Ultra trail Pušeljc 70+

Zadnji pomladni dan 2026. Vrnitev v Podbrdo. Po sedmih letih spet stojim tukaj na štartu. Baje da smo sredi prvega letošnjega vročinskega vala. Tolažim se s tem, da imam raje vroče kot dež. Neka nostalgija po starih časih je v meni. Kar naenkrat je že celo desetletje od mojega prvega GM4O. Nadaljnjih nekaj let pa je bilo zame prava ultra trail eksplozija. Pa ne samo v meni, ultra trail eksplozija se je v bistvu dogajala po celem tekaškem svetu. To so bili časi, ko so se premikale meje. 100-kilometrski in 100-miljski traili so postali vsakdanjost, v svetu pa so postali množično obiskani tudi večstokilometrski ultra traili. Jaz sem svojo mejo, vsaj zaenkrat, zakoličil pri dobrih sto miljah.

V Podbrdu je še vedno tako, kot mora biti; vrhunska organizacija brez pretirane komercializacije. Danes ne grem na GM4O, niti ne na stotko, danes grem na 70-kilometrski ultratrail. Peti vikend zaporedoma sem na podobni tekmi, samo da je ta daleč najtežja in tudi najdaljša od vseh. Moje telo občuti že dobro uglašenost in mogoče rahlo utrujenost. Vsekakor sem že dobro padel not in tole bo samo še pika na i za moje pomladne priprave na K24. Mislim, da je prav zato tudi vreme danes odlično za te priprave. Veliko starih obrazov je tukaj, še več pa novih navdušencev. Kakorkoli že, pejmo ...

Tako, kot je v zadnjih časih že realnost, sem na začetku precej zadaj. Saj vemo, kako se v Podbrdu začne. Izjemno lahkoten vzpon do Petrovega Brda. Spočite noge bi tu z veseljem tekle in zdaj moram delati ravno obratno, kot bo to pozneje. Zdaj je glava tista, ki mora umirjati konje. Grem po pameti. Ampak saj veste, včasih smo preveč pametni, zato moram umirjati tudi svojo pamet tam v tisti strmini proti Poreznu, ko si pametujem, da naj prehitevam vse po vrsti. Tokrat gremo na Porezen po tisti poti, po kateri se spušča proti cilju, če greš na GM4O. Dobro se spominjam dirkanja navzdol iz preteklih dirk. Pozna se, da je bilo tisto proti koncu in se je zato navzdol zelo vleklo. Danes mi ta pot na Porezen izjemno hitro mine in kar naenkrat je prvi glavni klanec že za mano. Neki lažni občutek v meni, da je zdaj za mano že polovica poti, skoraj s težavo odganjam. Fant, umiri se, šele na začetku smo.

Dolg tek po hriboviti pokrajini od tu in vse do Železnikov. Sonce krepi svojo moč, vendar je visoko nad dolino dokaj znosno, sploh v gozdni senci, ki je kar nekaj. Ja, še so vzponi, ampak ne tisti dolgi in izčrpavajoči. Črni Vrh in Blegoš ponujata nekaj sto višincev, sicer pa ves čas malo gor, malo dol. Do Črnega Vrha je zdaj naša pot skupna s stotko in vmes prehitim tudi nekaj zadnjih med njimi. Prav na Črnem Vrhu se pozdravimo s Teo in Borutom. Ona dva morata zdaj daleč v dolino, do Kopačnice, mi pa gremo po bližnjici do Blegoša, od koder pa imamo skupno pot vse do cilja. Od Blegoša do Železnikov je še tista dolga, dolgočasna pot, ki ubije vso svežino, da slučajno ne bi bil potem vzpon na Ratitovec prelahek. Po odsekih brez gozda žge sonce na polno. Nimam sončne kreme, zato si vrat namažem z labelo, ki sem jo sam naredil. Mešanica čebeljega voska in kokosove maščobe z dodatkom čajevca. Nisem prepričan, ali me bo to kaj zaščitilo ali pa bo zaradi čajevca mogoče še slabše. Dolgo, dolgo v neskončnost zavito potovanje po teh hribih se enkrat končno vda, ampak spust v dolino ne prinese nič dobrega. Razbeljena kotlina pospešeno izsušuje že tako dehidrirano in utrujeno telo. Želim si samo čim prej nazaj gor.

