Kočevsko

Štiri leta so že minila, odkar sem izmučen prikorakal na cilj dolge gozdne avanture po Kočevskem Rogu, in prišel je čas, da se vrnem v to divje okolje. Napovedan je vroč dan, čeprav je jutro zelo hladno. Jezero še počiva in vodna gladina je popolnoma mirna, gladka kot ogledalo. V tem hladnem jutru me voda še ne mika preveč, popoldne pa bo najbrž druga zgodba. Dogodek je profesionalno organiziran. Jutranja rutina pred tekmo, od prevzema številke, priprave opreme pa vse do samega štarta, je zelo hitro mimo in kmalu v ritmu množice tečem proti divjini kočevskih gozdov.

Začetek po mokri travi ni ravno v slogu vročega dne, ki se obeta. Z malce pazljivosti se uspešno izognem mokroti v supergah in pogumno zakorakam v temačnost gozda. Vijugamo po stezicah, vlakah in gozdnih cestah v vseh mogočih smereh. Sploh mi ni jasno, kako traserjem uspe začrtati traso v tem labirintu. Začetni kilometri so lahkotni in zelo podobni treningom po domačih gozdovih. Telo je še spočito in ob sebi imam kar nekaj družbe. Vmes se zgodi precej nenavaden pripetljaj, saj se mi sredi gozda v podplat napiči žebelj. Uspešno ga hitro odstranim in naprej je vse v redu. S tem se je nekako zaključilo prekletstvo številke 13, ki je danes moja startna številka in ki je v resnici srečna, če v to verjameš. Trinajstica je prvo dvomestno število v Fibonaccijevem zaporedju. Če sešteješ 1 + 3, pa dobiš 4, ki je prvo število po vrsti, ki ne sodi v Fibonaccijevo zaporedje. Zato je trinajstica precej posebna, ampak ker so nam vcepili vraževerje, se je to verjetno malce skrilo tudi v mojo podzavest. Vendar s tem žebljem sem danes zaključil z nesrečami in zdaj radostno potujem dalje s svojo trinajstico.

Levo, desno, gor in dol ter raznolik teren – vse skupaj se ponavlja v neskončnost, vključno z občasnimi nebeškimi jasami, kjer se ponoči pasejo jeleni in druge divje živali. Pot nas vodi vse bolj proti najvišjemu vrhu planote, Velikemu Rogu, z nadmorsko višino 1099 metrov. Čeprav je vtis, razen zadnjega vzpona, dokaj ravninski, po tej razgibani ravnini do vrha naberemo že 1400 višinskih metrov. Veliko vzponov je dolgih in položnih in človek tam ne ve, ali bi tekel ali hodil. Razlika v hitrosti je velika, v porabi energije pa še večja. Pri spustu do naslednje okrepčevalnice pri Žagi mi je jasno, da je v nogah še nekaj energije.

Počasi, počasi se je po najvišjem vrhu v glavi začel svitati cilj. Vmes pa še ogromno gozda, mehkih stezic, hitrega makadama ter spet gor in dol, vendar nikoli prav strmo. Tam nekje, že proti koncu, pa vendar še daleč od cilja, je Rib'nška okrepčevalnica. Poleg piva tu strežejo tudi čevapčiče, če le komu pašejo po petdesetih kilometrih. Enega si iz prijaznosti in hvaležnosti privoščim in obljubim, da se vidimo na Ribnica trailu, ampak ne vem, če že letos. Prvi vikend v septembru je pač precej zaseden. Potem pa sledi še dolga pot proti cilju. Ne, ni še konec vzponov. Še se dvigujemo in potem končno samo še pretežno navzdol. Vroče je postalo, ampak v senci gozda kar gre, na koncu na odprtem pa oblak poskrbi za senco.

Po skoraj devetih urah zakorakam skozi ciljni slavolok in se takoj zatem vržem v prijetno jezero. Rezultat izpred štirih let sem precej izboljšal, čeprav je zaradi rahlo spremenjene trase neprimerljiv. Luštno je bilo. Medveda nisem srečal. Bolj kot medvedov se bojim klopov in tudi ti so se me danes izognili. Niso pa se mi izognili čudovite soborke in soborci, s katerimi smo v skupni avanturi lažje prekorakali to dolgo razdaljo. Čestitke vsem in hvala za skupne trenutke. Hvala tudi organizatorjem in prijaznim prostovoljcem.

Kriška gora trail

Zjutraj pred štartom v starem mestnem jedru Tržiča sem zmrzoval, po petnajstih minutah vzpenjanja pa se že dušim v sopari. Klanec. Strm klanec takoj na začetku. 350 višinskih metrov naredimo v prvem kilometru in pol, in čeprav sem zadaj v koloni, za to porabim samo 22 minut. Pravzaprav je dobro, da prvih nekaj metrov po asfaltu nisem pospešil naprej in me zdaj ta kolona malo bremza – drugače bi se skuril že na tem vzponu. Obožujem take strme vzpone, ampak na začetku tako dolgega traila, ko sem še prepoln energije, bi prehiter korak lahko pomenil težave proti koncu ...

