Backyard Ultra Ljubljana

Nekaj novega in vznemirljivega se dogaja. Pa samo tečemo v krogu in vmes celo počivamo. Vseeno je to čisto drugačen koncept tekaške prireditve in zopet čutim tisto vznemirjenje, kot sem ga dolga leta nazaj na startu vsake tekaške prireditve. Poldrugo desetletje nazaj sem prvič pretekel maraton, nekaj let prej pa tudi kakšen krajši tek. V tistih časih je bilo pred vsako prireditvijo čutiti globoko vznemirjenje. Na štartu je srce utripalo v ritmu kolektiva sotekačev. In potem start, adrenalin, skupinski tek, borba za pozicije ... Takrat sem bil še zelo tekmovalen. Če ne drugega, sem se boril za svoj čas. Proti cilju sem sprintal in prehiteval, pa četudi sem bil namesto na 289. le na 288. mestu. In to je bilo zadovoljujoče, izpopolnjujoče. Dajalo je nek smisel. Smisel, ki sem se ga prav počasi naveličal; pojavila se je rahla zasičenost, ki je niti ne bi opazil, če se ne bi pojavili traili.

Seveda sem se že prej udeleževal tudi kakšnih gorskih tekov. Naredil sem tudi Dolenjski pokal, katerega teki so bili v veliki meri tudi po potkah in stezicah. Toda traili so prinesli novo navdušenje in pa tudi ... ultra razdalje, nove težke izzive. In seveda ljudi. Trail pleme, krog novih ljudi, ki sem jih spoznal v tem obdobju, je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, in zagotovo je zelo vplivalo name – v dobrem smislu. Počasi sem podaljševal razdalje in prišel do stotke in tudi prve stomiljke leta 2019. Potem pa se je trail čisto počasi in neopazno prelevil v komercialo. Čedalje več je bilo tekem in vse manj ljudi sem poznal na teh tekmah. Jaz sem vedno raje tekel na nekih neznanih prireditvah z malo udeleženci in zares srčnimi organizatorji. Ta velik rom pom pom je sicer delal vzdušje in občutek, da sem del nečesa velikega, vendar so romantični, pionirski časi traila ostali v prejšnjem desetletju. Seveda nadaljujem s tekom in se udeležujem prireditev, ampak zelo fajn je doživeti nekaj novega. Tako sem tekel po stopnicah na stolpnico, in seveda na letalnico (Red Bull 400), in kar nekajkrat sem šel tudi na Spartan Race.

Danes pa tečem tukaj v krogih, brez teže nahrbtnika, ki je na trailih včasih kar moteč. In kar je najlepše, spet je prišlo ogromno tistih ljudi iz pionirskih časov traila. Verjetno isti ljudje iščemo nekaj novega in drugačnega. Seveda pa smo vsi tukaj, ker je tekma v organizaciji naših prijateljev, pripadnikov našega plemena.

Backyard ultra je prav posebna dirka zaradi čisto samosvojih, originalnih pravil. V originalu si jo je izmislil Gary "Lazarus Lake" Cantrell. Imenuje se Big Dog's Backyard Ultra in poteka na njegovem posestvu, poimenoval pa jo je po svojem psu. Gre za 6,706 metra dolg krog, na katerega tekači startajo vsako uro. Torej, za krog imaš eno uro časa. Vmes imaš čas za počitek, hranjenje, stranišče ali kar pač želiš. Če se na polno uro ne pojaviš na startu, si DNF. Tekma traja tako dolgo, da odpadejo vsi tekmovalci, razen eden, ki takrat preteče še svoj zadnji krog. Če zadnji tekmovalec ne preteče še enega kroga, so vsi DNF. Kot zanimivost lahko povem, da dolžina kroga 6706 metrov ni naključna, ampak je določena s tem, da bi tekmovalec v 24 urah pretekel točno 100 milj. Sčasoma so to zanimivo tekmo začeli kopirati in danes je s povsem enakimi pravili organizirana na mnogih prireditvah. Originalna dirka pa se je prelevila v svetovno prvenstvo.

