Smo na trdnjavi Klis, pripravljeni na start 110 km ultra traila. Lep večer je. Malo je vlažno, ampak dežja ni in ga ne bo več. Fronta je šla mimo in zdaj se že bleščijo zvezde. Tukaj sem in čisto miren čakam na start tekme. Sto kilometrski trail se mi kar naenkrat zdi nekaj čisti normalnega, kar bi človek v življenju počel, zato ne čutim nobene treme ali strahu. Bom že sproti reševal morebitne težavice, če se pojavijo, zdaj pa mi res ničesar ne manjka in komaj čakam, da stečem v črno noč. Ne vem več, koliko naključnih dogodkov se je zvrstilo, da sem se znašel v druščini teh norcev. Pa ne mislim tega, da sem tu, v Dalmaciji, ampak preprosto to, da sem sploh začel razmišljat o tovrstnih tekmovanjih. Verjetno je moralo vse skupaj spati nekje v meni, tako da sem potem vsak naključni slučaj obrnil v smer, kar me je pripeljalo do tega, da sem danes tukaj. Če bi mi nekdo dve leti nazaj rekel, da se bom udeležil tovrstne tekme, bi mu rekel, da je norec.
 |
| Še zadnja fotka pred startom |
 |
| Trdnjava Klis in nočni Split v ozadju |
Če malo razmišljam nazaj, pa niti ni tako neverjetno, da sem danes tukaj. V otroštvu nisem bil ravno za šport, ampak to predvsem zato, ker je šport takrat pomenil igre z žogo, v čemer sem veljal bolj za nerodnega. Veliko bolje mi je šlo pozimi, ko sem bil na smučeh vsak dan, če je le še bila kje kakšna krpica snega v okolici naše vasi. Potem pa je prišlo poletje leta 1984 in Olimpijske igre v Los Angelesu. Star sem bil 9 let. Takrat sva s sosedom Gregorjem poustvarila atletsko tekmovanje iz olimpijskih iger za vse otroke iz vasi. Z improvizacijo smo naredili vse rekvizite za tehnične discipline, kar pa se tiče tekov, ni bilo nobenega problema. Ceste so bile že narejene, samo približno smo odmerili razdalje. Vse skupaj je bila predvsem igra, ki smo jo kmalu opustili. Z Gregorjem pa sva se še nekaj časa dobivala ob večerih in tekla malo daljše razdalje, tudi do tri kilometre oddaljene vasi in nazaj. Pri tem sva se vedno štopala in popravljala svoje rezultate. Zima je prekinila to navdušenje nad tekom za kakšnih dvajset let.
Nekako ob prelomu stoletja me je Viktor povabil v hribe. Popolnoma brez kondicije sem šel na Triglav in takrat me je gibanje v naravi malo bolj zamikalo. V naši domači vasi je bilo še vedno malo čudno, če je človek tekal okoli kar tako brez veze, zato sem si za nabiranje kondicije raje kupil kolo, s katerim sem nabiral kilometre. Ko sem spoznal Matejo, pa sva odkrila hribe, kot najboljše skupno preživljanje prostega časa v naravi. Za nabiranje in ohranjanje kondicije sem med tednom začel tudi malo več teči. Leta 2008 sem se udeležil prve rekreativne tekaške prireditve in potem sem toliko padel notri, da sem leta 2010 naredil celoten dolenjski pokal (22 tekem), slovenski pokal (6 tekem) + še vsaj kakšnih 5 drugih tekaških prireditev, vključno s prvič pretečenim Ljubljanskim maratonom, na katerem sem dosegel rezultat, ki ga do danes nisem več presegel. To je bil prvi vrhunec moje tekaške kariere, saj sem se že jeseni istega leta vpisal v alpinistično šolo in vsaj začasno je plezanje postalo najpomembnejši šport v mojem življenju. Seveda teči nisem nehal, oziroma sem za kondicijo tekel celo čedalje več. Prebiral sem ogromno knjig, veliko avtobiografskih, ki so jih napisali razni ultra maratonci. Ko pa sem spoznal Tonija in ostalo stezičarsko družbo, sem bil počasi pečen. In tako sem danes tukaj, na startu stotke. Polubčkamo se še z Matejo in Brino, potem pa poči pištola in stečemo v črno noč.