Po razbeljenem asfaltu se priplazim do okrepčevalnice v Železnikih. Tankam vodo v bidone in telo. Hočem čim prej zapustiti to pregreto dolino. Tečem po cesti naprej. Proti koncu naselja že od daleč slišim glasove znanih navijačic, ki me vedno spravita v dobro voljo. Drejka team. Bili sta na Ratitovcu in zdaj se spuščata po trasi in navijata. Srečali smo se ravno pri hiši prijazne gospe, ki ponuja osvežitev. Lepo je bilo poklepetati, jaz pa moram dalje.

Zavijem v gozdno senco in strmino. Takoj se lažje diha. Zdaj pa korak za korakom. Z vsakim korakom sem višje. Kakih 1200 višinskih metrov višje od Železnikov je Ratitovec. Gre. Dokaj dobro mi gre. Skoraj uspešno sledim Valeriji. Vzpon je bolj kot ne ves čas strm. Ne ponuja kaj dosti ravninskega počitka. Ampak gre. Vabi me tista višina, tista prijetna svežina tam gor in telo sodeluje. Čeprav se matra, ve, da bo vse lažje, ko bo enkrat gor. Do Prtovča že vse spijem in spet si napolnim zaloge. Kar dobro sem hidriran. Gremo. Gozd mi daje senco visoko gor, šele proti vrhu se odpre in od tu naprej je treba po sončnem pobočju, ki ga rahel vetrič uspešno hladi. Pravljična pokrajina tu gor me vedno znova navduši. Ena najlepših gorskih pokrajin pri nas. Visoki gorski travniki, posejani s kamenjem, obdani z dolinami, globokimi dolinami. Po vrhu pa prijetna stezica. In v koči okrepčevalnica z najbolj prijaznimi ljudmi. Tu se počutim kot kralj.

Po panoramski potki nadaljujeva spet skupaj z Valerijo, vendar mi ona kmalu pobegne. Ta pravljična panoramska stezica za te moje utrujene noge ni prav nič primerna za tek. Vsak korak je drugačen. Kamenje je posejano vsepovsod. Napredujem lepo počasi in uživam. Ti kilometri so najlepši. Vmes mi dan polepšajo se konji, za katere sem pomislil, da so mogoče divji, ker ne vem kaj bi drugače delali tu gor, ampak njihovi zvončki govorijo, da jih je nekdo privedel sem. Dolga je pot do Soriške planine. Tudi malce nižje v gozdu potka ostaja zahtevna, neprimerna za tek v tem utrujenem stanju. Potem pa končno kakšen kilometer makadama, preden se pojavim na predzadnji okrepčevalnici.

Naprej, naprej. Še zadnji klanec. Čez Lajnar. Tako sem se ga bal, pa gre dokaj lahkotno čez. Samo dvesto višincev in pred mano se odpre globok pogled dol v dolino proti cilju v Podbrdu. Kilometer nižje in po vseh ovinkih še deset kilometrov. Zadaj za gorami se sliši grmenje in strašijo črni oblaki. Spust je zares lep. Lepo speljana mulatjera vodi navzdol. Ampak sem še daleč in nevihta vse bolj grozi. V gozdu postane zelo temno in veter piha vse močneje. Na trenutke tako piha, da se ne počutim varnega med temi zibajočimi se drevesi, ki pa uspešno kljubujejo vetru. Pojavijo se prve dežne kapljice. Tam čez, na bohinjski strani se čuti prava nevihta, ki poskuša splezati čez gorsko pregrado. Takrat začnem prepevati pesem soncu in to kmalu zares naredi luknjo v oblakih in mi posveti. Naprej proti Primorski se vidi jasnina. Kilometri prav počasi minevajo in iz prepričanja, da me bo ujela nevihta, se prižge upanje in nato vera v lep zaključek te avanture. Nevihta še ves čas grozi, vendar zavije naokoli in gre proti jugu tam daleč na vzhodu. Ko sem pri oznaki 3 km do cilja, mi je že jasno, da sem spet popeljal svojo dušo na eno tako lepo avanturo in jo bom tudi uspešno zaključil. Hvala ti, telo, da mi to omogočaš.

