Spartan je velika organizacija, ki pripravlja izjemne dogodke, ki niso navadne tekaške tekme z ovirami. Gre za preizkušnjo duha, telesa in vzdržljivosti, pa tudi trme in prilagodljivosti. Vsak njihov dogodek te prevzame – in to dobesedno. Sistem je postavljen tako, da ti ne pusti stati na mestu. Vedno znova ti ponudi nov izziv, nov cilj, novo mejo, ki jo lahko premakneš. In počasi, skoraj neopazno, postaneš del plemena. Plemena Špartancev.
Najprej je vse skupaj videti zelo nedolžno – sprejmeš izziv, greš na eno tekmo, mogoče še kakšno dodatno, da vidiš, kaj zmoreš. In tako prideš do Trifecte – kombinacije treh tekem: Sprint, Super in Beast. Ko enkrat to dosežeš, se svet Spartana zares odpre. Nenadoma izveš za posebne medalje, ki jih dobiš, če v enem letu narediš več Trifect. Sistem nagrad je zasnovan tako, da spodbuja tvojo vztrajnost in radovednost. In če imaš rad izzive, te hitro zanese še globlje – proti Spartan Ultra, še daljšim in bolj napornim preizkušnjam, in za najbolj pogumne celo do The Death Race, tekme, katere ime vse pove.
Ko enkrat padeš notri, lahko zapraviš ogromno denarja samo za štartnine, namestitve in tudi opremo. Štartnine niso poceni. Dogodki so največkrat na prestižnih turističnih lokacijah, zato so drage tudi namestitve. Imajo pa tudi Spartan trgovino z vso mogočo športno opremo in močno zasoljeno ceno. Na srečo obstaja zanimiva možnost – če se prijaviš kot prostovoljec in pomagaš na prireditvi, lahko pridobiš brezplačno štartnino za naslednjič. Tako lahko združiš prijetno s koristnim: si del ekipe, vidiš, kako vse skupaj poteka iz zakulisja, in obenem zaslužiš možnost, da se kasneje sam podaš na progo.
Sam sem do zdaj že opravil Sprint, Super in Beast tekmo – torej vse tri, ki sestavljajo Trifecto. A tokrat sem si zadal poseben izziv: opraviti vse tri v enem samem vikendu. Lokacija? Blejsko jezero in okolica, – čudovita kulisa za tako izkušnjo. V soboto dopoldne startam najtežjo – Beast. Popoldne opravim še Sprint v netekmovalni skupini, zato imam občutek da delam z amaterji. V nedeljo pa se dokaj lahkotno odpravim še na Super. Tri tekme v dveh dneh. Z vsakim korakom in predvsem vsako opravljeno oviro se meje odmikajo in dosežki uresničujejo
Ovire na progi mi niso več neznanka – večino sem jih že spoznal na prejšnjih tekmah. Tokrat sem se odločil, da grem skozi vse tri tekme čim bolj lahkotno, brez pretiranih tekmovalnih ambicij. Glavni cilj je dokončati vse in domov prinesti kopico novih medalj. Vsaka tekma prinese svojo medaljo, vsaka od teh ima tudi tretjino Trifecta-medalje, ki se sestavi v celoto. Poleg tega dobiš še posebno medaljo, če opraviš vse tri tekme v enem vikendu. In prav ta je bila tokrat moj glavni motivator.
Start na vseh treh tekmah je podoben – nekaj lažjih začetnih ovir in nato skok v mrzlo vodo Blejskega jezera. Ta trenutek je res nekaj posebnega – ko voda oblije telo, te popolnoma prebudi in resetira. V trenutku si z mislimi tukaj in zdaj. Kot ultra trail tekaču mi tek po okolici Bleda proti Pokljuki ne predstavlja večje težave – zame je to lahkoten drnec, skoraj meditativna izkušnja. A ne gre samo za tek. Ovire so tiste, ki ustvarijo pravi izziv.
Nekatere ovire so za mene pač pretežke, zato naredim tudi nekaj kazenskih krogov – oziroma delam burpeeje. Izkaže se, da je bilo treniranje burpeejev doma zelo pametna odločitev. Zdaj z njimi opravim bistveno bolj lahkotno, kot prejšnja leta. Seveda to ne pomeni, da je 30 burpeejev kar naenkrat enostavno – še vedno so naporni. A ni več tiste panike in izčrpanosti. Vem, kako si jih razporediti, kako dihati in seveda imam kondicijo, da jih počasi lahko delam skoraj v neskončnost - kot tek na ultrah.
Iz tekme v tekmo sem bolj utrujen – a hkrati bolj izkušen. Nekatere ovire rešujem lahkotno, za druge se moram zelo potruditi, včasih pa se odločim za kazenski krog ali burpeeje. Kopje sem uspešno zadel samo enkrat – vedno je nekaj adrenalina v tistem trenutku, ko ga držiš v roki in meriš v tarčo. Pri puzanju pod bodečo žico pa sem se naučil nekaj pomembnega: če ti blato umaže dlani, je plezalna ovira takoj zatem skoraj neizvedljiva. Zato sem na naslednjih tekmah pri puzanju obrnil dlani navzgor, da sem ohranil čiste roke. In res – čeprav so oprijemi blatni na začetku, ker so jih umazali drugi tekmovalci, gre naprej bistveno lažje, saj je večina kmalu zdrsnila dol in so naprej oprimki čisti.
Eden izmed bolj zanimivih trenutkov se zgodi na prvi tekmi, tik pred ciljem. Sem že zelo utrujen, a mi vseeno uspe splezati po vrvi do vrha. Potem pa mi roke preprosto odpovejo. Dol ne zmorem več normalno plezati, ampak samo podrsam po vrvi in si skoraj zapečem dlani. To je zame trenutek, ko spoznam svoje meje – in jih naslednjič spoštujem. Pri tej oviri potem raje izbiram burpeeje. Zadnje ovire, po štangah in obročih se sploh ne lotim nobenkrat. Direktno iz vode popolnoma moker in hkrati že zelo izčrpan, bi bilo tam nemogoče plezati. Raje grem še enkrat kazensko v vodo in potem samo še čez ogenj v cilj.
Ta Spartan vikend na Bledu mi bo ostal v spominu še dolgo. Ne samo zaradi utrujenosti ali zaradi štirih, oziroma petih medalj, ki zdaj visijo na moji steni. Temveč zaradi občutka česa sem zmožen in predvsem doživetja. Spet sem premaknil nekatere svoje meje. Dokazal sam sebi, da zmorem kar si zadam. Da sem v dveh dneh opravil nekaj, kar se zdi marsikomu noro – in to brez resnih poškodb, z nasmeškom in občutkom notranje zmage. Spartan te nauči marsičesa. Predvsem pa tega, da je največja zmaga tista nad samim seboj. In to je nekaj, kar nosiš s seboj še dolgo potem, ko se medalje nehajo svetiti in ko blato zleze iz čevljev.