Vzpon občasno popušča, pa ne preveč. Višje gor, nad Kamnekom, je zrak postal bolj svež, veter pa prenaša oblake rumenega smrekovega cvetnega prahu. V prvih desetih kilometrih je v nogah že krepko čez jurja višincev, preden se na Kofcah proga dokončno prelije v prečenje pod grebenom Košute proti vzhodu. Prostrani pašniki na tem območju so darilo narave, ki vabi številne pohodnike, da preživijo kakšno urco v lepi gorski naravi. Prva okrepčevalnica na planini Šija mami s svojimi ležalniki, da bi kar ostal tam in užival v razgledu. Tam daleč na drugi strani se lepo vidi Tolsti vrh – zadnji strm klanec, ki me čaka proti koncu te avanture.

Panoramska pot pod Košuto je tisto, zaradi česar greš na ta trail. Razgled strmo navzgor sicer vabi, da bi raje prečil po grebenu, ampak za tekmo bi bilo to mogoče že malo preveč ekstremno. Moram pa priznati, da vzhodneje od Kladiva še nisem hodil. Ja, toliko poti tako blizu doma ostaja še neprehojenih in nepretečenih. Tudi v okolici domačega kraja vsake toliko odkrijem kakšno nepoznano potko. Ko pa razmišljam o območju dosega ene ure vožnje z avtom, je poligon za stezičenje že skorajda neomejen. Veter v prsa je na tem delu že tako močan, da malce zaustavlja. Ampak vseeno je to najlepše stezičenje po gorski ravninski pokrajini. Duša poje in telo ji z veseljem sledi. Nekaj časa tečem skupaj s Tonijem, potem pa se vseeno odločim, da bi me njegov tempo mogoče preveč zdelal, zato raje malo upočasnim in nadaljujem v ritmu, ki mi ga narekuje lastna intuicija.

Prostrana pokrajina se nato za nekaj časa nagne v desno in preraste v gozd. Proti Dolgim njivam postane okolica bolj divja in zanimiva. Gozd vsake toliko prekine razbrazdana plazovina. V par grapah je še nekaj snega, ki ga prečimo. Potem pa tam na koncu še ena odmaknjena planina – Dolga njiva. Tukaj je okrepčevalnica, kjer se nafilam na polno, ker potem dolgo ne bo ničesar. In zdaj ... po dolgih kilometrih spet navzgor, v pravi klanec proti Zgornji Dolgi njivi, planini, ki je skoraj v celoti ovita z avstrijsko mejo, visoko gor pa se greben Košute počasi zaključuje s Tolsto Košuto.

Zdaj sem globoko v srednjem delu trase. To je tisti del, ko preprosto gre. Ni več lahkotne svežine kot na začetku in tudi še ni tiste globoke izčrpanosti, s katero se je treba včasih boriti proti koncu. Za zdaj je še zanimivo. Potem se meja z Avstrijo obrne proti jugu in sledimo ji po strmi potki skozi ruševje na Plešivec. Kar nekako nepričakovan klanec, v katerega zagrizem na polno in se skoraj preveč iztrošim. Naprej pa je čas za regeneracijo. Najprej je sicer še nekaj divjega spusta in kolovratenja ob meji, potem pa dolgo popotovanje navzdol po makadamski gozdni cesti v rahlem spustu. Za pohodnike verjetno dolgočasno, za lahkoten tek utrujenega stezičarja pa idealno. Torej čisto odvisno, v kakšnem "mudu" sem. Sicer me na tem delu marsikdo počasi prehiti, ampak vseeno se mi zdi, da hitro napredujem in kilometri kar letijo. Da ni preveč enolično, je vmes še vzpon čez Javornik, ampak to je take vrste klanec, ki bi ga na krajši razdalji z lahkoto pretekel. Tokrat pa s hitrim pohodnim korakom še vedno lovim svoj povprečni tempo.

Zadnja okrepčevalnica je pri Domu pod Storžičem – čeprav ni čisto zadnja, saj nas navdušeno postrežejo tudi na Mali Poljani, pa čeprav je ta uradno namenjena samo krajšim razdaljam. Prečenje do Male Poljane je lahkotno, vendar vseeno kar počasno. Tudi tukaj se malce šparam za Tolsti vrh. Navdušene prostovoljke na Mali Poljani me z lahkoto prepričajo, da z njimi spijem kozarček piva. Ali bo zaradi tega strm vzpon na Tolsti vrh težji ali lažji, se mi niti sanja ne. Ampak ko gledam strmino, po kateri se plazijo ljudje pred mano, me prevzame spoštovanje do tega vzpona. Po štiridesetih kilometrih in 2500 metrih višincev bo tole kar resna zadeva.

