, ki me je pričakal ravno na eni izmed okrepčevalnic, na kateri sem spil skoraj liter izotonika. Res, da mi vročina paše, ampak dehidracija se prime tudi mene. Čeprav je bilo v razpisu jasno napisano, da moramo imeti lastne lončke za pitje, je bila tekočina v majhnih kozarčkih, ki nikakor ne zadostujejo, da bi se človek odžejal. Zares mi je bilo škoda, da bi spraznil sedem decilitrskih lončkov, ki bi romali v smeti, zato sem si sam postregel iz velike kante. Še dobro da sem toliko spil, ker na naslednji okrepčevalnici je bila na mizi samo steklenica vode in steklenica cocacole. Ne vem, ali so imeli še kaj spravljeno kje v hladilniku, ampak bilo mi je kar malo narodno spiti preveč, pravzaprav bi lahko spil vse, če bi hotel. Na srečo je bilo naprej tekočine spet v izobilju.

Proti koncu me je vročina vseeno malo zdelala. Ta del je bil spet kar precej po soncu. Moral sem se kar malce potruditi, da mi je uspelo priti do cilja pod tremi urami. Seveda mi je Lojze takoj potisnil pivo v roke. Mislim, da lahko pohvalim tole dolenjsko prireditev, ki se je zares lepo razvila. Pred petnajstimi leti je bil tu samo en dolgočasen tek v okviru dolenjskega pokala, ki se je zdaj razvila v mogočno dvodnevno prireditev z vključenim kopanjem v zunanjih bazennih v Šmarjeških toplicah.

In zdaj lepo ležim v senci, pijem pivo, se namakam v toplem lesenem bazenu in, prvič v življenju, skačem po trampolinu, ko spremljam Karlo na otroškem igrišču.

Spartan Trifecta Bled

Spartan je velika organizacija, ki pripravlja izjemne dogodke, ki niso navadne tekaške tekme z ovirami. Gre za preizkušnjo duha, telesa in vzdržljivosti, pa tudi trme in prilagodljivosti. Vsak njihov dogodek te prevzame – in to dobesedno. Sistem je postavljen tako, da ti ne pusti stati na mestu. Vedno znova ti ponudi nov izziv, nov cilj, novo mejo, ki jo lahko premakneš. In počasi, skoraj neopazno, postaneš del plemena. Plemena Špartancev.

Najprej je vse skupaj videti zelo nedolžno – sprejmeš izziv, greš na eno tekmo, mogoče še kakšno dodatno, da vidiš, kaj zmoreš. In tako prideš do Trifecte – kombinacije treh tekem: Sprint, Super in Beast. Ko enkrat to dosežeš, se svet Spartana zares odpre. Nenadoma izveš za posebne medalje, ki jih dobiš, če v enem letu narediš več Trifect. Sistem nagrad je zasnovan tako, da spodbuja tvojo vztrajnost in radovednost. In če imaš rad izzive, te hitro zanese še globlje – proti Spartan Ultra, še daljšim in bolj napornim preizkušnjam, in za najbolj pogumne celo do The Death Race, tekme, katere ime vse pove.

Ko enkrat padeš notri, lahko zapraviš ogromno denarja samo za štartnine, namestitve in tudi opremo. Štartnine niso poceni. Dogodki so največkrat na prestižnih turističnih lokacijah, zato so drage tudi namestitve. Imajo pa tudi Spartan trgovino z vso mogočo športno opremo in močno zasoljeno ceno. Na srečo obstaja zanimiva možnost – če se prijaviš kot prostovoljec in pomagaš na prireditvi, lahko pridobiš brezplačno štartnino za naslednjič. Tako lahko združiš prijetno s koristnim: si del ekipe, vidiš, kako vse skupaj poteka iz zakulisja, in obenem zaslužiš možnost, da se kasneje sam podaš na progo.