Nekako se še iščem, kakšna taktika in hitrost teka je idealna. Prvi krog sem bolj v ozadju, kjer tečejo bolj počasi. Ne morem teči tako počasi, zato vmes raje hodim. Med sprehodom malo podebatirava z Dejanom. Drugi krog v klepetavem hitrem ritmu odtečem s Katko. Potem sprevidim, da je treba teči v svojem ritmu. Dovolj spredaj, da nisem v gužvi, in ne prehitro. Pa tudi paše 12 do 15 minut počitka med krogi. Ne mislim delati ravno rekordov (mogoče naslednje leto). Tečem četrti krog, pa peti, šesti, sedmi ... Mateja in Karla uživata v družabnem startno-ciljnem prostoru in me nič ne priganjata, da moram odnehati. Ko je že veliko kilometrov v nogah, se telo malo upočasni. Ampak tukaj sem že prej tekel počasi, samo čutiti je rahlo lenobnost telesa. En krog odtečem še skupaj z Matjažem, drugače pa kar iščem tudi malo samote, ki sem jo vajen iz ultra trailov. Tukaj ves čas tečemo skupaj. Saj se malo raztegne, ampak naslednji krog spet štartamo skupaj. Seveda ljudje počasi odpadajo, vendar ne kaj dosti. Očitno so prišli sami vzdržljivi. Po osmem krogu se tudi jaz odločim končati. Danes ne bom iskal svojih mej. Osem krogov, 55 kilometrov v lahkotnem ritmu, na prelepi trasi ob Savi, je to, po kar sem prišel.

Ultramaraton Celje - Logarska dolina

V nekih drugih časih, kakšnih petindvajset let nazaj, sem že malo razmišljal o teku. Pravzaprav sem tu pa tam tudi pretekel kakšen kilometer, hotel pa bi še več. Ampak takrat je to na vasi izgledalo malo čudno, jaz pa sem v tistih časih še nekako hotel biti normalen, danes sem pa prav ponosen, da sem čudak. No, takrat so bili tudi začetki Ljubljanskega maratona, ki se ga je začel udeleževati tudi moj sorodnik Miro. To mi je bilo nekaj izjemnega. Razmišljal sem, da mogoče bom pa tudi jaz enkrat v življenju pretekel maraton. Kaj več bi bilo pa res nemogoče. Seveda sem slišal tudi za Dušana Mravljeta, ki je tekel nekam v neskončnost. Slišal sem za junake, ki so pretekli Spartatlon, ampak to niso bili navadni ljudje. Miro pa je bil navaden človek, ki je vsako leto pretekel maraton, s tem da je začel teči pri petdesetih. Torej bi tudi jaz lahko ... nekoč ... Potem pa sem zvedel za ultramaraton Celje – Logarska dolina, petinsedemdeset kilometrov dolg tek. Nekaj izjemnega bi bilo preteči to razdaljo ... enkrat v življenju ... in postal bi legenda.

Naslednja leta se je dogajalo marsikaj; pretekel sem krajše razdalje na tej prireditvi, ogromno maratonov in sto-kilometrskih ultra trailov, ter tudi dva sto-miljska ultra traila, preden sem se letos končno podal na tek iz Celja v Logarsko dolino.

Medtem ko sem bil petnajst kilometrov pred ciljem prepričan, da mi ne bo uspelo priti do cilja v osmih urah, sem bil pet kilometrov pred ciljem prepričan, da mi bo uspelo. Zdaj pa v zadnjem kilometru, ki se je po čudežu postavil precej navkreber, po več kot sedemdesetih kilometrih lahkotnega teka, šprintam proti cilju, da ujamem teh magičnih osem ur. Kilometrske oznake so seveda čisto točne, ampak včasih je bil cilj malo prej in ni bilo tega klanca na koncu, zato sem zadnje kilometre tekel v prepričanju, da mi bo z lahkoto uspelo. V zadnjem kilometru pa mi postane jasno, da bo to kar zahteven zaključek. Gledam na uro in vidim, da je tempo kar v redu. Noge pečejo in na polno sem zadihan. Očitno bom v ta klanček popolnoma izčrpal tiste skrite zaloge, ki jih telo vedno špara za primer, če te slučajno začne loviti medved, samo da je ta medved v mojem primeru ura. Utrujeni in zdelani tekači počasi korakajo po klancu navzgor, jaz pa šprintam mimo njih, kot da bi ravnokar štartal. Verjetno si nihče ne predstavlja, da tečem že od jutra iz Celja.

Uspelo mi je. Na koncu je moj uraden čas 7:58'33''. Odkljukal sem nekaj, kar sem začel že pred desetletjem in sem zdaj končno uresničil.

Leta 2015 sem pretekel takrat najkrajšo razdaljo iz Luč do Logarske doline. Takrat je letelo. Z izjemnim tempom sem takrat 17 kilometrov s kar nekaj višinske razlike pretekel v uri in petnajst minut. Še vedno se spominjam, kako sem lovil Jerico, ki mi je bila odlična tempo tekačica, na koncu pa sem jo celo prehitel. Takrat vreme ni bilo tako idealno kot danes. Že na štartu je deževalo, proti cilju pa je vse bolj lilo. Kako je bilo takrat teči celotnih 75 kilometrov, si sploh ne upam predstavljati.

