sobota, 9. junij 2018

Milanja trail 17 km


Po glavi se mi hitro prepletajo misli. Kaj sploh lahko zdaj naredim? Kmalu mi je jasno, da ne bom naredil nič. Danes pač ne bom tekel, zaradi ene čisto banalne neumnosti. Pa tako sem se veselil tega teka. Na hitro se sprijaznim, da bom samo navijač. In kaj je razlog? V čem je problem? Doma sem pozabil tekaške copate. Sabo imam krokse. Imam tudi rolerje. Nič od tega ni primerno za trail tek. Rolerji najbrž niti niso dovoljeni. Lahko bi tekel bos, pa raje ne bom, ker za prve kilometre bos v sezoni, tukaj ni najboljša podlaga. Da bi se odpeljal domov po superge, ni ne časa ne volje. Zakaj danes noben trgovec s tekaško opremo nima stojnice tukaj? Danes bi bil jaz sigurno vaša najboljša stranka. Obstaja še ena možnost. Superge mi lahko tudi kdo posodi. Vem da je tukaj zagotovo veliko tekačev, ki imajo s sabo več kot eno obutev. Ampak odrečem se temu, da bi fehtaril naokoli. Šel bom lepo na en sprehod, do koder bo seveda šlo z mojimi bosimi nogami. Navijal bom za Davida in ostale prijatelje in vse tekače. Preživel bom lep dan in to bo to.

Milanja trail je tisti dogodek, ki ga imam v najlepšem spominu od lanskega leta. 31 kilometrov teka po prvinski pokrajini zelenega krasa z neokrnjeno naravo. Letos sem se prijavil na krajšo 17 km traso, ki mi odlično ustreza tudi po konfiguraciji terena in mogoče bi bilo pričakovati tudi kakšne stopničke v kategoriji. Poleg tega se mi teh 17 km zdi najboljši trening za GM4O naslednji teden.

David se je že skoraj zrihtal. Jaz pa se že sprijaznjen s svojo usodo pozdravljam s prijatelji in znanci, ki jih je ogromno tukaj. Ko Borutu povem, da sem doma pozabil superge, mi takoj ponudi za posojo svoje stare. Že sprijaznjen, da ne bom tekel, pomerim superge in ja, kar prav so mi. V bistvu so mi čisto prav. Prav nič mi ni jasno. V glavi moram zopet preklopiti na dirko. Tekel bom. Zopet sem v igri. Hvala ti Borut. Superge se na mojih nogah počutijo odlično, zato ti obljubim, da se bom potrudil in bomo skupaj poizkusili naredi čim boljši rezultat. Čas hitro mineva. Takoj se opravim v tekaško opremo, namontiram številko, še malo preizkusim superge in že je treba na start. Thunderstruck že nabija iz zvočnikov. 

Prvi kilometri so po makadamski gozdni cest. Začetna gužva se hitro porazgubi in z lahkoto tečem v svojem tempu na meji cone udobja. Rahel vzpon še svežemu telesu ne predstavlja nobene ovire. Na sebi nimam nobene dodatne opreme v obliki nahrbtnika, torbice, pasu ali česa podobnega. Odločil sem se za hiter in lahek tek. Čeprav je uradno okrepčevalnica samo na desetem kilometru, je prva vodna postaja že preji, in najbrž bo, glede na lanske izkušnje, še ena malo pred ciljem, kar mora več kot zadostovati za zadostno hidracijo.


Na petem kilometru se začne resen klanec proti grebenu Volovlje rebri. Nekaj tekmvalcev je pred mano, ampak nimam pojma koliko. V klanec jih še nekaj prehitim in potem kar nekaj časa tečem za Andijem. Že to, da sem tukaj z njim, v njegovem tempu, mi govori da sem hiter, pa če prav gre on na daljšo progo. Po nekaj kilometrih tekanja po neizrazitem travnatem grebenu prehitim še Andija. Časomerilec na vrhu mi pove, da sem četrti. Kaj? Četrti? To je noro. Skoraj jasno mi je, da so najbrž vsi iz moje trase, zato premlevam samo to, kateri kategoriji pripadajo. Upam da vsaj eden ni iz moje. Prehitel sigurno ne bom nobenega, ker daleč pred sabo ne vidim nobenega tekača več. Z Andijem skoraj skupaj pritečeva do okrepčevalnice na desetem kilometru.