Sam sem do zdaj že opravil Sprint, Super in Beast tekmo – torej vse tri, ki sestavljajo Trifecto. A tokrat sem si zadal poseben izziv: opraviti vse tri v enem samem vikendu. Lokacija? Blejsko jezero in okolica, – čudovita kulisa za tako izkušnjo. V soboto dopoldne startam najtežjo – Beast. Popoldne opravim še Sprint v netekmovalni skupini, zato imam občutek da delam z amaterji. V nedeljo pa se dokaj lahkotno odpravim še na Super. Tri tekme v dveh dneh. Z vsakim korakom in predvsem vsako opravljeno oviro se meje odmikajo in dosežki uresničujejo

Ovire na progi mi niso več neznanka – večino sem jih že spoznal na prejšnjih tekmah. Tokrat sem se odločil, da grem skozi vse tri tekme čim bolj lahkotno, brez pretiranih tekmovalnih ambicij. Glavni cilj je dokončati vse in domov prinesti kopico novih medalj. Vsaka tekma prinese svojo medaljo, vsaka od teh ima tudi tretjino Trifecta-medalje, ki se sestavi v celoto. Poleg tega dobiš še posebno medaljo, če opraviš vse tri tekme v enem vikendu. In prav ta je bila tokrat moj glavni motivator.

Start na vseh treh tekmah je podoben – nekaj lažjih začetnih ovir in nato skok v mrzlo vodo Blejskega jezera. Ta trenutek je res nekaj posebnega – ko voda oblije telo, te popolnoma prebudi in resetira. V trenutku si z mislimi tukaj in zdaj. Kot ultra trail tekaču mi tek po okolici Bleda proti Pokljuki ne predstavlja večje težave – zame je to lahkoten drnec, skoraj meditativna izkušnja. A ne gre samo za tek. Ovire so tiste, ki ustvarijo pravi izziv.

Nekatere ovire so za mene pač pretežke, zato naredim tudi nekaj kazenskih krogov – oziroma delam burpeeje. Izkaže se, da je bilo treniranje burpeejev doma zelo pametna odločitev. Zdaj z njimi opravim bistveno bolj lahkotno, kot prejšnja leta. Seveda to ne pomeni, da je 30 burpeejev kar naenkrat enostavno – še vedno so naporni. A ni več tiste panike in izčrpanosti. Vem, kako si jih razporediti, kako dihati in seveda imam kondicijo, da jih počasi lahko delam skoraj v neskončnost - kot tek na ultrah.

Iz tekme v tekmo sem bolj utrujen – a hkrati bolj izkušen. Nekatere ovire rešujem lahkotno, za druge se moram zelo potruditi, včasih pa se odločim za kazenski krog ali burpeeje. Kopje sem uspešno zadel samo enkrat – vedno je nekaj adrenalina v tistem trenutku, ko ga držiš v roki in meriš v tarčo. Pri puzanju pod bodečo žico pa sem se naučil nekaj pomembnega: če ti blato umaže dlani, je plezalna ovira takoj zatem skoraj neizvedljiva. Zato sem na naslednjih tekmah pri puzanju obrnil dlani navzgor, da sem ohranil čiste roke. In res – čeprav so oprijemi blatni na začetku, ker so jih umazali drugi tekmovalci, gre naprej bistveno lažje, saj je večina kmalu zdrsnila dol in so naprej oprimki čisti.

Eden izmed bolj zanimivih trenutkov se zgodi na prvi tekmi, tik pred ciljem. Sem že zelo utrujen, a mi vseeno uspe splezati po vrvi do vrha. Potem pa mi roke preprosto odpovejo. Dol ne zmorem več normalno plezati, ampak samo podrsam po vrvi in si skoraj zapečem dlani. To je zame trenutek, ko spoznam svoje meje – in jih naslednjič spoštujem. Pri tej oviri potem raje izbiram burpeeje. Zadnje ovire, po štangah in obročih se sploh ne lotim nobenkrat. Direktno iz vode popolnoma moker in hkrati že zelo izčrpan, bi bilo tam nemogoče plezati. Raje grem še enkrat kazensko v vodo in potem samo še čez ogenj v cilj.

Ta Spartan vikend na Bledu mi bo ostal v spominu še dolgo. Ne samo zaradi utrujenosti ali zaradi štirih, oziroma petih medalj, ki zdaj visijo na moji steni. Temveč zaradi občutka česa sem zmožen in predvsem doživetja. Spet sem premaknil nekatere svoje meje. Dokazal sam sebi, da zmorem kar si zadam. Da sem v dveh dneh opravil nekaj, kar se zdi marsikomu noro – in to brez resnih poškodb, z nasmeškom in občutkom notranje zmage. Spartan te nauči marsičesa. Predvsem pa tega, da je največja zmaga tista nad samim seboj. In to je nekaj, kar nosiš s seboj še dolgo potem, ko se medalje nehajo svetiti in ko blato zleze iz čevljev.