Startalo nas je 49 tekmovalcev. S trdnjave Klis tečemo direktno navzdol. Ko tečemo ob obzidju, slišim moji punci, kako glasno navijata za mene. Na začetku je potka precej ozka, zato je malce gneča, ampak se zadeva kmalu umiri. Po prečkanju avtoceste, do koder smo tekli po predmestju Splita, se potka strmo vzpne navzgor. Želim se znebiti družbe, ki mi dela gužvo na potki, zato prehitevam v strm vzpon in zapravljam svojo dragoceno energijo. Ko se potka poravna, tečem sam in nihče me ne ovira na polički visoko v pečinah, nekje nad Splitom. Vesel sem, da zdaj ni gneče, saj je še nekaj kilometrov ozke potke, preden se začne makadamska cesta, po kateri se zložno vzpenjam navzgor. Najtežji del današnjega traila je ravno na tem prvem vzponu, ko se dvignemo na najvišjo točko proge in naredimo kar 1200 višincev. Dolga makadamska cesta se počasi vzpenja navzgor. Zadeva mi ni preveč všeč, saj raje vidim, če je vzpon bolj strm, ker po teh zložnih vzponih ne vem ali bi hodil, ali bi tekel. Seveda zdaj na začetku, ko sem še spočit, raje tečem, in si s tem delam škodo za pozneje. Končno je konec makadama in začenja se lepa potka po planinskem travniku, ki se vleče kar nekaj kilometrov. Vzpon tukaj ni konstanten, ampak malo bolj intervalen in zato meni pisan na kožo. Po 15-ih kilometrih sledi še malo spusta po gozdu in naprej po strmi skalnati poti, ki jo moje še spočite noge dobro obvladajo. Prispem do prve KT v Sitnem, kjer srečam Kristija in Mateja, ki tečeta na 100 milj. Do tu sem bil izredno hiter. Trasa je bila do tukaj zelo lepa in nisem imel nobenih težav. Na KT na hitro nekaj pojem, dotočim bidone in odbrzim dalje. |
| Pogled na Split ponoči iz višine |
V glavi mi šibajo misli. Zavedam se, da sem precej hiter, najbrž prehiter in bom moral to poplačati pozneje. Ampak vseeno je najtežji del trase za mano in lahko mi uspe marsikaj. Trasa od Sitnega do Gate je razgibana. Žal mi je, da je tema in ne vidim prelepe okolice, sploh ko se približam kanjonu in tečem čisto ob prepadu. Kamnita potka je na nekaterih delih precej zahtevna. Potrebno je paziti na vsak korak. Nekajkrat boleče brcnem v kamen. Čista katastrofa pa je blatna cesta, na kateri se vsak korak na mojo supergo prilepi za kakšen kilogram blata. Ne vem kaj je zdaj to, ampak bil je dež in zadeva je razmočena. Če bo veliko takšnega terena, ni šans, da pridem do cilja. Ampak ni problema, zadeva se po slabem kilometru umiri in naprej, tudi če je kaj blata, to ni lepljivo. V Gati se znajdem zelo hitro, kar prehitro glede na kilometrino, sploh pa manjka še hribček, ki je viden na profilu. No, na koncu se izkaže, da je potrebno iti še čez en hribček in se spustiti nazaj v Gato na drugem koncu vasi. Na drugo KT v Gati prispem po slabih petih urah. Še vedno držim odlično osmo mesto in kakšne pretirane utrujenosti še ni čutiti.
Iz Gate se trasa kmalu spusti po drzno speljani 'mulatjeri' globoko v kanjon. Zdaj mi je zares škoda, da je tema in ne vidim razgleda iz prepadnih pečin. Kmalu pridem do odcepa, kjer se 20 km in 60 km trasi odcepita v desno po kanjonu proti Omišu, jaz pa zavijem v levo in tečem po gozdnatem pobočju nad reko naprej. Zelo sem presenečen, ko slišim 'kašlanje' polhov. V tem gozdu jih je očitno ogromno. Seveda, tukaj rastejo nekakšni majhni hrastički, na katerih je ogromno majhnih želodkov in to je idealna hrana za polhe. Doma sem iz Suhe Krajine. Ko sem bil še otrok in tudi pozneje, smo v jesenskem času vedno lovili polhe, zato mi je to njihovo oglašanje precej nostalgično in mi je tek tukaj zelo prijeten. Malce dlje naprej, ko že zdavnaj zapustim polharski gozd in že nekaj časa tečem po kamniti pokrajini, kjer se zelo razveselim vsake bolj ravne potke ali ceste, na kateri ni treba paziti na vsak korak, se znajdem na nekakšnem nadvodnem kraškem svetu. Povsod se iz lukenj sliši, kako nekje spodaj v podzemlju teče voda, vsake toliko časa pa prikuka tudi malo na površje. Ta nenavadna vodna potka traja kar nekaj časa in ni samo prečkanje podzemne reke. Zelo mi je zanimivo. Tudi to bi si želel raziskati enkrat podnevi. Od Gate do Kostanja je najdaljši del trase, ki pa nima pretirano veliko višincev, zato mislim, da ne bom imel preveč težav. Vseeno do KT v Kostanju padem na 11. mesto. Meni so višinci bolj pisani na noge, kot ostalim in na ravnini pač izgubljam. Moj tempo je ostal enak, čeprav bi moral biti, glede na profil, zdaj precej hitrejši.