Zadnji kilometer. Prihod v Podbrdo in potem tisti klanček tam čez breg, ko je ciljno dogajanje čisto pod mano in me že opazijo ter začnejo navijati, da je prihod še bolj veličasten. Zaključeno je še eno lepo doživetje, ki bo za vedno ostalo vtisnjeno v dušo. Dušo, ki se je tu spet naužila tistega, kar je tu doživljala pred desetletjem. Vesel sem, da je tu še vse tako, kot je nekdaj bilo. Vse deluje iz srca za tekače. Trudijo se, da doživimo vrhunsko izkušnjo. Komercializacije je samo toliko, da se vse lepo spelje. Občuti se tisto prvinsko vzdušje, ko si vsi želijo samo to, da se imamo lepo. Kot pleme, ki drži skupaj.

Snežnik trail

Ja dobro no, kam se vsem tako mudi? Že spet prve kilometre tečem z metlo. Seveda sem skoraj edini, ki v manjše klance že zdaj hodi. Ja, ko je telo sveže, je lahko iti hitreje, ampak enakomeren tempo je najboljši in če se na začetku malo bremzaš, ti to prihrani ogromno energije za pozneje.

Malo nas je, samo 15 nas je štartalo na to zanimivo pustolovščino. Nekaj vzpona in par kilometrov je do velikih travnikov in široke planote, nad katero se očarljivo kaže greben Volovje rebri. Letos je tukaj precej zeleno. Pokrajina je vrhunska, naravnost ustvarjena za prijetno potepanje, če le ujameš pravo vreme. Vetrovi ali vroča pripeka niso najbolj fajn, danes pa je vreme prav prijetno za tek.

Proti Volovji rebri je prvi pravi vzpon. Preizkus za noge, ki v tej svežini to z lahkoto opravijo. Zdaj nekateri ostanejo zadaj in od tu naprej bom večino časa tekel sam. Nadaljevanje po grebenu pa sodi med najlepše dele tega traila. Tek tu gor je precej prijeten in razgleden. Ta greben nima nekih zahtevnih vzponov in spustov. Pokrajina je travnata in vmes malo porasla z borovci. Stezica je dovolj utrjena za lahkoten tek.

Velika Milanja

Spomin se mi vrača nazaj v leta, ko sem tukaj tekel na krajših trailih in ko mi je enkrat celo uspelo zasesti drugo mesto absolutno. To so bili lepi pionirski časi traila. Rad se vračam v te kraje, mogoče tudi zato, ker sem na tem koncu služil svojo vojaško obveznost. Ja, bili so to lepi časi.

Po spustu z Velike Milanje in po okrepčevalnici se začne dolgo potovanje po gozdni cesti proti severnim pobočjem Snežnika. Dolg, lahkoten vzpon in potem še nekaj spusta. Trasa je logična in ves čas po cesti, zato misli v tem meditativnem koraku velikokrat odtavajo. To je super, ampak vseeno je potrebna pozornost, da slučajno trasa ne zavije kam v stran. Oznake so tukaj dokaj redke, saj so tudi nepotrebne, ampak včasih se zavem, da sem pozabil nanje, in potem se je treba prepričati, ali sem še na pravi poti. Na srečo speljem vse tako, kot je treba.

In zaradi enoličnosti mi sploh ni dolgčas. Starodavna drevesa govorijo svojo zgodbo, samo prisluhniti jim je treba. Gozdne živali pa se nas na žalost ali srečo uspešno izogibajo. To monotonost na hitro prekine strm vzpon po precej razriti vlaki do gozdne ceste višje. To je bil samo preizkus, pravi vzpon do vrha pride čez nekaj kilometrov.

Petindvajset kilometrov lahkotnega teka in hoje me ni preveč utrudilo. Še vedno sem sposoben hitrega vzpona. Po bukovem gozdu hitro pridobivam višino. Tukaj srečujem tudi redke pohodnike, večina se jih na goro povzpne iz smeri našega spusta. Ta pot pa je speljana čez Mali Snežnik. Šele visoko proti vrhu se bukve umaknejo ruševju. Zdaj bom spet, po dolgem času, zunaj gozdne sence, ampak zaradi nadmorske višine ni vroče.

Bukov gozd tik pod gozdno mejo

Z Malega Snežnika je super razgled na vse strani, tudi na Snežnik, ki se s svojo kočo bohoti naravnost pred mano. Spusta do sedla je minimalno, potem pa še kakšnih sto višincev in že je tu glavni vrh. Čisto prava gora, ki kraljuje nad obširnimi gozdovi. Seveda grem pogledat znameniti razgled na morje, do Reškega zaliva. Spust z gore je dokaj lahek za gorski spust, potem pa se itak kmalu spet znajdem v gozdu.