Spartan Race Bled

Start je ob jezeru. Energični zvoki motivacijske glasbe se mešajo z spodujevalnimi besedami napovedovalca Žige, kar dviga raven adrenalina med sotekmovalci. Jaz sem spet dokaj umirjen in osredotočen. Nekje globoko me stiska rahla tesnoba pred težkimi ovirami, še bolj pa pred kazenskimi 30 burpee- ji, za vsako neuspešno opravljeno oviro. Dolgi tek in višinci za mene tukaj niso nič kaj posebnega, pravzaprav je to skoraj da počitek med ovirami. Gledalci, med katerimi so tudi moje punce, navdušeno spodbujajo tekmovalce in prevzame me tok dogajanja.

Kmalu po startu so prve lažje ovire in potem že plavanje v jezeru. Ves premočen z mokrimi rokami potem preizkusim rahlo nihajočo vodoravno lestev. Ja saj gre, nekaj moči že imam v rokah, ampak ko je treba preskočiti na drugo lestev, cmoknem dol in takoj mi je žal, da sem sploh poizkušal, saj je kazen tukaj samo še malo plavanja v jezeru, kar sploh ni noben izziv. Samo burpeejev se bojim.

Še nekaj ovir na travniku. Predvsem sedemdesetkilsko kuglo je kar težko prenašati po razmočenem terenu. Sledi pa strm naskok na Ojstrico. Tukaj začnejo odpadati močni mišičasti bodybilderji. Zdaj je lažje nam lahkotnim atletom. Previdnost na rahlo blatnem spustu ni odveč. Nošnja bremena po blatnem terenu pa je zahtevna predvsem zaradi blatnih drsalnic na poti.

Dolg vzpon visoko proti pokljuški planoti je pravzaprav zelo umirjen. Nekaj nezahtevnih ovir in klanec v katerega ne pretiravam, ker svoje moči šparam za težje ovire in morebitne burpeeje. Zelo visoko steno nekako preplezamo skupinsko, tako da pomagamo drug drugemu, drugače bi lahko tam kar zaključil. 

Nekaj težkih ovir, ki za kazen nimajo burpeejev, ampak kazenski krog, namerno sploh ne poizkušam preročkati, ampak grem direktno v kazenski krog, ker je to bistveno lažje. 

Prenašanje težkega bremena do neverjetnega razgledišča z Blejskim jezerom in otokom v ozadju folk spravlja v ekstazo in občudovanje slovenske neverjetne pokrajine. Razgled je v današnjem vremenu še posebej spektakularen.

Počasi se spuščam nazaj v dolino. Na nekem mestu me prav prestraši veliko število sotekmovalcev ob izvajanju burpeejev. Saj ovira sploh ni zahtevna. Samo po gredi se je treba sprehoditi. Jaz že brzim dalje navzdol.

Ciljne ovire so ponavadi najzahtevnejše. Plezanje po vodoravni vrvi mi olupi kožo na nogi. Kopje sem vrgel v tarčo, ampak se je žal povesilo do tal. Kazen je kazenski krog z bremenom. Nekatera spektakularna plezala so v bistvu prav lahka, plezanje po vrvi navzgor mi za las uspe in s tem se dokončno rešim burpeejev. Zadnjo zahtevno oviro kar izpustimo in se raje odločim za kazensko plavanje.

Skok čez ogenj v cilj in veliko zadovoljstvo ob kupu železja v obliki medalj, ki mi jih obesijo okoli vratu. Vesel sem, da sem vse skupaj dokaj lahkotno zaključil. Zdaj pa bodo kmalu na vrsti še otroci...

