Radulja

Radulja je najdaljša trail trasa na Šmarješkem teku. Lepa, prijetna topla nedelja je ravno pravšnja za kopanje v bazenu v Šmarjeških toplicah po pretečenih 28-ih kilometrih gor in dol po dolenjskih gričih. Vsekakor bi bilo samo kopanje malce dolgočasno, nedelja bi izzvenela nekako neizpolnjeno, zato je bila triurna uvertura tekanja po prijetno ohlajenih gozdičkih okoliške pokrajine najboljši možen začetek dneva.

Pravzaprav je dan idealen za kopanje, za tek pa je bilo že dopoldne zelo vroče, vsaj tako bi trdilo večina mojih kolegov na teku. Na s soncem obsijanem najdaljšem vzponu je to res še nekako prišlo do izraza, in tudi na nekaterih sončnih odsekih proti koncu je zelo pripekalo, sicer pa je večina traila speljana skozi prijetno senco gozdičkov Dolenjske pokrajine. Moje telo ima raje toploto kot mraz, pa čeprav me boste večkrat videli tudi kopati se v ledeni vodi. To počnem zaradi izhoda iz cone udobja, sicer pa se najraje namakam v pretoplih đakuzijih. Tudi temparature na današnjem tekanju so mi bile, vsaj po gozdovih nekako ravno pravšnje.

Prišli smo vsi, cela družina. Punce so me pospremile na start, potem pa so se šle že kopat. Start je bil spektakularen, z baklami in glasno muziko. Adrenalin je šprical po žilah in začetek je bil hiter in lahkoten vse do tistega slavnega s soncem obsijanega vzpona. Ko se vsi tisti začetni zagnanci malo umirijo, postane prehitevanje malce nadležno, ampak tudi to smo z lahkoto speljali. Gužva se je kmalu razrečila in prava trail avanturica se je pričela. Paše mi ta gričevnato gozdnata pokrajina, na kakršni sem tudi doma in na podobnem tudi največ treniram. Se pa v teh poznopomladnih dneh čimbolj izogibam ozkih stezic z veliko podrasti, ker klopov kar mrgoli. No, danes se me ni prijel nobeden, verjetno so že prej poskakali na ta hitre in jih za nas počasnejše ni ostalo nič več.

V okviru prireditve je bil organiziran tudi pohod, zato je bilo v srednjem delu trase ob progi veliko navijačev - pohodnikov. Med njimi je bil tudi moj prijatelj Lojze, ki me je pričakal ravno na eni izmed okrepčevalnic, na kateri sem spil skoraj liter izotonika. Res, da mi vročina paše, ampak dehidracija se prime tudi mene. Čeprav je bilo v razpisu jasno napisano, da moramo imeti lastne lončke za pitje, je bila tekočina v majhnih kozarčkih, ki nikakor ne zadostujejo, da bi se človek odžejal. Zares mi je bilo škoda, da bi spraznil sedem decilitrskih lončkov, ki bi romali v smeti, zato sem si sam postregel iz velike kante. Še dobro da sem toliko spil, ker na naslednji okrepčevalnici je bila na mizi samo steklenica vode in steklenica cocacole. Ne vem, ali so imeli še kaj spravljeno kje v hladilniku, ampak bilo mi je kar malo narodno spiti preveč, pravzaprav bi lahko spil vse, če bi hotel. Na srečo je bilo naprej tekočine spet v izobilju.

Proti koncu me je vročina vseeno malo zdelala. Ta del je bil spet kar precej po soncu. Moral sem se kar malce potruditi, da mi je uspelo priti do cilja pod tremi urami. Seveda mi je Lojze takoj potisnil pivo v roke. Mislim, da lahko pohvalim tole dolenjsko prireditev, ki se je zares lepo razvila. Pred petnajstimi leti je bil tu samo en dolgočasen tek v okviru dolenjskega pokala, ki se je zdaj razvila v mogočno dvodnevno prireditev z vključenim kopanjem v zunanjih bazennih v Šmarjeških toplicah.

In zdaj lepo ležim v senci, pijem pivo, se namakam v toplem lesenem bazenu in, prvič v življenju, skačem po trampolinu, ko spremljam Karlo na otroškem igrišču.

Spartan Trifecta Bled

Spartan je velika organizacija, ki pripravlja izjemne dogodke, ki niso navadne tekaške tekme z ovirami. Gre za preizkušnjo duha, telesa in vzdržljivosti, pa tudi trme in prilagodljivosti. Vsak njihov dogodek te prevzame – in to dobesedno. Sistem je postavljen tako, da ti ne pusti stati na mestu. Vedno znova ti ponudi nov izziv, nov cilj, novo mejo, ki jo lahko premakneš. In počasi, skoraj neopazno, postaneš del plemena. Plemena Špartancev.

Najprej je vse skupaj videti zelo nedolžno – sprejmeš izziv, greš na eno tekmo, mogoče še kakšno dodatno, da vidiš, kaj zmoreš. In tako prideš do Trifecte – kombinacije treh tekem: Sprint, Super in Beast. Ko enkrat to dosežeš, se svet Spartana zares odpre. Nenadoma izveš za posebne medalje, ki jih dobiš, če v enem letu narediš več Trifect. Sistem nagrad je zasnovan tako, da spodbuja tvojo vztrajnost in radovednost. In če imaš rad izzive, te hitro zanese še globlje – proti Spartan Ultra, še daljšim in bolj napornim preizkušnjam, in za najbolj pogumne celo do The Death Race, tekme, katere ime vse pove.

