Praznik pomladi na Kozari...

Kozara utra trail

Pomlad brsti z vso svojo silovitostjo. Vse diši, zeleni in cveti. V srcu je polno hrepenenja. Življenje je na poti proti svojemu vrhuncu. Vse v naravi poje pesem materi zemlji in se ji zahvaljuje za harmonijo. Povsod je polno razvijajočega se življenja. Pesem ptic v gozdu in vonj po svežini, mahu, iglicah... Korak za korakom letim proti vzhajajočemu soncu. Ko se ozrem nazaj, zagledam čudovito mavrico. Zajčka prepodijo moji koraki s poti, fazan na travniku se ne pusti motiti, lisica pa mi pobegne že na daleč. Oglasi se še kukavica, da mi prikuka srečo. Nočno kolovratenje gor in dol po gozdovih Kozare je za mano. Spuščam se iz Lisine, najvišjega vrha Kozare. Dobrih 30 kilometrov je že za mano. S spoštovanjem do zahtevne poti in rahlo negotovostjo se veselim prihajajočega dneva in še dolgega potovanja do cilja. Ponoči je vreme zdržalo in zdaj si želim, da bi bilo tako tudi čim večji del dneva. V rahlem spustu razmišljam o prihodnosti, ki mi jo naznanja letošnja pomlad.

Mali Kraški maraton

Pomlad se je začela pred šestimi tedni. Bil je zelo lep sončen vikend. Bilo je neverjetno toplo za prvo pomladno nedeljo. Srce je bilo zmedeno in polno upanja v novo življenje, ki se je počasi plazilo proti nam. Prvi popki so se že odpirali, ptički so se ženili in vse je hrepenelo po stvaritvi novega življenja. Vedel sem, da moram dati vse od sebe. Cilj je bil osebni rekord proge. Raje imam malo pretoplo vreme, tako da narava je bila na moji strani. Poklonila mi je vse, kar je odvisno od nje. Samo jaz sem bil tisti, ki mora dati vse od sebe. Do 17. kilometra je vse teklo gladko in za čas v uri in pol. Bil pa sem že zelo izčrpan. Trudil sem se. Dajal sem vse od sebe, ampak do cilja so bili še najtežji klanci na trasi Malega Kraškega maratona. Tempo je padel zaradi klancev, jaz pa nisem hotel popustiti. Tekma sama s seboj mi je dajala upanje tudi za življenje nasploh. Predanost na tekmi je pokazatelj predanosti v življenju. Mnogi so popuščali, jaz pa se nisem vdal. Prvo pomladno tekmo sem zaključil z osebnim rekordom proge. Vedel sem, da moram za pravo  osebno potrditev to narediti tudi na ''NajNaj'' in na ''Ištrijanski maraton''. Potem bo tudi vse ostalo v življenju steklo.

Naj naj 21

Teden dni po Malem Kraškem maratonu sem bil že spet na startu. Najlepši in najtežji mali maraton se je odvijal v lepem sončnem, a dokaj hladnem vremenu. Pravega deževja že dolgo ni bilo, tako da kakšnega blata na trasi ni bilo pričakovati. Razmere so bile idealne. Vedel sem kaj moram storiti. Z zmernim enakomernim tempom preteči celotno progo in postaviti osebni rekord. Če mi to ne bi uspelo v teh razmerah, bi se počutil zguba. Na Svetem Ožboltu sem bil hitro in svež. Na spustih sem poletel, v klance tudi. Čez Tošč je še šlo, proti Osolniku pa se je pojavila rahla utrujenost. Dolg spust v dolino je bil malce z rezervo, zadnji vzpon pa na polno. Od nekje se je prebudila speča energija in v zadnji klanec sem spet poletel proti osebnemu rekordu proge. Prihodnost je bila moja. Čakal me je še Istrski maraton in zgodnje pomladni trojček bo opravljen z odliko. Navdušila me je tudi Brina, ki se je opogumila in z navdušenjem odtekla Mini NajNaj.

