Snežnik trail

Ja dobro no, kam se vsem tako mudi? Že spet prve kilometre tečem z metlo. Seveda sem skoraj edini, ki v manjše klance že zdaj hodi. Ja, ko je telo sveže, je lahko iti hitreje, ampak enakomeren tempo je najboljši in če se na začetku malo bremzaš, ti to prihrani ogromno energije za pozneje.

Malo nas je, samo 15 nas je štartalo na to zanimivo pustolovščino. Nekaj vzpona in par kilometrov je do velikih travnikov in široke planote, nad katero se očarljivo kaže greben Volovje rebri. Letos je tukaj precej zeleno. Pokrajina je vrhunska, naravnost ustvarjena za prijetno potepanje, če le ujameš pravo vreme. Vetrovi ali vroča pripeka niso najbolj fajn, danes pa je vreme prav prijetno za tek.

Proti Volovji rebri je prvi pravi vzpon. Preizkus za noge, ki v tej svežini to z lahkoto opravijo. Zdaj nekateri ostanejo zadaj in od tu naprej bom večino časa tekel sam. Nadaljevanje po grebenu pa sodi med najlepše dele tega traila. Tek tu gor je precej prijeten in razgleden. Ta greben nima nekih zahtevnih vzponov in spustov. Pokrajina je travnata in vmes malo porasla z borovci. Stezica je dovolj utrjena za lahkoten tek.

Velika Milanja

Spomin se mi vrača nazaj v leta, ko sem tukaj tekel na krajših trailih in ko mi je enkrat celo uspelo zasesti drugo mesto absolutno. To so bili lepi pionirski časi traila. Rad se vračam v te kraje, mogoče tudi zato, ker sem na tem koncu služil svojo vojaško obveznost. Ja, bili so to lepi časi.

Po spustu z Velike Milanje in po okrepčevalnici se začne dolgo potovanje po gozdni cesti proti severnim pobočjem Snežnika. Dolg, lahkoten vzpon in potem še nekaj spusta. Trasa je logična in ves čas po cesti, zato misli v tem meditativnem koraku velikokrat odtavajo. To je super, ampak vseeno je potrebna pozornost, da slučajno trasa ne zavije kam v stran. Oznake so tukaj dokaj redke, saj so tudi nepotrebne, ampak včasih se zavem, da sem pozabil nanje, in potem se je treba prepričati, ali sem še na pravi poti. Na srečo speljem vse tako, kot je treba.

In zaradi enoličnosti mi sploh ni dolgčas. Starodavna drevesa govorijo svojo zgodbo, samo prisluhniti jim je treba. Gozdne živali pa se nas na žalost ali srečo uspešno izogibajo. To monotonost na hitro prekine strm vzpon po precej razriti vlaki do gozdne ceste višje. To je bil samo preizkus, pravi vzpon do vrha pride čez nekaj kilometrov.

Petindvajset kilometrov lahkotnega teka in hoje me ni preveč utrudilo. Še vedno sem sposoben hitrega vzpona. Po bukovem gozdu hitro pridobivam višino. Tukaj srečujem tudi redke pohodnike, večina se jih na goro povzpne iz smeri našega spusta. Ta pot pa je speljana čez Mali Snežnik. Šele visoko proti vrhu se bukve umaknejo ruševju. Zdaj bom spet, po dolgem času, zunaj gozdne sence, ampak zaradi nadmorske višine ni vroče.

Bukov gozd tik pod gozdno mejo

Z Malega Snežnika je super razgled na vse strani, tudi na Snežnik, ki se s svojo kočo bohoti naravnost pred mano. Spusta do sedla je minimalno, potem pa še kakšnih sto višincev in že je tu glavni vrh. Čisto prava gora, ki kraljuje nad obširnimi gozdovi. Seveda grem pogledat znameniti razgled na morje, do Reškega zaliva. Spust z gore je dokaj lahek za gorski spust, potem pa se itak kmalu spet znajdem v gozdu.

Pogled z Malega Snežnika na Snežnik

Pogled s Snežnika proti morju

Prijetna senčna potka do Sviščakov je nadaljevanje lahkega, dokaj hitrega traila. Zdi se mi, da bo danes vse skupaj dokaj lahko, še lažje kot na Kočevskem. Na Sviščakih je okrepčevalnica, kjer se moram zares napolniti, tako bidone kot sebe, ker potem dolgo ne bo ničesar.

Nekaj kilometrov asfalta potrjuje nezahtevnost te poti in prav enako ali še bolje je, ko zavijemo v gozd. Skoraj ravninsko, kakšen prijeten klanček in spust – to je proga, ki v teh kilometrih, ko je telo že utrujeno, še vedno omogoča lahkotno napredovanje. Proti koncu tega odseka je še spust, kjer se svet postopoma spremeni iz gozda v kraško travo. Skoraj sem že pozabil na brezpotje, na katero so me opozarjali že pred štartom. Začela se bo prava preizkušnja.

