Ultra trail Pušeljc 70+

Zadnji pomladni dan 2026. Vrnitev v Podbrdo. Po sedmih letih spet stojim tukaj na štartu. Baje da smo sredi prvega letošnjega vročinskega vala. Tolažim se s tem, da imam raje vroče kot dež. Neka nostalgija po starih časih je v meni. Kar naenkrat je že celo desetletje od mojega prvega GM4O. Nadaljnjih nekaj let pa je bilo zame prava ultra trail eksplozija. Pa ne samo v meni, ultra trail eksplozija se je v bistvu dogajala po celem tekaškem svetu. To so bili časi, ko so se premikale meje. 100-kilometrski in 100-miljski traili so postali vsakdanjost, v svetu pa so postali množično obiskani tudi večstokilometrski ultra traili. Jaz sem svojo mejo, vsaj zaenkrat, zakoličil pri dobrih sto miljah.

V Podbrdu je še vedno tako, kot mora biti; vrhunska organizacija brez pretirane komercializacije. Danes ne grem na GM4O, niti ne na stotko, danes grem na 70-kilometrski ultratrail. Peti vikend zaporedoma sem na podobni tekmi, samo da je ta daleč najtežja in tudi najdaljša od vseh. Moje telo občuti že dobro uglašenost in mogoče rahlo utrujenost. Vsekakor sem že dobro padel not in tole bo samo še pika na i za moje pomladne priprave na K24. Mislim, da je prav zato tudi vreme danes odlično za te priprave. Veliko starih obrazov je tukaj, še več pa novih navdušencev. Kakorkoli že, pejmo ...

Tako, kot je v zadnjih časih že realnost, sem na začetku precej zadaj. Saj vemo, kako se v Podbrdu začne. Izjemno lahkoten vzpon do Petrovega Brda. Spočite noge bi tu z veseljem tekle in zdaj moram delati ravno obratno, kot bo to pozneje. Zdaj je glava tista, ki mora umirjati konje. Grem po pameti. Ampak saj veste, včasih smo preveč pametni, zato moram umirjati tudi svojo pamet tam v tisti strmini proti Poreznu, ko si pametujem, da naj prehitevam vse po vrsti. Tokrat gremo na Porezen po tisti poti, po kateri se spušča proti cilju, če greš na GM4O. Dobro se spominjam dirkanja navzdol iz preteklih dirk. Pozna se, da je bilo tisto proti koncu in se je zato navzdol zelo vleklo. Danes mi ta pot na Porezen izjemno hitro mine in kar naenkrat je prvi glavni klanec že za mano. Neki lažni občutek v meni, da je zdaj za mano že polovica poti, skoraj s težavo odganjam. Fant, umiri se, šele na začetku smo.

Dolg tek po hriboviti pokrajini od tu in vse do Železnikov. Sonce krepi svojo moč, vendar je visoko nad dolino dokaj znosno, sploh v gozdni senci, ki je kar nekaj. Ja, še so vzponi, ampak ne tisti dolgi in izčrpavajoči. Črni Vrh in Blegoš ponujata nekaj sto višincev, sicer pa ves čas malo gor, malo dol. Do Črnega Vrha je zdaj naša pot skupna s stotko in vmes prehitim tudi nekaj zadnjih med njimi. Prav na Črnem Vrhu se pozdravimo s Teo in Borutom. Ona dva morata zdaj daleč v dolino, do Kopačnice, mi pa gremo po bližnjici do Blegoša, od koder pa imamo skupno pot vse do cilja. Od Blegoša do Železnikov je še tista dolga, dolgočasna pot, ki ubije vso svežino, da slučajno ne bi bil potem vzpon na Ratitovec prelahek. Po odsekih brez gozda žge sonce na polno. Nimam sončne kreme, zato si vrat namažem z labelo, ki sem jo sam naredil. Mešanica čebeljega voska in kokosove maščobe z dodatkom čajevca. Nisem prepričan, ali me bo to kaj zaščitilo ali pa bo zaradi čajevca mogoče še slabše. Dolgo, dolgo v neskončnost zavito potovanje po teh hribih se enkrat končno vda, ampak spust v dolino ne prinese nič dobrega. Razbeljena kotlina pospešeno izsušuje že tako dehidrirano in utrujeno telo. Želim si samo čim prej nazaj gor.

Po razbeljenem asfaltu se priplazim do okrepčevalnice v Železnikih. Tankam vodo v bidone in telo. Hočem čim prej zapustiti to pregreto dolino. Tečem po cesti naprej. Proti koncu naselja že od daleč slišim glasove znanih navijačic, ki me vedno spravita v dobro voljo. Drejka team. Bili sta na Ratitovcu in zdaj se spuščata po trasi in navijata. Srečali smo se ravno pri hiši prijazne gospe, ki ponuja osvežitev. Lepo je bilo poklepetati, jaz pa moram dalje.

Zavijem v gozdno senco in strmino. Takoj se lažje diha. Zdaj pa korak za korakom. Z vsakim korakom sem višje. Kakih 1200 višinskih metrov višje od Železnikov je Ratitovec. Gre. Dokaj dobro mi gre. Skoraj uspešno sledim Valeriji. Vzpon je bolj kot ne ves čas strm. Ne ponuja kaj dosti ravninskega počitka. Ampak gre. Vabi me tista višina, tista prijetna svežina tam gor in telo sodeluje. Čeprav se matra, ve, da bo vse lažje, ko bo enkrat gor. Do Prtovča že vse spijem in spet si napolnim zaloge. Kar dobro sem hidriran. Gremo. Gozd mi daje senco visoko gor, šele proti vrhu se odpre in od tu naprej je treba po sončnem pobočju, ki ga rahel vetrič uspešno hladi. Pravljična pokrajina tu gor me vedno znova navduši. Ena najlepših gorskih pokrajin pri nas. Visoki gorski travniki, posejani s kamenjem, obdani z dolinami, globokimi dolinami. Po vrhu pa prijetna stezica. In v koči okrepčevalnica z najbolj prijaznimi ljudmi. Tu se počutim kot kralj.