Istrski maraton

Najbolj sem se bal Istrskega maratona. Odličen trening tri tedne pred Kozaro ni bil samo trening. Spet sem hotel teči osebni rekord proge, kar pa nisem bil prepričan, da zmorem. Misli sem imel umirjene in v takem slogu sem se maratona tudi lotil. Nisem pričel z rahlo prehitrim tempom, tako kot prejšnja leta, ampak sem ves čas pazil, da tečem v tempu, ki prinaša cilj v času pod 3:40. Vedel sem, da je enakomerni tempo najboljši, čeprav me je bilo malo strah, ker nisem imel nič časa v rezervi. Taktika se je odlično obnesla. Utrujenost se je seveda pojavila, ampak volja ni bila načeta. Malce lažja trasa na koncu mi je bila seveda v pomoč, prepričan sem, pa da mi klanec ljubezni ne bi vzel več kot tri minute. Sploh pa mi je močan veter verjetno vzel več, kot pa mi je podarila majčkeno lažja trasa. S ponosom v srcu sem se veselil težkih a prijetnih dogodivščin v prihodnosti. Prepuščal sem se Življenju, ki ima še velike načrte.

Kozara

Na Kozaro smo prišli že v sredo 1. maja. Praznik, na katerega vsi ljudje tu iz okolice gredo nekam v naravo in imajo piknike. Kozara je bila polna. Na Mrakovici ni bilo kje parkirati. Niti približno nismo pričakovali takšne gneče. V motelčku Bijele vode so imeli obilo dela z gosti v restavraciji in so si komaj vzeli čas, da so nas nastanili. Privoščili smo si obilno kosilo v sosednji gostilni in si ogledali Mrakovico. Proti večeru se je dogajanje hitro umirilo. Preveč siti od obilnega kosila, smo si zvečer privoščili samo še pivo v restavraciji. Kljub opozorilu in obljubi, da so prižgali, pa smo prvi večer ostali brez tople vode, tako da sem bil prisiljen v osvežitev pod mrzlim tušem.

Četrtek smo določili za sprehod po trasi desetke, kjer potekajo tudi zadnji kilometri ultre in zato odlično spoznavanje trase. Na Goli planini sta nas v svoji počitniški hišici pogostila gostoljubna domačina, ki nista vajena planincev v tem okolju. Izkazalo se je, da tudi onadva živita v Sloveniji. Mož je tukajšnji domačin, žena pa Slovenka. V tem mirnem naravnem okolju sta si uredila košček raja v katerem preživljata svoj prosti čas, ki ga kot upokojenca nimata malo. Tam smo obsedeli kaki dve urci in se tudi najedli. Izvedel sem tudi, da bo prav v tej hišici okrepčevalnica Gola planina od ultre, kar je bila še ena, kot se je izkazalo, zelo koristna informacija. Spoznal sem tudi, da bo par kilometrov pred zadnjim makadamskim odsekom tudi zelo zahteven gozdni teren s strmim spustom. Na Mrakovici je bil četrtek veliko bolj umirjen od srede in tudi toplo vodo smo končno dobili.

 

V petek zjutraj me je že takoj na zajtrku prijazno pozdravila glavna organizatorka KUT-ta Nevena in mi postregla z ogromno koristnih informacij. Posebej me je opozorila, da moram biti pozoren na šestnajstem kilometru, ko se trasa ultre loči od trase dvajset kilometrskega traila, da ne bi slučajno zašel na napačno pot. Dan smo si popestrili s kratkim sprehodom do slapu Zečiji kamen in pečine nad njim, kar sovpada tudi z delčkom nočnega dela trase. Popoldne in večer pa sta minila v glavnem v pripravah in čakanjem na start. Mateja in Brina sta se odločili, da me pospremita na avtobus, ki pelje na start. Mislil sem, da avtobus pride že ob pol enajstih, pa smo ga komaj dočakali, vsi že malo prezebli, ob dvajset do polnoči. Poslovil sem se od Brine in Mateje, potem pa dvajset minut vožnje z avtobusom in ravno ujamemo start ob polnoči.

