17. Gorski maraton štirih občin

Sobotno jutro v Podbrdu. V idealnem vremenu čakamo na start 17. gorskega maratona štirih občin. S prijatelji in znanci smo si izmenjali pozdrave in predvsem želje za uspešno in lepo pot. Ultraši na Pušeljcu so na poti že skoraj dve uri in se bližajo Črni prsti. Ko bom velik, bom šel tudi jaz na Pušeljc. Na prizorišču je čutiti veliko dobre volje, pomešane z rahlo tremo. Godba je že odigrala nekaj skladb, zdaj pa vsi mirno stojimo, ko igrajo Slovensko himno. Čez par minutk bomo že tekli skozi Podbrdo proti cerkvici kjer je leteči start.

Dve leti je že minilo, odkar sem bil nazadnje in tudi prvič na tej tekmi. Kar težko je dojeti, kako čas hitro mineva. Danes si želim preseči takratno neverjetno zgodbo. Glede na razmere to ne bi smelo biti pretežko in vse je odvisno samo od moje pripravljenosti in volje, trme, zagnanosti... Treba bo dirkat, ne pa uživat v pohajkovanju po prelepih hribih. Šprical bo znoj, lahko da tudi kri, prostora za softiče tukaj ni. Gremo gaaasaaaa...

Helena mi je pred startom rekla, da je treba startati na polno, potem držati celo pot in na koncu še finiširati skozi cilj. Začetni vzpon je zares takšen, da grem preveč na polno. Ne gre drugače; če bi hodil bi bil daleč prepočasen. Bolje je da tečem in sem prehiter, tudi zato da prehitim morebitno gnečo višje gori, kot se je spominjam iz pred dveh let. Serpentine v položen klanec se vlečejo nekam v neskončnost, ampak pogled na uro mi pokaže, da kilometri in višinci zelo hitro minevajo. Ko mulatjera preide v stezico, pot postane malce bolj razgibana in občasno se odpirajo neverjetno lepi razgledi globoko v dolino. Šele zdaj mi je jasno, kako visoko smo se že dvignili. Marjana spustim naprej, potem mu pa še nekaj časa uspešno sledim in vmes tudi malo podebatirava, dokler dokončno ne izgine naprej. Po kratkem spustu s Koble se počasi začne naskok proti Črni prsti, oziroma na sedlo Čez Suho. Po prehitrem začetku se zdaj umirim, pot je še dolga in vsaka svežina v telesu bo pozneje še kako prav prišla. Gorska narava, čudovito vreme, svež zrak in pa navijači; vse skupaj me polni z energijo. Kakorkoli že, taktično ali po tempu, nalašč ali slučajno; na vrh sem prišel do minutke v enakem času, kot pred dvemi leti.