Včasih me kdo vpraša, zakaj to počnemo. Tekanje po teh dolgih hribovitih razdaljah, včasih do skoraj popolnega izčrpanja organizma. Pravzaprav se tudi sam sprašujem. Odgovorov je lahko ogromno, mislim pa, da čisto pravega, končnega odgovora ni in ga niti ne potrebujemo. Če popolnoma posplošim – zakaj bi v življenju sploh karkoli počeli? Ali še bolj ekstremno: zakaj sploh živeti? Odgovorov je ogromno in ker smo že tukaj, hočemo iz tega nekaj narediti. Zaradi modernega instant življenja, ki je pogosto brez pravega smisla in cilja, si nekateri postavimo take čudne, umetne izzive. Nimam pojma, ali je to samo ego ali pa vračanje k nečemu bolj prvinskemu. Tistemu, kar smo podedovali od svojih prednikov, ki so živeli kot lovci in nabiralci in so morali za preživetje včasih prehoditi ali celo preteči ogromne razdalje.

Zagrizem v klanec na polno. Gre. Še imam energije in vem, da bom dokaj hitro gor. Vem pa tudi, da se bom izčrpal in da bo potem treba še kakšen kilometer naprej in nato strmo dol, česar se prav nič ne veselim. Dobro se počutim, ker tako lahkotno prehitevam tiste najbolj izmučene s krajših razdalj. Ja, res je, tukaj je steza zelo pokončna, ampak še vedno je to samo potka navzgor. Bolj ko je pokončna, hitreje se dvigam in prej bom gor. Noge niso ravno navdušene nad tem tempom navzgor. Strmina je neizprosna, moči tudi meni prav počasi pojenjajo, pljuča zahtevajo zrak z več kisika, vendar je vrh dokaj hitro blizu in kmalu že začnem šodrati po grebenu proti Kriški gori.

Greben je sprva zelo razkopan, po daljšem spustu pa končno pridem do mehke travice, ki me hitro popelje do zadnje uradne postaje. Tukaj me navdušeno sprejme šefica okrepčevalnic Maja s svojimi pomočniki. Borut mi ponuja še eno pivo, ampak čaka me strm spust do cilja. Potrebne bo še nekaj previdnosti. Od spodaj se že sliši ozvočenje in navijanje in vsakogar, ki se odpravi z zadnje okrepčevalnice, kmalu pričakujejo na ciljni črti.

Uspelo mi je v osmih urah. Kriška gora Trail – ena najlepših stezičarskih izkušenj. Ponuja vse: veliko višincev s strmimi vzponi, skyrunning po planinah, dolge tekaške odseke in za zaključek tudi dokaj zahteven spust. Predvsem pa je to dogodek, kjer se še vedno čuti tisto prvinsko vzdušje trail dogodkov, ki sem ga bil vajen izpred desetletja. Danes, ko je vse to postalo mainstream, je lepo doživeti in podoživljati take zgodbe.

Kras trail

Lep sončen dan se je naredil. Tak, kakršen se naredi po prehodu izrazite hladne fronte. To pomeni, da imamo zdaj sicer lepo sončno vreme, ampak burja veselo požvižgava naokoli. Najbolj tečno je to zaradi tega, ker je danes štart v najbolj mrzli vasi na Krasu, vsaj tako nam zdaj ponosno oglašujejo kraj z imenom Laže. Oblečen v vetrovko niti nimam občutka, da me zebe, verjetno zaradi adrenalina, saj mi zobje šklepetajo in se moram prav potruditi, da jih umirim. Ne vem, ali me bo v prihodnjih urah zeblo ali mi bo vroče. Ne, nimam namena dirkati. Danes imam preprost cilj preteči to traso in uživati v kraški pokrajini, če me le ne bo burja preveč prepihala. Nanos v ozadju je popolnoma ometan s snegom in izgleda kot zamrznjen mogotec nekje s severa, ne pa kot primorski hrib v prebujajoči se pomladi.

Prvi ravninski kilometri me kar dobro ogrejejo, zato vetrovko kmalu pospravim v nahrbtnik. Gre prav hitro in tekoče. Začetni kilometri so zelo ravninski, potem pa se začne prvi vzpon na Vremščico, ki pa ima vmes še nekaj spusta, tako da je nabiranje nadmorske višine precej v varianti gor–dol–gor. Sneg, ki je padal v prejšnjih dneh, se kmalu pojavi na progi. Spodaj je to bolj blatna žlubodra, proti vrhu pa je utrjena gaz. Na vzponu ne piha preveč, je pa slišati kričanje burje, ki se oglaša nekje okoli vrha. Blagi vzpon, ki ponuja nekaj spustaških počitkov, me hitro pripelje na razgledni vrh. Burja nima tolikšne moči, da bi me zdaj zaustavljala, čeprav nimam pojma, kako in zakaj, ampak piha po južnem pobočju navzgor.