Po panoramski potki nadaljujeva spet skupaj z Valerijo, vendar mi ona kmalu pobegne. Ta pravljična panoramska stezica za te moje utrujene noge ni prav nič primerna za tek. Vsak korak je drugačen. Kamenje je posejano vsepovsod. Napredujem lepo počasi in uživam. Ti kilometri so najlepši. Vmes mi dan polepšajo se konji, za katere sem pomislil, da so mogoče divji, ker ne vem kaj bi drugače delali tu gor, ampak njihovi zvončki govorijo, da jih je nekdo privedel sem. Dolga je pot do Soriške planine. Tudi malce nižje v gozdu potka ostaja zahtevna, neprimerna za tek v tem utrujenem stanju. Potem pa končno kakšen kilometer makadama, preden se pojavim na predzadnji okrepčevalnici.

Naprej, naprej. Še zadnji klanec. Čez Lajnar. Tako sem se ga bal, pa gre dokaj lahkotno čez. Samo dvesto višincev in pred mano se odpre globok pogled dol v dolino proti cilju v Podbrdu. Kilometer nižje in po vseh ovinkih še deset kilometrov. Zadaj za gorami se sliši grmenje in strašijo črni oblaki. Spust je zares lep. Lepo speljana mulatjera vodi navzdol. Ampak sem še daleč in nevihta vse bolj grozi. V gozdu postane zelo temno in veter piha vse močneje. Na trenutke tako piha, da se ne počutim varnega med temi zibajočimi se drevesi, ki pa uspešno kljubujejo vetru. Pojavijo se prve dežne kapljice. Tam čez, na bohinjski strani se čuti prava nevihta, ki poskuša splezati čez gorsko pregrado. Takrat začnem prepevati pesem soncu in to kmalu zares naredi luknjo v oblakih in mi posveti. Naprej proti Primorski se vidi jasnina. Kilometri prav počasi minevajo in iz prepričanja, da me bo ujela nevihta, se prižge upanje in nato vera v lep zaključek te avanture. Nevihta še ves čas grozi, vendar zavije naokoli in gre proti jugu tam daleč na vzhodu. Ko sem pri oznaki 3 km do cilja, mi je že jasno, da sem spet popeljal svojo dušo na eno tako lepo avanturo in jo bom tudi uspešno zaključil. Hvala ti, telo, da mi to omogočaš.

Zadnji kilometer. Prihod v Podbrdo in potem tisti klanček tam čez breg, ko je ciljno dogajanje čisto pod mano in me že opazijo ter začnejo navijati, da je prihod še bolj veličasten. Zaključeno je še eno lepo doživetje, ki bo za vedno ostalo vtisnjeno v dušo. Dušo, ki se je tu spet naužila tistega, kar je tu doživljala pred desetletjem. Vesel sem, da je tu še vse tako, kot je nekdaj bilo. Vse deluje iz srca za tekače. Trudijo se, da doživimo vrhunsko izkušnjo. Komercializacije je samo toliko, da se vse lepo spelje. Občuti se tisto prvinsko vzdušje, ko si vsi želijo samo to, da se imamo lepo. Kot pleme, ki drži skupaj.

Snežnik trail

Ja dobro no, kam se vsem tako mudi? Že spet prve kilometre tečem z metlo. Seveda sem skoraj edini, ki v manjše klance že zdaj hodi. Ja, ko je telo sveže, je lahko iti hitreje, ampak enakomeren tempo je najboljši in če se na začetku malo bremzaš, ti to prihrani ogromno energije za pozneje.

Malo nas je, samo 15 nas je štartalo na to zanimivo pustolovščino. Nekaj vzpona in par kilometrov je do velikih travnikov in široke planote, nad katero se očarljivo kaže greben Volovje rebri. Letos je tukaj precej zeleno. Pokrajina je vrhunska, naravnost ustvarjena za prijetno potepanje, če le ujameš pravo vreme. Vetrovi ali vroča pripeka niso najbolj fajn, danes pa je vreme prav prijetno za tek.

Proti Volovji rebri je prvi pravi vzpon. Preizkus za noge, ki v tej svežini to z lahkoto opravijo. Zdaj nekateri ostanejo zadaj in od tu naprej bom večino časa tekel sam. Nadaljevanje po grebenu pa sodi med najlepše dele tega traila. Tek tu gor je precej prijeten in razgleden. Ta greben nima nekih zahtevnih vzponov in spustov. Pokrajina je travnata in vmes malo porasla z borovci. Stezica je dovolj utrjena za lahkoten tek.

Velika Milanja

Spomin se mi vrača nazaj v leta, ko sem tukaj tekel na krajših trailih in ko mi je enkrat celo uspelo zasesti drugo mesto absolutno. To so bili lepi pionirski časi traila. Rad se vračam v te kraje, mogoče tudi zato, ker sem na tem koncu služil svojo vojaško obveznost. Ja, bili so to lepi časi.

Po spustu z Velike Milanje in po okrepčevalnici se začne dolgo potovanje po gozdni cesti proti severnim pobočjem Snežnika. Dolg, lahkoten vzpon in potem še nekaj spusta. Trasa je logična in ves čas po cesti, zato misli v tem meditativnem koraku velikokrat odtavajo. To je super, ampak vseeno je potrebna pozornost, da slučajno trasa ne zavije kam v stran. Oznake so tukaj dokaj redke, saj so tudi nepotrebne, ampak včasih se zavem, da sem pozabil nanje, in potem se je treba prepričati, ali sem še na pravi poti. Na srečo speljem vse tako, kot je treba.