Po treh letih, ko so bile za mano tudi že stotke na trailih, sem se spet vrnil, takrat na 27 kilometrov. Ja, spet je bilo deževno vreme, jaz pa spet neverjetno hiter. Razdaljo iz Ljubnega do Logarske doline sem pretekel v dveh urah in desetih minutah. Takrat sem zasedel šesto mesto med 65 udeleženci, kar se mi je sploh zdelo vrhunsko. Šele danes vidim, da so bile zame takrat razdalje okoli dvajset kilometrov najbolj pisane na kožo. Ampak kaj, ko so me vedno bolj privlačili taki zahtevni izzivi, kot so sto-kilometrski traili ali pa kratki šprinti v strme klance.

No, potem pa se je zgodilo, da te legendarne tekme nekaj let ni bilo. Na srečo pa je bil leta 2022 tek v drugi organizaciji izveden v nasprotno smer. Ker sem že poznal traso iz Ljubnega do Logarske, sem se takrat prijavil na petinštirideset kilometrov iz Ljubnega do Celja. Tako bi spoznal celo traso in mogoče potem nekoč tudi pretekel celo. Ker je iz Ljubnega do Logarske trasa večinoma po glavni cesti, sem mislil, da je tako tudi v delu med Celjem in Ljubnim, v resnici pa se tu glavne ceste sploh ne dotaknemo. Lahko rečem, da je ta del pravzaprav ravninski trail. Ampak, takrat v tistem koronskem obdobju sem trpel. Po najlepšem delu trase sem se v vročini komaj prebijal naprej in le zaradi izjemno majhne udeležbe sem na koncu vseeno zmagal v moški konkurenci, kar mi je bilo, glede na moj čas, pravo presenečenje. Nataša, prva ženska, je bila na cilju več kot eno uro pred mano.

Danes pa sem bil končno na štartu v Celju. Nisem čutil nervoze. Odločil sem se za počasen konstanten tempo. Na začetku so vsi pobegnili naprej, jaz pa nisem hotel prehitro, sem jih pa vseeno vsaj malo lovil, da se sam ne bi kje izgubil, kar se je izkazalo za nepotrebno bojazen, saj je bila trasa zelo logična in tudi odlično označena. Začetni kilometri so po nasipu ob Savinji. Lepa makadamska ravninska pešpotka, skoraj neskončno dolga, me je spravila v meditativno korakanje. Lahkoten tek, brez nahrbtnika, ki ga nosimo na trailih, je bil prav prijeten za telo. Vreme je bilo vrhunsko za tek, prostovoljce na okrepčevalnicah pa je zjutraj še malo zeblo. Samo tekel sem in korakal, po ves čas podobni potki po nasipu. Telo še ni bilo utrujeno in tek je bil res lahkoten in prijeten, saj se mi ni nikamor mudilo. Šparal sem svoje rezerve energije za pozneje. To je edina stvar, ki jo pogrešam na dolgih trailih, da bi lahko tekel bolj lahkotno, brez nahrbtnika, ki obremenjuje ramena.

Po petnajstih kilometrih se je trasa začela malce bolj spreminjat. Nič več ni bilo prijetnega meditativnega teka, saj je bilo treba tudi malo gledati za oznakami, da ne bi zašel v napačno smer. Je pa ves čas neka logika teka ob Savinji navzgor, tako da se niti ne bi mogel izgubiti. Tam okrog petindvajsetega kilometra je trasa najbolj divja; pravi trail skozi Sotesko ob divji reki. Potem pa ob devetih, po treh urah teka, v Mozirju ravno ulovim štart na dvainštirideset kilometrov. Najhitrejši me kmalu prehitijo. Do Ljubnega je bila trasa precej razgibana, čez vasice in tudi čez manjše gričke in ne ves čas tik ob Savinji.