Iz zasnežene Vremščice sledi dolg izlet do doline reke Reke in nazaj gor. Spust z vrha po mokrem snegu na travi in blatu je na začetku zelo zahteven. Tukaj bi palice prišle zelo prav, vendar se jih za teh nekaj sto metrov res ni splačalo nositi s sabo, se pa vsaj malo naslanjam na veter. Nadaljevanje spusta je prava uživancija. Sicer je še nekaj časa teren moker, zasnežen in blaten, kmalu pa postane popolnoma suh in v blagi naklonini zares lahkotno letim navzdol. Zelo hitro se znajdem v vasici Gornje Vreme, kjer navija množica navdušenih navijačev. Sledi kratka ravnina do vasi Dolnje Vreme in spet navzgor. Tukaj se mi zdi res škoda, da niso traso seljali malo do reke Reke in naprej do Škocjanskih jam, kjer ta reka ponikne v podzemlje. Pot navzgor proti pogorju Vremščice je spet dolga in položna ter, razen čisto zgoraj, presenetljivo suha. Tokrat smo šli na malce nižji Čemparjev vrh, ki je nekoliko bolj zahodno od glavnega vrha v grebenu Vremščice. Tu so ogromni zameti snega in gaz je ponekod zelo globoka, vendar dobro zgažena in lepo prehodna.

Pred finalom pa sledi divji, strm spust po travnatem pobočju globoko v dolino. Po zasneženem delu je to spet malo drseče, potem pa spustim vajeti in letim navzdol na polno. Malce pred koncem spusta so noge že precej utrujene, vendar je najhujše mimo in pred mano so samo še zadnji kilometri ravnine. Utrujenost telesa je ravno takšna, da še lahko uživam v teku po čarobni kraški gmajni. Zadnji kilometri se, kot ponavadi, malce vlečejo.

Cilj v Divači je postavljen na tako prijetno lokacijo, da vsi ležijo na s soncem obsijani in z marjeticami porasli travi. Tudi burja tu nima moči in utrujena telesa zares uživajo na mehki podlagi. Ja, seveda si privoščim malce tega razvajenja …

 

 

Trail po kraških klancih

Skriti v globoki megli dirjamo po kraški pokrajini. Še vedno, po osemnajstih letih udeleževanja na tekaških prireditvah, mi ni jasno, zakaj se na začetku vsi poženejo s polno hitrostjo, po kakšnem kilometru pa počasi popustijo in začnejo teči v svojem ritmu. Jaz se naivno postavim – ne čisto v ospredje, ampak nekam tja, kamor pašem – vendar potem v prvem kilometru horda tekačev v prehitevanju brzi mimo mene. Najbolj me skrbi, da jih bom moral omagane potem prehitevati po kakšnih ozkih stezicah, kjer za to ne bo idealnega prostora.

Zjutraj smo se zbudili v prelepo sončno nedeljo, zato sem družino povabil s sabo, da bi preživeli lep dan na Krasu. Potem pa že v Grosuplju in nato čez celo Ljubljansko kotlino megla, kar sicer ni tako zelo neobičajno. Si pa sploh nisem mislil, da se bo ta megla po hriboviti pokrajini proti morju samo še bolj zgostila. Zaradi slabe vesti, ker sem svoja dekleta zvabil iz sončka v meglo, zdaj samo še bolj dirkam proti cilju, da jih čim prej odpeljem na lepše. Razgibana kraška pokrajina je idealna. Gor in dol se nabirajo višinci, čeprav je samo en kolikor toliko resen klanec. Noge me ubogajo, telo je polno energije. Jeza zaradi megle se je pretvorila v neverjetno hitrost.

Zelo blizu od tukaj, v Sežani, sem pred osemnajstimi leti prvič tekel na kakršnikoli tekmi, če seveda odštejem šolske krose. Kakšno vznemirjenje je bilo to takrat! Bil sem na krajši razdalji Malega kraškega maratona. Takrat je bilo to osem kilometrov asfalta. Ko sem prvič slišal za Mali kraški maraton, sem si predstavljal točno takšen teren, po katerem tečem danes na trailu. Ampak v tistih časih trailov še ni bilo in predvsem daljše razdalje so se tekle po cesti, medtem ko so bile mnoge vaške prireditve v veliko primerih speljane po podobnih potkah in stezicah, kot traili dandanes.

Iz najvišje točke današnjega traila po položnem dolgem spustu dirjam navzdol in potem to dirjanje ohranjam še dolge kilometre proti cilju. Nisem več vajen take hitrosti. Na daljših vzdržljivostnih trailih tečem bolj počasi, oziroma hodim v klance, na treningih pa zadnje čase tudi ni volje za dirkanje. Pravzaprav so moji treningi največkrat uživancija v naravi. Zelo redkokdaj naredim kakšen interval v klanec, da se malo zadiham, sicer pa izvajam prijetno running meditacijo v naravi.