In zaradi enoličnosti mi sploh ni dolgčas. Starodavna drevesa govorijo svojo zgodbo, samo prisluhniti jim je treba. Gozdne živali pa se nas na žalost ali srečo uspešno izogibajo. To monotonost na hitro prekine strm vzpon po precej razriti vlaki do gozdne ceste višje. To je bil samo preizkus, pravi vzpon do vrha pride čez nekaj kilometrov.

Petindvajset kilometrov lahkotnega teka in hoje me ni preveč utrudilo. Še vedno sem sposoben hitrega vzpona. Po bukovem gozdu hitro pridobivam višino. Tukaj srečujem tudi redke pohodnike, večina se jih na goro povzpne iz smeri našega spusta. Ta pot pa je speljana čez Mali Snežnik. Šele visoko proti vrhu se bukve umaknejo ruševju. Zdaj bom spet, po dolgem času, zunaj gozdne sence, ampak zaradi nadmorske višine ni vroče.

Bukov gozd tik pod gozdno mejo

Z Malega Snežnika je super razgled na vse strani, tudi na Snežnik, ki se s svojo kočo bohoti naravnost pred mano. Spusta do sedla je minimalno, potem pa še kakšnih sto višincev in že je tu glavni vrh. Čisto prava gora, ki kraljuje nad obširnimi gozdovi. Seveda grem pogledat znameniti razgled na morje, do Reškega zaliva. Spust z gore je dokaj lahek za gorski spust, potem pa se itak kmalu spet znajdem v gozdu.

Pogled z Malega Snežnika na Snežnik

Pogled s Snežnika proti morju

Prijetna senčna potka do Sviščakov je nadaljevanje lahkega, dokaj hitrega traila. Zdi se mi, da bo danes vse skupaj dokaj lahko, še lažje kot na Kočevskem. Na Sviščakih je okrepčevalnica, kjer se moram zares napolniti, tako bidone kot sebe, ker potem dolgo ne bo ničesar.

Nekaj kilometrov asfalta potrjuje nezahtevnost te poti in prav enako ali še bolje je, ko zavijemo v gozd. Skoraj ravninsko, kakšen prijeten klanček in spust – to je proga, ki v teh kilometrih, ko je telo že utrujeno, še vedno omogoča lahkotno napredovanje. Proti koncu tega odseka je še spust, kjer se svet postopoma spremeni iz gozda v kraško travo. Skoraj sem že pozabil na brezpotje, na katero so me opozarjali že pred štartom. Začela se bo prava preizkušnja.

Prečenje po travnatem pobočju pod Šeštanovem vrhom in Malim Razborjem se mi najprej ne zdi nič posebnega. Ampak to je tiste vrste teren, ki te počasi utrudi. Sploh se ne zavedaš, da postaja vse zahtevnejši. Očitno je za kolege pred mano to še huje, saj jih kmalu ujamem, na nesrečo ravno takrat, ko zgrešijo pot, ki je itak ni – zdaj smo na brezpotju.

Verjetno kakšen kilometer prečimo malo narobe, kar pomeni, da imamo še težji teren in naredili smo bonus višince. Končno nekje zagledamo trakove, ki pa so izjemno redki in treba je pozorno iskati naslednjo oznako. Vzpon po travnatem, kotanjastem pobočju, posejanem z redkimi skalami, ki pa jih je proti vrhu vse več, povzroči skoraj obup pri kolegih, ki jih prehitim. Skoraj se nalezem tega obupa, ampak ko se zavem, da mi gre dokaj dobro, pogumno napadem vrh.

Teren pod Razborjem je na sliki prav lep

Kolegi so seveda srečni, da jim kažem pot. Na vrhu je prijetno presenečenje, saj je tu poleg kontrolne točke tudi dodatna voda. In potem še dol. Skoraj po isti poti. Brezpotje globoko do spodnje ceste. Treba je paziti na vsak korak, saj je teren zelo kotanjast in nepredvidljiv, ker se vse skriva v travi. Razbor je pobral ogromno energije, volje in časa, kar pomeni, da se je močno zmanjšal povprečni tempo.

Vem, da je Kozlek precej strm, ampak vseeno ne predolg vzpon. Še vedno sem dokaj daleč od cilja. Res je, da je najhujše že za mano, ampak občutek, da ni nič več pred mano, me močno vara. Dokaj lepa potka vse do vzpona na Kozlek samo še potrjuje tisti globok občutek, da sem skoraj že na cilju.

Kozlek pred mano

Pozabil sem že tisti pogled na profil trase, ki je proti koncu sicer v povprečju navzdol, vendar je precej nažagan. Strm, težek vzpon na Kozlek naskočim na polno, saj sem prepričan, da bo potem skoraj samo še navzdol. Gor prisopiham zmatran, ampak dobre volje, ki mi jo na postojanki še dodatno okrepijo.

Pogled s Kozleka

Potem seveda drvim navzdol, kolikor sploh utrujeno telo pusti drveti. Kakšen kratek klanček mi še ne izbije volje, potem pa me počasi začne ta pot po robu vse bolj utrujati. Za vsakim spustom je nov, še težji vzpon. In potem Reber in na koncu še Ahac, ki ni nič lažji od Kozleka. Na srečo so gor vsaj luštne, prijazne punce z vodo.

Cvetoči travniki

Tudi po spustu z Ahaca ni konec s klanci. Še vedno sem v gozdni senci in, če me spomin ne vara, me čaka še nekaj kilometrov teka po planem. Na srečo so nam tukaj v zadnjih kilometrih priskrbeli dodatne vodne postaje, pa čeprav ni tako vroče, kot je bilo tu že velikokrat. Uspešno prekorakam tudi travnato planoto polno rožic. Vmes se učim teči s palicami, saj so tako utrujene noge precej razbremenjene. In potem končno samo še zadnji prijeten spust v senci ob kolesarski stezi.

