Emperor

V Ajdovščini na startu in v Ajdovščini na cilju, vmes pa 30 ur in pol hipnotičnega stanja. Dovolj dolga terapija, da je čisto normalno, če na cilju nisem več isti človek, kot sem bil na startu. Sem sem prišel, da opravim še z Emperorjem. Že v prvih letih dogodka sem opravil s krajšimi razdaljami, potem pa so dodali še to kraljevsko in kar nekaj let sem ostajal dolžnik. Enkrat samkrat v življenju sem naredil nekaj podobnega na takratni prireditvi SLO 100, ko sem prekorakal sto milj in postal Krpan. Takrat sem bil zares visoko motiviran, tokrat pa samo sem tukaj, kot da sem skočil za nekim ne nujnim opravkom, ki sem se ga pač odločil narediti. Čutim popolno umirjenost in skladnost duše s telesom. Duša se je odločila in telo bo to naredilo. Kako sebično se to sliši? Duša si nekaj zaželi in telo ji mora izpolniti željo, pa če je še tako nemogoča. In potem se na cilju vsa ponosna baha z opravljenim, telo pa trpi za posledicami in morebitnimi poškodbami po tem nesmiselnim izčrpavanjem. Nato pa si po nekaj dneh telo zopet opomore in zažari. Ko je duša zadovoljna, telo postane nepremagljivo in vse ranice ga samo še okrepijo. Tako postajamo boljši in močnejši.

Petnajst minut pred startom niti ne vem, kam se moram postavit, ura pa kaže da moj srčni utrip bolj spominja na umirjeno meditacijo, kot pa na visoko vznemirjenje pred startom. V množici ljudi prepoznam nekatere stare znance. Drug drugemu zaželimo lahke noge in veliko sreče. Minili so časi, ko smo se skoraj vsi poznali med sabo. Pleme stezičarjev se je močno razširilo, poleg tega pa smo Slovenci na tej tekmi v manjšini. Še vedno pa je to najlepši šport, kjer smo vsi eno in je tekmovanje za večino zelo postranskega pomena. Tisti, ki ne sanja o stopničkah vsaj v kategoriji, nima tekmovalnih ciljev. Mogoče je cilj čas, v katerem bi si želel opraviti z avanturo, ali pa je cilj zgolj priti do cilja. In tudi to je že preklemano težko in zahteva poleg izjemnega telesa tudi jekleno voljo. Prireditev so po teh nekaj letih moje odsotnosti dvignili na zares visoki nivo. Naokoli se sprehajajo Rimljani, poskrbljeno je za zabavo otrok, ki so tudi že odtekli svoje kategorije. Lavričev trg je poln ljudi in jaz se moram zares počasi posloviti od svojih deklet in ugotoviti, kje točno in v katero smer sploh bomo startali.

Po začetni ravnini ob reki Hubelj do njenega izliva v Vipavo so vsi tako hitri, da tečem med zadnjimi, pa se mi vse eno zdi, da bi moral teči veliko počasneje za doseganje enakomernega tempa na tej neskončni poti. Ponavadi me je ta začetni hiter tempo sotekačev nekako potegnil, tokrat pa mi je kar nekako vseeno, kaj počnejo drugi. Na vajah hipnoze smo, samo za hec, poizkusili nastaviti mojo podzavest, da bo že od začetka postavila optimalni tempo za tako obsežno turo. In zdaj me čudi, da to resnično deluje. Vsaj polovico poti napredujem s konstantnim tempom, če seveda upoštevam tudi konfiguracijo terena, in moje telo ostaja prijetno lahkotno skoraj tja do stotega kilometra. Kako drugače se obnaša večina sotekačev, pa pove podatek, da sem na prvi kontrolni točki šele na triindevetdesetem mestu, po najdaljšem vzponu na Nanosu, ko odpadejo tisti najbolj zagnani na začetku, sem že šestdeseti, nekje na polovici trase pa se vsidram okoli petintridesetega mesta.

