Start je ob jezeru. Energični zvoki motivacijske glasbe se mešajo z spodujevalnimi besedami napovedovalca Žige, kar dviga raven adrenalina med sotekmovalci. Jaz sem spet dokaj umirjen in osredotočen. Nekje globoko me stiska rahla tesnoba pred težkimi ovirami, še bolj pa pred kazenskimi 30 burpee- ji, za vsako neuspešno opravljeno oviro. Dolgi tek in višinci za mene tukaj niso nič kaj posebnega, pravzaprav je to skoraj da počitek med ovirami. Gledalci, med katerimi so tudi moje punce, navdušeno spodbujajo tekmovalce in prevzame me tok dogajanja.
Kmalu po startu so prve lažje ovire in potem že plavanje v jezeru. Ves premočen z mokrimi rokami potem preizkusim rahlo nihajočo vodoravno lestev. Ja saj gre, nekaj moči že imam v rokah, ampak ko je treba preskočiti na drugo lestev, cmoknem dol in takoj mi je žal, da sem sploh poizkušal, saj je kazen tukaj samo še malo plavanja v jezeru, kar sploh ni noben izziv. Samo burpeejev se bojim.
Še nekaj ovir na travniku. Predvsem sedemdesetkilsko kuglo je kar težko prenašati po razmočenem terenu. Sledi pa strm naskok na Ojstrico. Tukaj začnejo odpadati močni mišičasti bodybilderji. Zdaj je lažje nam lahkotnim atletom. Previdnost na rahlo blatnem spustu ni odveč. Nošnja bremena po blatnem terenu pa je zahtevna predvsem zaradi blatnih drsalnic na poti.
Dolg vzpon visoko proti pokljuški planoti je pravzaprav zelo umirjen. Nekaj nezahtevnih ovir in klanec v katerega ne pretiravam, ker svoje moči šparam za težje ovire in morebitne burpeeje. Zelo visoko steno nekako preplezamo skupinsko, tako da pomagamo drug drugemu, drugače bi lahko tam kar zaključil.
Nekaj težkih ovir, ki za kazen nimajo burpeejev, ampak kazenski krog, namerno sploh ne poizkušam preročkati, ampak grem direktno v kazenski krog, ker je to bistveno lažje.
Prenašanje težkega bremena do neverjetnega razgledišča z Blejskim jezerom in otokom v ozadju folk spravlja v ekstazo in občudovanje slovenske neverjetne pokrajine. Razgled je v današnjem vremenu še posebej spektakularen.
Počasi se spuščam nazaj v dolino. Na nekem mestu me prav prestraši veliko število sotekmovalcev ob izvajanju burpeejev. Saj ovira sploh ni zahtevna. Samo po gredi se je treba sprehoditi. Jaz že brzim dalje navzdol.
Ciljne ovire so ponavadi najzahtevnejše. Plezanje po vodoravni vrvi mi olupi kožo na nogi. Kopje sem vrgel v tarčo, ampak se je žal povesilo do tal. Kazen je kazenski krog z bremenom. Nekatera spektakularna plezala so v bistvu prav lahka, plezanje po vrvi navzgor mi za las uspe in s tem se dokončno rešim burpeejev. Zadnjo zahtevno oviro kar izpustimo in se raje odločim za kazensko plavanje.
Skok čez ogenj v cilj in veliko zadovoljstvo ob kupu železja v obliki medalj, ki mi jih obesijo okoli vratu. Vesel sem, da sem vse skupaj dokaj lahkotno zaključil. Zdaj pa bodo kmalu na vrsti še otroci...