Nič ni bilo čakanja - iz avtobusa smo se zapodili direktno na start. Nervoze je bilo hitro konec. Tek po gozdni stezici je umiril dušo. Prvih par kilometrov po gozdu je bilo dokaj prijetnih za ugrevanje, potem pa je sledil strm vzpon na Kozarački kamen, kjer je zapeklo v mečih. Po strmem spustu je bil teren naprej dokaj normalen za hribovite in gozdnate terene. Bučno navijanje na prvi okrepni postojanki je obljubljalo prijetno nadaljevanje poti, vendar se je potem dogajalo marsikaj drugega. Pri slapu Zečiji kamen sem zašel na pečino nad njim, ampak to ni bilo hudega. Bolj me je spravilo v obup dejstvo, da sem se po 18-ih kilometrih že znašel na cilju na Mrakovici, pa čeprav sem ves čas sledil oznakam. Takoj mi je bilo jasno, da se je zgodilo točno tisto, na kar me je zjutraj opozorila Nevena; zgrešil sem na razcepu in sem šel proti cilju po trasi dvajsetke. Poklical sem ''emergency'' telefonsko, kjer sem dobil navodilo, da naj grem kar po trasi desetke do okrepčevalnice na Goli planini, s čimer bi izgubil najmanj časa. Na tej poti za mano kmalu pridrvijo še z avtomobilom, s katerim me odpeljejo malce naprej proti trasi, tako da je bila moja izguba zares minimalna. Takrat sem sklenil, da bom zavrnil nagrado, če se slučajno uvrstim na stopničke, ker del trase nisem pretekel. Res je, da sem naredil daljšo pot, ampak sem si zato sam kriv. Naprej so zadeve stekle tako kot morajo. Vzpon na Golo planino, dokaj globok in kar zahteven spust in potem dolga položna makadamska cesta proti Lisini, kjer sem dočakal jutro.

Proti Lisini

Dani se

Prvi žarki

Mavrica

Velik del spusta z Lisine je po makadamski cesti, kjer so oznake zelo na redko. Ko sem že zares prestrašen, če sem še na pravi poti, se končno spet pojavi oznaka. Večkrat si tudi vklopim gps navigacijo na uri, da preverim traso, cel čas pa si žal ne upam pustiti prižgane, ker mi lahko zmanjka baterije. Jutro, prebujanje dneva, sončen vzhod, cela narava, vse zgleda popolno. Tudi tek je lahkoten v bolj ali manj rahlem spustu proti dolini. Nekje na polovici dolgega spusta me končno pričaka naslednja okrepčevalnica. Ponudba na teh okrepčevalnicah je zares bogata, kot da bi bilo na trasi vsaj 200 tekmovalcev in ne samo 18.

Dopoldne mine ravno tako hitro kot noč. Tukaj, na vzhodnem koncu je teren še bolj raznolik. Manj je gozda, veliko je vasic in tudi zelo osamljenih hiš. Psov je ogromno in vsi so zelo jezni na mene, vendar se na mojo srečo nobenemu ne uspe strgati z verige. Komaj se prebijem čez globoke blatne luže ob potoku Osorna. Na tranziciji se ne zamudim predolgo; samo preoblečem si majico in odložim nekaj odvečne robe. Bolj zanimiva je okrepčevalnica v Miljevićih, ki je kar doma pri starejšem paru. Najem se odličnih slanih uštipcov, ki jih je spekla gospa. Na tem delu je tudi dolg asfaltni odsek, na katerem se učim teči s palicami, da  tako roke malo pomagajo že preutrujenim nogam. Nasploh se mi dozdeva, da bom počasi shodil, ker je tek vse bolj naporen. Zadnja okrepčevalnica je 27 kilometrov pred ciljem in še skupno okrog 1000 metrov višincev zraven, zato me kar malo skrbi, kako bo z vodo, pa čeprav jo je po Kozari vsepovsod polno.

