Pokal gozdnih tekov 2025

Molniški tek

Preprosto zato, ker me je prijatelj Borut vabil že nekaj let, ker je lepa, prijetna trasa in ker je štartnina zelo poceni, sem se končno odločil, da grem na ta tek. Čeprav se imenuje Molniški tek, se tek Molniku pravzaprav izogne. Trasa je speljana bolj severozahodno od njega, kar pomeni, da smo šli nekajkrat gor in dol po severnih pobočjih Golovca. Skoraj ves čas je pot potekala v prijetnem zavetju gozda po stezicah, ki so tu, na pragu prestolnice, kar dobro obiskane. Bilo je ogromno navijačev, največ iz domačega športnega društva Zadvor. Okrepčevalnice so bile navdušujoče, štrudelj pa je bil odličen.

Tekel sem na polno, kolikor sem pač zmožen na 15 kilometrih traila, in posledično sem se uvrstil na drugo mesto v kategoriji. S tem sem dobil dovolj veliko spodbudo za udeležbo na preostalih dveh tekmah pokala gozdnih tekov. Po tekmi smo kar predolgo čakali na rezultate in še dlje na podelitev in stopničke. Na srečo smo se tukaj srečali z nekaterimi starimi prijatelji in na sami prireditvi je vladal pravi žur, tako da smo z veseljem malo dlje počakali. Tudi grozeči oblaki z nevihtami so se nas v krogu izogibali.

Vsekakor je bilo to prijetno preživeto nedeljsko dopoldne na tekmi, kakršne me spominjajo na stare čase, pred trejli, ko smo tekli večinoma na kratkih, hitrih tekmah, brez nahrbtnikov in gore obvezne opreme. Lahkotno in hitro.

Rožnik trail

Spet sem tekel v zame idealnih temperaturah za tek po gozdu, tokrat za spremembo v četrtek popoldne na kar dobro obiskani novi tekaški prireditvi. Ampak nič čudnega, gozdovi sredi prestolnice so idealen kraj za dober obisk tudi sredi tedna. Mislim, da kaj precej več tekmovalcev teren in prireditveni prostor niti ne bi mogla pogoltniti.

Tekel sem na tej dolgi, 17-kilometrski progi, ki pa je bila speljana v dveh krogih po 8,7 kilometra. Ta trasa tudi edina šteje v pokal gozdnih tekov, kjer se še borim za prvo mesto v kategoriji. Štart je bil izjemno hiter in vedel sem, da s takim tempom ne morem zdržati osemnajstih kilometrov. Vmes je bilo ogromno tekačev iz krajših prog, zato je bila hitrost precej pospešena. Prvi krog sem pretekel v 46 minutah in v drugi krog sem štartal z močno voljo, da vzdržujem zastavljeni tempo.

Lepo speljane stezice po območju Rožnika so hitre, ampak moje telo se je vseeno dovolj utrudilo, da sem proti koncu malo popustil. Tudi konkurenca je bila na tej tekmi malo močnejša, zato se na tej tekmi nisem uspel uvrstiti na stopničke v kategoriji, sem se pa zato prebil na prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Borba bo še na naslednji tekmi, saj se nekdo še hitreje prebija iz ozadja in tudi on je že prijavljen na zadnji tek.

Gozdni tek okoli Ajdovščine

Če je Rožnik v centru Ljubljane in Golovec nekje na obrobju, je ta Ajdovščina malo bolj odmaknjena in neznana. To se vidi tudi na štartu, saj so prišli večinoma sami lokalci iz Dola pri Ljubljani. Zraven pa nas je tudi nekaj entuziastov, ki smo se navdušili nad konceptom pokala gozdnih tekov. Že spet je bila nedelja najbolj vroč dan v tednu, pred napovedano ohladitvijo v ponedeljek. Ampak tako kot po Rožniku in Golovcu, so tudi tukaj lepo speljane in uhojene potke, take taprave za gozdni tek. In prišel sem tekmovat.

Tečem hitro. Lepo speljani spusti omogočajo izjemno hiter tek in široke potke dopuščajo prehitevanje. Na prvi polovici me v klance nekateri še prehitevajo, medtem ko sem na spustih že od začetka suveren. V najdaljši klanec počasi omagajo vsi okrog mene in konkurenca so zdaj samo še tisti pred mano. Od začetka sem ubral tempo, ki ga lahko zdržim do konca. Seveda sem dol precej hitrejši kot gor, po ravnini pa tudi kar dobro leti.

Domačini ob progi navdušeno navijajo. Med njimi je tudi prav posebna navijačica, ena izmed legend slovenskega športa – Petra Majdič, ki me spodbuja v enem izmed klancev.

Na predzadnjem spustu, ko spet letim na polno, se zelo približam tekmovalcu pred sabo in v naslednji klanec ga z lahkoto prehitim. Nimam pojma, da sem zaradi tega kar naenkrat spet prvi v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Nekaj v meni ve, da se zdaj ne smem vdati in da moram na polno naprej. Nekaj časa mi še sledi, v dolgem spustu po makadamu pa se ga dokončno otresem. Proti cilju je še krajši klanček, po katerem šprintam z zadnjimi močmi.

Buljim v rezultate in vidim, da mi je uspelo. Zmagal sem v kategoriji, s čimer sem si zagotovil tudi prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Na podelitvi pa doživim še eno presenečenje, saj mi v roke porinejo tudi pokal za drugo mesto absolutno za pokal gozdnih tekov. To me tako preseneti, da sploh ne morem razmišljati in še zdaj mi ni jasno, če to ni mogoče pomota.

P.S.

Res je bila pomota. V kategoriji sem res zmagal, absolutno pa niti slučajno nisem bil drugi. Mi je bilo hitro jasno, ampak najprej je zmedena glava in uspeha željno srce samo vzelo želeno nagrado, ki niti slučajno ne pripada meni.