17. mali kraški maraton

Spet sem tukaj. V Sežani. Še nekaj minut je do starta 17. malega kraškega maratona. Že večkrat sem tekel tukaj in od leta 2008 sem manjkal samo zadnji dve leti. Letos pa se zopet vračam na kraj, kjer se je vse začelo. Ta tek je za mene nekaj posebnega zaradi zgodovine. Leta 2008 je bilo za mene prvič, da sem se udeležil kakšne tekaške prireditve. Ha, šele devet let je od takrat, ali pa že. Leta gredo hitro, ampak kilometrov se je v tem času nabralo še veliko več. Takrat sem tekel na 8 kilometrski razdalji, ki sem jo zmogel komaj v 38-ih minutah, pa sem bil s tem rezultatom zelo zadovoljen. Seveda sem rekreativno, sam za sebe, tekel tudi že nekaj let prej in jaz sem si celo domišljal, da pretečem relativno veliko. V resnici pa so bili moji teki dolgi komaj 2, 3 ali mogoče 5 km, zato sem imel kar malo treme, kako bom lahko pretekel celih 8 kilometrov. Pa ni bilo prehudo. V resnici sem imel kar nekaj kondicije, predvsem od hribov in tudi nekaj kolesarjenja. Zgodba se je potem samo še nadaljevala in tekaške prireditve so postale normalen del mojega življenja.

Ravnokar sem skupaj z Brino pretekel 400m poskokčevega teka za cicibane. Otroci uživajo v kratkem teku in se veselijo predvsem majic in medalj, s katerimi se bodo jutri lahko postavljali pred prijatelji v vrtcu. Mislim, da je v redu, da se otroci navadijo na šport in uživanje v rekreaciji, ne sme se jih pa prezgodaj navdušiti nad tekmovanji z vrstniki. Tukaj je pomembno sodelovanje in uživanje v rekreaciji. Vsi so veseli in srečni, da so pritekli do cilja in nobeden ni boljši od drugega. Nikjer ni rezultatov. Vsi so zmagovalci. Brina se je pred startom kar malo obotavljala, zdaj pa vsa žari od sreče.

Gledam table s predvidenimi rezultati, ki nakazujejo v kateri startni box se naj tekači razvrstimo pred startom, da bi bilo čim manj nepotrebnega prerivanja med hitrimi in počasnimi. 1:30, 1:40, 1:50? Kakšna je moja pripravljenost danes. Ali sem še tako hiter, kot pred nekaj leti? Zdaj tečem več dolgih tekov, tako da 21 kilometrov spada med krajše teke. Polmaratona še nikoli nisem tekel pod uro in pol. To je sanjski rezultat, ki bi ga želel enkrat doseči. Ampak, ali je mogoče to doseči tukaj, v Sežani? Moj najboljši rezultat tukaj je 1:37 in ne vem koliko sekund še. Pred tremi leti sem prišel v cilj komaj po uri in 46-ih minutah, takrat v hudi burji, ki zadnje kilometre brije naravnost v prsi. Ne, ne bo šlo. Čeprav sem letos kar nekaj tekel tudi pozimi, je to vseeno pretežak polmaraton za podiranje rekordov. Zadnje čase tečem bolj traile in je asfalt kar mala neznanka. Bomo videli, kaj bo. Tekel bom s tempom, za katerega se mi bo zdelo, da ga lahko zdržim 21 km, potem bom pa že sproti videl kam me to pelje.

Čakanje na start se je kar predolgo vleklo, ampak zdaj končno tečem. Startal sem na začetku druge skupine, tako da nimam pretirane gneče okoli sebe. Noge so lahkotne. Čutiti je rahlo burjo s strani, ki ne ovira preveč. Na uri imam aplikacijo, ki mi kaže, kakšen bo moj čas na polmaratonu, glede na mojo povprečno hitrost. Po nekaj kilometrih so moje noge utečene. Občutki mi jasno govorijo, da bom s približno takim tempom zdržal do cilja, vprašanje je samo, kako bo z burjo, ko se bomo obrnili proti severovzhodu, od koder ta gospodična neusmiljeno drvi proti morju. Ura mi kaže, da s tem tempom pridem v cilj tam nekje v uri in 32-ih minutah. To sta samo dve minutki čez uro in pol. Dve kratki minutki, ki pa ju je zelo težko pridobiti in ki me lahko staneta še veliko več, če ju poizkušam ujeti preveč na silo. Malo me je celo strah, da sem prehiter, ker tako hiter tu nisem bil še nikoli. Da mi le občutki ne lažejo.

Na okrepčevalnicah, če pijem, se vedno ustavim in v miru popijem med hojo. Poizkušal sem že med tekom, pa mi ni niti malo všeč, če se polijem s kakšnim sladkim napitkom. Zdi se mi, da zaradi tega ne zamudim preveč. Nekaj sekund sigurno, ampak tudi nogam paše, da malo shodijo in potem lažje stečejo. Tudi v praksi vidim, da kmalu ujamem tekmovalce, ki me med tem prehitijo. Vseeno pa ura neusmiljeno kaže zamujene sekunde.

Tekli smo že mimo Lipice in prešli na Italijansko stran. Od osmega do sedemnajstega kilometra je proga speljana po sosednji državi. Ti kilometri so ključni. Velikokrat sem zaradi prehitrega začetka, tukaj malce opešal. Ampak, dobra novica je, da se trasa do meje ves čas malce dviguje, po Italiji se ves čas malce spušča in potem se zopet dviguje do cilja. Tako se skoraj neopazno naredi kakšnih sto višinskih metrov gor in dol. Tudi burja je tukaj kar v pomoč in hitrost je temu primerno narastla. V teh kilometrih se je moj predviden čas zelo približal uri in pol in zdaj sanjam, da mogoče pa res lahko uspe nemogoče. Spominjam se, kolikokrat sem se na začetku preveč zagnal in sem tukaj nekje moral upočasniti. Letos pa mi gre odlično. Saj vem, čaka me dolgo počasno vzpenjanje in mogoče še burja, ampak svoj najboljši čas na tem polmaratonu bom dosegel, vprašanje je samo še, če lahko sanjam o kaj več.

Obrat proti severovzhodu in klanček po kolesarski stezi proti Sloveniji začnem vzpodbudno in tekoče. Še vedno imam občutek, da bo mogoče šlo pod uro in pol. Burja v zavetju rahle vzpetinice pred mejo ni še pretirano močna, kar pa se kmalu spremeni. Štiri kilometre pred ciljem se zaletim v nasprotni veter in občutek imam, da je premikanje naprej veliko težavnejše. Tudi na uri vidim, da je tempo upadel, ampak volje ne izgubim. Ura in pol je itak sanjski rezultat, ki ga lahko poizkusim podreti na kakšnem lažjem polmaratonu, zdaj pa veselo tečem proti osebnemu rekordu proge, ki mi pa res ne more več uiti. Počutim se dovolj močan in vem, česa sem v tem trenutku še sposoben in časa v tej burji žal ne. Pravzaprav sem ponosen, da tukaj tečem v tem vremenu, s takšnim tempom. V cilj pritečem z rezultatom 1:33:15.

Nekaj minut za mano je v cilj pritekel še David, ki pa mislim, da je celo postavil osebni rekord v polmaratonu. Zdaj pa, sledi še tradicionalna jota in pa praznovanje.