Pogled z Malega Snežnika na Snežnik

Pogled s Snežnika proti morju

Prijetna senčna potka do Sviščakov je nadaljevanje lahkega, dokaj hitrega traila. Zdi se mi, da bo danes vse skupaj dokaj lahko, še lažje kot na Kočevskem. Na Sviščakih je okrepčevalnica, kjer se moram zares napolniti, tako bidone kot sebe, ker potem dolgo ne bo ničesar.

Nekaj kilometrov asfalta potrjuje nezahtevnost te poti in prav enako ali še bolje je, ko zavijemo v gozd. Skoraj ravninsko, kakšen prijeten klanček in spust – to je proga, ki v teh kilometrih, ko je telo že utrujeno, še vedno omogoča lahkotno napredovanje. Proti koncu tega odseka je še spust, kjer se svet postopoma spremeni iz gozda v kraško travo. Skoraj sem že pozabil na brezpotje, na katero so me opozarjali že pred štartom. Začela se bo prava preizkušnja.

Prečenje po travnatem pobočju pod Šeštanovem vrhom in Malim Razborjem se mi najprej ne zdi nič posebnega. Ampak to je tiste vrste teren, ki te počasi utrudi. Sploh se ne zavedaš, da postaja vse zahtevnejši. Očitno je za kolege pred mano to še huje, saj jih kmalu ujamem, na nesrečo ravno takrat, ko zgrešijo pot, ki je itak ni – zdaj smo na brezpotju.

Verjetno kakšen kilometer prečimo malo narobe, kar pomeni, da imamo še težji teren in naredili smo bonus višince. Končno nekje zagledamo trakove, ki pa so izjemno redki in treba je pozorno iskati naslednjo oznako. Vzpon po travnatem, kotanjastem pobočju, posejanem z redkimi skalami, ki pa jih je proti vrhu vse več, povzroči skoraj obup pri kolegih, ki jih prehitim. Skoraj se nalezem tega obupa, ampak ko se zavem, da mi gre dokaj dobro, pogumno napadem vrh.

Teren pod Razborjem je na sliki prav lep

Kolegi so seveda srečni, da jim kažem pot. Na vrhu je prijetno presenečenje, saj je tu poleg kontrolne točke tudi dodatna voda. In potem še dol. Skoraj po isti poti. Brezpotje globoko do spodnje ceste. Treba je paziti na vsak korak, saj je teren zelo kotanjast in nepredvidljiv, ker se vse skriva v travi. Razbor je pobral ogromno energije, volje in časa, kar pomeni, da se je močno zmanjšal povprečni tempo.

Vem, da je Kozlek precej strm, ampak vseeno ne predolg vzpon. Še vedno sem dokaj daleč od cilja. Res je, da je najhujše že za mano, ampak občutek, da ni nič več pred mano, me močno vara. Dokaj lepa potka vse do vzpona na Kozlek samo še potrjuje tisti globok občutek, da sem skoraj že na cilju.

Kozlek pred mano

Pozabil sem že tisti pogled na profil trase, ki je proti koncu sicer v povprečju navzdol, vendar je precej nažagan. Strm, težek vzpon na Kozlek naskočim na polno, saj sem prepričan, da bo potem skoraj samo še navzdol. Gor prisopiham zmatran, ampak dobre volje, ki mi jo na postojanki še dodatno okrepijo.

Pogled s Kozleka

Potem seveda drvim navzdol, kolikor sploh utrujeno telo pusti drveti. Kakšen kratek klanček mi še ne izbije volje, potem pa me počasi začne ta pot po robu vse bolj utrujati. Za vsakim spustom je nov, še težji vzpon. In potem Reber in na koncu še Ahac, ki ni nič lažji od Kozleka. Na srečo so gor vsaj luštne, prijazne punce z vodo.

Cvetoči travniki

Tudi po spustu z Ahaca ni konec s klanci. Še vedno sem v gozdni senci in, če me spomin ne vara, me čaka še nekaj kilometrov teka po planem. Na srečo so nam tukaj v zadnjih kilometrih priskrbeli dodatne vodne postaje, pa čeprav ni tako vroče, kot je bilo tu že velikokrat. Uspešno prekorakam tudi travnato planoto polno rožic. Vmes se učim teči s palicami, saj so tako utrujene noge precej razbremenjene. In potem končno samo še zadnji prijeten spust v senci ob kolesarski stezi.