Prečenje po travnatem pobočju pod Šeštanovem vrhom in Malim Razborjem se mi najprej ne zdi nič posebnega. Ampak to je tiste vrste teren, ki te počasi utrudi. Sploh se ne zavedaš, da postaja vse zahtevnejši. Očitno je za kolege pred mano to še huje, saj jih kmalu ujamem, na nesrečo ravno takrat, ko zgrešijo pot, ki je itak ni – zdaj smo na brezpotju.

Verjetno kakšen kilometer prečimo malo narobe, kar pomeni, da imamo še težji teren in naredili smo bonus višince. Končno nekje zagledamo trakove, ki pa so izjemno redki in treba je pozorno iskati naslednjo oznako. Vzpon po travnatem, kotanjastem pobočju, posejanem z redkimi skalami, ki pa jih je proti vrhu vse več, povzroči skoraj obup pri kolegih, ki jih prehitim. Skoraj se nalezem tega obupa, ampak ko se zavem, da mi gre dokaj dobro, pogumno napadem vrh.

Teren pod Razborjem je na sliki prav lep

Kolegi so seveda srečni, da jim kažem pot. Na vrhu je prijetno presenečenje, saj je tu poleg kontrolne točke tudi dodatna voda. In potem še dol. Skoraj po isti poti. Brezpotje globoko do spodnje ceste. Treba je paziti na vsak korak, saj je teren zelo kotanjast in nepredvidljiv, ker se vse skriva v travi. Razbor je pobral ogromno energije, volje in časa, kar pomeni, da se je močno zmanjšal povprečni tempo.

Vem, da je Kozlek precej strm, ampak vseeno ne predolg vzpon. Še vedno sem dokaj daleč od cilja. Res je, da je najhujše že za mano, ampak občutek, da ni nič več pred mano, me močno vara. Dokaj lepa potka vse do vzpona na Kozlek samo še potrjuje tisti globok občutek, da sem skoraj že na cilju.

Kozlek pred mano

Pozabil sem že tisti pogled na profil trase, ki je proti koncu sicer v povprečju navzdol, vendar je precej nažagan. Strm, težek vzpon na Kozlek naskočim na polno, saj sem prepričan, da bo potem skoraj samo še navzdol. Gor prisopiham zmatran, ampak dobre volje, ki mi jo na postojanki še dodatno okrepijo.

Pogled s Kozleka

Potem seveda drvim navzdol, kolikor sploh utrujeno telo pusti drveti. Kakšen kratek klanček mi še ne izbije volje, potem pa me počasi začne ta pot po robu vse bolj utrujati. Za vsakim spustom je nov, še težji vzpon. In potem Reber in na koncu še Ahac, ki ni nič lažji od Kozleka. Na srečo so gor vsaj luštne, prijazne punce z vodo.

Cvetoči travniki

Tudi po spustu z Ahaca ni konec s klanci. Še vedno sem v gozdni senci in, če me spomin ne vara, me čaka še nekaj kilometrov teka po planem. Na srečo so nam tukaj v zadnjih kilometrih priskrbeli dodatne vodne postaje, pa čeprav ni tako vroče, kot je bilo tu že velikokrat. Uspešno prekorakam tudi travnato planoto polno rožic. Vmes se učim teči s palicami, saj so tako utrujene noge precej razbremenjene. In potem končno samo še zadnji prijeten spust v senci ob kolesarski stezi.

Na cilju je vsa pozornost obrnjena proti meni. Seveda, saj zares le občasno kapamo proti cilju, medtem ko je glavno dogajanje s krajših tekov že zdavnaj mimo. Skoraj ne morem verjeti, da sem šesti v cilju, torej peti moški. V kategoriji sem drugi. Ja, naša kategorija 50+ je najmočnejša in kar pet nas je priteklo do cilja. Vsekakor sem zadovoljen.

Na koncu, če čez vse skupaj potegnem črto: super trail, vrhunski dogodek v izvedbi lokalnega društva. Trasa je pravzaprav točno takšna, kot mora biti. Nekaj dolgih tekaških delov, nekaj strmih vzponov in kot popestritev zajebancija čez Razbor. Kolikor ga že preklinjamo, sem zadovoljen, da je del trase. Brez Razborja in njegovega brezpotja bi pač nekaj manjkalo. Je del sveta tukaj in prav je, da se ga lotimo v polnosti.

Upam, da bo izvedba postala tradicionalna in predvsem tudi bolje obiskana, ker si ta trail to zasluži. Tako kot si to zaslužijo srčni ljudje, ki se zelo trudijo, da nam vse to pripravijo.