Čez Planino do prve okrepčevalnice v Ložah se že precej stemni, vendar se mi nekako uspe pretihotapiti do sem brez lučke. Od tu naprej pa je prvi malo resnejši klanček čez Socerb in spust v Podnanos. V čelki imam nove baterije in vseeno imam občutek, da nič ne vidim, medtem ko imajo nekateri čelke, ki popolnoma razsvetlijo temno noč. Malo sem zaskrbljen, da ni kaj narobe z mojo čelko, ki je ena najboljših, vendar že malo v letih. Nove baterije so ponavadi še po dveh nočeh svetile s polno močjo, tako da je tole precej čudno. Res bi bilo neugodno, če bi moral odstopiti zaradi nedelujoče svetilke. Na spustu sploh ne morem slediti terenu, še težje pa vidim oddaljene oznake, čeprav so odsevne, tako slabo si osvetljujem pot. Rahlo upanje tli v meni, da so zanič čisto nove baterije in da je s čelko vse v redu. Na postaji v Podnanosu s tesnobo v srcu zamenjam bateriji in potem.... Razsvetlenje! Naredi se dan. Zdaj imam lučko, ki je skoraj močnejša od avtomobilskih in jo moram močno zmanjšati. Oddahnem si. Zanič baterije vzamem s sabo samo zato, ker so rezervne baterije obvezna oprema, ki pa meni ne bo mogla koristiti. Sem pa prepričan, da noč ne bo vzela novih polnih baterij, jutri pa mi bo Mateja že dostavila nove za vsak slučaj.

Pomirjen v duši in z novim zagonom v zmernem enakomernem tempu naskočim Nanos. Pred startom smo dobili opozorila o nizkih temperaturah in snegu na Nanosu, ampak če smo preživeli že razno razne zimske traile v bolj ekstremnih razmerah, bomo tudi s tem z lahkoto opravili. Med oblaki zasije tudi zanimivo obarvana luna. Sneg, razen na par zaplatah na spustu, ne predstavlja kakšne posebne ovire. Noč je prav prijetna. Telo ohranja razigranost s še vedno tistim idealnim tempom, ki prinaša sproščenost tudi v nadaljevanju, ne pa v neskončnost. Smo vzdržljiva bitja, ki lahko hodimo z zmernim tempom skoraj neomejeno dolgo, že rahel tek pa nas čisto počasi izčrpa. Največji izziv, vsaj za mene, pa je pomanjkanje spanja, ki na srečo v prvi noči še ne predstavlja kakšnega hudega nelagodja. Po sedmih urah in pol sem že v Vipavi. Prvi resen hrib je že za mano in samo še enkrat je potrebno na tako višino. V resnici je to samo samogovor za dvigovanje morale; sem šele na petdesetem kilometru in višince je treba narediti vse, tudi seštevek kratkih klančkov je velik zalogaj in kot se je izkazalo me do cilja čaka še točno za cel dan kolovratenja po okoliških hribih.

Na vrsti je hiter in strm vzpon na Kovk s še vedno lahkotnimi nogami in rokami - opora s palicami tukaj zelo prav pride, da se malo varčuje mišice na nogah. Počasi se stvari postavljajo na svoje mesto - za mano zaostane še nekaj tistih, ki so pretiravali na začetku. Prečenje Angelske gore po panoramski stezici, škoda da še v nočnem času, je navdihujoče potovanje po dolgih kilometrih travnate pokrajine, visoko ob robu planote. Ure in kilometri minevajo. To so dolge ure, ko sem sam sabo. Dolge ure pogovorov sam sabo, dolge ure kontemplacije in meditacije. Vse možne misli se pritihotapijo in odidejo. In ko vse misli odidejo, tisti redki trenutki, ko ni več misli, tudi časa ni. Ti brezčasni trenutki so popolnost. Ker so ti trenutki brezčasni, nimam pojma koliko so dolgi, po koliko časa se spet prikrade nova misel. So bile to ure, minute, ali zgolj kaka sekunda? Vseeno je, ker so večni. Potem se prikrade nova misel, nimam pojma od kje. Takrat se vprašam, ali jaz mislim misli, ali misli mislijo mene? Spomina na stanje brez misli pa ni nikjer, ker če ni misli, česa bi se sploh lahko spominjal? Ampak, takrat se zavem, da je tudi tu lepo. Začne se ptičje petje, ki še v globoki temi oznanja prihajajoče jutro. Med dolgotrajno intenzivno telesno dejavnostjo, katera ultra trail zagotovo je, se v možganih izločajo snovi, kot so opioidi, endorfini in endokanabinoidi. Tudi zato postane ptičje petje prijetnejše, pokrajina in razgledi neverjetni, in celo ljudje bolj prijazni. Ultra težki izzivi pa (p)ostajajo neizmerno privlačni. Lahko rečem, da sem prav prijetno zadet.