Ker sem šel proti vrhu z rahlo rezervo, zdaj ne rabim nobenega oddiha, ampak samo na hitro nekaj popijem in odbrzim navzdol. V zelo hitrem spustu se naslanjam na veter, ki piha navzgor. Kmalu spet ujamem Marjana in priklopi se nama še Katarina. V zadnjih letih sem kar izpopolnil svoj, včasih zelo slab spust, zato z lahkoto sledim njunem ritmu. Vsaj nekaj časa. Pomanjkanje hitrega treninga navzdol, ki ga v resnici uporabljam skoraj samo na tekmah, se kmalu pozna na utrujenosti. Katarino raje spustim naprej in malce upočasnim. Sploh ne morem verjet, da me je že spet pobralo na spustu. Potem pa še neroden korak, spotaknem se in poletim z glavo navzdol. Z desnim kolenom udarim ob tla in se ujamem na levo roko. V komolcu nekaj zaškrta, kar me prestraši. Malo počakam, če bo sledila bolečina, pa je ni. Počasi začnem teči dalje. Zgleda, da bo vse o.k. Naprej proti Hudi Južni tečem veliko bolj previdno in varčujem z energijo. Skozi vasi je ogromno navijačev domačinov, ki živijo s to tekmo. Scena, ki je zares v vzpodbudo in dobro voljo. Vmesni vzpon vseeno zamori razpoloženje, saj komaj čakam konec spusta, ki pa se z vzponom samo oddaljuje. Kar naenkrat me zelo začudi, ko me prehiti Marjan in kmalu za njim še Katarina. Morala bi biti že daleč spredaj, pa sta se izgubila. Nič čudnega, bog vedi kaj ima dec v glavi, ko teče s takim prijetnim dekletom. Moje nagajive misli celo pomislijo, da sta se nalašč izgubila v gozdu. Ampak ne na tekmi, no. Na tem delu postaja že malce vroče, kar pa ob zares številčnih okrepčevalnicah ne predstavlja prehude ovire. Končno se začne zadnji spust proti najnižji točki. Pameten in počasen tek v zadnjih kilometrih mi povrne svežino. Spust po asfaltu je sicer trd, ni pa nobenih korenin ali kamnov, ki bi me spotikali, zato si zopet upam spustiti navzdol. Huda Južna me pričaka z neverjetnim vzdušjem, veliko navijači in pravo žurko. Iz zvočnikov doni Moja mama je strela od Sokolov. Moj čas tukaj je dve minuti slabši kot pred dvemi leti, počutje pa precej boljše.

Kontrolna točka Huda Južna in okrepčevalnica z žurko je malce pred koncem spusta, da si človek potem skozi spust vzame še malo zaleta, prestreže palice na drugi strani in urno zakoraka v strm klanec proti Durniku. Za nadaljevanje pa korakanje po betonski cesti navzgor. Betonska cesta postane betonska stezica in kmalu samo še strma planinska pot. Okrepčevalnice so tukaj zelo na gosto, zato se ni bati dehidracije ali izčrpanosti. Navijači na okrepčevalnicah in vmes so fenomenalni. Visoko proti Durniku me pozdravita Drejka Team. Uršula je ravno včeraj naredila navdihujočo epsko zgodbo dveh krogov GM4O in tako postala članica kluba GM4O extremno, zdaj pa zopet navija tukaj gor. Svet se vse bolj postavlja pokonci. Imam občutek, da se zemlja vrti proti meni, zato moram čimprej na vrh, preden se obrne okrog. Sliši se navijanje in petje. ZZ Topka me vzpodbuja: ''dajmo, dajmo, Brane Mišmaš, drugi na Milanja trailu'' glasno vpije, ''sem prebrala tvoj Blog''.
Besede, ki dajo voljo za naprej in iztisnejo še več energije iz telesa. Zares najboljša navijačica, hvala za navijanje in sliko. Brez tebe bi bil rezultat slabši.

Pred vrhom svet postaja čedalje bolj pokončen, korak pa še vedno ostaja tekoč in ritmičen. Ko se končno malo poravna, poizkusim s tekom in kar gre. Durnik je tu, čez najbolj strm del poti sem prilezel. Teren postane bolj tekoč, tudi z odseki ravnine, in občasnimi razgledi skozi rob v dolino na južno stran. Ko pridem ven iz gozda se odpre pogled na Porezen tam gor nekje. Še vzpon čez pašnike, pa bom tam. Navijačev je proti vrhu vse več. Lovim svoj predlanski čas ki ga na Poreznu zopet izenačim, kar pomeni, da moram osebni rekord loviti navzdol.