Dekletom sem rekel, da bom danes za tek potreboval dve do tri ure, odvisno od terena. No, teren je zelo hiter, jaz pa še bolj. Ugotovil sem, da so traili, ki ne pašejo pod okrilje ITRA, nekaj veliko bolj prisrčnega in ponavadi malo drugačnega, ker se jim ni treba podrejati pravilom krovne organizacije. Danes to pomeni predvsem hitrost, saj tečem brez tekaškega nahrbtnika in tudi teren mi je pisan na kožo, oziroma mi vsaj danes paše.  Tako mi kmalu postane jasno, da bom na cilju vsaj petnajst minut pod dvema urama, kar pomeni, da me sploh ne bodo pričakale na cilju. Na srečo me Karla opazi, ko dirkam mimo igrišča malo pred ciljem, zato vsaj hitro pridejo za mano.

Lahinja Trail

Tam doli, kjer se vsako leto vozimo mimo, proti morju in kjer nas vsako leto znova vabijo table z napisom ''Krajinski park Lahinja'', tam doli že tretje leto zapored poteka Lahinja trail. Vsakič znova, ko se vozim mimo, si rečem, da enkrat pridemo na izlet. Enako, kot si govorimo za Plitvice, pa obisk rojstnega kraja Nikole Tesle in še vseh hribov tam vmes. Ampak vsaj to belokranjsko naravno, ki je dokaj blizu, bi si res že zdavnaj lahko šli pogledat. Divje mirno okolje, kjer se da spočiti dušo in se zliti z naravo.

Danes je drugačen dan. Danes je dan za tekmo. Za dirko po jesensko umirjeni pokrajini. In tudi jaz sem precej umirjen. Všeč mi je treil, ki ni pod okriljem ITRA združenja, kar pomeni, da jim noben ne narekuje pravil. Za ITRA točke pa mi je itak malo mar. Pomembno je, da tukaj ni treba sabo vlačiti nahrbtnika s pijačo, ker ga na teh razdaljah med okrepčevalnicami itak ne rabim. Dobrih 30 kilometrov z dobrimi 500 višinci pomeni precej ravninsko traso in to danes prav paše. Razbremenjen, lahkoten po prijetni belokranjski pokrajini v prelepem jesenskem vremenu.

Začetni kilometri so po poljskih poteh in makadamu ter skozi belokranjske vasice. Jaz se poskušam držati svojega tempa, kar pomeni da ne podležem začetnemu dirkanju in to mi kar dobro uspe. Po nekaj kilometrih popustijo tisti začetni dirkači in jaz v svojem ritmu drvim mimo njih. Kmalu se začne divja gozdna pokrajina, ki me na odseke malo spominja na Kočevsko, samo da smo tokrat v globoki jeseni in zato uživam v teh barvah in umirjeni naravi, ki se je že preoblekla za zimski počitek. Prav v takem ritmu; umirjeno, s svojim tempom, napredujem naprej in vsake toliko koga prehitim, ker ga je umirilo njegovo utrujeno telo.

Prijetne potke v globokih gozdovih umirjeno delujejo na um in ga popeljejo v nežno meditacijo, ampak telo ostane hitro, agilno in potuje s polno hitrostjo po tej nežni pokrajini. Vendar, um ne sme preveč odtavat, treba je biti pozoren na oznake na trasi. Prostovoljke na okrepčevalnici poskrbijo za dobro voljo. Pravijo, da se nekaterim zelo mudi, zato me pričakajo s kozarčki in hrano v rokah, da bi lahko samo odbrzel mimo. Jaz pa ne morem razumeti, zakaj bi se mi mudilo tako hitro mimo tako prijetne družbe. Saj se ne borim za zmago. Sem pa vseeno dokaj hiter in prijetno je po celi poti. Nekaj me je začaralo v to mirno jesensko okolje. Samo enkrat je traktor zmotil gozdno milino.

Proti koncu se skozi mistično okolje parka Lahinja vrnemo iz gozda  nazaj v podeželsko civilizacijo.  Spet imamo navijače in avanture bo počasi konec. Skozi polja in vasice, kjer me objame vonj po pečenemu kostanju, tečem v vse hitrejšem ritmu proti cilju. Avantura se počasi preliva v spomin, ki bo še dolgo bogatil moje življenjsko potovanje.

Backyard Ultra Ljubljana

Nekaj novega in vznemirljivega se dogaja. Pa samo tečemo v krogu in vmes celo počivamo. Vseeno je to čisto drugačen koncept tekaške prireditve in zopet čutim tisto vznemirjenje, kot sem ga dolga leta nazaj na startu vsake tekaške prireditve. Poldrugo desetletje nazaj sem prvič pretekel maraton, nekaj let prej pa tudi kakšen krajši tek. V tistih časih je bilo pred vsako prireditvijo čutiti globoko vznemirjenje. Na štartu je srce utripalo v ritmu kolektiva sotekačev. In potem start, adrenalin, skupinski tek, borba za pozicije ... Takrat sem bil še zelo tekmovalen. Če ne drugega, sem se boril za svoj čas. Proti cilju sem sprintal in prehiteval, pa četudi sem bil namesto na 289. le na 288. mestu. In to je bilo zadovoljujoče, izpopolnjujoče. Dajalo je nek smisel. Smisel, ki sem se ga prav počasi naveličal; pojavila se je rahla zasičenost, ki je niti ne bi opazil, če se ne bi pojavili traili.