Na cilju je vsa pozornost obrnjena proti meni. Seveda, saj zares le občasno kapamo proti cilju, medtem ko je glavno dogajanje s krajših tekov že zdavnaj mimo. Skoraj ne morem verjeti, da sem šesti v cilju, torej peti moški. V kategoriji sem drugi. Ja, naša kategorija 50+ je najmočnejša in kar pet nas je priteklo do cilja. Vsekakor sem zadovoljen.

Na koncu, če čez vse skupaj potegnem črto: super trail, vrhunski dogodek v izvedbi lokalnega društva. Trasa je pravzaprav točno takšna, kot mora biti. Nekaj dolgih tekaških delov, nekaj strmih vzponov in kot popestritev zajebancija čez Razbor. Kolikor ga že preklinjamo, sem zadovoljen, da je del trase. Brez Razborja in njegovega brezpotja bi pač nekaj manjkalo. Je del sveta tukaj in prav je, da se ga lotimo v polnosti.

Upam, da bo izvedba postala tradicionalna in predvsem tudi bolje obiskana, ker si ta trail to zasluži. Tako kot si to zaslužijo srčni ljudje, ki se zelo trudijo, da nam vse to pripravijo.

Evropsko prvenstvo v gorskih in trail tekih 2026

 Trail 52 km - open race

Predogrevanje

Štart je v centru Kamnika, v veličastnem vzdušju, ki ga ustvarja množica navijačev. Nadaljevanje pa po prijetni sprehajalni potki ob Kamniški Bistrici. Tečem počasi, čeprav je ravnina, ker dobro vem, kaj me čaka naprej. Kakšnih 10 km/h, bolj počasi ne gre, ker me že lovi metla. To je Evropsko prvenstvo in limiti so naviti ravno tam nekje na moj tempo. Bom zmogel, ampak tisti malo slabši bodo verjetno odpadli. Tek tukaj je prijeten in lahkoten. Čeprav tečem zadnji, sem še vedno hitrejši, kot bom po zadnjih kilometrih. Tako pač je na teh tekmah - na začetku smo vedno prehitri, potem pa omagamo.

Zaresno ogrevanje

V Stahovici se obrne navzgor. Zdaj se začne pravo ogrevanje. Do Svetega Primoža za mano že zaostanejo tisti začetni navdušenci, ki so po ravnini mislili, da bo ta tekma lahka, od Primoža naprej pa je proga občasno izredno pokončna in počasi se razvrstimo na mesta kamor pašemo. Moram reči, da je tole nekaj najboljšega; par kilometrov ravnine in potem večina višincev celega dneva. Tudi na Kriška gora trail je bil glavni vzpon na začetku, ampak tam je manjkala tista ravnina za predogrevanje.

Malo spusta je vmes, potem pa spet strmo navzgor proti nebeški jasi Velike planine. Tempo je zaenkrat odličen in ni me strah, da ne bi ujel limita. Sploh ne razmišljam o tem, da sem pravzaprav skoraj na meji in da bodo za mano skoraj vsi odpadli. Sploh ni pomembno, zdaj se z nasmehom približujem pravljični pokrajini Velike planine

Nebeški tek

Mala planina in potem pokrajina Velike planine. Je nebeško in v oblaku, kar vse skupaj naredi še bolj pravljično. Za tek tukaj gor vsekakor najboljše možno vreme. Ni žgočega sonca, ravno prava temperatura in vlaga, ki poskrbi, da se ne izsušiš. Neverjetno mehka travica poskrbi za lahkoten tek. Okrepčevalnica na Gradišču je vrhunska. Najem se sadnih pit in napolnjen z novo energijo odbrzim dalje. Navzdol do planine Konjščica in še bolj navzdol do planine Dol, kjer so spet navijači z glasnim navijanjem. Na sploh je danes povsod ogromno navijačev - se pozna, da je Evropsko prvenstvo. Nazaj gor na Veliko planino je zelo pokončno, ampak spet sem nagrajen z rajskim tekom v megli in po mehki travici. Ogromno navijačev je, vmes pa so tudi turisti, ki nimajo pojma, kaj se dogaja. Proga je domiselno speljana čez eno izmed koč, okoli cerkvice in po ovinkih skozi celo planino. Nebeško vzdušje v meglici pa je treba počasi zapustiti. Zdaj se daleč v daljavi že svita cilj, kaj vse je še vmes, pa se mi niti sanja ne.

