Pokal gozdnih tekov 2025

Molniški tek

Preprosto zato, ker me je prijatelj Borut vabil že nekaj let, ker je lepa, prijetna trasa in ker je štartnina zelo poceni, sem se končno odločil, da grem na ta tek. Čeprav se imenuje Molniški tek, se tek Molniku pravzaprav izogne. Trasa je speljana bolj severozahodno od njega, kar pomeni, da smo šli nekajkrat gor in dol po severnih pobočjih Golovca. Skoraj ves čas je pot potekala v prijetnem zavetju gozda po stezicah, ki so tu, na pragu prestolnice, kar dobro obiskane. Bilo je ogromno navijačev, največ iz domačega športnega društva Zadvor. Okrepčevalnice so bile navdušujoče, štrudelj pa je bil odličen.

Tekel sem na polno, kolikor sem pač zmožen na 15 kilometrih traila, in posledično sem se uvrstil na drugo mesto v kategoriji. S tem sem dobil dovolj veliko spodbudo za udeležbo na preostalih dveh tekmah pokala gozdnih tekov. Po tekmi smo kar predolgo čakali na rezultate in še dlje na podelitev in stopničke. Na srečo smo se tukaj srečali z nekaterimi starimi prijatelji in na sami prireditvi je vladal pravi žur, tako da smo z veseljem malo dlje počakali. Tudi grozeči oblaki z nevihtami so se nas v krogu izogibali.

Vsekakor je bilo to prijetno preživeto nedeljsko dopoldne na tekmi, kakršne me spominjajo na stare čase, pred trejli, ko smo tekli večinoma na kratkih, hitrih tekmah, brez nahrbtnikov in gore obvezne opreme. Lahkotno in hitro.

Rožnik trail

Spet sem tekel v zame idealnih temperaturah za tek po gozdu, tokrat za spremembo v četrtek popoldne na kar dobro obiskani novi tekaški prireditvi. Ampak nič čudnega, gozdovi sredi prestolnice so idealen kraj za dober obisk tudi sredi tedna. Mislim, da kaj precej več tekmovalcev teren in prireditveni prostor niti ne bi mogla pogoltniti.

Tekel sem na tej dolgi, 17-kilometrski progi, ki pa je bila speljana v dveh krogih po 8,7 kilometra. Ta trasa tudi edina šteje v pokal gozdnih tekov, kjer se še borim za prvo mesto v kategoriji. Štart je bil izjemno hiter in vedel sem, da s takim tempom ne morem zdržati osemnajstih kilometrov. Vmes je bilo ogromno tekačev iz krajših prog, zato je bila hitrost precej pospešena. Prvi krog sem pretekel v 46 minutah in v drugi krog sem štartal z močno voljo, da vzdržujem zastavljeni tempo.

Lepo speljane stezice po območju Rožnika so hitre, ampak moje telo se je vseeno dovolj utrudilo, da sem proti koncu malo popustil. Tudi konkurenca je bila na tej tekmi malo močnejša, zato se na tej tekmi nisem uspel uvrstiti na stopničke v kategoriji, sem se pa zato prebil na prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Borba bo še na naslednji tekmi, saj se nekdo še hitreje prebija iz ozadja in tudi on je že prijavljen na zadnji tek.

Gozdni tek okoli Ajdovščine

Če je Rožnik v centru Ljubljane in Golovec nekje na obrobju, je ta Ajdovščina malo bolj odmaknjena in neznana. To se vidi tudi na štartu, saj so prišli večinoma sami lokalci iz Dola pri Ljubljani. Zraven pa nas je tudi nekaj entuziastov, ki smo se navdušili nad konceptom pokala gozdnih tekov. Že spet je bila nedelja najbolj vroč dan v tednu, pred napovedano ohladitvijo v ponedeljek. Ampak tako kot po Rožniku in Golovcu, so tudi tukaj lepo speljane in uhojene potke, take taprave za gozdni tek. In prišel sem tekmovat.

Tečem hitro. Lepo speljani spusti omogočajo izjemno hiter tek in široke potke dopuščajo prehitevanje. Na prvi polovici me v klance nekateri še prehitevajo, medtem ko sem na spustih že od začetka suveren. V najdaljši klanec počasi omagajo vsi okrog mene in konkurenca so zdaj samo še tisti pred mano. Od začetka sem ubral tempo, ki ga lahko zdržim do konca. Seveda sem dol precej hitrejši kot gor, po ravnini pa tudi kar dobro leti.

Domačini ob progi navdušeno navijajo. Med njimi je tudi prav posebna navijačica, ena izmed legend slovenskega športa – Petra Majdič, ki me spodbuja v enem izmed klancev.

Na predzadnjem spustu, ko spet letim na polno, se zelo približam tekmovalcu pred sabo in v naslednji klanec ga z lahkoto prehitim. Nimam pojma, da sem zaradi tega kar naenkrat spet prvi v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Nekaj v meni ve, da se zdaj ne smem vdati in da moram na polno naprej. Nekaj časa mi še sledi, v dolgem spustu po makadamu pa se ga dokončno otresem. Proti cilju je še krajši klanček, po katerem šprintam z zadnjimi močmi.

