Nekaj novega in vznemirljivega se dogaja. Pa samo tečemo v krogu in vmes celo počivamo. Vseeno je to čisto drugačen koncept tekaške prireditve in zopet čutim tisto vznemirjenje, kot sem ga dolga leta nazaj na startu vsake tekaške prireditve. Poldrugo desetletje nazaj sem prvič pretekel maraton, nekaj let prej pa tudi kakšen krajši tek. V tistih časih je bilo pred vsako prireditvijo čutiti globoko vznemirjenje. Na štartu je srce utripalo v ritmu kolektiva sotekačev. In potem start, adrenalin, skupinski tek, borba za pozicije ... Takrat sem bil še zelo tekmovalen. Če ne drugega, sem se boril za svoj čas. Proti cilju sem sprintal in prehiteval, pa četudi sem bil namesto na 289. le na 288. mestu. In to je bilo zadovoljujoče, izpopolnjujoče. Dajalo je nek smisel. Smisel, ki sem se ga prav počasi naveličal; pojavila se je rahla zasičenost, ki je niti ne bi opazil, če se ne bi pojavili traili.
Seveda sem se že prej udeleževal tudi kakšnih gorskih tekov. Naredil sem tudi Dolenjski pokal, katerega teki so bili v veliki meri tudi po potkah in stezicah. Toda traili so prinesli novo navdušenje in pa tudi ... ultra razdalje, nove težke izzive. In seveda ljudi. Trail pleme, krog novih ljudi, ki sem jih spoznal v tem obdobju, je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, in zagotovo je zelo vplivalo name – v dobrem smislu. Počasi sem podaljševal razdalje in prišel do stotke in tudi prve stomiljke leta 2019. Potem pa se je trail čisto počasi in neopazno prelevil v komercialo. Čedalje več je bilo tekem in vse manj ljudi sem poznal na teh tekmah. Jaz sem vedno raje tekel na nekih neznanih prireditvah z malo udeleženci in zares srčnimi organizatorji. Ta velik rom pom pom je sicer delal vzdušje in občutek, da sem del nečesa velikega, vendar so romantični, pionirski časi traila ostali v prejšnjem desetletju. Seveda nadaljujem s tekom in se udeležujem prireditev, ampak zelo fajn je doživeti nekaj novega. Tako sem tekel po stopnicah na stolpnico, in seveda na letalnico (Red Bull 400), in kar nekajkrat sem šel tudi na Spartan Race.
Danes pa tečem tukaj v krogih, brez teže nahrbtnika, ki je na trailih včasih kar moteč. In kar je najlepše, spet je prišlo ogromno tistih ljudi iz pionirskih časov traila. Verjetno isti ljudje iščemo nekaj novega in drugačnega. Seveda pa smo vsi tukaj, ker je tekma v organizaciji naših prijateljev, pripadnikov našega plemena.
Backyard ultra je prav posebna dirka zaradi čisto samosvojih, originalnih pravil. V originalu si jo je izmislil Gary "Lazarus Lake" Cantrell. Imenuje se Big Dog's Backyard Ultra in poteka na njegovem posestvu, poimenoval pa jo je po svojem psu. Gre za 6,706 metra dolg krog, na katerega tekači startajo vsako uro. Torej, za krog imaš eno uro časa. Vmes imaš čas za počitek, hranjenje, stranišče ali kar pač želiš. Če se na polno uro ne pojaviš na startu, si DNF. Tekma traja tako dolgo, da odpadejo vsi tekmovalci, razen eden, ki takrat preteče še svoj zadnji krog. Če zadnji tekmovalec ne preteče še enega kroga, so vsi DNF. Kot zanimivost lahko povem, da dolžina kroga 6706 metrov ni naključna, ampak je določena s tem, da bi tekmovalec v 24 urah pretekel točno 100 milj. Sčasoma so to zanimivo tekmo začeli kopirati in danes je s povsem enakimi pravili organizirana na mnogih prireditvah. Originalna dirka pa se je prelevila v svetovno prvenstvo.
Nekako se še iščem, kakšna taktika in hitrost teka je idealna. Prvi krog sem bolj v ozadju, kjer tečejo bolj počasi. Ne morem teči tako počasi, zato vmes raje hodim. Med sprehodom malo podebatirava z Dejanom. Drugi krog v klepetavem hitrem ritmu odtečem s Katko. Potem sprevidim, da je treba teči v svojem ritmu. Dovolj spredaj, da nisem v gužvi, in ne prehitro. Pa tudi paše 12 do 15 minut počitka med krogi. Ne mislim delati ravno rekordov (mogoče naslednje leto). Tečem četrti krog, pa peti, šesti, sedmi ... Mateja in Karla uživata v družabnem startno-ciljnem prostoru in me nič ne priganjata, da moram odnehati. Ko je že veliko kilometrov v nogah, se telo malo upočasni. Ampak tukaj sem že prej tekel počasi, samo čutiti je rahlo lenobnost telesa. En krog odtečem še skupaj z Matjažem, drugače pa kar iščem tudi malo samote, ki sem jo vajen iz ultra trailov. Tukaj ves čas tečemo skupaj. Saj se malo raztegne, ampak naslednji krog spet štartamo skupaj. Seveda ljudje počasi odpadajo, vendar ne kaj dosti. Očitno so prišli sami vzdržljivi. Po osmem krogu se tudi jaz odločim končati. Danes ne bom iskal svojih mej. Osem krogov, 55 kilometrov v lahkotnem ritmu, na prelepi trasi ob Savi, je to, po kar sem prišel.