Tam nekje med Ljubnim in Lučami, ko se teče ves čas po glavni cesti in ko je do cilja še razmeroma daleč, si spet govorim, kaj mi je tega treba in da nikoli več na te dolge izčrpajoče teke. Veliko avtomobilov po cesti in tudi vse več tekačev, saj so bili štarti na krajše razdalje tudi v Ljubnem in Lučah in nazadnje tudi še v Solčavi, zahteva malo več previdnosti. Tam sem začel pogledovati na uro in razmišljati o času pod osmimi urami. Samo prijazni navijači, prostovoljci ter sotekačice in sotekači, so mi ohranjali voljo do teka. Čeprav sem se počutil izjemno izčrpanega in sem bil prepričan, da sem se zelo upočasnil, je ura kazala, da sem vseeno mogoče dovolj hiter, če se bom le malo potrudil. Vajen sem trailov, nahrbtnika, zahtevnih terenov na katerih sem seveda bolj počasen, tukaj pa se da teči dokaj hitro tudi po petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih kilometrih. Seveda je bil tudi tukaj ves čas rahel vzpon, ampak vseeno sem ves čas tekel. Ni bilo takega strmega klanca, da bi moral hoditi, je bilo pa vsekakor potrebne malo volje, da je šlo. Od vhoda v Logarsko dolino, ko se je trasa najprej malo poravnala, pa je bilo kar naenkrat spet lažje. Cilju sem dihal za ovratnik in vedel sem, da bom uresničil, po kar sem prišel.

To je bila čudovita, nepozabna izkušnja! Nekoč sem si rekel, da jo morda pretečem le enkrat v življenju, kot nekakšno skrito željo, ki morda nikoli ne bo uresničena. Priznam, v zadnjih letih sem se tega teka izogibal, saj so me bolj privlačili traili z njihovimi divjimi, naravnimi tereni. A danes me je ta tek popolnoma prevzel in navdušil. Velik del trase je pravi ravninski trail, le da mi ni bilo treba s seboj tovoriti včasih pretežkega nahrbtnika, kar je bil pravi užitek. Zadnji del, ta lahkotni cestni vzpon, pa me je pripeljal v srce čudovite Logarske doline, kjer sem doživel nepozaben zaključek. Občutek, da sem bil del te zgodbe, da sem se na koncu uvrstil med prve tri v kategoriji, je nekaj, kar bom vedno nosil nekje globoko v sebi. To ni bila le navadna tekaška tekma, bilo je uresničitev dolgoletnih sanj. Zato se bom z velikim veseljem in ponosom še kdaj vrnil!

Torbar trail

Zopet sem se vrnil na trail v Postojno. Kraj, poln zgodovine. SLO 100 so bile tiste prijetne tekme brez velikega pompa, s srčnimi ljudmi, ki so obsedeni s tekom po stezicah. Zaradi takih ljudi je danes vse skupaj zraslo v množičnost. Trail ni več rezerviran za posebneže, ki smo se pred desetletjem podajali na pohajkovanje po hribih in dolincah in seveda tekmovali, kdo bo najhitrejši. Zdaj je tu polno mladih in starih, ki iščejo doživetja, tekmujejo ali pa se preprosto umikajo stran od ponorele civilizacije. In naravo imamo v Sloveniji že za vogalom, zato sem vesel, da sem tu doma. 

Ogromno starih prijateljev je tukaj. Kako lepo je priti na tekmo v kraj, kjer so mnogi veseli, da sem spet prišel. Nič hudega, če je to druga tekma, drug organizator. Mnogi, ki pomagajo kot prostovoljci, so še vedno tisti od takrat. In spet so tu tiste znane stezice in nekateri znani sotekači. Še vedno je globoko v mojem srcu zasidrana tista zadnja SLO 100 tekma, ki se je sicer odvijala v bližnjem Rakovem Škocijanu, na kateri sem prvič pretekel 100 milj in zaradi okrnjene konkurence celo zmagal.

Iz mesta se hitro znajdemo na ozkih stezicah. Mladina me v klance prehiteva, na spustih pa so moja stara kolena še vedno hitrejša od neizkušene mladine. Malce nerodno je, ker se prehitevamo med seboj po ozkih stezicah, kjer ni pravega prostora. Sploh v hitrem spustu je težko najti prostor ob stezi. Osem kilometrov do vasi Studeno je trasa zares lepo speljana po stezicah, malo gor, malo dol, oziroma lepše rečeno – po razgibani ravnini.

Tina na prvi okrepčevalnici poskrbi za dobro voljo in poln energije grem v vzpon proti Sv. Lovrencu, ki pa ni tako strm, kot je bil včasih na SLO 100, ker smo tokrat šli po nekakšnem manj strmem obvozu, vsaj tako se mi zdi. No, proti vrhu se vseeno postavi pokonci, in jaz, poln energije, prehitevam opešano mladino. V prijetnem spustu po gozdni cesti pa samo še bolj leti. Očitno so dolgi jutranji teki na morju obrodili sadove in kondicija le ni tako slaba. Greben Špilnika in spust daleč v dolino sta precej tehnična, potem pa se kmalu znajdem na drugi okrepčevalnici, kjer mi spet maha Tina. No, vmes, zgoraj na sedlu, je bila še ena neuradna okrepčevalnica.