Emperor

V Ajdovščini na startu in v Ajdovščini na cilju, vmes pa 30 ur in pol hipnotičnega stanja. Dovolj dolga terapija, da je čisto normalno, če na cilju nisem več isti človek, kot sem bil na startu. Sem sem prišel, da opravim še z Emperorjem. Že v prvih letih dogodka sem opravil s krajšimi razdaljami, potem pa so dodali še to kraljevsko in kar nekaj let sem ostajal dolžnik. Enkrat samkrat v življenju sem naredil nekaj podobnega na takratni prireditvi SLO 100, ko sem prekorakal sto milj in postal Krpan. Takrat sem bil zares visoko motiviran, tokrat pa samo sem tukaj, kot da sem skočil za nekim ne nujnim opravkom, ki sem se ga pač odločil narediti. Čutim popolno umirjenost in skladnost duše s telesom. Duša se je odločila in telo bo to naredilo. Kako sebično se to sliši? Duša si nekaj zaželi in telo ji mora izpolniti željo, pa če je še tako nemogoča. In potem se na cilju vsa ponosna baha z opravljenim, telo pa trpi za posledicami in morebitnimi poškodbami po tem nesmiselnim izčrpavanjem. Nato pa si po nekaj dneh telo zopet opomore in zažari. Ko je duša zadovoljna, telo postane nepremagljivo in vse ranice ga samo še okrepijo. Tako postajamo boljši in močnejši.

Petnajst minut pred startom niti ne vem, kam se moram postavit, ura pa kaže da moj srčni utrip bolj spominja na umirjeno meditacijo, kot pa na visoko vznemirjenje pred startom. V množici ljudi prepoznam nekatere stare znance. Drug drugemu zaželimo lahke noge in veliko sreče. Minili so časi, ko smo se skoraj vsi poznali med sabo. Pleme stezičarjev se je močno razširilo, poleg tega pa smo Slovenci na tej tekmi v manjšini. Še vedno pa je to najlepši šport, kjer smo vsi eno in je tekmovanje za večino zelo postranskega pomena. Tisti, ki ne sanja o stopničkah vsaj v kategoriji, nima tekmovalnih ciljev. Mogoče je cilj čas, v katerem bi si želel opraviti z avanturo, ali pa je cilj zgolj priti do cilja. In tudi to je že preklemano težko in zahteva poleg izjemnega telesa tudi jekleno voljo. Prireditev so po teh nekaj letih moje odsotnosti dvignili na zares visoki nivo. Naokoli se sprehajajo Rimljani, poskrbljeno je za zabavo otrok, ki so tudi že odtekli svoje kategorije. Lavričev trg je poln ljudi in jaz se moram zares počasi posloviti od svojih deklet in ugotoviti, kje točno in v katero smer sploh bomo startali.

Po začetni ravnini ob reki Hubelj do njenega izliva v Vipavo so vsi tako hitri, da tečem med zadnjimi, pa se mi vse eno zdi, da bi moral teči veliko počasneje za doseganje enakomernega tempa na tej neskončni poti. Ponavadi me je ta začetni hiter tempo sotekačev nekako potegnil, tokrat pa mi je kar nekako vseeno, kaj počnejo drugi. Na vajah hipnoze smo, samo za hec, poizkusili nastaviti mojo podzavest, da bo že od začetka postavila optimalni tempo za tako obsežno turo. In zdaj me čudi, da to resnično deluje. Vsaj polovico poti napredujem s konstantnim tempom, če seveda upoštevam tudi konfiguracijo terena, in moje telo ostaja prijetno lahkotno skoraj tja do stotega kilometra. Kako drugače se obnaša večina sotekačev, pa pove podatek, da sem na prvi kontrolni točki šele na triindevetdesetem mestu, po najdaljšem vzponu na Nanosu, ko odpadejo tisti najbolj zagnani na začetku, sem že šestdeseti, nekje na polovici trase pa se vsidram okoli petintridesetega mesta.

Čez Planino do prve okrepčevalnice v Ložah se že precej stemni, vendar se mi nekako uspe pretihotapiti do sem brez lučke. Od tu naprej pa je prvi malo resnejši klanček čez Socerb in spust v Podnanos. V čelki imam nove baterije in vseeno imam občutek, da nič ne vidim, medtem ko imajo nekateri čelke, ki popolnoma razsvetlijo temno noč. Malo sem zaskrbljen, da ni kaj narobe z mojo čelko, ki je ena najboljših, vendar že malo v letih. Nove baterije so ponavadi še po dveh nočeh svetile s polno močjo, tako da je tole precej čudno. Res bi bilo neugodno, če bi moral odstopiti zaradi nedelujoče svetilke. Na spustu sploh ne morem slediti terenu, še težje pa vidim oddaljene oznake, čeprav so odsevne, tako slabo si osvetljujem pot. Rahlo upanje tli v meni, da so zanič čisto nove baterije in da je s čelko vse v redu. Na postaji v Podnanosu s tesnobo v srcu zamenjam bateriji in potem.... Razsvetlenje! Naredi se dan. Zdaj imam lučko, ki je skoraj močnejša od avtomobilskih in jo moram močno zmanjšati. Oddahnem si. Zanič baterije vzamem s sabo samo zato, ker so rezervne baterije obvezna oprema, ki pa meni ne bo mogla koristiti. Sem pa prepričan, da noč ne bo vzela novih polnih baterij, jutri pa mi bo Mateja že dostavila nove za vsak slučaj.