Zdaj pa po pameti. Minutka pavze, da si zategnem vezalke, potem pa v svojem hitrem, ne pa prehitrem, ritmu navzdol. Po grebenu še ni strmine, na serpentinah pa napake niso dovoljene. Občutek je pravi. V nogah je dovolj moči, da lahko obvladujem dokaj hiter spust. Lepo je videti, ko ura kaže vse manj nadmorske višine. Pa vendar, cilj je še globoko spodaj. Na polovici spusta se malo poravna in tukaj je še zadnja okrepčevalnica. Zadnji spust po mulatjeri je veliko položnejši in tehnično lažji, kot je v mojem spominu iz pred dveh let. Ne vem, ali je to zaradi izkušenj, ali pa zato, ker sem bil takrat že bolj na koncu z močmi. Danes me ne more nič več zaustaviti. Tabla 3 km, čez šest minut 2 km in še čez šest minut 1 km. Vse je pod kontrolo. Zdaj lahko šprintam. Desna noga se ob nekaj zapne, začutim udarec v noht in potem se že vidim kako letim po zraku in kmalu pristanem na nekakšnem grobem makadamu. Nekaj sto metrov pred ciljem sem že spet na tleh. Neroda! Poberem se in počasi odkorakam proti cilju. Sem že na asfaltu in navijačev je ogromno. Za sabo slišim hitro približujoče se korake. A zdaj bom moral pa še šprintat? Pospešim. Koraki se še vedno vse bližje, zato v polnem šprintu zdrvim po klancu navzdol skozi cilj.

Kaj naj rečem. Občutki v cilju so neverjetni. To je zares tista ta prava divja dirka, ravno prave dolžine. Strmi klanci, spusti, padci, gore, razgledi, domačini, prostovoljci, vsi tekmovalci, navijači, vse skupaj navdušuje in kliče po vračanju nazaj. Takoj v cilju še legendarna sadna kupa.

Dneva pa še ni konec. Kmalu izvem, da je tako Heleni, kot tudi Maji uspelo priti pred limitom v Hudo Južno in zdaj obe drvita naprej proti cilju. Jasno je, da ju moram počakat. Pozdravim se tudi z vsemi ostalimi. Lepo vreme in dobre razmere so poskrbele, da smo danes vsi zadovoljni in dobre volje. Zelo me začudi, ko proti cilju teče Matjaž sam, brez Helene. Napovedovalka napove, da je pravkar odtekel svoj tretji krog v 24 urah. A je to šala? Nič mi ni jasno. Zares je to naredil. Tako kot Uršula včeraj. S tem je postal član kluba GM4O extremno. Priznam, da sploh nisem vedel, da kaj takega obstaja. Šele, ko sem malo bolj razmislil, mi je postalo jasno, da to pa ni kar nekaj. Malo pozneje prideta v cilj tudi obe naši junakinji. Tega pa sem najbolj vesel. Da je uspelo Heleni in Maji. Obe sta neverjetni. Največji zmagovalec je tisti, ki vloži največ truda in oni dve si delita prvi dve mesti.

Čez Blegoš in po Postonjskem krasu

Nedeljsko jutro se je prevesilo že daleč v dopoldne, ko se pripeljemo v Postojno. Oblaki se podijo po nebu. Obeta se lep, malce vetroven dan, mogoče začinjen s kakšno plohco. Tukaj se v okviru velike kolesarske dirke okrog Slovenije dogaja še marsikaj in nekaj od tega je tudi tisto zame - SLO 100, 25 km trail run. Na prireditvenem prostoru se počasi že nabira nekaj folka. V cilju pričakujejo samo še tri DOS-ovce, tekači pa smo se šele začeli zbirati, vendar vseeno bomo najbrž vsi v cilju prej, kot zadnji kolesar. Moje počutje je...hm, kar malce klavrno, ampak recimo da veliko boljše kot včeraj zvečer. Tale trailček bo že drugi ta vikend, ker včeraj je bil dan za KBK. In na KBK- ju brez piva ponavadi ne gre. Nekako mi je uspelo v svoje dehidrirano telo po tekmi točiti pivo za pivom. Tega ne počnem prav pogosto, zato so posledice malce neprijetne, predvsem pa neprimerne za urce med dvema tekmama.