Zadnji kilometri so spet tista razgibana ravnina, ampak zdaj so noge počasi prešaltale na rezervno energijo in napredovanje se malce upočasni. Včasih so me taki težavni zadnji kilometri veliko bolj spravljali v obup in slabo voljo. Spominjam se časov, ko sem si ob takih trenutkih govoril »nikoli več« ali »kaj mi je tega treba«, v zadnjem času pa samo uživam v samotnem potovanju po divji pokrajini in sprejemam mučenje telesa kot nekaj normalnega, nekaj, kar me utrjuje in krepi – tako telesno kot duševno.

Na cilju sem pod tremi urami. Nekako sem kar zadovoljen z doseženim. In ko tako sedim v ciljni ravnini, z nasmehom na obrazu in utrujenostjo v nogah, se zavem, da ni pomembna le številka na uri. Bolj kot rezultat štejejo občutki – srečanja s starimi prijatelji, prijazna beseda prostovoljca, trenutki, ko se sam s sabo spopadam na poti. To je tisto, kar me vedno znova vleče nazaj na stezice. Tekme minejo, rezultati zbledijo, a spomini in občutek povezanosti z ljudmi ter naravo ostanejo. In danes je bil dan, ko se je to še enkrat potrdilo. Skupaj smo ustvarili praznik teka in prijateljstva. In seveda, velik aplavz in iskrene čestitke Tanji za zmago na 10 kilometrov.

Pokal gozdnih tekov 2025

Molniški tek

Preprosto zato, ker me je prijatelj Borut vabil že nekaj let, ker je lepa, prijetna trasa in ker je štartnina zelo poceni, sem se končno odločil, da grem na ta tek. Čeprav se imenuje Molniški tek, se tek Molniku pravzaprav izogne. Trasa je speljana bolj severozahodno od njega, kar pomeni, da smo šli nekajkrat gor in dol po severnih pobočjih Golovca. Skoraj ves čas je pot potekala v prijetnem zavetju gozda po stezicah, ki so tu, na pragu prestolnice, kar dobro obiskane. Bilo je ogromno navijačev, največ iz domačega športnega društva Zadvor. Okrepčevalnice so bile navdušujoče, štrudelj pa je bil odličen.

Tekel sem na polno, kolikor sem pač zmožen na 15 kilometrih traila, in posledično sem se uvrstil na drugo mesto v kategoriji. S tem sem dobil dovolj veliko spodbudo za udeležbo na preostalih dveh tekmah pokala gozdnih tekov. Po tekmi smo kar predolgo čakali na rezultate in še dlje na podelitev in stopničke. Na srečo smo se tukaj srečali z nekaterimi starimi prijatelji in na sami prireditvi je vladal pravi žur, tako da smo z veseljem malo dlje počakali. Tudi grozeči oblaki z nevihtami so se nas v krogu izogibali.

Vsekakor je bilo to prijetno preživeto nedeljsko dopoldne na tekmi, kakršne me spominjajo na stare čase, pred trejli, ko smo tekli večinoma na kratkih, hitrih tekmah, brez nahrbtnikov in gore obvezne opreme. Lahkotno in hitro.

Rožnik trail

Spet sem tekel v zame idealnih temperaturah za tek po gozdu, tokrat za spremembo v četrtek popoldne na kar dobro obiskani novi tekaški prireditvi. Ampak nič čudnega, gozdovi sredi prestolnice so idealen kraj za dober obisk tudi sredi tedna. Mislim, da kaj precej več tekmovalcev teren in prireditveni prostor niti ne bi mogla pogoltniti.

Tekel sem na tej dolgi, 17-kilometrski progi, ki pa je bila speljana v dveh krogih po 8,7 kilometra. Ta trasa tudi edina šteje v pokal gozdnih tekov, kjer se še borim za prvo mesto v kategoriji. Štart je bil izjemno hiter in vedel sem, da s takim tempom ne morem zdržati osemnajstih kilometrov. Vmes je bilo ogromno tekačev iz krajših prog, zato je bila hitrost precej pospešena. Prvi krog sem pretekel v 46 minutah in v drugi krog sem štartal z močno voljo, da vzdržujem zastavljeni tempo.

Lepo speljane stezice po območju Rožnika so hitre, ampak moje telo se je vseeno dovolj utrudilo, da sem proti koncu malo popustil. Tudi konkurenca je bila na tej tekmi malo močnejša, zato se na tej tekmi nisem uspel uvrstiti na stopničke v kategoriji, sem se pa zato prebil na prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Borba bo še na naslednji tekmi, saj se nekdo še hitreje prebija iz ozadja in tudi on je že prijavljen na zadnji tek.