Seveda sem se že prej udeleževal tudi kakšnih gorskih tekov. Naredil sem tudi Dolenjski pokal, katerega teki so bili v veliki meri tudi po potkah in stezicah. Toda traili so prinesli novo navdušenje in pa tudi ... ultra razdalje, nove težke izzive. In seveda ljudi. Trail pleme, krog novih ljudi, ki sem jih spoznal v tem obdobju, je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju, in zagotovo je zelo vplivalo name – v dobrem smislu. Počasi sem podaljševal razdalje in prišel do stotke in tudi prve stomiljke leta 2019. Potem pa se je trail čisto počasi in neopazno prelevil v komercialo. Čedalje več je bilo tekem in vse manj ljudi sem poznal na teh tekmah. Jaz sem vedno raje tekel na nekih neznanih prireditvah z malo udeleženci in zares srčnimi organizatorji. Ta velik rom pom pom je sicer delal vzdušje in občutek, da sem del nečesa velikega, vendar so romantični, pionirski časi traila ostali v prejšnjem desetletju. Seveda nadaljujem s tekom in se udeležujem prireditev, ampak zelo fajn je doživeti nekaj novega. Tako sem tekel po stopnicah na stolpnico, in seveda na letalnico (Red Bull 400), in kar nekajkrat sem šel tudi na Spartan Race.

Danes pa tečem tukaj v krogih, brez teže nahrbtnika, ki je na trailih včasih kar moteč. In kar je najlepše, spet je prišlo ogromno tistih ljudi iz pionirskih časov traila. Verjetno isti ljudje iščemo nekaj novega in drugačnega. Seveda pa smo vsi tukaj, ker je tekma v organizaciji naših prijateljev, pripadnikov našega plemena.

Backyard ultra je prav posebna dirka zaradi čisto samosvojih, originalnih pravil. V originalu si jo je izmislil Gary "Lazarus Lake" Cantrell. Imenuje se Big Dog's Backyard Ultra in poteka na njegovem posestvu, poimenoval pa jo je po svojem psu. Gre za 6,706 metra dolg krog, na katerega tekači startajo vsako uro. Torej, za krog imaš eno uro časa. Vmes imaš čas za počitek, hranjenje, stranišče ali kar pač želiš. Če se na polno uro ne pojaviš na startu, si DNF. Tekma traja tako dolgo, da odpadejo vsi tekmovalci, razen eden, ki takrat preteče še svoj zadnji krog. Če zadnji tekmovalec ne preteče še enega kroga, so vsi DNF. Kot zanimivost lahko povem, da dolžina kroga 6706 metrov ni naključna, ampak je določena s tem, da bi tekmovalec v 24 urah pretekel točno 100 milj. Sčasoma so to zanimivo tekmo začeli kopirati in danes je s povsem enakimi pravili organizirana na mnogih prireditvah. Originalna dirka pa se je prelevila v svetovno prvenstvo.

Nekako se še iščem, kakšna taktika in hitrost teka je idealna. Prvi krog sem bolj v ozadju, kjer tečejo bolj počasi. Ne morem teči tako počasi, zato vmes raje hodim. Med sprehodom malo podebatirava z Dejanom. Drugi krog v klepetavem hitrem ritmu odtečem s Katko. Potem sprevidim, da je treba teči v svojem ritmu. Dovolj spredaj, da nisem v gužvi, in ne prehitro. Pa tudi paše 12 do 15 minut počitka med krogi. Ne mislim delati ravno rekordov (mogoče naslednje leto). Tečem četrti krog, pa peti, šesti, sedmi ... Mateja in Karla uživata v družabnem startno-ciljnem prostoru in me nič ne priganjata, da moram odnehati. Ko je že veliko kilometrov v nogah, se telo malo upočasni. Ampak tukaj sem že prej tekel počasi, samo čutiti je rahlo lenobnost telesa. En krog odtečem še skupaj z Matjažem, drugače pa kar iščem tudi malo samote, ki sem jo vajen iz ultra trailov. Tukaj ves čas tečemo skupaj. Saj se malo raztegne, ampak naslednji krog spet štartamo skupaj. Seveda ljudje počasi odpadajo, vendar ne kaj dosti. Očitno so prišli sami vzdržljivi. Po osmem krogu se tudi jaz odločim končati. Danes ne bom iskal svojih mej. Osem krogov, 55 kilometrov v lahkotnem ritmu, na prelepi trasi ob Savi, je to, po kar sem prišel.