Na cilju je vsa pozornost obrnjena proti meni. Seveda, saj zares le občasno kapamo proti cilju, medtem ko je glavno dogajanje s krajših tekov že zdavnaj mimo. Skoraj ne morem verjeti, da sem šesti v cilju, torej peti moški. V kategoriji sem drugi. Ja, naša kategorija 50+ je najmočnejša in kar pet nas je priteklo do cilja. Vsekakor sem zadovoljen.

Na koncu, če čez vse skupaj potegnem črto: super trail, vrhunski dogodek v izvedbi lokalnega društva. Trasa je pravzaprav točno takšna, kot mora biti. Nekaj dolgih tekaških delov, nekaj strmih vzponov in kot popestritev zajebancija čez Razbor. Kolikor ga že preklinjamo, sem zadovoljen, da je del trase. Brez Razborja in njegovega brezpotja bi pač nekaj manjkalo. Je del sveta tukaj in prav je, da se ga lotimo v polnosti.

Upam, da bo izvedba postala tradicionalna in predvsem tudi bolje obiskana, ker si ta trail to zasluži. Tako kot si to zaslužijo srčni ljudje, ki se zelo trudijo, da nam vse to pripravijo.

Evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih 2026

 Trail 52 km - open race

Predogrevanje

Štart je v centru Kamnika, v veličastnem vzdušju, ki ga ustvarja množica navijačev. Nadaljevanje pa po prijetni sprehajalni potki ob Kamniški Bistrici. Tečem počasi, čeprav je ravnina, ker dobro vem, kaj me čaka naprej. Kakšnih 10 km/h, bolj počasi ne gre, ker me že lovi metla. To je Evropsko prvenstvo in limiti so naviti ravno tam nekje na moj tempo. Bom zmogel, ampak tisti malo slabši bodo verjetno odpadli. Tek tukaj je prijeten in lahkoten. Čeprav tečem zadnji, sem še vedno hitrejši, kot bom po zadnjih kilometrih. Tako pač je na teh tekmah - na začetku smo vedno prehitri, potem pa omagamo.

Zaresno ogrevanje

V Stahovici se obrne navzgor. Zdaj se začne pravo ogrevanje. Do Svetega Primoža za mano že zaostanejo tisti začetni navdušenci, ki so po ravnini mislili, da bo ta tekma lahka, od Primoža naprej pa je proga občasno izredno pokončna in počasi se razvrstimo na mesta kamor pašemo. Moram reči, da je tole nekaj najboljšega; par kilometrov ravnine in potem večina višincev celega dneva. Tudi na Kriška gora trail je bil glavni vzpon na začetku, ampak tam je manjkala tista ravnina za predogrevanje.

Malo spusta je vmes, potem pa spet strmo navzgor proti nebeški jasi Velike planine. Tempo je zaenkrat odličen in ni me strah, da ne bi ujel limita. Sploh ne razmišljam o tem, da sem pravzaprav skoraj na meji in da bodo za mano skoraj vsi odpadli. Sploh ni pomembno, zdaj se z nasmehom približujem pravljični pokrajini Velike planine

Nebeški tek

Mala planina in potem pokrajina Velike planine. Je nebeško in v oblaku, kar vse skupaj naredi še bolj pravljično. Za tek tukaj gor vsekakor najboljše možno vreme. Ni žgočega sonca, ravno prava temperatura in vlaga, ki poskrbi, da se ne izsušiš. Neverjetno mehka travica poskrbi za lahkoten tek. Okrepčevalnica na Gradišču je vrhunska. Najem se sadnih pit in napolnjen z novo energijo odbrzim dalje. Navzdol do planine Konjščica in še bolj navzdol do planine Dol, kjer so spet navijači z glasnim navijanjem. Na sploh je danes povsod ogromno navijačev - se pozna, da je Evropsko prvenstvo. Nazaj gor na Veliko planino je zelo pokončno, ampak spet sem nagrajen z rajskim tekom v megli in po mehki travici. Ogromno navijačev je, vmes pa so tudi turisti, ki nimajo pojma, kaj se dogaja. Proga je domiselno speljana čez eno izmed koč, okoli cerkvice in po ovinkih skozi celo planino. Nebeško vzdušje v meglici pa je treba počasi zapustiti. Zdaj se daleč v daljavi že svita cilj, kaj vse je še vmes, pa se mi niti sanja ne.

Zahteven lahek vzpon

Spust iz Velike planine do Kranjskega Raka je dokaj zahteven. Kombinacija mokrega kamenja in razmočene zemlje zdaj tu ni ravno v pomoč. Sem kar previden. Čeprav imam v glavi samo še dol, sem po razdalji šele na polovici in tudi še nekaj vzpona vsekakor bo. Na Kranjskem Raku je prva časovna zapora, vendar nihče točno ne ve, ali se je bodo sploh držali. Jaz sem kar na varnem glede tega. Potem pa vzpon. Najprej po dolgi makadamski cesti. Nekaj kilometrov korakanja po makadamu, samo rahlo navzgor in brez oznak. Na sploh je ta trail označen drugače, kot sem vajen. Na ključnih mestih je vse ograjeno, da ne moreš zaviti narobe in skoraj povsod so tudi prostovoljci, ki usmerjajo, ampak tam, ko se gre  samo naravnost, pa sploh ni oznak in potem počasi začneš dvomiti, če greš sploh prav. Na srečo imam track na uri, ki mi razblini vse skrbi. Za dolgim makadamom je še lahkoten vzpon po mehki travici. Vsaj moral bi biti lahkoten, ampak zdaj sem pa že malo utrujen in ni več tako lahkotno. Dvigam se proti Kranjski rebri. Novo odkritje, tudi za družinski izlet, saj je vmes prav prijetna kočica. Na vrhu Kranjske rebri, ki daje podoben nebeški vtis, kot Velika planina, samo da je tu bolj mir, v veselem koraku začnem spust proti Črnivcu.