Iz Kostanja na Slime je najkrajši odsek na trasi. Lepo mi je opazovati zvezde na nebu. Spet se nostalgično spominjam noči iz otroštva, ko smo med polhanjem opazovali zvezde in sem poznal kar nekaj ozvezdij in zvezd po imenu. Danes komaj še najdem veliki in mali voz, za vse ostalo pa bi rabil že malo pomoči. Pošteno sem že sit te Dalmatinske skalnate podlage. Moji prsti in nohti na nogah si ne morejo več opomoči od stalnega brcanja v kamne. V vsak, še tako položen ali kratek klanček, hodim, saj v teku ne zmorem več toliko dvigovat nog, da ne bi brcal v kamenje. Niti me ne moti preveč, ko kakšen kilometer tečemo po asfaltu. Potem pa se zapičimo naravnost v breg, po katerem so vzpnemo do KT v vasi Slime. Ura je šest zjutraj in ljudje na KT so videti precej zaspani in utrujeni. Najbrž je počasi čas, da jih zamenja dnevna izmena. Zopet na hitro nekaj pojem in si natočim cedevite v bidone. Kar navadil sem se že, da pojem malo kruha in špeha. Čeprav tega običajno ne jem, mi tukaj, ta njihov na kocke narezan špeh, zelo paše.
Ko tečem dalje mimo hiš, ljudje že navijajo in voščijo dobro jutro in lahkoten tek dalje, do cilja. Iz Slimena se pot kmalu postavi precej pokončno. To bi bil moj teren, če ne bi bil preveč utrujen za preskakovanje teh kamnov. Ampak saj smo vsi na istem, zato lepo napredujem in zgleda, da se bom prebil do naslednje KT. Počasi se že dani, ko mi zazvoni telefon. Misleč, da je Mateja, sem presenečen, kako zgodaj sta vstali z Brino, potem pa se izkaže, da me kliče Leon. Leon teče na 100 miljski razdalji in je zdaj nekje na polovici svoje poti. Skupaj smo v mobilni hiški v kampu v Omišu. Mi smo prišli v Omiš že v sredo sredi dneva. Lepo sončno popoldne smo izkoristili za igranje na plaži in tudi kopanje v morju, ki je še kar toplo. Zvečer so prišli še Toni & Katka in Kristi. Nazdravili smo z Stezičarjem, jaz pa sem jim pekel palačinke. Toni & Katka sta dobila nastanitev v razkošnem sponzorskem hotelu, mi pa tudi uživamo v svoji hiški ob plaži. Leon, Simon, Tjaša in Meta so se nam v hiški pridružili v četrtek. Kristi pa se je preselil v svojo hiško, kjer so se mu pridružili še Janez, Miha & Joli, Matej & Lana ter Robert & Laura. Skupaj smo preživeli še dva lepa dneva. Sploh četrtkov večer je bil zelo prijeten. Na obali pred Kristijevo hiško smo vsi skupaj, pekli kostanj, ki ga je prinesla Meta. Leon in Simon sta se odlično znašla in z improvizacijo naredila odlično pečico za kostanj, ki ga je pekla Tjaša. V petek so imeli start na sto milj že ob 13-ih. Leona smo pospremili na start, ki smo ga z veliko razburljivostjo komaj pravočasno našli. Petkovo popoldne sem se šel potem še malo kopat v morje in izkoristil za počitek pred večernim startom.