Pomirjen v duši in z novim zagonom v zmernem enakomernem tempu naskočim Nanos. Pred startom smo dobili opozorila o nizkih temperaturah in snegu na Nanosu, ampak če smo preživeli že razno razne zimske traile v bolj ekstremnih razmerah, bomo tudi s tem z lahkoto opravili. Med oblaki zasije tudi zanimivo obarvana luna. Sneg, razen na par zaplatah na spustu, ne predstavlja kakšne posebne ovire. Noč je prav prijetna. Telo ohranja razigranost s še vedno tistim idealnim tempom, ki prinaša sproščenost tudi v nadaljevanju, ne pa v neskončnost. Smo vzdržljiva bitja, ki lahko hodimo z zmernim tempom skoraj neomejeno dolgo, že rahel tek pa nas čisto počasi izčrpa. Največji izziv, vsaj za mene, pa je pomanjkanje spanja, ki na srečo v prvi noči še ne predstavlja kakšnega hudega nelagodja. Po sedmih urah in pol sem že v Vipavi. Prvi resen hrib je že za mano in samo še enkrat je potrebno na tako višino. V resnici je to samo samogovor za dvigovanje morale; sem šele na petdesetem kilometru in višince je treba narediti vse, tudi seštevek kratkih klančkov je velik zalogaj in kot se je izkazalo me do cilja čaka še točno za cel dan kolovratenja po okoliških hribih.

Na vrsti je hiter in strm vzpon na Kovk s še vedno lahkotnimi nogami in rokami - opora s palicami tukaj zelo prav pride, da se malo varčuje mišice na nogah. Počasi se stvari postavljajo na svoje mesto - za mano zaostane še nekaj tistih, ki so pretiravali na začetku. Prečenje Angelske gore po panoramski stezici, škoda da še v nočnem času, je navdihujoče potovanje po dolgih kilometrih travnate pokrajine, visoko ob robu planote. Ure in kilometri minevajo. To so dolge ure, ko sem sam sabo. Dolge ure pogovorov sam sabo, dolge ure kontemplacije in meditacije. Vse možne misli se pritihotapijo in odidejo. In ko vse misli odidejo, tisti redki trenutki, ko ni več misli, tudi časa ni. Ti brezčasni trenutki so popolnost. Ker so ti trenutki brezčasni, nimam pojma koliko so dolgi, po koliko časa se spet prikrade nova misel. So bile to ure, minute, ali zgolj kaka sekunda? Vseeno je, ker so večni. Potem se prikrade nova misel, nimam pojma od kje. Takrat se vprašam, ali jaz mislim misli, ali misli mislijo mene? Spomina na stanje brez misli pa ni nikjer, ker če ni misli, česa bi se sploh lahko spominjal? Ampak, takrat se zavem, da je tudi tu lepo. Začne se ptičje petje, ki še v globoki temi oznanja prihajajoče jutro. Med dolgotrajno intenzivno telesno dejavnostjo, katera ultra trail zagotovo je, se v možganih izločajo snovi, kot so opioidi, endorfini in endokanabinoidi. Tudi zato postane ptičje petje prijetnejše, pokrajina in razgledi neverjetni, in celo ljudje bolj prijazni. Ultra težki izzivi pa (p)ostajajo neizmerno privlačni. Lahko rečem, da sem prav prijetno zadet.

V Otlici je prva tranzicija, kjer se na hitro okrepčam in obnovim zaloge energijske hrane in... gasa dalje. Še vedno s še kar svežim telesom nadaljujem nebeško potovanje po panoramski stezici. Skozi Predmejo na Čaven in do žurerske okrepčevalnice na Mali gori. Žur je sedaj tak, kot je za pričakovati v jutru po prečuti noči. Vsi so zaspani. Nekje v tem prostoru me v velikih presledkih prehitijo prvi štirje iz stotke, ki so štartali tri ure in pol za nami. Občudujem njihovo hitrost in lahkotnost po sedemdesetih kilometrih gorskega teka.