''Bravo! Drugi si.''
''Kaj? Kako? Drugi? A nisem četrti? A so vsi trije pred mano iz ta kratke?''
''Ne, samo eden, drugi si.''
Komaj dojamem, v resnici sem na drugem mestu. Zdaj moram sedem kilometrov zares na polno, da mi uspe obdržat stopničke. Hitro popijem kakšnega pol litre tekočine in gasaaa naprej. Spust je takšen kot mora bit, takšen, na katerem sem najhitrejši - položen makadamski spust. Dva kilometra po položnem makadamu navzdol, na polno. Pogledujem nazaj. Mislim, da mi nihče ne sledi, ampak nikoli ne veš, kako blizu za ovinkom so. Upam, da me vsaj ne bo prehitel več kot eden. Nasmihajo se mi stopničke absolutno. Nič se šparat. Treba je gaassaaaa...

Pet kilometrov do cilja. Oster ovinek v levo in po travnati trasi dalje v spust. Vmes na manjšem položnem klančku spoznam, da sem že precej znucan. Nič hudega. Klancev ne bo več veliko. Kmalu se priključim na daljšo traso, ki jo poznam že od lani. Zdaj vem kaj me čaka. Nič več napornega. Samo še spusti in kar je najboljše, nobenega prestrmega spusta. Leti na polno. Strah me je, če mi kdo sledi blizu. Ni vsaka tekma, da bi bil drugi in bilo bi carsko, če mi danes to uspe.

Tri kilometre do cilja je zopet priključek na makadamsko cesto. Tu je tudi vodna okrepčevalnica. Že letim dalje. Nikogar ni videti za mano. Počasi mi postaja jasno, da mi bo mogoče uspelo. Ni čutiti pomanjkanja energije in vem da bom z lahkoto zdržal še ta dva kilometra v tem tempu. Lani se mi je tukaj zelo vleklo, zdaj pa se cilj približuje s svetlobno hitrostjo. Še zadnji ovinek na makadamu in priključek na stezico ob kolesarski progi.

Zadnji kilometer. Ja, uspelo mi bo. Po stezici so mokri gladki kamni, katerih me je malo strah zaradi morebitnega zdrsa. Tečem v supergah, ki jih ne poznam, zato sem malo bolj previden, ampak hitrost je še vedno taka kot mora bit. Močno se že sliši dogajanje na prireditvenem prostoru. Zdaj vem, da mi je uspelo. Sem že na cesti ki pelje v ciljni šprint. Folk navija, kot največjemu junaku, jaz pa z dvignjenimi rokami pretečem ciljni slavolok. To je mojih pet sekund slave.


Neverjeten dan, neverjeten razplet. Ko sem že mislil, da ne bom tekel, mi je nazadnje uspel odličen rezultat. Sprašujem se kako je to mogoče. To ni tekma s par udeleženci. Na 17 km nas je startalo 59. Vem, da večina najboljših teče na daljši trasi, kar mi je tudi omogočilo to neverjetno uvrstitev. Če bi bila samo ena trasa, bi bil rezultat precej drugačen. In pa seveda, Borut velika HVALA tebi. Tvoja velikodušnost mi je omogočila, da sem lahko to naredil, da sem sploh lahko startal.

Dneva pa še ni konec. Čeprav so mi superge prinesle odličen rezultat, se jim lepo zahvalim in se odpravim bos na sprehod nazaj po trasi in navijam za prihajajoče. Bose noge se odlično počutijo po prijetni stezici v senci borovcev. Prijetna narava me toliko zamoti, da skoraj pozabim nazaj na podelitev. Po podelitvi počakam še Davida, potem pa še malo ležanja in posedanja na trati v družbi prijateljev - najboljše razvajanje za dušo in telo.











Ni komentarjev:

Objavite komentar