Dol, ki se začne z gor

Prepričan sem, da je najtežje za mano in da me čaka samo še lahkoten spust do Kamnika. Že po tracku sem videl, da je iz Črnivca še malce navzgor, potem pa še daleč v dolino proti cilju. No, ti kratki vzpončki so ponavadi vedno težji in daljši. Na nižji nadmorski višini tudi narava postane drugačna, bolj bujna in potka vse bolj blatna. Predvsem na nekaterih odsekih spusta postane zelo drseče. Veliko bolj zaraščeno je tukaj in spet moja glava misli na to, kako se izogniti morebitnim klopom, ki pa so jih verjetno pobrali že vsi pred mano. In potem dol, pa malo gor, pa veliko dol, pa veliko gor, pa veliko dol in spet malo gor. Vse skupaj se dogaja po raznoraznem terenu, od asfalta, makadama, do kolovozov in potk. Vmes še veselica na zadnji okrepčevalnici in kilometri se še kar vlečejo, da me občasno zaskrbi, da mi ne rata v osmih urah, sem pa še vedno prepričan, da v limitu (8 ur, 15 minut) bom.

Finale

V zadnjih kilometrih pot postaja na srečo vse bolj tekoča in ravninska, čeprav se ne dajo in so vmes kar še klančki. Kar je še spusta, ni zahteven in tako mi gre po tem terenu dokaj tekoče kljub precej utrujenemu telesu. Povprečen tempo mi končno uspe znižati pod 9 minut na kilometer in če je kilometrina prava, je to jasen znak, da bom z lahkoto opravil v osmih urah. Navijačev je še vedno čez vsako naselje ogromno. Potem me tri kilometre pred ciljem preseneti prostovoljec z informacijo, da je zdaj pred mano zares še zadnji klanec, jaz pa sem že zdavnaj mislil, da samo še dol. Ampak, ko je cilj dovolj blizu, se začne sproščati tudi nekaj rezerve energije in telo dobi čudežno moč, tako da v ta klanček celo tečem. Seveda pa mora biti vse dovršeno, in v ta namen je par kilometrov pred ciljem tudi dovolj blata, ki se mu ni mogoče izogniti in na polno zagazim vanj. Vsekakor je poskrbljeno, da ne bom pritekel s preveč čistimi čevlji v cilj. Domiselno speljana pot do cilja me potem končno pripelje v središče mesta, praktično skozi skoraj divjo naravo. Čeprav pritečem na cilj skoraj zadnji, je tu še ogromno navijačev, ki me spodbujajo. Ob prečkanju ciljne črte se počutim enako kot vsi ostali. Veličastno.

Kočevsko

Štiri leta so že minila, odkar sem izmučen prikorakal na cilj dolge gozdne avanture po Kočevskem Rogu, in prišel je čas, da se vrnem v to divje okolje. Napovedan je vroč dan, čeprav je jutro zelo hladno. Jezero še počiva in vodna gladina je popolnoma mirna, gladka kot ogledalo. V tem hladnem jutru me voda še ne mika preveč, popoldne pa bo najbrž druga zgodba. Dogodek je profesionalno organiziran. Jutranja rutina pred tekmo, od prevzema številke, priprave opreme pa vse do samega štarta, je zelo hitro mimo in kmalu v ritmu množice tečem proti divjini kočevskih gozdov.

Začetek po mokri travi ni ravno v slogu vročega dne, ki se obeta. Z malce pazljivosti se uspešno izognem mokroti v supergah in pogumno zakorakam v temačnost gozda. Vijugamo po stezicah, vlakah in gozdnih cestah v vseh mogočih smereh. Sploh mi ni jasno, kako traserjem uspe začrtati traso v tem labirintu. Začetni kilometri so lahkotni in zelo podobni treningom po domačih gozdovih. Telo je še spočito in ob sebi imam kar nekaj družbe. Vmes se zgodi precej nenavaden pripetljaj, saj se mi sredi gozda v podplat napiči žebelj. Uspešno ga hitro odstranim in naprej je vse v redu. S tem se je nekako zaključilo prekletstvo številke 13, ki je danes moja startna številka in ki je v resnici srečna, če v to verjameš. Trinajstica je prvo dvomestno število v Fibonaccijevem zaporedju. Če sešteješ 1 + 3, pa dobiš 4, ki je prvo število po vrsti, ki ne sodi v Fibonaccijevo zaporedje. Zato je trinajstica precej posebna, ampak ker so nam vcepili vraževerje, se je to verjetno malce skrilo tudi v mojo podzavest. Vendar s tem žebljem sem danes zaključil z nesrečami in zdaj radostno potujem dalje s svojo trinajstico.

Levo, desno, gor in dol ter raznolik teren – vse skupaj se ponavlja v neskončnost, vključno z občasnimi nebeškimi jasami, kjer se ponoči pasejo jeleni in druge divje živali. Pot nas vodi vse bolj proti najvišjemu vrhu planote, Velikemu Rogu, z nadmorsko višino 1099 metrov. Čeprav je vtis, razen zadnjega vzpona, dokaj ravninski, po tej razgibani ravnini do vrha naberemo že 1400 višinskih metrov. Veliko vzponov je dolgih in položnih in človek tam ne ve, ali bi tekel ali hodil. Razlika v hitrosti je velika, v porabi energije pa še večja. Pri spustu do naslednje okrepčevalnice pri Žagi mi je jasno, da je v nogah še nekaj energije.