Samo še enkrat je treba na špičko z nad jurjem nadmorske višine. Malce vzpona iz Male gore v oblačnem hladnem jutru na razgleden Kucelj mi še malo požene kri po žilah, preden se spustim v dolgo prečno spuščanje mimo Vitovske cerkve proti dnu doline. Nekaj tehničnega spusta in snega, pa široka gozdna cesta in celo plezanje po skalah na dolgi prečni stezici. Zdi se mi, da so cerkvico na gričku nad Vitovljami potisnili nekam daleč proti zahodu. Telo in noge so še vedno v dobrem stanju in delam se, kot da se že približujem cilju, ne pa šele polovici poti. V Vitovljah me pričakajo znani obrazi iz pred nekaj let, ko sva bila tukaj z Brino prostovoljca za Sportotime.

Nekje v dolini začne deževati. Dež ni nadležen. Samo, da ne bo teka po mokri travi ali blatu. Bil bi vesel, če ostanejo stopala in nogavice suhe v supergah. Punce me čakajo na naslednji okrepčevalnici pod Sveto goro na Prevali. Je takšen del dneva, da se malo potikajo naokrog in me spodbujajo na postojankah. Škoda, da dežuje in me morajo čakati v zasilnem šotoru na okrepčevalnici. Karla me je zares vesela in obljubim ji, da se kmalu vidimo na cilju.

Sveta gora je zadnja vzpetina na severni strani, potem pa me čaka dolga ravnina proti južnim gričem. Plezanje po podzemlju je še posebno zanimivo, dolg blaten spust po kolesarski progi pa je pravi izziv za varen prihod v dolino. Nimam pojma, kdaj je sploh prenehalo deževati in zdaj se celo počasi začenja jasniti. Upam, da ne bo prevroče, ker sem na tranziciji pozabil vzeti s sabo kratke hlače. Do okrepčevalnice v Rožni dolini, kjer me spet pričakajo punce je ravninski teren kar zanimiv. Počasi se začnem zavedati, da imam do cilja samo še šestdeset kilometrov. Telo sicer postaja vse bolj načeto, ampak vem da bom pregural to pot do cilja. Karla mi priteče na proti. Na tej okrepčevalnici je zares veselo, pa tudi igrišče je zraven, da se otroci pozabavajo.

Dolga ravnina naprej mi načenja voljo. Zdaj sem odločen, da se nikoli več ne bom šel kaj takega. Kako zanimivo!? Zavest in podzavest se gredo svojo igro. Ko telo ne zmore več, oziroma z muko napreduje, se ne ustavim, ampak mu samo prigovarjam, da naj se samo še tokrat potrudi, da je to zadnjič in da nikoli več ne grem na tako zahtevno tekmovanje. To prav resno mislim in verjamem sam sebi. Potem pa se že takoj po cilju zgodi, da razmišljam o prihodnjih izzivih. Zdaj tudi že po ravnini vse več hodim. Blazinice na podplatih postajajo razdražene in komaj že čakam, da se sprehodimo še čez dolgo zadnje hribovje. Na prvem hribu v stolpu na Cerjah prikorakam do tranzicije.

Malo osvežitve in hitro naprej.  Gor in dol po razgibanem terenu v območju požganih borovcev, ki so zgoreli v obsežnem kraškem požaru iz pred dveh let. Najbolj sem vesel gozdne ceste, speljane v položnem spustu, ki mi omogoča kolikor toliko normalen tekaški korak. Dandanes je že splošno znano, da je človeško telo prilagojeno za dolge teke. Dolge kite na nogah, mehanizem v vratu, ki nam stabilizira glavo, izjemno učinkovit hladilni sistem in prilagojeno srce. Vse kaže da so bili naši predniki tekači na dolge proge, drugače nam varčna evolucija ne bi priskrbela vse te prilagoditve. Postavlja se samo vprašanje, zakaj so naši predniki tekli in s tem zapravljati dragocene kalorije. Vztrajnostni lov v časih, ko še niso poznali orožja je samo eden iz med možnih odgovorov. Velika žival je bila za neoboroženega lovca zelo nevarna, razen če jo je izčrpal do takšne onemoglosti, da je ta preprosto obležala brez moči. Kakorkoli že, sem potomec tekačev, ampak na tej ekstremni razdalji pretiravam tudi s tem izjemnim telesom in zelo sem vesel naslednje okrepčevalnice na Taboru, kjer se vesela druščina pripravlja na dolgo noč, mene pa pričaka presenečenje. Zopet so tukaj moje punce, s katerimi se fotografiramo ob lesenem prašičku.