Leon me zdaj po telefonu sprašuje, kje je v Gati KT. Z muko se uspem spomniti katera KT sploh je Gata in seveda, da v Gato pridemo dvakrat in da je KT šele potem. Lepo mu vse to razložim in slišati ni ravno dobre volje, ko mi pove, da se je pač zastonj vrnil iz hriba, s katerega se je vračal iskat KT. Zaželiva si srečo in se posloviva. Zdaj imam po dolgem času spet en daljši klanec. Skoraj se je že popolnoma zdanilo, ampak še vedno napredujem z lučko, ker z njo veliko bolje vidim svetleče oznake proge. Vrh vzpona je na sedlu blizu vzpetine Gradina, potem pa sledi cestni spust, kjer ovinke sekamo po težavnem kamnitem brezpotju. Na tem spustu na progi čaka svojo ženo Klaro, Matjaž Bajec. Skupaj s Klaro me potem tudi kmalu prehitita. Zdaj tudi prvič, z velike višine zagledam morje in otok Brač v daljavi. Čudovit pogled v neskončno modrino, globoko spodaj. Proti Zadvarju se spustimo po bližnjici čez globoko gozdnato dolino, kjer raste kar nekaj gob, predvsem pa sem navdušen nad marelami, ki jih žal zdaj res ne morem nabirati. Pa tako fajn bi bile za večerjo. Škoda! Ko pritečem do ceste je do KT Zadvarje, kjer imamo tranzicijo, še nekaj km, deloma po cesti deloma po grdi kamniti potki. Pokliče me Mateja in mi sporoči, da tudi Brino že skrbi za mene. Lepo ju potolažim, da sem sicer malce utrujen, drugače pa sem super in zares zadovoljen s svojo dogodivščino.
 |
| Prvi jutranji pogled na morje |
 |
| Tudi v Dalmaciji rastejo marele |
V Zadvarju se spet lepo namalicam in oskrbim s tekočino. Predvsem pa iz svojega nahrbtnika odložim odvečno robo in si preobujem nogavice. Na mojih dveh palcih na nogah se lepo vidijo posledice brcanja v skale, ampak je zadeva pod nadzorom in me ne ovira pri napredovanju. Do naslednje KT v Breli, me čaka kar nekaj višincev. Izkaže se, da je to najzahtevnejši del proge. Ko sem mislil, da hujšega že ne morem doživet, se moram tukaj 10 km prebijati po kamnih in zraven pozorno paziti, da ne zgrešim trase.Trasa na tem delu je precej razgibana, in v klanec po tem skalovju zares s težavo napredujem. Pravijo, da je vse v glavi. Ampak, kje pa je glava? Noge so tiste, ki morajo delati. Sprašujem še, zakaj noge nočejo, ali ne morejo, če pa glava hoče. Ali pa se tudi glavi ne da več. Pravzaprav so v glavi samo možgani, nekakšen računalnik, ki predeluje informacije in govori nogam, kaj morajo početi. Ampak, od kje in zakaj moji možgani zdaj nogam dajejo take absurdne ukaze, da z vso muko opravljajo to dolgo pot. To prihaja iz srca. Srce je tista bit, ki hoče in ve da zmore. In ne, zdaj ne bom obupal. Gremo dalje. Zahtevnejša pot je, več je vredno to, da jo bom zmogel. Torej pogumno naprej. Po glavi še naprej šibajo misli. Kaj je sploh res. Ali sem zdaj zares tukaj. Ali je to resnica. Ali je to življenje resnično, ali pa samo sanje v vesoljskem računalniku. Resnični so samo električni signali, ki prihajajo v možgane. In kje v vsem tem zmedenem stanju je moja bit. Če je srce tisto, ki to hoče, zakaj hoče to. Ali ni smisel življenja ležanje na plaži. Zakaj si postavljamo težko dosegljive cilje. Kaj bo naslednji cilj? 100 milj ali mogoče črn pas v karateju. Uf ne, malo sem zašel. Najprej moram preteči še 30 zahtevnih km, da pridem do tega cilja. Proga se prevesi proti morju. Razgled je veličasten in razpoloženje v trenutku postane odlično. Spust, ki sem se ga močno bal, mi je zdaj otročje lahek. Tu so drobni kamenčki, po katerih se spuščam, kot po melišču. Skoraj, da bi zavriskal. Pa še moji punci me čakata pri KT v Breli. Življenje je res lepo.