Gozdni tek okoli Ajdovščine

Če je Rožnik v centru Ljubljane in Golovec nekje na obrobju, je ta Ajdovščina malo bolj odmaknjena in neznana. To se vidi tudi na štartu, saj so prišli večinoma sami lokalci iz Dola pri Ljubljani. Zraven pa nas je tudi nekaj entuziastov, ki smo se navdušili nad konceptom pokala gozdnih tekov. Že spet je bila nedelja najbolj vroč dan v tednu, pred napovedano ohladitvijo v ponedeljek. Ampak tako kot po Rožniku in Golovcu, so tudi tukaj lepo speljane in uhojene potke, take taprave za gozdni tek. In prišel sem tekmovat.

Tečem hitro. Lepo speljani spusti omogočajo izjemno hiter tek in široke potke dopuščajo prehitevanje. Na prvi polovici me v klance nekateri še prehitevajo, medtem ko sem na spustih že od začetka suveren. V najdaljši klanec počasi omagajo vsi okrog mene in konkurenca so zdaj samo še tisti pred mano. Od začetka sem ubral tempo, ki ga lahko zdržim do konca. Seveda sem dol precej hitrejši kot gor, po ravnini pa tudi kar dobro leti.

Domačini ob progi navdušeno navijajo. Med njimi je tudi prav posebna navijačica, ena izmed legend slovenskega športa – Petra Majdič, ki me spodbuja v enem izmed klancev.

Na predzadnjem spustu, ko spet letim na polno, se zelo približam tekmovalcu pred sabo in v naslednji klanec ga z lahkoto prehitim. Nimam pojma, da sem zaradi tega kar naenkrat spet prvi v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Nekaj v meni ve, da se zdaj ne smem vdati in da moram na polno naprej. Nekaj časa mi še sledi, v dolgem spustu po makadamu pa se ga dokončno otresem. Proti cilju je še krajši klanček, po katerem šprintam z zadnjimi močmi.

Buljim v rezultate in vidim, da mi je uspelo. Zmagal sem v kategoriji, s čimer sem si zagotovil tudi prvo mesto v kategoriji za pokal gozdnih tekov. Na podelitvi pa doživim še eno presenečenje, saj mi v roke porinejo tudi pokal za drugo mesto absolutno za pokal gozdnih tekov. To me tako preseneti, da sploh ne morem razmišljati in še zdaj mi ni jasno, če to ni mogoče pomota.

P.S.

Res je bila pomota. V kategoriji sem res zmagal, absolutno pa niti slučajno nisem bil drugi. Mi je bilo hitro jasno, ampak najprej je zmedena glava in uspeha željno srce samo vzelo želeno nagrado, ki niti slučajno ne pripada meni.

Radulja

Radulja je najdaljša trail trasa na Šmarješkem teku. Lepa, prijetna topla nedelja je ravno pravšnja za kopanje v bazenu v Šmarjeških toplicah po pretečenih 28-ih kilometrih gor in dol po dolenjskih gričih. Vsekakor bi bilo samo kopanje malce dolgočasno, nedelja bi izzvenela nekako neizpolnjeno, zato je bila triurna uvertura tekanja po prijetno ohlajenih gozdičkih okoliške pokrajine najboljši možen začetek dneva.

Pravzaprav je dan idealen za kopanje, za tek pa je bilo že dopoldne zelo vroče, vsaj tako bi trdilo večina mojih kolegov na teku. Na s soncem obsijanem najdaljšem vzponu je to res še nekako prišlo do izraza, in tudi na nekaterih sončnih odsekih proti koncu je zelo pripekalo, sicer pa je večina traila speljana skozi prijetno senco gozdičkov Dolenjske pokrajine. Moje telo ima raje toploto kot mraz, pa čeprav me boste večkrat videli tudi kopati se v ledeni vodi. To počnem zaradi izhoda iz cone udobja, sicer pa se najraje namakam v pretoplih đakuzijih. Tudi temparature na današnjem tekanju so mi bile, vsaj po gozdovih nekako ravno pravšnje.

Prišli smo vsi, cela družina. Punce so me pospremile na start, potem pa so se šle že kopat. Start je bil spektakularen, z baklami in glasno muziko. Adrenalin je šprical po žilah in začetek je bil hiter in lahkoten vse do tistega slavnega s soncem obsijanega vzpona. Ko se vsi tisti začetni zagnanci malo umirijo, postane prehitevanje malce nadležno, ampak tudi to smo z lahkoto speljali. Gužva se je kmalu razrečila in prava trail avanturica se je pričela. Paše mi ta gričevnato gozdnata pokrajina, na kakršni sem tudi doma in na podobnem tudi največ treniram. Se pa v teh poznopomladnih dneh čimbolj izogibam ozkih stezic z veliko podrasti, ker klopov kar mrgoli. No, danes se me ni prijel nobeden, verjetno so že prej poskakali na ta hitre in jih za nas počasnejše ni ostalo nič več.