Pa se vrnimo na KBK. Drugič sem se udeležil tega prijetnega praznika teka v naravi in prvič podaljšane različice. Pred dvemi leti smo tekli na slabih 15 km, potem pa so traso podaljšali na skoraj 20 km, medtem ko je višinska razlika ostala enaka - na vrh Blegoša in nazaj. Čeprav sem se pred startom odločil, da se malce šparam, me je potegnilo v tekmo in proti Leskovici je letelo kar malo preveč. Do Leskovice in še daleč naprej je trasa identična s staro, potem pa ko bi morali zagristi zares v strmino, nas je nova trasa popeljala v zložnem vzponu, daleč naokrog po južnih obronkih nekam proti vzhodni strani Blegoša. Strmina takšna, da nisem vedel, ali bi tekel ali hodil, mi ni pisana na kožo, vsaj tak občutek sem imel. Razmišljal sem samo o tem, da bi zares zagrizel v strm klanec, ne pa da se moram mučiti s tekom v to položno strmino. Kljub napornemu vzpenjanju si nikoli ne dovolim, da ne bi užival v prelepih razgledih, ki se tudi na Blegošu odpirajo proti dolini. Spoznanje, da tudi po teh bolj položnih klancih višinci kar hitro letijo mimo, me je kar malce šokiralo, potem pa je končno sledil še malo bolj strm vzpon in naskok na vrh Blegoša. Ena ura in devet minut za več kot jurja višincev in skoraj devet kilometrov ni tako slabo, čakal pa me je še dolg spust.

Z vrha Blegoša proti koči pelje nevarna, strma in razdrapana planinska pot, zato sem se do koče spustil v popolni previdnosti, s čimer sem poskrbel tudi za malce oddiha. Spust od koče dol pa je bil po nekem razmočenem makadamu, kot da bi tekel po frišnem betonu, kar nekako ni najbolj prijalo mojim korakom. Čmokotanja po 'živem pesku' je bilo na srečo kmalu konec. Naprej pa je sledil nekaj kilometrski prijeten položen spust po gozdnih cestah, ko je zares letelo na polno. Kilometri so hitro bežali mimo in cilj je bil vse bližje. Strm in blatni del me je sicer malce zaustavil in takoj me je prehitelo nekaj tekmovalcev, tudi najboljši punci; Saša in Mihaela. Nižje sem se zopet malo bolj spustil v drnc in v cilj prišel takoj za Sašo kot štiriinštirideseti, s časom, ki se mi je zdel čisto neverjeten 1:56'46''.

In potem se je začelo. Preveč znancev, preveč prijateljev, ki so prihajali v cilj in še dolga prireditev, čakanje na rezultate, žrebanje sponzorskih nagrad, podelitev in pa po grlu pivo za pivom. Seveda tudi težke in pametne debate o marsičem. Šele zvečer mi je bilo jasno, da to ni bilo dobro in da bom zato občutil posledice na naslednji tekmi, že naslednji dan. Seveda ne sprejemam nobenih izgovorov - naslednji dan je tekma, ko bo treba na polno in ki bo poskrbela za čiščenje telesa.

V Postojni se nas je na startu pojavilo dvanajst tekmovalcev, z Borutom vred, ki ima vlogo metle. Na progo se poženemo po kolesarski rampi in potem takoj po stopnicah navzgor, proti Soviču. Kmalu se postavim na tretje mesto, kjer v svojem ritmu tečem dalje. Prva dva raje ne lovim, ostali pa tudi ne lovijo mene, zato ostanem sam na poti. Kilometri mimo Pivke jame do Studenega so bolj ravninski in zelo hitro minejo. Vzpon proti Sv. Lovrencu pa je strm, tako kot mora biti. Daleč pred sabo, skoraj na vrhu vidim prva dva. Imata dobrih pet minut prednosti pred mano in nimam jih namena lovit. Pravzaprav me bolj skrbi, če me bo pokurilo in kje so moji zasledovalci. Če sem že na tretjem mestu, bi bilo fajn, če ga pripeljem do cilja. Počasi se tudi jaz zvlečem do vrha. Kratek blaten spust do okrepčevalnice ni tako blaten, kot so nam napovedovali. Spodbudno navijanje Slavke in Olge mi da nekaj energije in ogromno volje za naprej.

