Zopet sem se vrnil na trail v Postojno. Kraj, poln zgodovine. SLO 100 so bile tiste prijetne tekme brez velikega pompa, s srčnimi ljudmi, ki so obsedeni s tekom po stezicah. Zaradi takih ljudi je danes vse skupaj zraslo v množičnost. Trail ni več rezerviran za posebneže, ki smo se pred desetletjem podajali na pohajkovanje po hribih in dolincah in seveda tekmovali, kdo bo najhitrejši. Zdaj je tu polno mladih in starih, ki iščejo doživetja, tekmujejo ali pa se preprosto umikajo stran od ponorele civilizacije. In naravo imamo v Sloveniji že za vogalom, zato sem vesel, da sem tu doma.
Ogromno starih prijateljev je tukaj. Kako lepo je priti na tekmo v kraj, kjer so mnogi veseli, da sem spet prišel. Nič hudega, če je to druga tekma, drug organizator. Mnogi, ki pomagajo kot prostovoljci, so še vedno tisti od takrat. In spet so tu tiste znane stezice in nekateri znani sotekači. Še vedno je globoko v mojem srcu zasidrana tista zadnja SLO 100 tekma, ki se je sicer odvijala v bližnjem Rakovem Škocijanu, na kateri sem prvič pretekel 100 milj in zaradi okrnjene konkurence celo zmagal.
Iz mesta se hitro znajdemo na ozkih stezicah. Mladina me v klance prehiteva, na spustih pa so moja stara kolena še vedno hitrejša od neizkušene mladine. Malce nerodno je, ker se prehitevamo med seboj po ozkih stezicah, kjer ni pravega prostora. Sploh v hitrem spustu je težko najti prostor ob stezi. Osem kilometrov do vasi Studeno je trasa zares lepo speljana po stezicah, malo gor, malo dol, oziroma lepše rečeno – po razgibani ravnini.
Tina na prvi okrepčevalnici poskrbi za dobro voljo in poln energije grem v vzpon proti Sv. Lovrencu, ki pa ni tako strm, kot je bil včasih na SLO 100, ker smo tokrat šli po nekakšnem manj strmem obvozu, vsaj tako se mi zdi. No, proti vrhu se vseeno postavi pokonci, in jaz, poln energije, prehitevam opešano mladino. V prijetnem spustu po gozdni cesti pa samo še bolj leti. Očitno so dolgi jutranji teki na morju obrodili sadove in kondicija le ni tako slaba. Greben Špilnika in spust daleč v dolino sta precej tehnična, potem pa se kmalu znajdem na drugi okrepčevalnici, kjer mi spet maha Tina. No, vmes, zgoraj na sedlu, je bila še ena neuradna okrepčevalnica.
Zadnji kilometri so spet tista razgibana ravnina, ampak zdaj so noge počasi prešaltale na rezervno energijo in napredovanje se malce upočasni. Včasih so me taki težavni zadnji kilometri veliko bolj spravljali v obup in slabo voljo. Spominjam se časov, ko sem si ob takih trenutkih govoril »nikoli več« ali »kaj mi je tega treba«, v zadnjem času pa samo uživam v samotnem potovanju po divji pokrajini in sprejemam mučenje telesa kot nekaj normalnega, nekaj, kar me utrjuje in krepi – tako telesno kot duševno.