Dolg počasen makadamski vzpon iz Mičijev proti že poznani Lisini se zares vleče. Samo še občasno malo stečem. Ugotovil sem, da s hitrim pohodnim korakom nisem bistveno počasnejši, je pa veliko manj naporno. Najprej še žge sonce, pozneje pa je nebo vse bolj zakrito z grozečimi oblaki. Vlije se kratka plohica, ki hitro preneha. Nekaj upanja še vedno imam, da pridem po suhem do cilja. Proti vrhu klanec zares postane položen klanec in ne samo počasno vzpenjanje po ravnem, ob potoku Lubina. Še enkrat se vlije in tokrat ne preneha več. Kmalu je po poti polno močeradov, vmes pa tudi mala belouška. Makadam se še nadaljuje tudi v spustu in po 15-ih urah imam občutek, da je cilj že zelo blizu. S težavo se premikam naprej. Tudi v spust skoraj ne tečem več. Ne vem zakaj, ampak sploh se ne sprašujem: ''kaj mi je tega treba?'' in niti na misel mi ne pride: ''nikoli več!'' ampak se samo sprašujem: ''kako bom zmogel 100 milj, če pa sem že na stotih kilometrih čist fertik?''

Iz makadama zavijem v zaraščen, divji, vlažen in hladen gozd. Dežuje sicer malce manj, ampak vseeno me občasno malo zebe. Kar malce žal mi je, da sem rokavice pustil na tranziciji. Kmalu spoznam, da še nisem na tistem delu gozdnega spusta, ki sem ga že prehodil v četrtek, kar pomeni, da me čaka še nekaj kilometrov te divjine. Spust ob vrvi po blatni drsalnici je izjemno naporen, temu pa sledi še potovanje po potoku navzgor in nato kmalu strm vzpon po drugi brežini, spet daleč navzgor. Zares prava divjina nekaj kilometrov pred ciljem v zahtevnih vremenskih razmerah daje temu izzivu čisto nove dimenzije. Težko je, zahtevno je in vesel sem da je tako. Vesel sem, da si lahko sam postavljam težke poti, ne pa da me v to prisili življenje, kot se je to dogajalo v zgodovini na tem delu sveta in tudi drugod seveda. Končno se znajdem na že znanem območju, kjer sem hodil v četrtek, kar pomeni, da me čaka samo še en dolg blaten strm spust in potem zadnji makadam do cilja.

    

Prekorakam še zadnje kilometre makadama. Na cilju me čakata Brina in Mateja in to v dežju. Ko me Brina zagleda, steče proti meni in potem skupaj tečeva skozi cilj. Vsi mi čestitajo. Oblijejo me solze. Neverjetno je, da me čakajo tukaj v dežju. Nevena mi obesi kolajno okoli vratu. Pozabil sem, da me zebe, pa čeprav ne tečem več. Epopeje na Kozari je konec. Čas je, da grem pod vroč tuš. Še dobro, da je voda v našem hotelčku vsak dan bolj vroča, danes pa je postal rahlo topel tudi radiator v sobi.

Res lepa in prisrčna prireditev. Vesel sem, da sem prišel na ultra trail sem na Kozaro, v to čudovito neokrnjeno naravo in med te prijetne, gostoljubne ljudi. Majhna ekipa entuziastov je uspešno spravila pod streho celoten dogodek. Tukaj ni neke velike organizacije, ampak je vse bolj domačnostno, iskreno in prijetno. Drobne pozornosti, kot je to, da sta malico dobili tudi moji navijačici, so stvari, ki dajo občutek človečnosti. Ne morem obljubiti, nič ne bom rekel, življenje gre svojo pot, ampak če bo tako naneslo, se bom na Kozaro vrnil z največjim veseljem.