Čeprav močno utrujen, veselo pridrvim v Brelo in Brina nekaj časa teče z mano. Možakar na KT je zelo prijazen in z mojima puncama se je že spoznal. Glede na teren v zadnjih nekaj kilometrih in glede na utrujenost, Mateji ne morem obljubiti zagotovo, da pridem v cilj preden se stemni. Ura je enajst, čaka pa me še dobrih 30 km. Do zdaj sem jih pretekel 80. Več kot kadarkoli v življenju. Od Mateje izvem odlično novico, da Toni teče proti cilju na prvem mestu in zagotovi zmagi naproti. Malo slabša novica je, da je zadaj Simon že razmišljal o odstopu, ampak zdaj napredujeta skupaj z Leonom. Zares občudujem oba dva, ki s tako minimalnim treningom premagujeta take mogočne razdalje. Sta pravi dokaz, kaj zmore človeška volja. Na hitro se okrepčam in oskrbim, potem pa se poslovimo in se zmenimo, da se vidimo pri naslednji KT v Pisaku. Spustim se čisto do obale, potem pa sledi prijetnih pet km po plaži. Res, da je tukaj trda, betonska podlaga, ampak je vsaj ravna. Dalmatinski kamni po stezicah zgoraj, pa so prav tako trdi in čisto nič ravni. Sploh pa morje v bližini in tudi zavedanje, da se že počasi približujem cilju, poskrbi za izvrstno počutje in vse lepo gladko poteka. Proti Pisaku se trasa sicer malo dvigne od obale in potka spet postane bolj zahtevna, na delih celo nevarna za zdrs globoko v prepad, ampak s čudovitim razgledom na morje, je vse lepše. V Pisaku se spet spustim do obale in potem po ulici malce navzgor že zagledam moji punci, ki me povedeta do predzadnje KT. |
| Prelepo je, da bi bilo naporno |
Tukaj so spet vsi zelo prijazni. Gospa še Brini ponuja dobrote, ki imajo pripravljene za tekmovalce, Brini pa je malce nerodno. Ker sem zadnji del pretekel precej hitro, zdaj spet normalno upam na dober rezultat. Mislim, da mi bo uspelo priti do cilja v 20-urah, sploh sem pa še vedno na odličnem osmem mestu. Z Matejo se zmenimo, da se naslednjič vidimo na cilju. Od Pisaka dalje se trasa počasi dviga navzgor proti naslednji KT Lokva Rogoznica. Nekaj časa se še odlično počutim, pozneje pa me mukotrpna cesta, ki se čisto počasi vzpenja, spravlja ob pamet. Vzpon je izredno položen in konstanten. Skoraj ves čas hodim, saj je fizična in psihična utrujenost prevelika, da bi zmogel teči, tudi v še tako položen klanec. V daljavi že vidim naselje, ki se mu prav počasi približujem in močno upam, da je KT spodaj pri cerkvi in ne na vrhu vzpetine, kjer je videti še nekaj hiš. Tečem čez naselje in grem dalje proti vrhu, kamor se komaj vlečem. Opazujem, kje bi bila KT, pa jo kar še ni. Kar naenkrat je konec naselja in ni mi jasno ali sem falil, al kaj je zdej to. Tečem dalje še čez en kuceljček, pa nikjer ničesar. Ujamem enega tekmovalca iz 60 km tekme in ga povprašam. Skoraj me kap, ko mi pove da je KT kilometer in pol nazaj, spodaj v vasi pri cerkvi. Uf Madona! Popolnoma mi pade morala. Razmišljam kaj naj storim. Nič, poklical bom organizatorja in sporočil, da sem zgrešil KT, potem pa naj storijo kar hočejo. Jaz se ne bom vračal nazaj in šel še dvakrat čez tisti hribček. Ja, pa bo kar treba! Pogledam svoje bidone in vidim, da so prazni. Torej ni druge. Vrniti se je treba nazaj, da bom vsaj imel dovolj tekočine za pitje, drugače bi bila težka do cilja. Tečem v napačno smer, kar precej hitro zaradi razburjenosti, ki mi je omogočila dostop do rezervne energije v telesu. Srečujejo me sotekmovalci in se čudijo zakaj tečem nazaj. Pokličem Matejo in ji sporočim, da me v cilju lahko pričakujejo z rahlo zamudo. Natančno se pozanimam za lokacijo KT in pohitim po klancu navzdol. KT je v hiši, kjer sem šel mimo navzgor, kamor so kazale oznake za naprej, nisem pa opazil oznake, da je tukaj KT. Na hitro se grem notri počekirat, okrepčat in dotočit bidone. Tukaj so me že čakali in se čudili moji zamudi. Razložim jim, kaj se je zgodilo in da bi bilo dobro, če pazijo, da ne bo šel še kdo mimo. Zaradi te napake sem naredil 3 dodatne kilometre in kakšnih 150 višincev, za kar sem zapravil približno 40 minut in zares veliko energije in volje. |