V okviru prireditve je bil organiziran tudi pohod, zato je bilo v srednjem delu trase ob progi veliko navijačev - pohodnikov. Med njimi je bil tudi moj prijatelj Lojze, ki me je pričakal ravno na eni izmed okrepčevalnic, na kateri sem spil skoraj liter izotonika. Res, da mi vročina paše, ampak dehidracija se prime tudi mene. Čeprav je bilo v razpisu jasno napisano, da moramo imeti lastne lončke za pitje, je bila tekočina v majhnih kozarčkih, ki nikakor ne zadostujejo, da bi se človek odžejal. Zares mi je bilo škoda, da bi spraznil sedem decilitrskih lončkov, ki bi romali v smeti, zato sem si sam postregel iz velike kante. Še dobro da sem toliko spil, ker na naslednji okrepčevalnici je bila na mizi samo steklenica vode in steklenica cocacole. Ne vem, ali so imeli še kaj spravljeno kje v hladilniku, ampak bilo mi je kar malo narodno spiti preveč, pravzaprav bi lahko spil vse, če bi hotel. Na srečo je bilo naprej tekočine spet v izobilju.

Proti koncu me je vročina vseeno malo zdelala. Ta del je bil spet kar precej po soncu. Moral sem se kar malce potruditi, da mi je uspelo priti do cilja pod tremi urami. Seveda mi je Lojze takoj potisnil pivo v roke. Mislim, da lahko pohvalim tole dolenjsko prireditev, ki se je zares lepo razvila. Pred petnajstimi leti je bil tu samo en dolgočasen tek v okviru dolenjskega pokala, ki se je zdaj razvila v mogočno dvodnevno prireditev z vključenim kopanjem v zunanjih bazennih v Šmarjeških toplicah.

In zdaj lepo ležim v senci, pijem pivo, se namakam v toplem lesenem bazenu in, prvič v življenju, skačem po trampolinu, ko spremljam Karlo na otroškem igrišču.

Spartan Trifecta Bled

Spartan je velika organizacija, ki pripravlja izjemne dogodke, ki niso navadne tekaške tekme z ovirami. Gre za preizkušnjo duha, telesa in vzdržljivosti, pa tudi trme in prilagodljivosti. Vsak njihov dogodek te prevzame – in to dobesedno. Sistem je postavljen tako, da ti ne pusti stati na mestu. Vedno znova ti ponudi nov izziv, nov cilj, novo mejo, ki jo lahko premakneš. In počasi, skoraj neopazno, postaneš del plemena. Plemena Špartancev.

Najprej je vse skupaj videti zelo nedolžno – sprejmeš izziv, greš na eno tekmo, mogoče še kakšno dodatno, da vidiš, kaj zmoreš. In tako prideš do Trifecte – kombinacije treh tekem: Sprint, Super in Beast. Ko enkrat to dosežeš, se svet Spartana zares odpre. Nenadoma izveš za posebne medalje, ki jih dobiš, če v enem letu narediš več Trifect. Sistem nagrad je zasnovan tako, da spodbuja tvojo vztrajnost in radovednost. In če imaš rad izzive, te hitro zanese še globlje – proti Spartan Ultra, še daljšim in bolj napornim preizkušnjam, in za najbolj pogumne celo do The Death Race, tekme, katere ime vse pove.

Ko enkrat padeš notri, lahko zapraviš ogromno denarja samo za štartnine, namestitve in tudi opremo. Štartnine niso poceni. Dogodki so največkrat na prestižnih turističnih lokacijah, zato so drage tudi namestitve. Imajo pa tudi Spartan trgovino z vso mogočo športno opremo in močno zasoljeno ceno. Na srečo obstaja zanimiva možnost – če se prijaviš kot prostovoljec in pomagaš na prireditvi, lahko pridobiš brezplačno štartnino za naslednjič. Tako lahko združiš prijetno s koristnim: si del ekipe, vidiš, kako vse skupaj poteka iz zakulisja, in obenem zaslužiš možnost, da se kasneje sam podaš na progo.