V Otlici je prva tranzicija, kjer se na hitro okrepčam in obnovim zaloge energijske hrane in... gasa dalje. Še vedno s še kar svežim telesom nadaljujem nebeško potovanje po panoramski stezici. Skozi Predmejo na Čaven in do žurerske okrepčevalnice na Mali gori. Žur je sedaj tak, kot je za pričakovati v jutru po prečuti noči. Vsi so zaspani. Nekje v tem prostoru me v velikih presledkih prehitijo prvi štirje iz stotke, ki so štartali tri ure in pol za nami. Občudujem njihovo hitrost in lahkotnost po sedemdesetih kilometrih gorskega teka.

Samo še enkrat je treba na špičko z nad jurjem nadmorske višine. Malce vzpona iz Male gore v oblačnem hladnem jutru na razgleden Kucelj mi še malo požene kri po žilah, preden se spustim v dolgo prečno spuščanje mimo Vitovske cerkve proti dnu doline. Nekaj tehničnega spusta in snega, pa široka gozdna cesta in celo plezanje po skalah na dolgi prečni stezici. Zdi se mi, da so cerkvico na gričku nad Vitovljami potisnili nekam daleč proti zahodu. Telo in noge so še vedno v dobrem stanju in delam se, kot da se že približujem cilju, ne pa šele polovici poti. V Vitovljah me pričakajo znani obrazi iz pred nekaj let, ko sva bila tukaj z Brino prostovoljca za Sportotime.

Nekje v dolini začne deževati. Dež ni nadležen. Samo, da ne bo teka po mokri travi ali blatu. Bil bi vesel, če ostanejo stopala in nogavice suhe v supergah. Punce me čakajo na naslednji okrepčevalnici pod Sveto goro na Prevali. Je takšen del dneva, da se malo potikajo naokrog in me spodbujajo na postojankah. Škoda, da dežuje in me morajo čakati v zasilnem šotoru na okrepčevalnici. Karla me je zares vesela in obljubim ji, da se kmalu vidimo na cilju.

Sveta gora je zadnja vzpetina na severni strani, potem pa me čaka dolga ravnina proti južnim gričem. Plezanje po podzemlju je še posebno zanimivo, dolg blaten spust po kolesarski progi pa je pravi izziv za varen prihod v dolino. Nimam pojma, kdaj je sploh prenehalo deževati in zdaj se celo počasi začenja jasniti. Upam, da ne bo prevroče, ker sem na tranziciji pozabil vzeti s sabo kratke hlače. Do okrepčevalnice v Rožni dolini, kjer me spet pričakajo punce je ravninski teren kar zanimiv. Počasi se začnem zavedati, da imam do cilja samo še šestdeset kilometrov. Telo sicer postaja vse bolj načeto, ampak vem da bom pregural to pot do cilja. Karla mi priteče na proti. Na tej okrepčevalnici je zares veselo, pa tudi igrišče je zraven, da se otroci pozabavajo.

Dolga ravnina naprej mi načenja voljo. Zdaj sem odločen, da se nikoli več ne bom šel kaj takega. Kako zanimivo!? Zavest in podzavest se gredo svojo igro. Ko telo ne zmore več, oziroma z muko napreduje, se ne ustavim, ampak mu samo prigovarjam, da naj se samo še tokrat potrudi, da je to zadnjič in da nikoli več ne grem na tako zahtevno tekmovanje. To prav resno mislim in verjamem sam sebi. Potem pa se že takoj po cilju zgodi, da razmišljam o prihodnjih izzivih. Zdaj tudi že po ravnini vse več hodim. Blazinice na podplatih postajajo razdražene in komaj že čakam, da se sprehodimo še čez dolgo zadnje hribovje. Na prvem hribu v stolpu na Cerjah prikorakam do tranzicije.

Malo osvežitve in hitro naprej.  Gor in dol po razgibanem terenu v območju požganih borovcev, ki so zgoreli v obsežnem kraškem požaru iz pred dveh let. Najbolj sem vesel gozdne ceste, speljane v položnem spustu, ki mi omogoča kolikor toliko normalen tekaški korak. Dandanes je že splošno znano, da je človeško telo prilagojeno za dolge teke. Dolge kite na nogah, mehanizem v vratu, ki nam stabilizira glavo, izjemno učinkovit hladilni sistem in prilagojeno srce. Vse kaže da so bili naši predniki tekači na dolge proge, drugače nam varčna evolucija ne bi priskrbela vse te prilagoditve. Postavlja se samo vprašanje, zakaj so naši predniki tekli in s tem zapravljati dragocene kalorije. Vztrajnostni lov v časih, ko še niso poznali orožja je samo eden iz med možnih odgovorov. Velika žival je bila za neoboroženega lovca zelo nevarna, razen če jo je izčrpal do takšne onemoglosti, da je ta preprosto obležala brez moči. Kakorkoli že, sem potomec tekačev, ampak na tej ekstremni razdalji pretiravam tudi s tem izjemnim telesom in zelo sem vesel naslednje okrepčevalnice na Taboru, kjer se vesela druščina pripravlja na dolgo noč, mene pa pričaka presenečenje. Zopet so tukaj moje punce, s katerimi se fotografiramo ob lesenem prašičku.