Ultramaraton Celje - Logarska dolina

V nekih drugih časih, kakšnih petindvajset let nazaj, sem že malo razmišljal o teku. Pravzaprav sem tu pa tam tudi pretekel kakšen kilometer, hotel pa bi še več. Ampak takrat je to na vasi izgledalo malo čudno, jaz pa sem v tistih časih še nekako hotel biti normalen, danes sem pa prav ponosen, da sem čudak. No, takrat so bili tudi začetki Ljubljanskega maratona, ki se ga je začel udeleževati tudi moj sorodnik Miro. To mi je bilo nekaj izjemnega. Razmišljal sem, da mogoče bom pa tudi jaz enkrat v življenju pretekel maraton. Kaj več bi bilo pa res nemogoče. Seveda sem slišal tudi za Dušana Mravljeta, ki je tekel nekam v neskončnost. Slišal sem za junake, ki so pretekli Spartatlon, ampak to niso bili navadni ljudje. Miro pa je bil navaden človek, ki je vsako leto pretekel maraton, s tem da je začel teči pri petdesetih. Torej bi tudi jaz lahko ... nekoč ... Potem pa sem zvedel za ultramaraton Celje – Logarska dolina, petinsedemdeset kilometrov dolg tek. Nekaj izjemnega bi bilo preteči to razdaljo ... enkrat v življenju ... in postal bi legenda.

Naslednja leta se je dogajalo marsikaj; pretekel sem krajše razdalje na tej prireditvi, ogromno maratonov in sto-kilometrskih ultra trailov, ter tudi dva sto-miljska ultra traila, preden sem se letos končno podal na tek iz Celja v Logarsko dolino.

Medtem ko sem bil petnajst kilometrov pred ciljem prepričan, da mi ne bo uspelo priti do cilja v osmih urah, sem bil pet kilometrov pred ciljem prepričan, da mi bo uspelo. Zdaj pa v zadnjem kilometru, ki se je po čudežu postavil precej navkreber, po več kot sedemdesetih kilometrih lahkotnega teka, šprintam proti cilju, da ujamem teh magičnih osem ur. Kilometrske oznake so seveda čisto točne, ampak včasih je bil cilj malo prej in ni bilo tega klanca na koncu, zato sem zadnje kilometre tekel v prepričanju, da mi bo z lahkoto uspelo. V zadnjem kilometru pa mi postane jasno, da bo to kar zahteven zaključek. Gledam na uro in vidim, da je tempo kar v redu. Noge pečejo in na polno sem zadihan. Očitno bom v ta klanček popolnoma izčrpal tiste skrite zaloge, ki jih telo vedno špara za primer, če te slučajno začne loviti medved, samo da je ta medved v mojem primeru ura. Utrujeni in zdelani tekači počasi korakajo po klancu navzgor, jaz pa šprintam mimo njih, kot da bi ravnokar štartal. Verjetno si nihče ne predstavlja, da tečem že od jutra iz Celja.

Uspelo mi je. Na koncu je moj uraden čas 7:58'33''. Odkljukal sem nekaj, kar sem začel že pred desetletjem in sem zdaj končno uresničil.

Leta 2015 sem pretekel takrat najkrajšo razdaljo iz Luč do Logarske doline. Takrat je letelo. Z izjemnim tempom sem takrat 17 kilometrov s kar nekaj višinske razlike pretekel v uri in petnajst minut. Še vedno se spominjam, kako sem lovil Jerico, ki mi je bila odlična tempo tekačica, na koncu pa sem jo celo prehitel. Takrat vreme ni bilo tako idealno kot danes. Že na štartu je deževalo, proti cilju pa je vse bolj lilo. Kako je bilo takrat teči celotnih 75 kilometrov, si sploh ne upam predstavljati.

Po treh letih, ko so bile za mano tudi že stotke na trailih, sem se spet vrnil, takrat na 27 kilometrov. Ja, spet je bilo deževno vreme, jaz pa spet neverjetno hiter. Razdaljo iz Ljubnega do Logarske doline sem pretekel v dveh urah in desetih minutah. Takrat sem zasedel šesto mesto med 65 udeleženci, kar se mi je sploh zdelo vrhunsko. Šele danes vidim, da so bile zame takrat razdalje okoli dvajset kilometrov najbolj pisane na kožo. Ampak kaj, ko so me vedno bolj privlačili taki zahtevni izzivi, kot so sto-kilometrski traili ali pa kratki šprinti v strme klance.

No, potem pa se je zgodilo, da te legendarne tekme nekaj let ni bilo. Na srečo pa je bil leta 2022 tek v drugi organizaciji izveden v nasprotno smer. Ker sem že poznal traso iz Ljubnega do Logarske, sem se takrat prijavil na petinštirideset kilometrov iz Ljubnega do Celja. Tako bi spoznal celo traso in mogoče potem nekoč tudi pretekel celo. Ker je iz Ljubnega do Logarske trasa večinoma po glavni cesti, sem mislil, da je tako tudi v delu med Celjem in Ljubnim, v resnici pa se tu glavne ceste sploh ne dotaknemo. Lahko rečem, da je ta del pravzaprav ravninski trail. Ampak, takrat v tistem koronskem obdobju sem trpel. Po najlepšem delu trase sem se v vročini komaj prebijal naprej in le zaradi izjemno majhne udeležbe sem na koncu vseeno zmagal v moški konkurenci, kar mi je bilo, glede na moj čas, pravo presenečenje. Nataša, prva ženska, je bila na cilju več kot eno uro pred mano.