Buljim v rezultate in vidim, da mi je uspelo. Zmagal sem v kategoriji, s čimer sem si zagotovil tudi prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Na podelitvi pa doživim še eno presenečenje, saj mi v roke porinejo tudi pokal za drugo mesto absolutno za pokal gozdnih tekov. To me tako preseneti, da sploh ne morem razmišljati in še zdaj mi ni jasno, če to ni mogoče pomota.

P.S.

Res je bila pomota. V kategoriji sem res zmagal, absolutno pa niti slučajno nisem bil drugi. Mi je bilo hitro jasno, ampak najprej je zmedena glava in uspeha željno srce samo vzelo želeno nagrado, ki niti slučajno ne pripada meni.

Radulja

Radulja je najdaljša trail trasa na Šmarješkem teku. Lepa, prijetna topla nedelja je ravno pravšnja za kopanje v bazenu v Šmarjeških toplicah po pretečenih 28-ih kilometrih gor in dol po dolenjskih gričih. Vsekakor bi bilo samo kopanje malce dolgočasno, nedelja bi izzvenela nekako neizpolnjeno, zato je bila triurna uvertura tekanja po prijetno ohlajenih gozdičkih okoliške pokrajine najboljši možen začetek dneva.

Pravzaprav je dan idealen za kopanje, za tek pa je bilo že dopoldne zelo vroče, vsaj tako bi trdilo večina mojih kolegov na teku. Na s soncem obsijanem najdaljšem vzponu je to res še nekako prišlo do izraza, in tudi na nekaterih sončnih odsekih proti koncu je zelo pripekalo, sicer pa je večina traila speljana skozi prijetno senco gozdičkov Dolenjske pokrajine. Moje telo ima raje toploto kot mraz, pa čeprav me boste večkrat videli tudi kopati se v ledeni vodi. To počnem zaradi izhoda iz cone udobja, sicer pa se najraje namakam v pretoplih đakuzijih. Tudi temparature na današnjem tekanju so mi bile, vsaj po gozdovih nekako ravno pravšnje.

Prišli smo vsi, cela družina. Punce so me pospremile na start, potem pa so se šle že kopat. Start je bil spektakularen, z baklami in glasno muziko. Adrenalin je šprical po žilah in začetek je bil hiter in lahkoten vse do tistega slavnega s soncem obsijanega vzpona. Ko se vsi tisti začetni zagnanci malo umirijo, postane prehitevanje malce nadležno, ampak tudi to smo z lahkoto speljali. Gužva se je kmalu razrečila in prava trail avanturica se je pričela. Paše mi ta gričevnato gozdnata pokrajina, na kakršni sem tudi doma in na podobnem tudi največ treniram. Se pa v teh poznopomladnih dneh čimbolj izogibam ozkih stezic z veliko podrasti, ker klopov kar mrgoli. No, danes se me ni prijel nobeden, verjetno so že prej poskakali na ta hitre in jih za nas počasnejše ni ostalo nič več.

V okviru prireditve je bil organiziran tudi pohod, zato je bilo v srednjem delu trase ob progi veliko navijačev - pohodnikov. Med njimi je bil tudi moj prijatelj Lojze, ki me je pričakal ravno na eni izmed okrepčevalnic, na kateri sem spil skoraj liter izotonika. Res, da mi vročina paše, ampak dehidracija se prime tudi mene. Čeprav je bilo v razpisu jasno napisano, da moramo imeti lastne lončke za pitje, je bila tekočina v majhnih kozarčkih, ki nikakor ne zadostujejo, da bi se človek odžejal. Zares mi je bilo škoda, da bi spraznil sedem decilitrskih lončkov, ki bi romali v smeti, zato sem si sam postregel iz velike kante. Še dobro da sem toliko spil, ker na naslednji okrepčevalnici je bila na mizi samo steklenica vode in steklenica cocacole. Ne vem, ali so imeli še kaj spravljeno kje v hladilniku, ampak bilo mi je kar malo narodno spiti preveč, pravzaprav bi lahko spil vse, če bi hotel. Na srečo je bilo naprej tekočine spet v izobilju.

Proti koncu me je vročina vseeno malo zdelala. Ta del je bil spet kar precej po soncu. Moral sem se kar malce potruditi, da mi je uspelo priti do cilja pod tremi urami. Seveda mi je Lojze takoj potisnil pivo v roke. Mislim, da lahko pohvalim tole dolenjsko prireditev, ki se je zares lepo razvila. Pred petnajstimi leti je bil tu samo en dolgočasen tek v okviru dolenjskega pokala, ki se je zdaj razvila v mogočno dvodnevno prireditev z vključenim kopanjem v zunanjih bazennih v Šmarjeških toplicah.

In zdaj lepo ležim v senci, pijem pivo, se namakam v toplem lesenem bazenu in, prvič v življenju, skačem po trampolinu, ko spremljam Karlo na otroškem igrišču.