Sonce zahaja in počasi zakorakam v drugo noč. Če lahko ljudje tečemo dolge kilometre, je s hojo še precej lažje. Maščobna presnova lahko zadostuje za dneve dolgo potovanje. Tek je zdaj otežen zaradi utrujenosti telesa in predvsem zaradi razdraženih blazinic na podplatih. Leta crkljanja v udobnih čevljih nikakor niso v dobrobit za utrditev stopal, poleg tega pa lahko povzročajo napačno tehniko teka in s tem značilne tekaške poškodbe. Naši predniki so tekli bosi in po naravnem terenu. Imamo gene, ki nas ob pravilni vadbi lahko usposobijo za to, kar v svojem bistvu tudi smo. Bosonogi trail tekači. Na naslednji okrepčevalnici na gradu Branik sem srečal enega iz med njih. Ivi bo spremljal prijatelja do cilja - seveda bos. Bos je pretekel že velikanske razdalje, med drugim tudi 100 milj Istre.

Jaz pa obut in z močno razdraženimi blazinicami počasi napredujem čez zadnje gričke te epske avanture. Malo gor, malo dol. Celo večnost traja da prepotujem kilometer. Tam nekje spredaj je Planina in zadnja okrepčevalnica. Teči ne morem več - blazinice ne dovolijo. Zares me zanima, kakšno hitrost bi zdaj uspel razviti, če bi moral bežati pred medvedom. Skrite rezerve energije vsekakor so, bolečino v blazinicah pa bi telo samo odpravilo zaradi večjega privilegija. Bolečina je samo signal, da je nekaj narobe s telesom in da moramo ukrepati ali vsaj počivati, takoj pa ko se pojavi nekaj pomembnejšega za preživetje, bolečina začasno izgine. Tako mi z nekakšno samohipnozo že več ur uspeva eliminirati bolečino v rami, medtem ko se blazinice ne dajo - verjetno bi jih preveč poškodoval, če bi ta signal ignoriral in tega se podzavest dobro zaveda.

Skoraj po tridesetih urah prispemo na Planino. Zadnja okrepčevalnica in samo še pet že poznanih kilometrov. Ta del smo takoj po startu že pretekli v nasprotni smeri. To je bilo takrat, ko sem mislil, da bom zadnji, tako se je vsem mudilo skuriti dragocene kalorije. Zdaj, v nasprotni smeri pa izgleda, da je to tekma invalidov, tako nesigurno se vlečemo proti cilju. Nekaj spusta in potem samo še ravnina. Par kilometrčkov. Sem človek sposoben neverjetne vizualizacije. V teh zadnjih kilometrih se vživim v svoj dosežek, kot da sem že prikorakal skozi cilj. Čustva privrejo, mravljinci pridejo v kožo in solze se ulijejo. Nekateri mislijo, da ne znam izražati čustev, ker sploh ne vejo, da je že predhodno vse privrelo iz mene. In ko prikorakam skozi cilj grem samo še v realnosti čez to, kar sem znotraj že doživel. Seveda sem navdušen nad dosežkom, ampak telo je utrujeno, neprespano in po bitki se je treba najprej spočiti in okrepčati, potem pa šele praznovati.

Velika hvala Mateji in tudi organizatorjem in prostovoljcem. Brez vas ne bi mogel narediti tega. Veliko ljudi po vsem svetu dela te epske zgodbe na sto miljskih trailih, le redki pa se tega spostopijo izven uradne prireditve, še redkejši pa brez vsake podpore. Tako da najbrž kaj takega brez pomoči ne bi nikoli počel. In ob vsem tem mi še ploskate. Ogromno spodbud in občudovanj, ki sem jih prejel ob trasi od popolnoma neznanih oseb, so bile odlična spodbuda in imel bi slabo vest zaradi vas, če ne bi prišel do cilja. Nisem jaz tisti, ki si zasluži občudovanje. To bi bilo sebično. Zato velika zahvala vsem, ki ste nesebično pomagali in nas spodbujali.

Nekoč, nekje že čaka nova avantura.