Počasi, počasi se je po najvišjem vrhu v glavi začel svitati cilj. Vmes pa še ogromno gozda, mehkih stezic, hitrega makadama ter spet gor in dol, vendar nikoli prav strmo. Tam nekje, že proti koncu, pa vendar še daleč od cilja, je Rib'nška okrepčevalnica. Poleg piva tu strežejo tudi čevapčiče, če le komu pašejo po petdesetih kilometrih. Enega si iz prijaznosti in hvaležnosti privoščim in obljubim, da se vidimo na Ribnica trailu, ampak ne vem, če že letos. Prvi vikend v septembru je pač precej zaseden. Potem pa sledi še dolga pot proti cilju. Ne, ni še konec vzponov. Še se dvigujemo in potem končno samo še pretežno navzdol. Vroče je postalo, ampak v senci gozda kar gre, na koncu na odprtem pa oblak poskrbi za senco.

Po skoraj devetih urah zakorakam skozi ciljni slavolok in se takoj zatem vržem v prijetno jezero. Rezultat izpred štirih let sem precej izboljšal, čeprav je zaradi rahlo spremenjene trase neprimerljiv. Luštno je bilo. Medveda nisem srečal. Bolj kot medvedov se bojim klopov in tudi ti so se me danes izognili. Niso pa se mi izognili čudovite soborke in soborci, s katerimi smo v skupni avanturi lažje prekorakali to dolgo razdaljo. Čestitke vsem in hvala za skupne trenutke. Hvala tudi organizatorjem in prijaznim prostovoljcem.

Kriška gora trail

Zjutraj pred štartom v starem mestnem jedru Tržiča sem zmrzoval, po petnajstih minutah vzpenjanja pa se že dušim v sopari. Klanec. Strm klanec takoj na začetku. 350 višinskih metrov naredimo v prvem kilometru in pol, in čeprav sem zadaj v koloni, za to porabim samo 22 minut. Pravzaprav je dobro, da prvih nekaj metrov po asfaltu nisem pospešil naprej in me zdaj ta kolona malo bremza – drugače bi se skuril že na tem vzponu. Obožujem take strme vzpone, ampak na začetku tako dolgega traila, ko sem še prepoln energije, bi prehiter korak lahko pomenil težave proti koncu ...

Vzpon občasno popušča, pa ne preveč. Višje gor, nad Kamnekom, je zrak postal bolj svež, veter pa prenaša oblake rumenega smrekovega cvetnega prahu. V prvih desetih kilometrih je v nogah že krepko čez jurja višincev, preden se na Kofcah proga dokončno prelije v prečenje pod grebenom Košute proti vzhodu. Prostrani pašniki na tem območju so darilo narave, ki vabi številne pohodnike, da preživijo kakšno urco v lepi gorski naravi. Prva okrepčevalnica na planini Šija mami s svojimi ležalniki, da bi kar ostal tam in užival v razgledu. Tam daleč na drugi strani se lepo vidi Tolsti vrh – zadnji strm klanec, ki me čaka proti koncu te avanture.

Panoramska pot pod Košuto je tisto, zaradi česar greš na ta trail. Razgled strmo navzgor sicer vabi, da bi raje prečil po grebenu, ampak za tekmo bi bilo to mogoče že malo preveč ekstremno. Moram pa priznati, da vzhodneje od Kladiva še nisem hodil. Ja, toliko poti tako blizu doma ostaja še neprehojenih in nepretečenih. Tudi v okolici domačega kraja vsake toliko odkrijem kakšno nepoznano potko. Ko pa razmišljam o območju dosega ene ure vožnje z avtom, je poligon za stezičenje že skorajda neomejen. Veter v prsa je na tem delu že tako močan, da malce zaustavlja. Ampak vseeno je to najlepše stezičenje po gorski ravninski pokrajini. Duša poje in telo ji z veseljem sledi. Nekaj časa tečem skupaj s Tonijem, potem pa se vseeno odločim, da bi me njegov tempo mogoče preveč zdelal, zato raje malo upočasnim in nadaljujem v ritmu, ki mi ga narekuje lastna intuicija.

Prostrana pokrajina se nato za nekaj časa nagne v desno in preraste v gozd. Proti Dolgim njivam postane okolica bolj divja in zanimiva. Gozd vsake toliko prekine razbrazdana plazovina. V par grapah je še nekaj snega, ki ga prečimo. Potem pa tam na koncu še ena odmaknjena planina – Dolga njiva. Tukaj je okrepčevalnica, kjer se nafilam na polno, ker potem dolgo ne bo ničesar. In zdaj ... po dolgih kilometrih spet navzgor, v pravi klanec proti Zgornji Dolgi njivi, planini, ki je skoraj v celoti ovita z avstrijsko mejo, visoko gor pa se greben Košute počasi zaključuje s Tolsto Košuto.

Zdaj sem globoko v srednjem delu trase. To je tisti del, ko preprosto gre. Ni več lahkotne svežine kot na začetku in tudi še ni tiste globoke izčrpanosti, s katero se je treba včasih boriti proti koncu. Za zdaj je še zanimivo. Potem se meja z Avstrijo obrne proti jugu in sledimo ji po strmi potki skozi ruševje na Plešivec. Kar nekako nepričakovan klanec, v katerega zagrizem na polno in se skoraj preveč iztrošim. Naprej pa je čas za regeneracijo. Najprej je sicer še nekaj divjega spusta in kolovratenja ob meji, potem pa dolgo popotovanje navzdol po makadamski gozdni cesti v rahlem spustu. Za pohodnike verjetno dolgočasno, za lahkoten tek utrujenega stezičarja pa idealno. Torej čisto odvisno, v kakšnem "mudu" sem. Sicer me na tem delu marsikdo počasi prehiti, ampak vseeno se mi zdi, da hitro napredujem in kilometri kar letijo. Da ni preveč enolično, je vmes še vzpon čez Javornik, ampak to je take vrste klanec, ki bi ga na krajši razdalji z lahkoto pretekel. Tokrat pa s hitrim pohodnim korakom še vedno lovim svoj povprečni tempo.