Hiter makadam v rahlem spustu poskrbi, da sta hitro mimo naslednja dva kilometra. Naprej pa je pravi trail gor dol po zaraščenih stezicah čez Špilnik, kjer me pozdravljajo drevesa - okostnjaki. Do tu je bila pravzaprav čisto poznana trasa iz SLO 50, potem pa mi čez pašnike vse postane zelo novo, čeprav se pozneje zopet pojavi znano križišče, kjer je petdesetka zavila v drugo smer. Še malo spusta po pašnikih potem pa zares hiter spust po lepem položnem makadamu. Ta trail je narejen čisto za mene - strmi vzponi in položni spusti. Na razgledih še vedno pogledujem nazaj, pa ne vidim nobenih zasledovalcev. Kmalu sem pri drugi okrepčevalnici v vasi Lohača, kjer me oskrbita prijazna prostovoljca.

Še devet ravninskih kilometrov do cilja. Pričakoval sem bolj cestni tek, zato me kar malo preseneti, ko je treba zaviti v zaraščeno divjino. Dolgi kilometri proti cilju, malo makadama, malo precej zraščenih stezic, zopet blizu Pivke jame in naprej proti Postojni. Malce sem že znucan, ampak strah da me kdo ujame, mi ne dovoli popuščanja. Sam s svojimi mislimi v glavi, tečem po rahlo vzpenjajočem se makadamu proti Postojni, ko mi ura začne piskat, da sem ''off rute''. Malo si ogledujem, potem pa se začnem vračati nazaj. Ha, ha - sam sebi se smejim, kako dobro označen odcep sem falil. V glavi je nastala negotovost. Ali me je v tem času kdo prehitel? Delam se da ne in hitim dalje, ker se bojim, da mi je zdaj pa res kdo blizu. Sem na poti proti Soviču in kmalu se znajdem na znani trasi, po kateri smo začeli. Slavka spet glasno navija in me potolaži - še vedno sem tretji.

Na cilju me vsi že pričakujejo, ker jim je Slavka že sporočila, da prihajam. Mateja, Brina in tudi Damjan, ki je prikolesaril iz Ljubljane, me pozdravljajo v cilju. Na odru dobim še mikrofon v roko. Zgleda, kot da sem za trenutek glavna zvezda, pa samo tekel sem malo. Veselim se tretjega mesta, pa čeprav je v tej konkurenci to čisto realen rezultat. Ampak konkurenti so si sami krivi, če niso prišli. Brina spleza k meni na oder in mi skoči v naročje. Za nagrado takoj dobim bon za hrano in za pivo. Recimo, da je bilo piva že včeraj dovolj, zares okusen domač radler pa bo odličen za regeneracijo. Naslednji štirje tekači pridejo v cilj kakšnih petnajst minut za mano, med njimi tudi zmagovalka med dekleti, Anja.

Izkupiček vikenda sta dva prelepo preživeta dneva v družbi srčnih ljudi, zares dober trening za GM4O, medalja z napisom DOS extreme za tretje mesto in pa tudi osem klopov. Se mi zdi, da imajo živalce letos pravo invazijo po notranjski in primorski, tako da previdnost nikakor ni odveč - res škoda če bi kdorkoli zbolel zaradi teh malih živalic.

Hvala vsem organizatorjem, ki nam pripravljate te prireditve, da mi ni treba vedno sam tekati po gozdu. Kaj vse je treba v to vložit sem se šele približno zavedel, ko se bil prejšnji teden tudi sam volunteer na UTVV.