Danes pa sem bil končno na štartu v Celju. Nisem čutil nervoze. Odločil sem se za počasen konstanten tempo. Na začetku so vsi pobegnili naprej, jaz pa nisem hotel prehitro, sem jih pa vseeno vsaj malo lovil, da se sam ne bi kje izgubil, kar se je izkazalo za nepotrebno bojazen, saj je bila trasa zelo logična in tudi odlično označena. Začetni kilometri so po nasipu ob Savinji. Lepa makadamska ravninska pešpotka, skoraj neskončno dolga, me je spravila v meditativno korakanje. Lahkoten tek, brez nahrbtnika, ki ga nosimo na trailih, je bil prav prijeten za telo. Vreme je bilo vrhunsko za tek, prostovoljce na okrepčevalnicah pa je zjutraj še malo zeblo. Samo tekel sem in korakal, po ves čas podobni potki po nasipu. Telo še ni bilo utrujeno in tek je bil res lahkoten in prijeten, saj se mi ni nikamor mudilo. Šparal sem svoje rezerve energije za pozneje. To je edina stvar, ki jo pogrešam na dolgih trailih, da bi lahko tekel bolj lahkotno, brez nahrbtnika, ki obremenjuje ramena.

Po petnajstih kilometrih se je trasa začela malce bolj spreminjat. Nič več ni bilo prijetnega meditativnega teka, saj je bilo treba tudi malo gledati za oznakami, da ne bi zašel v napačno smer. Je pa ves čas neka logika teka ob Savinji navzgor, tako da se niti ne bi mogel izgubiti. Tam okrog petindvajsetega kilometra je trasa najbolj divja; pravi trail skozi Sotesko ob divji reki. Potem pa ob devetih, po treh urah teka, v Mozirju ravno ulovim štart na dvainštirideset kilometrov. Najhitrejši me kmalu prehitijo. Do Ljubnega je bila trasa precej razgibana, čez vasice in tudi čez manjše gričke in ne ves čas tik ob Savinji.

Tam nekje med Ljubnim in Lučami, ko se teče ves čas po glavni cesti in ko je do cilja še razmeroma daleč, si spet govorim, kaj mi je tega treba in da nikoli več na te dolge izčrpajoče teke. Veliko avtomobilov po cesti in tudi vse več tekačev, saj so bili štarti na krajše razdalje tudi v Ljubnem in Lučah in nazadnje tudi še v Solčavi, zahteva malo več previdnosti. Tam sem začel pogledovati na uro in razmišljati o času pod osmimi urami. Samo prijazni navijači, prostovoljci ter sotekačice in sotekači, so mi ohranjali voljo do teka. Čeprav sem se počutil izjemno izčrpanega in sem bil prepričan, da sem se zelo upočasnil, je ura kazala, da sem vseeno mogoče dovolj hiter, če se bom le malo potrudil. Vajen sem trailov, nahrbtnika, zahtevnih terenov na katerih sem seveda bolj počasen, tukaj pa se da teči dokaj hitro tudi po petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih kilometrih. Seveda je bil tudi tukaj ves čas rahel vzpon, ampak vseeno sem ves čas tekel. Ni bilo takega strmega klanca, da bi moral hoditi, je bilo pa vsekakor potrebne malo volje, da je šlo. Od vhoda v Logarsko dolino, ko se je trasa najprej malo poravnala, pa je bilo kar naenkrat spet lažje. Cilju sem dihal za ovratnik in vedel sem, da bom uresničil, po kar sem prišel.

To je bila čudovita, nepozabna izkušnja! Nekoč sem si rekel, da jo morda pretečem le enkrat v življenju, kot nekakšno skrito željo, ki morda nikoli ne bo uresničena. Priznam, v zadnjih letih sem se tega teka izogibal, saj so me bolj privlačili traili z njihovimi divjimi, naravnimi tereni. A danes me je ta tek popolnoma prevzel in navdušil. Velik del trase je pravi ravninski trail, le da mi ni bilo treba s seboj tovoriti včasih pretežkega nahrbtnika, kar je bil pravi užitek. Zadnji del, ta lahkotni cestni vzpon, pa me je pripeljal v srce čudovite Logarske doline, kjer sem doživel nepozaben zaključek. Občutek, da sem bil del te zgodbe, da sem se na koncu uvrstil med prve tri v kategoriji, je nekaj, kar bom vedno nosil nekje globoko v sebi. To ni bila le navadna tekaška tekma, bilo je uresničitev dolgoletnih sanj. Zato se bom z velikim veseljem in ponosom še kdaj vrnil!