Zahteven lahek vzpon

Spust iz Velike planine do Kranjskega Raka je dokaj zahteven. Kombinacija mokrega kamenja in razmočene zemlje zdaj tu ni ravno v pomoč. Sem kar previden. Čeprav imam v glavi samo še dol, sem po razdalji šele na polovici in tudi še nekaj vzpona vsekakor bo. Na Kranjskem Raku je prva časovna zapora, vendar nihče točno ne ve, ali se je bodo sploh držali. Jaz sem kar na varnem glede tega. Potem pa vzpon. Najprej po dolgi makadamski cesti. Nekaj kilometrov korakanja po makadamu, samo rahlo navzgor in brez oznak. Na sploh je ta trail označen drugače, kot sem vajen. Na ključnih mestih je vse ograjeno, da ne moreš zaviti narobe in skoraj povsod so tudi prostovoljci, ki usmerjajo, ampak tam, ko se gre  samo naravnost, pa sploh ni oznak in potem počasi začneš dvomiti, če greš sploh prav. Na srečo imam track na uri, ki mi razblini vse skrbi. Za dolgim makadamom je še lahkoten vzpon po mehki travici. Vsaj moral bi biti lahkoten, ampak zdaj sem pa že malo utrujen in ni več tako lahkotno. Dvigam se proti Kranjski rebri. Novo odkritje, tudi za družinski izlet, saj je vmes prav prijetna kočica. Na vrhu Kranjske rebri, ki daje podoben nebeški vtis, kot Velika planina, samo da je tu bolj mir, v veselem koraku začnem spust proti Črnivcu.

Dol, ki se začne z gor

Prepričan sem, da je najtežje za mano in da me čaka samo še lahkoten spust do Kamnika. Že po tracku sem videl, da je iz Črnivca še malce navzgor, potem pa še daleč v dolino proti cilju. No, ti kratki vzpončki so ponavadi vedno težji in daljši. Na nižji nadmorski višini tudi narava postane drugačna, bolj bujna in potka vse bolj blatna. Predvsem na nekaterih odsekih spusta postane zelo drseče. Veliko bolj zaraščeno je tukaj in spet moja glava misli na to, kako se izogniti morebitnim klopom, ki pa so jih verjetno pobrali že vsi pred mano. In potem dol, pa malo gor, pa veliko dol, pa veliko gor, pa veliko dol in spet malo gor. Vse skupaj se dogaja po raznoraznem terenu, od asfalta, makadama, do kolovozov in potk. Vmes še veselica na zadnji okrepčevalnici in kilometri se še kar vlečejo, da me občasno zaskrbi, da mi ne rata v osmih urah, sem pa še vedno prepričan, da v limitu (8 ur, 15 minut) bom.

Finale

V zadnjih kilometrih pot postaja na srečo vse bolj tekoča in ravninska, čeprav se ne dajo in so vmes kar še klančki. Kar je še spusta, ni zahteven in tako mi gre po tem terenu dokaj tekoče kljub precej utrujenemu telesu. Povprečen tempo mi končno uspe znižati pod 9 minut na kilometer in če je kilometrina prava, je to jasen znak, da bom z lahkoto opravil v osmih urah. Navijačev je še vedno čez vsako naselje ogromno. Potem me tri kilometre pred ciljem preseneti prostovoljec z informacijo, da je zdaj pred mano zares še zadnji klanec, jaz pa sem že zdavnaj mislil, da samo še dol. Ampak, ko je cilj dovolj blizu, se začne sproščati tudi nekaj rezerve energije in telo dobi čudežno moč, tako da v ta klanček celo tečem. Seveda pa mora biti vse dovršeno, in v ta namen je par kilometrov pred ciljem tudi dovolj blata, ki se mu ni mogoče izogniti in na polno zagazim vanj. Vsekakor je poskrbljeno, da ne bom pritekel s preveč čistimi čevlji v cilj. Domiselno speljana pot do cilja me potem končno pripelje v središče mesta, praktično skozi skoraj divjo naravo. Čeprav pritečem na cilj skoraj zadnji, je tu še ogromno navijačev, ki me spodbujajo. Ob prečkanju ciljne črte se počutim enako kot vsi ostali. Veličastno.