Ko enkrat padeš notri, lahko zapraviš ogromno denarja samo za štartnine, namestitve in tudi opremo. Štartnine niso poceni. Dogodki so največkrat na prestižnih turističnih lokacijah, zato so drage tudi namestitve. Imajo pa tudi Spartan trgovino z vso mogočo športno opremo in močno zasoljeno ceno. Na srečo obstaja zanimiva možnost – če se prijaviš kot prostovoljec in pomagaš na prireditvi, lahko pridobiš brezplačno štartnino za naslednjič. Tako lahko združiš prijetno s koristnim: si del ekipe, vidiš, kako vse skupaj poteka iz zakulisja, in obenem zaslužiš možnost, da se kasneje sam podaš na progo.

Sam sem do zdaj že opravil Sprint, Super in Beast tekmo – torej vse tri, ki sestavljajo Trifecto. A tokrat sem si zadal poseben izziv: opraviti vse tri v enem samem vikendu. Lokacija? Blejsko jezero in okolica, – čudovita kulisa za tako izkušnjo. V soboto dopoldne startam najtežjo – Beast. Popoldne opravim še Sprint v netekmovalni skupini, zato imam občutek da delam z amaterji. V nedeljo pa se dokaj lahkotno odpravim še na Super. Tri tekme v dveh dneh. Z vsakim korakom in predvsem vsako opravljeno oviro se meje odmikajo in dosežki uresničujejo

Ovire na progi mi niso več neznanka – večino sem jih že spoznal na prejšnjih tekmah. Tokrat sem se odločil, da grem skozi vse tri tekme čim bolj lahkotno, brez pretiranih tekmovalnih ambicij. Glavni cilj je dokončati vse in domov prinesti kopico novih medalj. Vsaka tekma prinese svojo medaljo, vsaka od teh ima tudi tretjino Trifecta-medalje, ki se sestavi v celoto. Poleg tega dobiš še posebno medaljo, če opraviš vse tri tekme v enem vikendu. In prav ta je bila tokrat moj glavni motivator.

Start na vseh treh tekmah je podoben – nekaj lažjih začetnih ovir in nato skok v mrzlo vodo Blejskega jezera. Ta trenutek je res nekaj posebnega – ko voda oblije telo, te popolnoma prebudi in resetira. V trenutku si z mislimi tukaj in zdaj. Kot ultra trail tekaču mi tek po okolici Bleda proti Pokljuki ne predstavlja večje težave – zame je to lahkoten drnec, skoraj meditativna izkušnja. A ne gre samo za tek. Ovire so tiste, ki ustvarijo pravi izziv.

Nekatere ovire so za mene pač pretežke, zato naredim tudi nekaj kazenskih krogov – oziroma delam burpeeje. Izkaže se, da je bilo treniranje burpeejev doma zelo pametna odločitev. Zdaj z njimi opravim bistveno bolj lahkotno, kot prejšnja leta. Seveda to ne pomeni, da je 30 burpeejev kar naenkrat enostavno – še vedno so naporni. A ni več tiste panike in izčrpanosti. Vem, kako si jih razporediti, kako dihati in seveda imam kondicijo, da jih počasi lahko delam skoraj v neskončnost - kot tek na ultrah.

Iz tekme v tekmo sem bolj utrujen – a hkrati bolj izkušen. Nekatere ovire rešujem lahkotno, za druge se moram zelo potruditi, včasih pa se odločim za kazenski krog ali burpeeje. Kopje sem uspešno zadel samo enkrat – vedno je nekaj adrenalina v tistem trenutku, ko ga držiš v roki in meriš v tarčo. Pri puzanju pod bodečo žico pa sem se naučil nekaj pomembnega: če ti blato umaže dlani, je plezalna ovira takoj zatem skoraj neizvedljiva. Zato sem na naslednjih tekmah pri puzanju obrnil dlani navzgor, da sem ohranil čiste roke. In res – čeprav so oprijemi blatni na začetku, ker so jih umazali drugi tekmovalci, gre naprej bistveno lažje, saj je večina kmalu zdrsnila dol in so naprej oprimki čisti.

Eden izmed bolj zanimivih trenutkov se zgodi na prvi tekmi, tik pred ciljem. Sem že zelo utrujen, a mi vseeno uspe splezati po vrvi do vrha. Potem pa mi roke preprosto odpovejo. Dol ne zmorem več normalno plezati, ampak samo podrsam po vrvi in si skoraj zapečem dlani. To je zame trenutek, ko spoznam svoje meje – in jih naslednjič spoštujem. Pri tej oviri potem raje izbiram burpeeje. Zadnje ovire, po štangah in obročih se sploh ne lotim nobenkrat. Direktno iz vode popolnoma moker in hkrati že zelo izčrpan, bi bilo tam nemogoče plezati. Raje grem še enkrat kazensko v vodo in potem samo še čez ogenj v cilj.

Ta Spartan vikend na Bledu mi bo ostal v spominu še dolgo. Ne samo zaradi utrujenosti ali zaradi štirih, oziroma petih medalj, ki zdaj visijo na moji steni. Temveč zaradi občutka česa sem zmožen in predvsem doživetja. Spet sem premaknil nekatere svoje meje. Dokazal sam sebi, da zmorem kar si zadam. Da sem v dveh dneh opravil nekaj, kar se zdi marsikomu noro – in to brez resnih poškodb, z nasmeškom in občutkom notranje zmage. Spartan te nauči marsičesa. Predvsem pa tega, da je največja zmaga tista nad samim seboj. In to je nekaj, kar nosiš s seboj še dolgo potem, ko se medalje nehajo svetiti in ko blato zleze iz čevljev.