Sonce zahaja in počasi zakorakam v drugo noč. Če lahko ljudje tečemo dolge kilometre, je s hojo še precej lažje. Maščobna presnova lahko zadostuje za dneve dolgo potovanje. Tek je zdaj otežen zaradi utrujenosti telesa in predvsem zaradi razdraženih blazinic na podplatih. Leta crkljanja v udobnih čevljih nikakor niso v dobrobit za utrditev stopal, poleg tega pa lahko povzročajo napačno tehniko teka in s tem značilne tekaške poškodbe. Naši predniki so tekli bosi in po naravnem terenu. Imamo gene, ki nas ob pravilni vadbi lahko usposobijo za to, kar v svojem bistvu tudi smo. Bosonogi trail tekači. Na naslednji okrepčevalnici na gradu Branik sem srečal enega iz med njih. Ivi bo spremljal prijatelja do cilja - seveda bos. Bos je pretekel že velikanske razdalje, med drugim tudi 100 milj Istre.

Jaz pa obut in z močno razdraženimi blazinicami počasi napredujem čez zadnje gričke te epske avanture. Malo gor, malo dol. Celo večnost traja da prepotujem kilometer. Tam nekje spredaj je Planina in zadnja okrepčevalnica. Teči ne morem več - blazinice ne dovolijo. Zares me zanima, kakšno hitrost bi zdaj uspel razviti, če bi moral bežati pred medvedom. Skrite rezerve energije vsekakor so, bolečino v blazinicah pa bi telo samo odpravilo zaradi večjega privilegija. Bolečina je samo signal, da je nekaj narobe s telesom in da moramo ukrepati ali vsaj počivati, takoj pa ko se pojavi nekaj pomembnejšega za preživetje, bolečina začasno izgine. Tako mi z nekakšno samohipnozo že več ur uspeva eliminirati bolečino v rami, medtem ko se blazinice ne dajo - verjetno bi jih preveč poškodoval, če bi ta signal ignoriral in tega se podzavest dobro zaveda.

Skoraj po tridesetih urah prispemo na Planino. Zadnja okrepčevalnica in samo še pet že poznanih kilometrov. Ta del smo takoj po startu že pretekli v nasprotni smeri. To je bilo takrat, ko sem mislil, da bom zadnji, tako se je vsem mudilo skuriti dragocene kalorije. Zdaj, v nasprotni smeri pa izgleda, da je to tekma invalidov, tako nesigurno se vlečemo proti cilju. Nekaj spusta in potem samo še ravnina. Par kilometrčkov. Sem človek sposoben neverjetne vizualizacije. V teh zadnjih kilometrih se vživim v svoj dosežek, kot da sem že prikorakal skozi cilj. Čustva privrejo, mravljinci pridejo v kožo in solze se ulijejo. Nekateri mislijo, da ne znam izražati čustev, ker sploh ne vejo, da je že predhodno vse privrelo iz mene. In ko prikorakam skozi cilj grem samo še v realnosti čez to, kar sem znotraj že doživel. Seveda sem navdušen nad dosežkom, ampak telo je utrujeno, neprespano in po bitki se je treba najprej spočiti in okrepčati, potem pa šele praznovati.

Velika hvala Mateji in tudi organizatorjem in prostovoljcem. Brez vas ne bi mogel narediti tega. Veliko ljudi po vsem svetu dela te epske zgodbe na sto miljskih trailih, le redki pa se tega spostopijo izven uradne prireditve, še redkejši pa brez vsake podpore. Tako da najbrž kaj takega brez pomoči ne bi nikoli počel. In ob vsem tem mi še ploskate. Ogromno spodbud in občudovanj, ki sem jih prejel ob trasi od popolnoma neznanih oseb, so bile odlična spodbuda in imel bi slabo vest zaradi vas, če ne bi prišel do cilja. Nisem jaz tisti, ki si zasluži občudovanje. To bi bilo sebično. Zato velika zahvala vsem, ki ste nesebično pomagali in nas spodbujali.

Nekoč, nekje že čaka nova avantura.