Zadnja okrepčevalnica je pri Domu pod Storžičem – čeprav ni čisto zadnja, saj nas navdušeno postrežejo tudi na Mali Poljani, pa čeprav je ta uradno namenjena samo krajšim razdaljam. Prečenje do Male Poljane je lahkotno, vendar vseeno kar počasno. Tudi tukaj se malce šparam za Tolsti vrh. Navdušene prostovoljke na Mali Poljani me z lahkoto prepričajo, da z njimi spijem kozarček piva. Ali bo zaradi tega strm vzpon na Tolsti vrh težji ali lažji, se mi niti sanja ne. Ampak ko gledam strmino, po kateri se plazijo ljudje pred mano, me prevzame spoštovanje do tega vzpona. Po štiridesetih kilometrih in 2500 metrih višincev bo tole kar resna zadeva.

Včasih me kdo vpraša, zakaj to počnemo. Tekanje po teh dolgih hribovitih razdaljah, včasih do skoraj popolnega izčrpanja organizma. Pravzaprav se tudi sam sprašujem. Odgovorov je lahko ogromno, mislim pa, da čisto pravega, končnega odgovora ni in ga niti ne potrebujemo. Če popolnoma posplošim – zakaj bi v življenju sploh karkoli počeli? Ali še bolj ekstremno: zakaj sploh živeti? Odgovorov je ogromno in ker smo že tukaj, hočemo iz tega nekaj narediti. Zaradi modernega instant življenja, ki je pogosto brez pravega smisla in cilja, si nekateri postavimo take čudne, umetne izzive. Nimam pojma, ali je to samo ego ali pa vračanje k nečemu bolj prvinskemu. Tistemu, kar smo podedovali od svojih prednikov, ki so živeli kot lovci in nabiralci in so morali za preživetje včasih prehoditi ali celo preteči ogromne razdalje.

Zagrizem v klanec na polno. Gre. Še imam energije in vem, da bom dokaj hitro gor. Vem pa tudi, da se bom izčrpal in da bo potem treba še kakšen kilometer naprej in nato strmo dol, česar se prav nič ne veselim. Dobro se počutim, ker tako lahkotno prehitevam tiste najbolj izmučene s krajših razdalj. Ja, res je, tukaj je steza zelo pokončna, ampak še vedno je to samo potka navzgor. Bolj ko je pokončna, hitreje se dvigam in prej bom gor. Noge niso ravno navdušene nad tem tempom navzgor. Strmina je neizprosna, moči tudi meni prav počasi pojenjajo, pljuča zahtevajo zrak z več kisika, vendar je vrh dokaj hitro blizu in kmalu že začnem šodrati po grebenu proti Kriški gori.

Greben je sprva zelo razkopan, po daljšem spustu pa končno pridem do mehke travice, ki me hitro popelje do zadnje uradne postaje. Tukaj me navdušeno sprejme šefica okrepčevalnic Maja s svojimi pomočniki. Borut mi ponuja še eno pivo, ampak čaka me strm spust do cilja. Potrebne bo še nekaj previdnosti. Od spodaj se že sliši ozvočenje in navijanje in vsakogar, ki se odpravi z zadnje okrepčevalnice, kmalu pričakujejo na ciljni črti.

Uspelo mi je v osmih urah. Kriška gora Trail – ena najlepših stezičarskih izkušenj. Ponuja vse: veliko višincev s strmimi vzponi, skyrunning po planinah, dolge tekaške odseke in za zaključek tudi dokaj zahteven spust. Predvsem pa je to dogodek, kjer se še vedno čuti tisto prvinsko vzdušje trail dogodkov, ki sem ga bil vajen izpred desetletja. Danes, ko je vse to postalo mainstream, je lepo doživeti in podoživljati take zgodbe.

Kras trail

Lep sončen dan se je naredil. Tak, kakršen se naredi po prehodu izrazite hladne fronte. To pomeni, da imamo zdaj sicer lepo sončno vreme, ampak burja veselo požvižgava naokoli. Najbolj tečno je to zaradi tega, ker je danes štart v najbolj mrzli vasi na Krasu, vsaj tako nam zdaj ponosno oglašujejo kraj z imenom Laže. Oblečen v vetrovko niti nimam občutka, da me zebe, verjetno zaradi adrenalina, saj mi zobje šklepetajo in se moram prav potruditi, da jih umirim. Ne vem, ali me bo v prihodnjih urah zeblo ali mi bo vroče. Ne, nimam namena dirkati. Danes imam preprost cilj preteči to traso in uživati v kraški pokrajini, če me le ne bo burja preveč prepihala. Nanos v ozadju je popolnoma ometan s snegom in izgleda kot zamrznjen mogotec nekje s severa, ne pa kot primorski hrib v prebujajoči se pomladi.

Prvi ravninski kilometri me kar dobro ogrejejo, zato vetrovko kmalu pospravim v nahrbtnik. Gre prav hitro in tekoče. Začetni kilometri so zelo ravninski, potem pa se začne prvi vzpon na Vremščico, ki pa ima vmes še nekaj spusta, tako da je nabiranje nadmorske višine precej v varianti gor–dol–gor. Sneg, ki je padal v prejšnjih dneh, se kmalu pojavi na progi. Spodaj je to bolj blatna žlubodra, proti vrhu pa je utrjena gaz. Na vzponu ne piha preveč, je pa slišati kričanje burje, ki se oglaša nekje okoli vrha. Blagi vzpon, ki ponuja nekaj spustaških počitkov, me hitro pripelje na razgledni vrh. Burja nima tolikšne moči, da bi me zdaj zaustavljala, čeprav nimam pojma, kako in zakaj, ampak piha po južnem pobočju navzgor.