Sam sem do zdaj že opravil Sprint, Super in Beast tekmo – torej vse tri, ki sestavljajo Trifecto. A tokrat sem si zadal poseben izziv: opraviti vse tri v enem samem vikendu. Lokacija? Blejsko jezero in okolica, – čudovita kulisa za tako izkušnjo. V soboto dopoldne startam najtežjo – Beast. Popoldne opravim še Sprint v netekmovalni skupini, zato imam občutek da delam z amaterji. V nedeljo pa se dokaj lahkotno odpravim še na Super. Tri tekme v dveh dneh. Z vsakim korakom in predvsem vsako opravljeno oviro se meje odmikajo in dosežki uresničujejo

Ovire na progi mi niso več neznanka – večino sem jih že spoznal na prejšnjih tekmah. Tokrat sem se odločil, da grem skozi vse tri tekme čim bolj lahkotno, brez pretiranih tekmovalnih ambicij. Glavni cilj je dokončati vse in domov prinesti kopico novih medalj. Vsaka tekma prinese svojo medaljo, vsaka od teh ima tudi tretjino Trifecta-medalje, ki se sestavi v celoto. Poleg tega dobiš še posebno medaljo, če opraviš vse tri tekme v enem vikendu. In prav ta je bila tokrat moj glavni motivator.

Start na vseh treh tekmah je podoben – nekaj lažjih začetnih ovir in nato skok v mrzlo vodo Blejskega jezera. Ta trenutek je res nekaj posebnega – ko voda oblije telo, te popolnoma prebudi in resetira. V trenutku si z mislimi tukaj in zdaj. Kot ultra trail tekaču mi tek po okolici Bleda proti Pokljuki ne predstavlja večje težave – zame je to lahkoten drnec, skoraj meditativna izkušnja. A ne gre samo za tek. Ovire so tiste, ki ustvarijo pravi izziv.

Nekatere ovire so za mene pač pretežke, zato naredim tudi nekaj kazenskih krogov – oziroma delam burpeeje. Izkaže se, da je bilo treniranje burpeejev doma zelo pametna odločitev. Zdaj z njimi opravim bistveno bolj lahkotno, kot prejšnja leta. Seveda to ne pomeni, da je 30 burpeejev kar naenkrat enostavno – še vedno so naporni. A ni več tiste panike in izčrpanosti. Vem, kako si jih razporediti, kako dihati in seveda imam kondicijo, da jih počasi lahko delam skoraj v neskončnost - kot tek na ultrah.

Iz tekme v tekmo sem bolj utrujen – a hkrati bolj izkušen. Nekatere ovire rešujem lahkotno, za druge se moram zelo potruditi, včasih pa se odločim za kazenski krog ali burpeeje. Kopje sem uspešno zadel samo enkrat – vedno je nekaj adrenalina v tistem trenutku, ko ga držiš v roki in meriš v tarčo. Pri puzanju pod bodečo žico pa sem se naučil nekaj pomembnega: če ti blato umaže dlani, je plezalna ovira takoj zatem skoraj neizvedljiva. Zato sem na naslednjih tekmah pri puzanju obrnil dlani navzgor, da sem ohranil čiste roke. In res – čeprav so oprijemi blatni na začetku, ker so jih umazali drugi tekmovalci, gre naprej bistveno lažje, saj je večina kmalu zdrsnila dol in so naprej oprimki čisti.

Eden izmed bolj zanimivih trenutkov se zgodi na prvi tekmi, tik pred ciljem. Sem že zelo utrujen, a mi vseeno uspe splezati po vrvi do vrha. Potem pa mi roke preprosto odpovejo. Dol ne zmorem več normalno plezati, ampak samo podrsam po vrvi in si skoraj zapečem dlani. To je zame trenutek, ko spoznam svoje meje – in jih naslednjič spoštujem. Pri tej oviri potem raje izbiram burpeeje. Zadnje ovire, po štangah in obročih se sploh ne lotim nobenkrat. Direktno iz vode popolnoma moker in hkrati že zelo izčrpan, bi bilo tam nemogoče plezati. Raje grem še enkrat kazensko v vodo in potem samo še čez ogenj v cilj.

Ta Spartan vikend na Bledu mi bo ostal v spominu še dolgo. Ne samo zaradi utrujenosti ali zaradi štirih, oziroma petih medalj, ki zdaj visijo na moji steni. Temveč zaradi občutka česa sem zmožen in predvsem doživetja. Spet sem premaknil nekatere svoje meje. Dokazal sam sebi, da zmorem kar si zadam. Da sem v dveh dneh opravil nekaj, kar se zdi marsikomu noro – in to brez resnih poškodb, z nasmeškom in občutkom notranje zmage. Spartan te nauči marsičesa. Predvsem pa tega, da je največja zmaga tista nad samim seboj. In to je nekaj, kar nosiš s seboj še dolgo potem, ko se medalje nehajo svetiti in ko blato zleze iz čevljev.