| Še vzpon na Fortico in spust v Omiš |
Končno se odpravim še na zadnji del današnjega potovanja. Potka je na tem delu malo gor malo dol, ni pa nobenih pretiranih vzponov ali spustov. Po nekaj kilometrih se začne naselje. Mislim da je to že Omiš, čeprav je še nekaj kilometrov do cilja in sem še visoko nad morjem. Pri eni hiši prijazen domačin ponuja mandarine. Pojem eni dve in si dve vzamem še za na pot. Spijem pa tudi dcl odličnega dalmatinskega vina, ki ga je imel. Zahvalim se mu, pa se tudi on zahvaljuje meni, da sem prišel. Vsi domačini so zelo prijazni in veseli, da smo prišli na njihovo tekmo. Malce naprej pred sabo zagledam trdnjavo Fortica, kamor se še moram povzpeti, potem pa samo še spust globoko dol do cilja. Vzpon do Fortice je precej zahteven za utrujene ultraše, ampak mi ni odveč. Prostovoljci gor mi ponujajo kozice, ki so si jih pripravili za malico. Spust je tehnično zelo zahteven, ampak drvim na polno navzdol, ker sem srečal konkurenta, ki se je vzpenjal na Fortico in nočem, da me še on prehiti. Že tako sem izgubil dve mesti zaradi zgrešene KT. Hitro prispem do starega mestnega jedra Omiša, potem pa samo še tek čez most in v cilj, kjer me vsi pričakujejo in navijajo za mene.
 |
| Prihod v cilj |
Na cilju mi vsi čestitajo. Skoraj neverjetno je, kot da sem naredil nekaj izjemnega. Jaz pa si mislim, saj sem pretekel samo 110ko. Pravi kralji so oni, ki tečejo na 100 milj. Na hitro se grem v hiško stuširat in preobleč. Tam je že bila Meta, ki je bila odlična druga na 60 km v ženski konkurenci. Samo kapo dol, lahko rečem. Potem pohitim nazaj v cilj počakat, da prideta še Kristi in Matej. Njun prihod v cilj je veličasten. Pod slavolokom se ustavita in priklonita. Dejanje je izjemno, čeprav sta onadva tista, ki se jima je treba priklanjat. V tem času je v cilj prišla tudi Tjaša, ki je tekla svoj prvi trail na 20 km.
Leon in Simon prideta do cilja v nedeljo zjutraj. Nekateri so ju šli počakat, jaz pa spim kot polhek in se zbudim šele, ko se vrneta v hiško. Takoj jima čestitam. Sta največja borca in zborbala sta do cilja. Dejanja so vredna toliko, kolikor truda vložiš v njih. In po takih merilih sta onadva zmagovalca.
Mi smo se odločili, da v Omišu ostanemo do ponedeljka, da še malo izkoristimo prijetno morsko okolje. Podelitev je v nedeljo. Veliki zmagovalec dogodka je Toni. Za več kot uro je premagal vso konkurenco. Na odru lepo pohvali organizatorje, ki so že v prvi izvedbi odlično izpeljali dogodek. Seveda jim ne bi uspelo brez prijaznih prostovoljcev in domačinov, ki so DUT-u vdahnili dušo. Ne vem, če se naslednje leto spet vrnem, vrnil pa se zagotovo še bom, ker, kaj pomeni več kot to, da se človek počuti dobrodošlega.
V ponedeljek je lep sončen dan in žal mi je, da bom moral že oditi. Dopoldne izkoristimo še za pohajkovanje po plaži in kopanje v malce ohlajenem morju. Ampak sveža voda dobro dene in človek bi kar plaval. Ja plaval. Zdaj pa je konec. Odhod domov v ustaljeni ritem, ki ubija človeka in čakanje na nove dogodivščine. Že kmalu. Čim prej.
 |
| Ob prevzemu startnih paketov |
 |
| Brina in Kristi |
 |
| Srart na 100 milj |