Iz zasnežene Vremščice sledi dolg izlet do doline reke Reke in nazaj gor. Spust z vrha po mokrem snegu na travi in blatu je na začetku zelo zahteven. Tukaj bi palice prišle zelo prav, vendar se jih za teh nekaj sto metrov res ni splačalo nositi s sabo, se pa vsaj malo naslanjam na veter. Nadaljevanje spusta je prava uživancija. Sicer je še nekaj časa teren moker, zasnežen in blaten, kmalu pa postane popolnoma suh in v blagi naklonini zares lahkotno letim navzdol. Zelo hitro se znajdem v vasici Gornje Vreme, kjer navija množica navdušenih navijačev. Sledi kratka ravnina do vasi Dolnje Vreme in spet navzgor. Tukaj se mi zdi res škoda, da niso traso seljali malo do reke Reke in naprej do Škocjanskih jam, kjer ta reka ponikne v podzemlje. Pot navzgor proti pogorju Vremščice je spet dolga in položna ter, razen čisto zgoraj, presenetljivo suha. Tokrat smo šli na malce nižji Čemparjev vrh, ki je nekoliko bolj zahodno od glavnega vrha v grebenu Vremščice. Tu so ogromni zameti snega in gaz je ponekod zelo globoka, vendar dobro zgažena in lepo prehodna.

Pred finalom pa sledi divji, strm spust po travnatem pobočju globoko v dolino. Po zasneženem delu je to spet malo drseče, potem pa spustim vajeti in letim navzdol na polno. Malce pred koncem spusta so noge že precej utrujene, vendar je najhujše mimo in pred mano so samo še zadnji kilometri ravnine. Utrujenost telesa je ravno takšna, da še lahko uživam v teku po čarobni kraški gmajni. Zadnji kilometri se, kot ponavadi, malce vlečejo.

Cilj v Divači je postavljen na tako prijetno lokacijo, da vsi ležijo na s soncem obsijani in z marjeticami porasli travi. Tudi burja tu nima moči in utrujena telesa zares uživajo na mehki podlagi. Ja, seveda si privoščim malce tega razvajenja …

 

 

Trail po kraških klancih

Skriti v globoki megli dirjamo po kraški pokrajini. Še vedno, po osemnajstih letih udeleževanja na tekaških prireditvah, mi ni jasno, zakaj se na začetku vsi poženejo s polno hitrostjo, po kakšnem kilometru pa počasi popustijo in začnejo teči v svojem ritmu. Jaz se naivno postavim – ne čisto v ospredje, ampak nekam tja, kamor pašem – vendar potem v prvem kilometru horda tekačev v prehitevanju brzi mimo mene. Najbolj me skrbi, da jih bom moral omagane potem prehitevati po kakšnih ozkih stezicah, kjer za to ne bo idealnega prostora.

Zjutraj smo se zbudili v prelepo sončno nedeljo, zato sem družino povabil s sabo, da bi preživeli lep dan na Krasu. Potem pa že v Grosuplju in nato čez celo Ljubljansko kotlino megla, kar sicer ni tako zelo neobičajno. Si pa sploh nisem mislil, da se bo ta megla po hriboviti pokrajini proti morju samo še bolj zgostila. Zaradi slabe vesti, ker sem svoja dekleta zvabil iz sončka v meglo, zdaj samo še bolj dirkam proti cilju, da jih čim prej odpeljem na lepše. Razgibana kraška pokrajina je idealna. Gor in dol se nabirajo višinci, čeprav je samo en kolikor toliko resen klanec. Noge me ubogajo, telo je polno energije. Jeza zaradi megle se je pretvorila v neverjetno hitrost.

Zelo blizu od tukaj, v Sežani, sem pred osemnajstimi leti prvič tekel na kakršnikoli tekmi, če seveda odštejem šolske krose. Kakšno vznemirjenje je bilo to takrat! Bil sem na krajši razdalji Malega kraškega maratona. Takrat je bilo to osem kilometrov asfalta. Ko sem prvič slišal za Mali kraški maraton, sem si predstavljal točno takšen teren, po katerem tečem danes na trailu. Ampak v tistih časih trailov še ni bilo in predvsem daljše razdalje so se tekle po cesti, medtem ko so bile mnoge vaške prireditve v veliko primerih speljane po podobnih potkah in stezicah, kot traili dandanes.

Iz najvišje točke današnjega traila po položnem dolgem spustu dirjam navzdol in potem to dirjanje ohranjam še dolge kilometre proti cilju. Nisem več vajen take hitrosti. Na daljših vzdržljivostnih trailih tečem bolj počasi, oziroma hodim v klance, na treningih pa zadnje čase tudi ni volje za dirkanje. Pravzaprav so moji treningi največkrat uživancija v naravi. Zelo redkokdaj naredim kakšen interval v klanec, da se malo zadiham, sicer pa izvajam prijetno running meditacijo v naravi.

Dekletom sem rekel, da bom danes za tek potreboval dve do tri ure, odvisno od terena. No, teren je zelo hiter, jaz pa še bolj. Ugotovil sem, da so traili, ki ne pašejo pod okrilje ITRA, nekaj veliko bolj prisrčnega in ponavadi malo drugačnega, ker se jim ni treba podrejati pravilom krovne organizacije. Danes to pomeni predvsem hitrost, saj tečem brez tekaškega nahrbtnika in tudi teren mi je pisan na kožo, oziroma mi vsaj danes paše.  Tako mi kmalu postane jasno, da bom na cilju vsaj petnajst minut pod dvema urama, kar pomeni, da me sploh ne bodo pričakale na cilju. Na srečo me Karla opazi, ko dirkam mimo igrišča malo pred ciljem, zato vsaj hitro pridejo za mano.